SVETILKA NA ULICIGlasilo Župnije sv. Janez Bosko in Salezijanskega mladinskega cent�a Maribor

LETO II. • ŠT. 16 • DECEMBER 2010

Ko danes ponovno steguješ k nam svojo roko, da v našo sredo položiš svoje nebogljeno Dete,

Tebi, v čigar rokah je zapisanapreteklost, sedanjost in prihodnost,

izročamo ves svet.V tihi in proseči molitvi,

da ga ohranjaš v ljubezni in sreči,ki naj vsaj na današnji dan prepoji sleherni kontinent,

vsako mesto, vsak dom, vsako družino …

Veselimo se, sestre in bratje, svojega življenja!Spoštujmo ga kakor hišo,

v kateri želi Bog bivatiin nas spreminjati v svoje otroke!

Veselimo se torej ne samo Jezusovega rojstva,ampak se veselimo rojstva drug drugega,

da bi že zdajna svetu začeli okušati ljubezen,

s katero nas je Bog ustvaril in v katero nas po svojem Sinu vabi.Naj bo leto, ki je pred nami, polno blagoslova,

blagoslova, ki prihaja iz vere v Jezusa.

To Vam želijo župnik Jakob Trček in duhovniki salezijanske skupnosti Maribor.

NAŠ ŽUPNIK, g. Jakob Trček

Ko se oziram v mojo preteklost z začudenjem obstanem in se sprašujem, kako to, da je Bog izbral in poklical ravno mene, ki nisem bil ni-koli nič kaj posebnega.Zavedam se, da je duhovni poklic vedno odet v skrivnost, v skrivnost samega Boga, ki kliče. Prepričan sem, da je moj duhovni poklic dobil korenine v družini, kjer sem se rodil kot zadnji izmed štirih otrok Vinka in Frančiške Trček v

Dolnjem Logatcu. Pri krstu sta me starša krstila za Jakoba, toda že od vsega začetka so me domači in prijatelji klicali Jaka. Tako me vsi kličejo še danes.Družina je bila že zelo zgodaj preizkušena s smrtjo očeta, meni je bilo takrat komaj tri leta. Bog je mami zaupal vzgojo štirih otrok. Verjamem, da je bila pri vzgoji zelo uspešna.Ko mi je bilo sedem let, je bilo potrebno sesti za knjige, kar pa meni ni ravno najbolj ugajalo. Po končani osnovni šoli v Dolnjem Logatcu sem se odločil, da vstopim v srednjo versko šolo v Želimljah, da postanem duhovnik. Bilo je kar nekaj nasprotovanja, toda od družine sem dobil du-hovno in moralno podporo.Šolo so vodili salezijanci. Prav med njimi sem dokončno odkril, kaj prav-zaprav Bog želi od mene. Po drugem letniku srednje šole sem vstopil v salezijanski noviciat, kjer sem eno leto odkrival salezijansko poslanstvo, lik don Boska in poklic salezijanca.Po srednji šoli sem šel služit vojaški rok, potem sem nadaljeval študij fi -lozofi je na Teološki fakulteti v Ljubljani, nato pa sem za dve leti odšel na obvezno asistenco v Radence.V tem dvoletnem obdobju sem skušal odkriti, ali me Bog res kliče v sale-zijansko redovno družbo. Skupaj s predstojniki sem odkrival tudi talente, s katerimi me je obdaril Gospod. Ob koncu tega obdobja sem v salezi-

