Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za pedagogiko

Barbara Brec

ODKRIVANJE GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTENJ PRI

5-LETNIKIH

DETECTION OF SPEECH AND LANGUAGE DISORDERS

IN FIVE-YEAR-OLDS

MAGISTRSKO DELO

Maribor, februar 2015

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za pedagogiko

Barbara Brec

ODKRIVANJE GOVORNO-JEZIKOVNIH MOTENJ PRI

5-LETNIKIH

MAGISTRSKO DELO

Mentorica: red. prof. dr. Majda Schmidt

Somentor: viš. pred. dr. Franc Smole prof. defektolog – logoped

Maribor, februar 2015

Lektorica: Mojca Marič, dipl. slovenistka (UN) in dipl. sociologinja (UN)

Prevajalka: Mojca Kolar, diplomantka medjezikovnih študij angleščina (UN) in

dipl. filozofinja (UN)

ZAHVALA

Na začetku se izredno zahvaljujem svoji mentorici, red. prof. dr. Majdi Schmidt, ki je sprejela

mentorstvo in me podprla pri izbrani temi, poleg tega mi je bila zmeraj na voljo za vsa

vprašanja, me usmerjala ter spodbujala pri pisanju magistrske naloge. Z vsem spoštovanjem

se zahvaljujem tudi somentorju, defektologu – logopedu dr. Francu Smoletu za strokovne

nasvete, potrpljenje in za ogromno vloženega truda ter časa, ki ga je posvetil moji magistrski

nalogi.

Moje raziskave prav tako ne bi bilo brez pomoči otrok, ki so prišli na sistematični pregled in

njihovih staršev, ki so pristali v vključenost svojih otrok v raziskavo ter dr. Jerneja Završnika,

dr. med., spec., direktorja Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca, ki mi je omogočil

opravljanje raziskovalnega dela v Zdravstvenem domu.

Za tehnično izvedbo magistrske naloge se najlepše zahvaljujem red. prof. dr. Branki Čagran,

ki mi je priskočila na pomoč pri analizi podatkov raziskave in s kasnejšimi predlogi pri

oblikovanju tabelaričnih rezultatov, ter izr. prof. dr. Marjanu Krašni, ki mi je pomagal pri

oblikovanju celostne podobe magistrskega dela.

Iskreno se zahvaljujem tudi svoji družini, ki me je v času študija izjemno podpirala in verjela

vame, še posebej mami, ki me je naučila vztrajati ter mnogih življenjskih modrosti.

Izjemna hvala tudi fantu Tadeju, ki je bil vsa leta študija in v času pisanja magistrske naloge

izredno potrpežljiv, je verjel vame, po navadi celo bolj, kot sem vase verjela sami, in ki mi

vsak dan daje izredno moč in voljo, da vztrajam naprej v zastavljenih ciljih. Moji uspehi so

tako tudi tvoji.

Zahvala pa gre tudi prijateljicama Teji Kosi in Mojci Marič, še posebej slednji, saj v letih

študija ni bila samo sošolka in danes ni samo najboljša prijateljica, ampak je zame kot

družinski član, sestra.

Ponovno vsem iskrena hvala!

Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Barbara Brec, rojena 20. 9. 1988, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru,

študijskega programa 2. stopnje Slovenski jezik in književnost in Pedagogika, izjavljam, da je

magistrsko delo z naslovom Odkrivanje govorno-jezikovnih motenj pri 5-letnikih pri mentorici red.

prof. dr. Majdi Schmidt in somentorju viš. pred. dr. Francu Smoletu avtorsko delo.

V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez

navedbe avtorjev.

______________________________ (podpis študentke)

Kraj, Maribor Datum, 15. 2. 2015

POVZETEK

Govorno-jezikovnih težav je v zadnjih nekaj letih vse več, kljub temu pa jih danes logopedi

hitreje odkrijejo in odpravijo. Na kvaliteto logopedske obravnave vplivajo predvsem višji

nivo znanja, večje število raziskav in odkritij, novi merski instrumenti, diagnostična sredstva

ter poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na govor. Prav tako se govorne in jezikovne težave

hitreje odpravijo, če gre za zgodnje odkritje, ko je otrok še majhen. Preventiva oziroma

sistematični pregledi so zato izredno pomembni kot tudi sodelovanje logopeda z zdravstvenim

osebjem in otrokovimi starši.

Prepoznavanje primanjkljajev in motenj na področju govora ter jezika zahteva celostno

obravnavo, ki ne sega le na ozko področje artikulacije. Logoped mora biti pozoren na otrokov

govor, na dihanje, požiranje in govorila, prepoznati mora pravilno artikulacijo, tempo govora,

agramatično izražanje ter disfonijo (Globačnik, 1999). Če je pri otroku potrebna nadaljnja

logopedska obravnava, je pomembno, da ugotovi vse razloge, ki vplivajo na zaostajanje v

govornem razvoju. V teoretičnem delu smo dejavnike raziskovanja predstavili s pomočjo

slovenske in tuje literature.

V raziskavi smo na podlagi že izdelanih merskih instrumentov ugotavljali možne dejavnike za

govorni razvoj. Preverjali smo kvaliteto izgovora, glasu, pravilno zaporedje glasov, kvaliteto

pripovedovanja, ritem govora in ustreznost ter neustreznost govoril. Vključenih je bilo 100

petletnih otrok, pri katerih je bil testiran izdelan instrument, splošne podatke o otroku pa so

izpolnili njegovi starši.

Ključne besede: govorno-jezikovne motnje, govorno-jezikovni razvoj, dejavniki govornega

razvoja, govorna vsebina, petletniki

ABSTRACT

The number of speech and language disorders has increased in the past few years, however

logopaedists are able to identify and treat them faster than in the past. The quality of a

logopaedist treatment is influenced by higher levels of knowledge, an increase in scientific

research and discoveries, new measuring instruments, diagnostic means and a better

understanding of the factors that influence speech. In addition, speech and language disorders

can be treated faster if the disorder is discovered in the early stage of childhood. Preventive or

regular examinations as well as the co-operation between a logopaedist, the medical personnel

and the child`s parents are crucial.

The identification of deficits and disorders in the speech and language area demands an

overall treatment, which does not focus only on the very narrow area of articulation. A

logopaedist must pay a great deal of attention to the child`s speech, breathing, swallowing and

speech organs. He has to identify the correct articulation, speech pace, the correct use of

grammar and dysphonia (Globačnik, 1999). If a child needs further treatment it is very

important that the logopaedist identifies all the reasons that affect the fall back in speech

development. In the theoretical part we have presented the research factors with the help of

Slovenian and foreigner literature.

In the research we have established the potential factors for speech development based on the

premade metric instruments. We have checked the quality of pronunciation, voice, the correct

sequence of voices, the quality of narrating, the rhythm of speech and the adequacy and

inadequacy of speech organs. The research included one hundred five year old children on

which the instrument was tested. The general information about the child was provided by

their parents.