... se predstavi

janski družbi opravil večne zaobljube in se Gospodu popolnoma predal z obljubo pokorščine, uboštva in čistosti.Študij teologije sem nadaljeval v Italiji, v mestu Torinu, kjer ima korenine naša salezijanska družba.Med študijem v Italiji sem premišljeval, kakšno bo moje novomašno ge-slo, ki me bo spremljalo vse življenje. Ob nekem obisku doma mi je mama pri pogovoru dejala, da je vedno zaupala Bogu in Mariji in da je kljub velikim preizkušnjam srečna, ker ju je imela vedno ob sebi. Ko sem tisti večer molil, sem po naključju naletel na psalm 16, kjer sem prebral: „TI SI MOJ GOSPOD, SREČE ZAME NI BREZ TEBE.“ Takoj sem si rekel, naj bo to misel, ki me bo vedno spremljala. Tudi takrat, ko bom z mladimi, pa naj bodo verni ali neverni. Začutiti morajo, da imam Gospoda vedno ob sebi tudi na igrišču, dvorišču, igralnici, na izletu - ne samo v cerkvi in na oltarju.29. junija 1999 sem bil posvečen v duhovnika po rokah nadškofa F. Ro-deta. Tako sem začel pot duhovnika salezijanca. Prvo mesto kaplana sem opravljal v Sevnici. Poleg kaplanske službe sem bil odgovoren tudi za SMC – salezijanski mladinski center. V tem obdobju je bilo prav moder-no ustanavljati mladinska društva. Delo z mladino ni bilo lahko, bilo pa je prijetno.Po šestih letih sem za eno leto odšel v Kanado v slovensko župnijo Hamil-ton, kjer sem ob pomoči v župniji študiral še angleški jezik. Po vrnitvi v Slovenijo so me predstojniki poslali na Primorsko v Anka-ran. Poleg župnije Ankaran sem oskrboval tudi Pediatrično bolnišnico Valdoltra. Letos sem bil poslan v Maribor za župnika - velik izziv, ki sem ga z ve-seljem sprejel. Veliko dela je pred nami. Zavedam se, da sem le orodje v Božjih rokah. Ne delam si utvar, da sem vsemogočen. Zaupam v pomoč sodelavcev in vseh ljudi dobre volje, ki molijo iz dneva v dan za svetost duhovnikov.

PODOBA SV. JOŽEFAPodobno vzhičenje in radost, kot jo doživljajo očetje ob rojstvu svojih otrok, je gotovo doži-vljal tudi sv. Jožef, ko je zrl novorojeno dete v Marijinem naročju.Čeprav ni bil njegov telesni oče, je prevzel nase vse dolžnosti pravega očeta. Ni se čutil prisiljen, ampak je dolžnosti prevzel z odpr-tim in ljubečim srcem. Slikarji ga velikokrat slikajo kot starega moža, ki bi lahko bil bolj Marijin oče kakor pa njen mož. Verjetno se je taka upodobitev ustalila zaradi želje, da bi poudarili vlogo varuha, ki je bila zaupana sv.

Jožefu, in zaradi tega, da pri pobožnih vernikih ne bi zbujali pomislekov o zakonskem življenju v sveti družini. Toda s takimi upodobitvami pov-zročajo veliko krivico »pravičnemu možu«. Jožef ni bil senilen starček, dedek, ki mu že usihajo človeške moči! Res je bil starejši od Marije, saj je bilo v navadi, da so se dekleta (14-16 let) poročala že zelo mlada. Vendar se niso poročala s starci, ampak z mladeniči na višku svojih moči, ki so bili sposobni v polnosti preživeti sebe in običajno številno družino. Tudi sv. Jožef je bil tak mlad, krepak mož, ki je bil sposoben poskrbeti za družino. Bil pa je tudi globoko veren in pravičen človek, ki je bil pripravljen vse svoje življenje povsem predati Bogu ter vse svoje sposobnosti uporabiti za izpolnitev Božjih načrtov.Jožefa v božični noči spoznavamo kot očeta s čutečim in ljubečim srcem, ki sprejema novorojenega Jezusa. Tudi v njem je, kot v Mariji, učlovečeni Bog našel najbolj čisto človeško ljubezen!