Key words: speech and language disorders, speech and language development, factors of

speech development, speech content, five-year-olds

I

KAZALO

I TEORETIČNI DEL .......................................................................................... 1

1 UVOD .................................................................................................................................. 2

2 GOVOR IN JEZIK .............................................................................................................. 4

3 GOVOR IN MIŠLJENJE .................................................................................................... 7

4 RAZVOJ GOVORA IN JEZIKA ........................................................................................ 8

4.1 PRIPRAVLJALNO – PREDFONEMATIČNO OBDOBJE ...................................... 9

4.2 OBDOBJE OBLIKOVANJA GOVORA ................................................................. 10

4.3 DOBA BOGATENJA GOVORA ............................................................................. 12

4.4 STRUKTURE STAVKOV IN PRIPOVEDOVANJE ZGODB ............................... 14

5 DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA ......................................................................... 17

6 GOVORNO-JEZIKOVNE MOTNJE IN ZASTOJI V RAZVOJU GOVORA ................ 22

II EMPIRIČNI DEL ......................................................................................... 30

7 NAMEN ............................................................................................................................. 31

8 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV RAZISKOVALNEGA

PROBLEMA V OBLIKI RAZISKOVALNIH VPRAŠANJ ............................................ 32

8.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ........................................................................... 32

8.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ................................................................................ 36

8.3 SPREMENLJIVKE ................................................................................................... 37

8.3.1 SEZNAM SPREMENLJIVK .............................................................................. 37

8.3.2 PREGLED ODVISNIH ZVEZ MED SPREMENLJIVKAMI ........................... 38

9 METODOLOGIJA ............................................................................................................ 39

9.1 RAZISKOVALNA METODA ................................................................................. 39

9.2 RAZISKOVALNI VZOREC .................................................................................... 39

9.3 MERSKI INSTRUMENT ......................................................................................... 47

9.4 MERSKE KARAKTERISTIKE ............................................................................... 49

9.5 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ................................................................... 49

9.6 STATISTIČNA OBDELAVA PODATKOV ........................................................... 50

10 REZULTATI IN INTERPRETACIJA .............................................................................. 51

10.1 ANALIZA REZULTATOV TESTA ARTIKULACIJE, KVALITETE GLASU,

RITMA GOVORA IN USTREZNOSTI GOVORIL ........................................................... 51

10.2 ANALIZA REZULTATOV DOPOLNJEVANJA, PONAVLJANJA POVEDI IN

OPISOVANJA SLIKE ......................................................................................................... 61

11 SKLEP ............................................................................................................................... 67

VIRI IN LITERATURA .......................................................................................................... 70

PRILOGE ................................................................................................................................. 73

II

KAZALO TABEL

Tabela 1: Kategorije prvih besed ............................................................................................. 11

Tabela 2: Rast besednjaka z leti ............................................................................................... 12

Tabela 3: Govorno-jezikovni razvoj otroka ............................................................................. 22

Tabela 4: Stopnje poškodbe glede na starost............................................................................ 26

Tabela 5: Pregled zvez med spremenljivkami po raziskovalnih vprašanjih ............................ 38

Tabela 6: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok po spolu ............................................. 39

Tabela 7: Število (f) in strukturni odstotek (f %) uporabe jezika v otrokovi družini ............... 39

Tabela 8: Število (f) in strukturni odstotek (f %) stopnje izobrazbe staršev ............................ 40

Tabela 9: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrokove starosti, ko je shodil ..................... 40

Tabela 10: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrokove starosti ob povedani prvi besedi 41

Tabela 11: Število (f) in strukturni odstotek (f %) težav ob porodu ........................................ 42

Tabela 12: Število (f) in strukturni odstotek (f %), do katerega meseca je bil otrok dojen ..... 43

Tabela 13: Število (f) in strukturni odstotki (f %), kako dolgo je otrok uporabljal stekleničko

............................................................................................................................................. 44

Tabela 14: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kako dolgo je otrok sesal dudo oziroma prst

............................................................................................................................................. 45

Tabela 15: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kdaj je otrok postal čist ............................ 46

Tabela 16: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kdaj je otrok začel hoditi v vrtec ............. 47

Tabela 17: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok, ki pišejo z levo ali desno roko ........ 47

Tabela 18: Število (f) in strukturni odstotek (f %) govornih težav .......................................... 51

Tabela 19: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok z artikulacijskimi težavami ............. 52

Tabela 20: Rezultat t-preizkusa razlik v rezultatu na testu artikulacije in testu glasovnih

motenj glede na spol otroka ................................................................................................. 53

Tabela 21: Rezultat t-preizkusa razlik v rezultatu na testu artikulacije in testu glasovnih

motenj glede na enojezičnost ali dvo-, večjezičnost v družini ............................................ 54

Tabela 22: Rezultat F-preizkusa analize variance v rezultatu na testu artikulacije in testu

glasovnih motenj glede na izobrazbo staršev ...................................................................... 54

Tabela 23: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na

otrokov spol ......................................................................................................................... 56

Tabela 24: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na

enojezičnost oziroma dvo-, večjezičnost v družini .............................................................. 56

Tabela 25: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na

stopnjo izobrazbe staršev ..................................................................................................... 57

Tabela 26: Pearsonov koeficient korelacije (r) med artikulacijskimi motnjami (vsota točk) in

posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih) ..................................... 58

Tabela 27: Pearsonov koeficient korelacije (r) med glasovnimi motnjami (vsota točk) in

posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih) ..................................... 59

Tabela 28: Biserialni koeficient korelacije ) ritma (izraženo kot "primeren",

"neprimeren" ritem) s posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih) . 59

Tabela 29: Biserialni koeficient korelacije ) govoril ("ustrezna", "neustrezna" govorila) s

posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih) ..................................... 60

III

Tabela 30: Izid biserialni koeficient korelacije ) napotitve otroka k logopedu (izraženo

dihotomno kot "da", "ne") s posameznimi izbranimi dejavnikov govornega razvoja (v

mesecih) ............................................................................................................................... 60

Tabela 31: Biserialni koeficient korelacije ) artikulacijskih in glasovnih motenj (izračun

v točkah) z govorili (izraženo kot "ustrezna", "neustrezna" govorila) ................................ 61

Tabela 32: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na dopolnjene povedi. ........... 61

Tabela 33: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na ponovljene povedi. ........... 62

Tabela 34: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na opis slike. .......................... 63

Tabela 35: Pearsonov koeficient korelacije med dopolnjenimi stavki (število pravilnih povedi)

in posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci) ...................................... 64

Tabela 36: Pearsonov koeficient korelacije med ponovljenimi povedmi (število) in

posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci) .......................................... 65

Tabela 37: Pearsonov koeficient korelacije med opisom slike (točke) in posameznimi

izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci) ................................................................. 65

1

I

TEORETIČNI DEL

2

1 UVOD

Govor je osnovno sredstvo komunikacije, z njim izražamo svoje mnenje, prenašamo znanje in

zadovoljujemo socialne potrebe. Tako govor kot tudi jezik se od družbe do družbe razlikujeta

zaradi različne zgodovine, kulture in navad. Prav tako pravimo, da sta "živa organizma", saj

se prilagajata družbenim in kulturnim spremembam.

Govor in jezik se v zgodnjem otroštvu razvijata izjemno hitro, zato je prav predšolsko

obdobje zelo pomembno za njun razvoj. Otrok v tem času posnema govor okolice in usvaja

jezikovna pravila. Odrasli, predvsem starši, so tisti prvi, ki otroku omogočijo spodbudno

okolje, mu predstavijo govor in jezikovne prvine ter so njegov vzgled. Prav tako se je pri tem

treba zavedati, da je govor zapleten in dolgotrajen proces, ki ga otrok usvaja postopoma. V

otrokovih prvih letih življenja je tako potrebno postaviti dobre in trdne temelje, na katerih se

nato gradi naprej.

Do petega leta bi naj otrok obvladal sičnike in prav tako glas /r/, med petim in šestim letom

usvoji tudi šumnike (Smole, 2009, str. 25). Ob petem letu je izgovor glasov razumljiv in

jasen, besednjak se veča, govor je vedno bolj slovnično pravilen in tekoč, zato otrok tudi

formira daljše povedi ter začne aktivno pripovedovati zgodbe (Posokhova, 1999, 21–22).

Med petletniki se pojavljajo kar precejšnje razlike na področju govora in jezika, ki smo jih v

naši raziskavi želeli osvetliti kot tudi vzroke teh razlik. Kot smo ugotovili, na govor otrok

najbolj vpliva okolje, v katerem otrok odrašča (družinski člani, širše družbeno okolje, vrtec in

vrtčevska skupina), in prav tako sociološki ter psihološki dejavniki. Darinka Žnidarič kot

vzroke za individualne razlike v govoru zraven inteligentnosti in okolja navaja še

predporodne, obporodne in poporodne težave ter bolezni, ki jih nekateri otroci prebolijo

(Žnidarič, 1992, str. 36). Ljubica Marjanovič Umek in Urška Fekonja Peklaj individualne

razlike pripisujeta različnim besednjakom otrok, slednji po navadi ne vsebujejo veliko

skupnih besed. Razlika med minimalnim in maksimalnim otrokovim slovarjem (besede, ki jih

otrok razume in uporablja) je tako lahko od 2000 do 10000 besed (Marjanovič Umek in

Fekonja Peklaj, 2011, str. 110).

Kljub nekaterim pozitivnim rezultatom in rahlemu upadu otrok, ki potrebujejo logopedsko

obravnavo, je odstotek teh še vedno precej visok. Seveda pa je treba vedeti, da je v tem

odstotku tudi nekaj otrok, ki morda niso dovolj čustveno, psihično ali fizično "dozoreli" in

zaradi tega nepravilno izgovarjajo /r/ ali kateri drugi glas. Pomoč logopeda pri teh otrocih

3

velikokrat ni potrebna, je pa posebej pomembno, da imajo takšni otroci spodbudo s strani

staršev in vzgojiteljev, da jim ti pomagajo in jih za vsak pravilni izgovor tudi pohvalijo. Vse

negativne govorne izkušnje namreč lahko otroka zaznamujejo za celo življenje.

4

2 GOVOR IN JEZIK

Človek je edino živo bitje, ki govori in ob tem uporablja sistem znakov, značilnih za družbo, v

katero je rojen. Zaradi različnih tradicij in zgodovinskega ozadja se govor od družbe do

družbe razlikuje. Otrok preko govornih izkušenj sprejema vrednote, norme okolice oziroma

družine in si izoblikuje lastno identiteto, nazore ter mnenja.

Veliko ljudi govor in jezik enači zaradi njune soodvisnosti, vendar ju nikakor ne moremo

obravnavati kot sopomenki. To je razvidno že iz smeri, ki sta se razvili in se ukvarjata ena z

jezikom (lingvistika) in druga z govorom (fonetika). Seveda so te raziskave in smeri

novejšega izvora.

Prvi, ki je začel jasno razlikovati med jezikom (langue) in govorom (parole), je bil Ferdinand

de Saussure. Saussurja imenujemo tudi očeta lingvistike 20. stoletja zaradi pomembnih

odkritij na tem področju (Škarić, 1988, str. 27). Saussure razlaga, da je jezik družbeno dejanje

in bistveni del govorice. Otrok se ga priuči in ga usvaja postopno ter sprejema pasivno, sam

ga ne more spreminjati niti ustvarjati. V primerjavi z jezikom je govor individualen proizvod

posameznikove volje in razuma (Saussure, 1997, str. 20, 27).

Kljub različnim funkcijam jezika in govora pa Saussare poudarja, da sta bistveno povezana.

Čeprav so njegova spoznanja stara več stoletij in strokovnjaki prihajajo do venomer novih

odkritij na dotičnem področju, moramo na njegova dognanja gledati kot na začetek, na

katerem so se gradila vsa nadaljnja raziskovanja.

Danes pojma razlagamo, seveda v zelo okrnjeni obliki, da je govor stvar komunikacije s

pomočjo jezika (Žnidarič, 1992, str. 7). V literaturi najdemo različne definicije, ki zelo

natančno povzamejo, kaj je jezik in kaj govor. Izpostavila bom samo nekatere od njih:

"Jezik običajno definiramo kot socializiran sistem simbolov, govor pa je individualen in

konkreten. Jezik sestoji iz dveh komponent: vsebine, ki jo proučuje semantika, in iz oblike, ki

jo proučuje gramatika. Poleg tega pa ima vsak jezik še besednjak (besedni zaklad)"

(Marjanovič–Umek, 1990, str. 11).

"Govor je sestavljena sposobnost ali skupek sposobnosti fiziološko-psihološke narave, ki so

funkcionalno organizirane, da bi prenašale sporočila" (Titone, b. l.; cit. po Marjanovič–Umek,

1990, str. 11).

5

"Govor je mentalna sposobnost, ki človeku omogoča, da v komunikaciji uporablja

organizirane simbolne sisteme, kot je jezik" (Brunet, Pagè, Joly, b. l.; cit. po Marjanovič–

Umek, 1990, str. 11).

"Govor je oblika naučenega človekovega ravnanja, ki mu služi kot sredstvo lastnega izražanja

in kot sredstvo komunikacije. Prav tako je glavni dejavnik pri razvoju človekove osebnosti in

pri socializaciji" (Vasić, 1974, str. 17).

"Jezik je prožen, tvoren. Zmožen se je nenehno prilagajati gospodarskemu,

družbenopolitičnemu in kulturnemu razvoju" (Leskovar, b. l.; cit. po Lipnik in Matić, 1993,

str. 7).

Ljudje komuniciramo na različne načine in govor je le eden izmed njih. Nebesedni načini

komunikacije so pisanje, slikanje, ples, izražanje z obrazno mimiko in gestami ter razne vrste

znamenj, dogovorjenih znakov – prometni znaki in matematični simboli (Škarić, 1988, str.

16). Komunikacija je torej vedno dvosmerni proces med sporočevalcem in prejemnikom.