Po: J. Kužniku

Nekaj poučnega

SLOVO OD VAGONAV začetku septembra smo se sedanji in starejši animatoriji ter nekaj otrok srečali na pikniku, s katerim smo se simbolično poslovili od vse-ga dogajanja na vagonu skozi vsa ta leta.Zbrali smo se v kar lepem številu. Ogledali smo si fotografi je z nekdanjih oratorijev, hkrati pa smo obujali spomine na stare čase. Prijetno druženje nam je popestril naš čarodej Jaka.

S prestavitvijo vagona na drugo mesto pa se naše delo ne konča, temveč se šele prav začenja. Za zidovi, ki bodo zrasli sredi našega travnika, bo don Boskov duh živel dalje.

ŠOLA ANIMATORJEVV petek v poznih popoldanskih urah se nas je devet namenilo na Domini-kov dom na Pohorju. Tu smo preživeli delovni vikend. Spoznali smo pomen animatorstva in naše vloge v SMC-ju. Ugotavljali smo, da je vera moč, ki nas dela drugačne od drugih skupin. Svoj

čas in trud namenjamo mladini. Spoznali smo, da biti animator sploh ni tako preprosto in da je naloga animatorja veliko pomembnejše poslan-stvo, kot je sprva videti. Naše misli pa so bile osredinjene tudi v priho-dnost. Načrtovali smo skupne projekte, iskali smo novih možnosti in nove rešitve. Bilo pa je tudi veliko sproščenega druženja, pokra in še česa, a v vsem tem smo pripravili prostor tudi za Boga.

FESTIVAL RITEM DUHA 2010MARIBOR, 16. oktober 2010 – Maribor je to soboto zvečer že devetič go-stil največji slovenski festival duhovne glasbe RITEM DUHA. Potekal je v športni dvorani na Vrbanski, neposredno pa ga je prenašal Radio Ognji-šče. V tekmovalnem delu se je predstavilo deset novih, še neobjavljenih

Med nami

skladb. V spremlje-valnem programu je nastopil Stična band, program pa sta povezovala Ma-teja Feltrin Novljan in Blaž Lesnik. Zmagovalci: Tina Gačnik – Tiana in Aleks Volasko (ob-

činstvo), Leriduss (žirija) in Meta Horvat (besedilo; avtor: Gregor Čušin).Festival ima tri pomembne naloge. Prva je ta, da v slovenski pro-stor prinaša nove avtorske popevke, ki imajo duhovno vsebino. Dru-ga je, da festival želi povezovati avtorje tovrstne glasbe, ki deluje-jo v slovenskem prostoru. In kot tretje: gre za dogodek, ki združuje mlade in manj mlade poslušalce te glasbe z vseh koncev Slovenije. Vse našteto se je udejanjilo tudi tokrat. Finalni festivalski večer je bil po-novno razprodan. Dogodek bo ostal nepozaben. Bil je poln zdrave zabave in obilice dobre volje.

72 urOd 25. do 28. oktobra je potekal projekt 72 ur. Organizacijo projekta je za vso Slovenijo prevzel naš SMC. Mladi, stari od 14 do 30 let, v 72 urah prostovoljno opravijo koristen projekt v domačem kraju. Sodelova-la je tudi skupina treh deklet iz na-šega SMC-ja.

»Naše delo je bilo prepleskati počitniški dom Sonček na Vrtičah pri Kun-goti. Bilo je zanimivo in prav lepo.Spoznale smo, da lahko vsak cilj kvalitetno in v celoti uresničimo, četudi je opravilo na prvi pogled v tako kratkem času skoraj neizvedljivo. V veselje nam je, da smo z našim delom poživile prostore za vse Sončkove otroke« (iz poročila).

IZLET MINISTRANTOV IN ANIMA-TORJEVV nedeljo popoldan smo se ministrantje in animatorji odpeljali na izlet proti Logatcu. Od tam je doma naš župnik Jaka. Izlet smo izkoristili tudi za to, da smo v bližnjem goz-du nabirali mah za jaslice. Spremljal nas je

tudi Jakov pes Brok. Ker nas je bilo veliko, smo hitro nabrali kar nekaj mahu in z njim napolnili prtljažnik. Pred vrnitvijo smo se ustavili še v pi-ceriji Krištof in si privoščili slastne pice. V večernih urah smo se odpravili proti Mariboru.