Vloge se pri komunikaciji tudi menjavajo, tako smo enkrat poslušalci, drugič govorniki.

Za medsebojno komunikacijo in razumevanje se moramo govorno izenačiti in poistovetiti.

Ljudje namreč govorimo podobno, ampak vseeno drugače, vsak človek ima namreč lastno

zavest in lastne kretnje. Otrok tako že od rojstva teži k identifikaciji z mamo in s tistimi, ki jih

ima rad (prav tam, str. 17). V otrokovih zgodnjih letih (primarna socializacija) so starši

temeljnega pomena za otrokov lingvistični razvoj, kajti starši otroku dajo jezik in mu

posedujejo besedni zaklad. Kakšen lingvistični kod imajo starši, je odvisno predvsem od

njihove izobrazbe, načina zaposlitve, njihovega statusa v službi, poklicnih znancev in

odnosov zunaj družine (Gomboc, 2002, str. 25–27).

Od staršev je tako tudi odvisno, ali se bo otrok naučil narečje svojega okolja ali ne. Vedno več

staršev namreč meni, da se mora otrok takoj naučiti knjižnega jezika in ga tudi uporabljati.

Tako so otroci vzgajani v duhu, da je narečje nekaj slabega in škodljivega. To ni pravilno, saj

so narečja izredno pomembna za človekov razvoj zaradi zavedanja lastnih korenin, ki ga

notranje bogatijo in plemenitijo (Žnidarič, 1992, str. 8–9). Logopedi prav tako narečne izraze

pri otrocih ne diagnosticirajo kot govorne motnje. Logopedi namreč skrbijo za govornike z

govornimi primanjkljaji, za zaostal ali počasnejši govorni razvoj, za njihov pravilni izgovor

glasov in ne za pravilen književni govor (Škarić, 1988, str. 19).

6

Govor je izjemno kompleksen proces, zato se z njim ukvarja ogromno različnih znanosti

(psiholingvistika, fonetika, logopedija, retorika, filozofija in sociologija). Je proces, ki traja

daljše časovno obdobje in zahteva več razvojnih stopenj.

7

3 GOVOR IN MIŠLJENJE

Lipnik in Matić v svoji knjigi zagovarjata tezo, da je razvoj govora neločljivo povezan z

razvojem mišljenja in da drug na drugega vplivata ter en brez drugega ne obstajajta (Lipnik in

Matić, 1993, str. 8). S tem vprašanjem se ukvarja ogromno lingvistov, filozofov in predvsem

psihologov, saj je odnos med mišljenjem in govorom eden najstarejših problemov psihologije

oziroma vprašanje odnosa med mislijo in besedo. Ta odnos žal ostaja nerešen in nejasen še

danes. Vodilni psihologi na tem področju – Piaget, Vigotski, Rubinstein in Inhelder – si v

svojih rezultatih preučevanja niso enotni. Tako so se raziskovalci razdelili na več polov

(Vigotski, 2010, str. 9). Behavioristi (Watson in drugi) menijo, da sta mišljenje in govor

identična. Nekateri psihologi spet trdijo, da sta govor in mišljenje tako zelo povezana, da ne

more obstajati govor brez mišljenja in mišljenje brez govora. Spet tretja skupina psihologov

pa trdi prav nasprotno, da imata mišljenje in govor neodvisno razvojno pot in da je zato govor

neodvisen od mišljenja (Škarić, 1988, str. 30).

Psiholog Hans G. Furth je v svoja raziskovanja zajel gluhe osebe različnih starosti s slabimi

govornimi sposobnostmi in ugotovil, da so prav tako sposobne reševanja miselnih problemov,

čeprav ne obvladajo verbalno-govornih funkcij kot tisti, ki teh težav nimajo (prav tam, str.

30).

Med raziskovalci obstajata tako dva skrajna pola, ki nekako nihata med eno in drugo

skrajnostjo. Ena se torej nagiba k izenačitvi misli in besede, druga pa k njunemu absolutnemu

ločevanju (Vigotski, 2010, str. 10). Torej je bolje reči in s tem ne gremo v nobeno skrajnost,

kot je ugotovil Furth in piše Škarić, da imata govor in mišljenje dve razvojni poti, ki pa se na

neki točki (v določenem razvojnem obdobju govora) sekata, združita in nato prepletata

(Škarić, 1988, str. 30).

8

4 RAZVOJ GOVORA IN JEZIKA

V tem poglavju bomo natančno preučili, kako poteka razvoj govora do otrokovega petega

leta. Kdaj torej otrok spregovori prvo besedo, kakšen je njegov besednjak in kaj vse vpliva na

to ter katere komponente morajo biti zadovoljene, da govorimo o normalnem govornem

razvoju. Najprej bomo predstavili teorije govornega razvoja, ki nam bodo približale nadaljnja

proučevanja o tej temi.

Psihologi si o razvoju govora in jezika niso enotni, prav tako si to vprašanje venomer

zastavljajo tudi lingvisti, zato obstajajo mnoge teorije, ki razlagajo njegov potek. Temeljne

razlike med pristopi so v tem, da eni bolj zagovarjajo tezo, da je jezik prirojen, drugi pa, da je

del vzgoje (Kranjc, 1999, str. 25).

Strogo behavioristično stališče se je v svoji skrajni različici pojavilo v delu Watsona (1925) in

kasneje Skinnerja (1957), Osgooda ter drugih. Behavioristična teorija torej temelji na

prepričanju, da se otrok vsega nauči le s posnemanjem. Otrok posnema besede in navade

staršev ali okolice (Foster, 1990; povz. po Kranjc, 1999, str. 26). Še posebej, če ti na otrokovo

besedo odreagirajo z akcijo in ta zadovolji otrokovo potrebo (Marjanovič–Umek, 1990, str.

12).1

Predstavniki biološke teorije zagovarjajo, da so govorne strukture že prirojene. Izjemnega

pomena je biološka osnova, ki torej določa razvoj govora. Helen L. Bee navaja, da

posnemanje nima tako pomembnega vpliva pri razvoju govora, kot so mislili včasih, saj otrok

že zgodaj tvori stavke, ki niso enaki tistim, ki jih tvorijo odrasle osebe. Prav tako, če bi se

otroci učili govoriti le s posnemanjem, bi se naučili samo pogovornega jezika, ki ga odrasli v

vsakodnevnem govoru z otrokom in med seboj večinoma uporabljajo (prav tam, str. 12–13).

Predstavljeni teoriji nista edini, ki sta se izoblikovali v stoletjih, sta pa v svojih pogledih

najbolj skrajni in največkrat uporabljeni kot primer različnih vidikov govornega razvoja.

Kljub različnim pogledom na razvoj govora in jezika med razvojnimi psihologi ter

psiholingvisti velja stališče, da je govor prirojen in se razvija z vzgojo.

Osnova zgodnjega govornega razvoja je proces zaznavanja glasov in njihovo izgovarjanje.

Otrok torej že zgodaj razume govor, le uporablja ga še ne. Novorojenček se že kmalu po

1 Primer: Otrok slučajno pokliče mamo in ta pristopi k njemu, ga dvigne ter poboža. Zaradi tega bo ponavljal

besedo mama, dokler bo ob tem deležen prvotnega dražljaja, ob katerem čuti ugodje (Marjanovič–Umek, 1990,

str. 12).

9

rojstvu obrača k človeškemu glasu oziroma obrne glavo h glasu, ki ga zazna. To pomeni, da

skuša ugotoviti, od kod prihaja zvok. Otrok se namreč rodi z izrednimi slušno-

diskriminativnimi sposobnostmi, ki mu poleg razlikovanja glasov po frekvenci, intenzivnosti,

smeri izvora in hitrosti omogočajo razlikovanje med različnimi jeziki. Že pri dveh tednih je

otrok sposoben ločiti človeški glas od drugih zvokov – ropotanja ropotuljice, žvenketanja

ključev in žvižganja. Otrok, mlajši od enega meseca, bi naj že ločil soglasniške pare pa od ba,

ba od ga, ga od da in samoglasnike oziroma samoglasniške kontraste: /a/ od /i/, /i/ od /u/, /pa/

od /pu/, /ta/ od /ti/. Ugotovljeno je bilo, da otrok lahko v tem časovnem obdobju razlikuje med

besedami, ki jih sam ne more izgovoriti. Pri dveh mesecih se otrok že odziva na glasove in

intonacijo predvsem materinega glasu. Visok, glasen in jezen glas pri otroku izzove jok,

prijeten in ljubeč pa smeh, saj ga pomirja. Pri štirih mesecih otrok že loči med moškim in

ženskim glasom. Pri šestih mesecih otrok postaja pozoren na ton in ritem (prav tam, str. 15–

17).

"Ruski psiholog Kornilov in slovenski logoped Omerza delita govor otrok na štiri faze:

- pripravljalna predfonematična faza (prvo leto starosti),

- obdobje oblikovanja glasovnega govora (od 1. do 3. leta starosti),

- doba bogatenja govora in besednega zaklada (doba predšolskega otroka – od 3. let do

vstopa v šolo),

- šolska doba (obvladovanje pisne in govorjene besede)" (Žnidarič, 1992, str. 27).

Osredotočili se bomo le na prva tri obdobja govornega razvoja, saj so ta predmet naše

raziskave.

4.1 PRIPRAVLJALNO – PREDFONEMATIČNO OBDOBJE

Obdobje prvega leta v govornem razvoju imenujemo tudi predjezikovno obdobje. Otrokov

prvi glas, ko se rodi, je jok oziroma krik, ki nastane zaradi spremembe toplote in okolja ter je

refleksnega značaja (prav tam, str. 27). Prav intenziteta tega prvega otrokovega krika je

izjemno pomembna, saj nam jasen in glasen krik nakazujeta, da je z otrokom vse v redu.

Simptomi tveganja so, če je krik izjemno tih ali če otrok joče več dni (Posokhova, 1999, str.

16). Dojenček v prvih mesecih uporablja smeh, jok, brbljanje in bebljanje kot edina

sporazumevalna sredstva, ki jih torej ne obravnavamo kot obliko komunikacije, drugače še

namreč ne zna in ne zmore (Škarić, 1988, str. 35). Preden nastopi obdobje govora, otrok

10

preide mnogo faz, kjer se nauči usklajevati gibanje mišičnih skupin, govornega aparata in

govornih organov, kar nato "prispeva" k proizvajanju glasov (Žnidarič, 1992, str. 27).

Prva dva meseca otrok komunicira večinoma z jokom in najbližja otrokova okolica, predvsem

mama, že prepoznava otrokov jok glede na intenziteto, kdaj je lačen, ko ga kaj boli ali ko želi

pozornost (Škarić, 1988, str. 35). Po fazi joka nekateri raziskovalci to fazo imenujejo tudi

doba kričanja ali doba vokalizacije, v tretjem mesecu nastopi brbljanje in pojavljanje

glasovnih iger. Združevanje ločenih glasov v glasovna zaporedja (baaa, mmm, taaa) v tej fazi

pomeni podlago, na kateri se nato gradi govor (Posokhova, 1990, str. 18–19). Strokovnjaki so

odkrili, da se to pojavlja tudi pri gluhih otrocih (Žnidarič, 1992, str. 28). Približno pri štirih

mesecih sledi faza gruljenja. Otrok začne ponavljati glasove človeškega govora. Čeprav v tej

fazi še ne moremo govoriti o govoru, je to vseeno posebna oblika otrokove komunikacije. Pri

štirih mesecih otrok še ne more kontrolirati višine in jakosti izgovarjave, medtem ko pri petih

mesecih že začne vzpostavljati to kontrolo, javljajo pa se tudi prvi govorni elementi intonacija

in ritem. Tudi nekaj glasov in glasovnih skupin se začne ponavljati (brbotajo in bebljajo).

Ponavljanje jim v tem obdobju predstavlja igro, zanimivo jim je tudi lastno "govorjenje", ki

ga poslušajo. Na tak način se doseže predpogoj za ponavljanje (Škarić 1988: 36–37). V drugi

polovici prvega leta začne otrok uporabljati kretnje in geste, sega za predmeti, se obrača k

njim s celim telesom, vzpostavlja očesni stik. Pri razvoju komunikacije s pomočjo gest je

pomembno, da se odrasla oseba na otrokove geste odzove in da predmete, na katere pokaže

otrok, poimenuje (Whitehead, 2005; povz. po Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str.

17). Pri šestih mesecih začne otrok posnemati tudi govor odraslih (eholalija) in prav to

izjemno vpliva na njegov nadaljnji razvoj govora. Ritmično ponavljanje zlogov poimenujemo

čebljanje. Otrok v tej fazi izgovarja preproste zloge (pa-pa, ma-ma, ta-ta), glasovi pa

postajajo vedno bolj razumljivi in celo podobni pravim glasovom, zaradi tega se lahko zgodi,

da starši mislijo, da je njihov otrok že spregovoril (Žnidarič, 1992, str. 28–29). Vendar je prva

beseda precej kompleksnejši pojav, ki ga je težko opredeliti.

4.2 OBDOBJE OBLIKOVANJA GOVORA

Obdobje govora, ki ga imenujemo tudi jezikovno obdobje, se po navadi začne po prvem letu

starosti. Nekateri otroci prvo besedo povedo že pri osmih ali devetih mesecih, največje število

pa pri enajstih oziroma pri dvanajstih mesecih (prav tam, str. 29). Razvoj govora je izjemno

odvisen od otrokovega duševnega zdravja, od duševnega in telesnega razvoja ter od vplivov iz

11

okolja (Grilc, 2013, str. 12). Ob tem pa se moramo zavedati tudi dejstva, da je govorni razvoj

pri deklicah praviloma hitrejši kot pri fantih. V nadaljevanju bomo predstavili razvojne

stopnje govora pri "zdravem" govornem razvoju.