NEDELJSKI POPOLDNEVIVsako nedeljo popoldan se otroci in ani-matorji zberemo v župnišču na prijetnem druženju, ob družabnih igrah in tudi ustvar-jalnih delavnicah. Dokler je bilo vreme še prijetno, smo se družili na vagonu. Potekali so različni turnirji: štiri v vrsto, človek ne jezi

se, ročni nogomet in pikado. Naši popoldnevi so dobili tudi ime: odslej se imenujejo RINGA RAJA. Organiziramo različne delavnice in igre. Seveda pa vsakič zaigramo tudi pikado in druge družabne igre.

MIKLAVŽEV OBISKV nedeljo po sveti maši so otroci 8. razreda s pomočjo nekaterih drugih pripravili igro o angelih in parkljih, ki nagovarjajo otroke. Po igri pa je med nas prišel sveti Miklavž s ko-šem daril, ki jih je razdelil otrokom in tudi drugim. Bil je velikodušen kot vedno. Na-

menil nam je nekaj toplih besed in se celo fotografiral z otroki. Bilo je enkratno!

Mladinska soba je odprta vsako nedeljo od 15.00 do 19.00.

DON BOSKOV CENTER

MARIBORDragonijeva 62000 Maribor

T: 02 33 11 320www.donbosko.si/maribor

ŽUPNIJA SV. JANEZ BOSKO

zupnija.donbosko@salve.si

Slivniško Pohorje 41 T: 02 60 32 361G: 031 525 539

DOMINIKOV DOMPOHORJE

SMC MARIBOR

G: 031 358 024G: 031 659 841

www.donbosko.si/maribor

ŽUPNIJSKAKARITAS

Izdal Župnijski urad sveti Janez Bosko Maribor, Dragonijeva 6, 2000 Maribor TEL.: 02 33 11 320 • GSM: 031 659 841 • MAIL: zupnija.donbosko@salve.si

od 16. 12. do 24. 12.: devetdnevnica z začetkom ob 18.0024. 12.: - 16.00 sv. maša v domu za ostarele Danice Vogrinec - 19.00 otroška polnočnica - 23.30 duhovni program pred polnočnico - 24.00 polnočnica25. 12.: na božič bodo sv. maše - ob 8.00 v kapeli - ob 10.00 v dvorani MČ in - ob 18.00 v kapeli26. 12.: praznik sv. družine. Maše bodo kot ob nedeljah: ob 8.00, 10.00 in ob 16.0028. 12.: redno srečanje biblične skupine29. 12.: redno srečanje skupine ZMP – Združenje Marije Pomočnice2. 1.: po sv. maši ob 11.00 koncert skupine Tris v dvorani MČ3. in 17. 1.: redno srečanje Serra klub4. in 18. 1.: redno srečanje biblične skupine6. 1.: sv. maša ob 16.00 v domu za ostarele9. 1.: med sv. mašo ob 10.00 blagoslov otrok. Otroci do četrtega razreda bodo poslušali Božjo besedo in pridigo posebej s katehistinjami in mladino10. 1.: redno srečanje katehetov11. 1. srečanje članov ŽPS13. 1. adoracija mladih14., 15. in 16. 1.: v Veržeju šola za animatorje23. 1.: don Boskov Ringa raja, popoldan ob 15.00od 25.1. do 28.: dan odprtih vrat pri verouku.30. 1.: zunanja slovesnost praznovanja don Boska; in popoldan Don Boskov šov.

Maše ob nedeljah in praznikih: 8.00 - kapela, 10.00 – dvorana MČ, 18.00 – kapelaMaše med tednom: 8.00 in 18.00 v kapeli

Pogled naprej