Prva beseda je skupina glasov, ki imajo pomen. Največkrat so sestavljene iz enega ali dveh

zlogov, ki pomeni zaporedje samoglasnikov in soglasnikov. Ostali merila prve besede so še

specifičnost pomena prvih besed, te so največkrat povezane z osnovnimi otrokovimi

potrebami, vozili, ljudmi ali čustvi (Marjanovič–Umek, 1990, str. 21). Whitehead (1999)

opredeljuje, da otrok prve besede rabi spontano in vedno za isto dejavnost, predmet ali osebo.

Besede prepozna tudi odrasla oseba, ki je z otrokom v stiku in z njim komunicira (Whitehead,

1999; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 18). Prve besede so ne glede na kulturo,

socialno okolje in jezik pri otrocih bolj ali manj enake. Clarkova je v svoji raziskavi

ugotovila, da so pred več kot petdesetimi leti prve besede takratnih otrok bile enake

zgodnjemu besednjaku današnjih otrok (Marjanovič–Umek, 1990, str. 22). Nelsonova pa je

izdelala kategorije prvih besed, ki so vezane na različne funkcije in se najpogosteje pojavljajo

v otrokovem zgodnjem besednjaku (glej Tabela 1) (prav tam, str. 23).

Tabela 1: Kategorije prvih besed

Specifični samostalniki

(14 %)

So samostalniki, ki jih otrok uporablja za poimenovanje

posameznih edinstvenih stvari – širši pomen samostalnika

(človek, žival).

Splošni samostalniki

(51 %)

So besede, s katerimi otrok poimenuje predmete, živali,

ljudi (drevo, mama, muca).

Akcijske besede

(14 %)

Otrok uporablja za opis dejavnosti ali za izražanje oziroma

zahtevo po pozornosti (to, daj, zapri, pojdi).

Povedna določila

(9 %)

So besede, ki označujejo lastnosti in količino (velik,

umazan, mlad).

Osebno-socialne besede

(8 %)

Otrok z njimi izraža svoje počutja, odnose (prosim, da, ne).

Funkcijske besede

(4 %)

So besede s slovnično funkcijo (kje, kaj, zakaj).

Pri dveh letih prihaja do hitrega govornega razvoja. Otroci v tem času v svojem govoru

uporabljajo samostalnike in v manjši meri preproste glagole (kar je razvidno iz Tabele 1)

(Grilc, 2013, str. 12). Katere besede bodo bolj uporabljene, ko otrok začne govoriti (glagoli,

samostalniki ali prislovi), je odvisno predvsem od jezika samega. Slovenske raziskave torej

kažejo, da število glagolov raste na račun samostalnikov. Medtem na primer kitajski otroci v

zgodnjem besednjaku uporabljajo več glagolov kot samostalnikov, saj ti v kitajskem jeziku

prevladujejo (Marjanovič–Umek, 1990, str. 18–19).

12

V starostnem obdobju treh let se pri otrocih začne razvijati tudi sporazumevalna spretnost, ki

poteka v dialoški obliki. Treba je paziti, da se vloge pri govorjenju zamenjajo in da ne govori

le odrasla oseba. Zelo pomembno vlogo v razvoju teh veščin ima predvsem mama, ki z

otrokom preživi največ časa in z njim vzpostavi poseben slog sporazumevanja. Dojenček se

tako v stiku in komunikaciji z mamo in v domačem okolju uči jezika ter vedenja o njem.

Mama pri sporazumevanju z otrokom ne sme biti preveč skromna, ne sme uporabljati preveč

preprostega govora. Otrok se ob enostavnih, enobesednih izjavah in pomanjševalnicah težje

uči slovničnih pravil in pravilne komunikacije (zaradi rabe pomanjševalnic). Takšen preveč

preprost, pootročen govor s tujko imenujemo »babytalk« (Marjanovič Umek idr., 2006, str.

40–44).

Med otroki obstaja precej velik razpon pri razvoju govora. Nekateri že ob koncu prvega leta

govorijo kratke stavke, drugi pa jih ne govorijo niti ob drugem rojstnem dnevu. Otroci so

okoli 14. meseca izjemno gibalno aktivni in zato nastopi rahel zastoj v govoru, ki pa ponovno

preide v prvi plan v 18. mesecu. V tem času se besedni zaklad začne bogatiti v velikem

obsegu, prav tako nastopi prva slovnica, ki jo odrasli velikokrat imajo za agramatično. Vendar

ima ta le svojo strukturo, ki se počasi približuje slovnici odraslih oseb (Škarić, 1988, str. 39–

41).

4.3 DOBA BOGATENJA GOVORA

Tabela 2: Rast besednjaka z leti

Starost Število besed

1 3

1,5 22

2 272

2,5 446

3 896

3,5 1222

4 1540

4,5 1670

5 2072

Kot je razvidno (Tabela 2), je porast besednjaka od 12. do 24. meseca izredno sunkovit

(Smole, 2009, str. 25), prav tako od 24. do 30. meseca. V tem času se besedni zaklad pri

otrocih poveča za nekaj besed dnevno in zato otrok pri treh letih in pol večinoma poseduje

bazo materinega govora. Otroci uporabljajo že vse vrste besed (največ glagole in

samostalnike) in prav tako začenjajo razumeti glavna slovnična pravila svojega jezika (Škarić,

13

1988, str. 43). Izgovor besed postane razumljivejši in jasnejši po drugem letu starosti

(Posokhova, 1990, str. 21).

Tri leta star otrok izgovarja samoglasnike in nekatere soglasnike (/p/, /b/, /m/, /n/, /t/, /d/, /k/,

/v/, /l/, /f/, /e/) (Žnidarič, 1992, str. 52); seveda je to ponovno popolnoma odvisno od vsakega

posameznega otroka in njegovega govornega razvoja.

V četrtem letu nastopi egocentrični govor, kot ga je poimenoval Piaget. V tem obdobju otrok

govori tudi, ko ga nihče ne posluša, in sicer govori sam s seboj ali z igračami. Ob igri se tako

usmerja nase, kasneje to glasno razmišljanje postane otrokov notranji govor (Škarić, 1988, str.

43). Dolžina stavka v tej starostni dobi obsega od 3 do 4 besede, po četrtem letu in pol začne

že pravilno izgovarjati glasove /s/, /z/ in /c/. Tudi glas /r/ bi se naj pojavil do zaključenega

četrtega leta (prav tam).

Četrto in peto leto sta leti, ko otroci začnejo postavljati vprašanja, zanima jih vse o svetu, v

katerem živijo. Ko jim odgovarjamo, v njih budimo raziskovalno motivacijo in niz novih

vprašanj (Škarić, 1988, str. 44). Otroka moramo tudi kdaj spodbuditi, da sam poišče odgovore

ali razišče teme, ki ga zanimajo, to namreč kasneje uspešno vpliva na nadaljnje otrokovo

delovanje v šoli, na njegovo samostojnost in ustvarjalnost.

Pri petem letu starosti otrok začne govoriti večbesedne izjave, obvladuje smiselno zvezo

stavkov in besed ter oblikuje nikalne in vprašalne izjave. Narašča tudi število glagolov,

zaimkov in veznikov, besednjak obsega 2000 besed ali več. Govor je tekoč, zato otrok začne

pripovedovati zgodbe, rad si jih izmišlja in močno pretirava, resničnost se tako prepleta z

neresničnostjo. Izjemno rad posluša pravljice, s katerimi si bogati besedni zaklad. Bogatenje

pa ne pomeni le večanja besednega zaklada, ampak tudi usvajanje novih slovničnih oblik, ki

vplivajo na razvoj jezika in domišljije. V starosti že obnovi krajšo pravljico, pri čemer

uporablja sestavljene stavke. Začne se vključevati v igre z vrstniki, zato napredujejo njegove

sporazumevalne spretnosti. Prav tako uživa v šalah in ugankah, rad ima metafore (Žnidarič,

1992, str. 36, 40–45).

14

4.4 STRUKTURE STAVKOV IN PRIPOVEDOVANJE

ZGODB

Otrok najprej začne sestavljati po dve besedi v stavke; kot smo že omenili, se to pri večini

otrok dogaja med 18. in 20. mesecem vse tja do drugega leta. V teh prvih, dvobesednih

stavkih otrok uporablja večinoma glagole in samostalnike, izpušča veznike, zaimke, pomožne

glagole in predloge. Tak govor imenujemo telegrafski ("Mama glej", "Glej račka", "Mama

dvigni") (Marjanovič–Umek, 1990, str. 28). Po drugem letu je otrok sposoben, da začne tvoriti

daljše stavke z zapletenejšo stavčno strukturo. To so stavki z več kot enim glagolom v povedi.

Pri otrocih se skladnja precej hitro razvija, tako njihove izjave postajajo vedno bolj

strukturirane. Od drugega do četrtega leta oblikujejo celovitejše stavke (Marjanovič Umek

idr., 2006, str. 24–28). Po četrtem letu lahko rečemo, da otrok začne tvoriti "popolne" stavke.

Stavki lahko vsebujejo do osem besed in so po svoji zgradbi ter slovnično že bolj podobni

izjavam odraslih. Otroci začnejo upoštevati pravilen vrstni red besed, rabijo veznike, predloge

in spreminjajo zaporedje besed, da bi oblikovali vprašalne, nenikalne, nikalne, pripovedne in

vzklične stavke (Lipnik in Matić, 1993, str. 173). Do približno petega oziroma šestega leta

razumejo večino sporočil odraslih govorcev in tudi sami pripovedujejo tako, da jih drugi

razumejo. Oblikujejo bolj sestavljene izjave z zapleteno zgradbo, le pri slovnici govorimo še

vedno o manj formalno izdelani. Ta se nato razvije v obdobju srednjega in poznega otroštva,

ko se besednjak širi in postaja fleksibilnejši (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 24–28).

Vprašalne in nikalne izjave se razvijajo postopoma. Otrok se mora naučiti, kako oblikovati

vprašanje in kako vprašati. Uspešna vprašalna izjava pa ni le ustrezno oblikovan vprašalni

stavek, ampak tudi ustrezen odziv, ki kaže na otrokovo razumevanje, da na to izjavo odgovori

(prav tam). Odgovarjanje na vprašanja je namreč zelo odvisno od razumevanja vprašanja in le

od intonacije vprašalnih stavkov. Mlajši otroci na začetku lažje odgovarjajo na vprašalne

stavke, ki se začnejo z vprašalnicami, kot so "kdo", "kaj", "kje", kasneje tudi na "kako",

"zakaj", tem sledijo "kateri", "čigav". Od drugega leta število vprašalnih stavkov narašča, vse

do petega leta starosti, ko začne padati. Pri razvoju nikalnih izjav Bellugi govori o treh

stopnjah. Na najnižji razvojni stopnji so nikalne izjave, ki vsebujejo zanikanje v trdilnih

fazah. Otrok star eno, dve leti samo doda nikalni členek na začetek izjave ("Ne kopati, mami",

"Ni mama doma") (Marjanovič–Umek, 1990, str. 42–43). Na drugi razvojni stopnji otrok še

vedno ne tvori pravilnih nikalnih stavkov, velikokrat uporablja dvojno zanikanje ("Zakaj ne,

punčka ne more plesati?", "Zakaj ne, pes ne more govoriti?"). Na zadnji, najvišji stopnji, ko

je otrok star pet, šest let, lahko govorimo o pravilnih zanikanih glagolskih oblikah ("Nočem

15

več mleka", "Ne grem v vrtec", "Nikjer ni nobene igrače"). V tem obdobju otrok že razume

pomen pomožnih glagolov (Bellugi, 1967; Bloom, 1998; Hopmann in Marazsos, 1978; povz.

po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 28).

Za otrokov govorni razvoj je izredno pomembno, da je že zelo zgodaj izpostavljen različnim

zgodbam, pravljicam, ugankam, pesmim ali slikam in ilustracijam. Tako si namreč bogati

besedni zaklad, spoznava pa tudi različne vrste stavkov, rime in metafore, kar pozitivno

vpliva na kasnejšo »raznolikost« v njegovem pripovedovanju.

Otroci se med poslušanjem zgodbe vedno poistovetijo z junaki, največkrat z glavnim

junakom, ki imajo takšne lastnosti, ki jih cenijo in si jih želijo tudi sami. Ko se glavni junaki

soočajo s težavami, dogodki, ki so resnični (rojstvo sorojenca, obisk zobozdravnika, strah

pred temo), omogočajo otroku uvid, da položaj, v katerem se je znašel, ni brezupen. Tako se

otrok s pomočjo zgodb lažje spoprijema z vsakdanjo realnostjo in dogodki, ki jim umsko še ni

kos. Pravljice pa spodbujajo njegovo domišljijo, saj presegajo časovno dimenzijo in tako si

otrok zamišlja nove, domišljijske svetove, osebe, dogodke, ki so opisani v zgodbi.

Pripovedovanje se najbolj uri, ko si otrok sam izmišlja zgodbe, kar se največkrat dogaja s

pomočjo domišljijskih svetov. S pripovedovanjem osmisli tudi svoje izkušnje in vtise. Seveda

ob tem upošteva določena slovnična pravila, rabo pridevnikov in oblikovanje koherentne

vsebine. K vsemu temu ga namreč spodbuja samo pripovedovanje, ki mora vsebovati problem

in biti strukturirano (prav tam, str. 30). Otrok vadi pripovedovanje, ko pripoveduje o stvarnih

dogodkih, kaj je počel v vrtcu, katere igre se je igral s prijatelji, kako je preživel vikend ali

kako je bilo na izletu. To zmožnost razvija tudi z dramatizacijami, lutkovnimi igrami,

improvizacijami, z opisovanjem ilustracij in obnavljanjem vsebine pravljic (Lipnik in Matić,

1993, str. 174).

S pripovedovanjem otrok začne okoli leta in pol, vendar tukaj bolj kot o pripovedovanju,

govorimo o opisovanju oseb, krajev in nizanju dogodkov, najpogosteje gre za vsebine iz

otrokove neposredne okolice in preproste opise, v katere so vključeni sami ("Smo šli na ladjo,

jaz sem se jokal, slikali so me, Vid je jedel kosilo"). To obdobje pripovedovanja traja vse tja do

tretjega leta. Po tretjem do četrtega leta in naprej otroci razvijajo shemo za konvencionalno

pripovedovanje zgodbe, ki jo gradijo na začetni iniciativi, zgodba pa že vsebuje rdečo nit. V

njej opisujejo značaj oseb, medsebojna razmerja in občutja. Elementi zgodbe se premikajo iz

enega v drugega, zgodbe največkrat pripovedujejo v pretekliku in uporabljajo različno

intonacijo ter barvo glasu za glavne in stranske osebe oziroma junake. Grajena je okoli

glavnega junaka, ki mu pripišejo pozitivne ali negativne lastnosti, njihova dejanja in vedenja

16

pa znajo vrednotiti (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 32–33). Na razvojno raven in kakovost

pripovedovanja lahko vpliva tudi vsebina, ilustracije, slike, morebitni začetki ali konci zgodbe

(prav tam, str. 33). Mnoge raziskave kažejo, da otrok lažje pripoveduje zgodbo ob slikah, saj

mu te predstavljajo neke vrste stimulus. Tako sta Guttman in Frederiksen (1985) v svoji

raziskavi preučevala slikovno predlogo in kako ta vpliva na raven otrokovega pripovedovanja

zgodbe. Otroci so imeli na voljo slikanico z več zaporednimi ilustracijami, eno samo sliko in

več slik, ki so jih lahko sami poljubno razporejali. Rezultati so pokazali, da so se otroci

najbolj izkazali, ko so imeli več slik, ki niso bile povezane. Zgodbe na najnižji ravni so

pripovedovali, ko so imeli na voljo eno samo sliko. Hudson (1991) je ugotovil, da so za

kakovost otrokovega pripovedovanja in za bujenje njegove domišljije izjemno spodbudne

slike, ilustracije, kjer se dogaja nekaj nenavadnega, nepredvidljivega, izjemno čustvenega ali

frustrirajočega (Marjanovič Umek, Fekonja in Kranjc, 2004, str. 46).

Starši in vzgojitelji se morajo zavedati, da pri otroku ne bodo dosegli najvišje ravni

pripovedovanja zgodb in pravilnega razvoja stavkov le z branjem otroške literature in z

gledanjem slikanic. Z otrokom se je namreč potrebno pogovoriti o prebranem, mu postavljati

vprašanja in ga spodbujati k opisovanju slik ter obnavljanju zgodb. Pri otroku se bo tako

vzbujal interes po branju in spoznavanju nove literature. Tako bo tudi izgubil strah

vključevanja v govorne interakcije, kar kasneje pozitivno vpliva na sam govorni razvoj in

samozavest otroka.

17

5 DEJAVNIKI GOVORNEGA RAZVOJA

V naši raziskavi smo kot možne dejavnike poudarili izobrazbo in govor staršev, kar pomeni,

da nas je predvsem zanimalo, iz kakšnega okolja prihaja otrok, kakšni so socialno-ekonomski

dejavniki družine in kako vse to vpliva na njegov govorno-jezikovni razvoj. Zanimal nas je

tudi otrokov spol, njegove morebitne zdravstvene, fiziološke težave in od katerega leta

oziroma ali sploh obiskuje vrtec, saj naj bi ti dejavniki prav tako vplivali na razvoj govora in

jezika ter na njegove sporazumevalne spretnosti.

Najpomembnejši dejavnik govornega razvoja je kakovost družinskega okolja. Prav starši so

namreč tisti, ki za otroka napravijo prvo izbiro jezika (Kranjc 1999: 21). Še posebej je to

pomembno pri dvojezičnih ali večjezičnih družinah. Kajti zavedeti se moramo, da se razvoj

govora v enojezičnih družinah razlikuje od razvoja govora v dvo- oziroma večjezičnih

(Marjanovič Umek idr., 2006, str. 138). Razvoj dvo-, večjezičnosti v zgodnjem otroštvu

poteka na treh stopnjah. Na prvi stopnji, ki traja do drugega, tretjega leta, je razvoj govora

enojezičnih ali dvo- oziroma večjezičnih otrok zelo podoben. Otrok v tem obdobju dva ali več

jezikov, ki jih sliši v svojem okolju, dojema kot en sam jezik. Njegova glavna naloga pa je, da

razlikuje glasove, besednjak in slovnico obeh jezikov. Na drugi stopnji otrok začne razlikovati

med dvema, več različnimi besednjaki, vendar pa uporablja enaka slovnična pravila v obeh

jezikih. Ta stopnja je značilna za obdobje treh do štirih let in otroci so v tem obdobju že

sposobni prevajati en jezik v drugega ter se svoje dvo- oziroma večjezičnosti največkrat že

zavedajo. Na tretji stopnji razvoja govora otrok govori dva ali več jezikov, ki imajo različne

slovnice, besednjak in vsak jezik povezujejo z osebo, ki ga z njim govori (Volterra in

Taeschner, 1977; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 143). Zgodnja dvo- ali

večjezičnost bi naj celo vodila v natančnejše razumevanje jezikov in njihovih slovničnih

pravil, saj že zelo zgodaj razvijejo zavedanje o jeziku, za kar so njihovi enojezični sovrstniki

prikrajšani. Vendar so pred tridesetimi leti in več avtorji raziskav prihajali do precej

drugačnih rezultatov kot danes. Takrat je bilo splošno znano, da dvojezični oziroma

večjezični otroci dosegajo nižjo raven govora in da ta negativno vpliva predvsem na razvoj

inteligentnosti. Novejše raziskave kažejo, da avtorji takrat niso oziroma so premalo upoštevali

kulturne in socialne dejavnike. Študije so bile delane predvsem na otrocih iz emigrantskih

družin, katerih starši so največkrat imeli nižjo izobrazbo. Rezultati novejših raziskav pa

dvojezičnost ali večjezičnost dosledno potrjujejo kot prednost in ne oviro. Pozitivno namreč

učinkuje na otrokov splošni spoznavni razvoj, zvišuje možnost jezikovne analize, razvoj

18

socialne kognicije in metajezikovnega zavedanja. Prav zaradi vsega tega je logična posledica,

da je vedno več vrtcev in šol začelo ponujati jezikovne tečaje ter spodbujati zgodnje učenje

tujih jezikov. Vendar to zahteva upoštevanje metod in pristopov poučevanja, ki temeljijo na

poznavanju otrokovega razvoja in učenja v zgodnjem ter srednjem otroštvu. Pri predšolskih

otrocih se tako poudarja učenje tujih jezikov skozi igro in v zanimivih kontekstih ter vsebinah

(Marjanovič Umek idr., 2006, str. 138–146).

Po govoru otrok pa lahko največkrat spoznamo ne samo ali otrok izhaja iz dvo- ali večjezične

družine, ampak tudi iz kakšnega družinskega okolja izhaja. Odrasle osebe, s katerimi otrok

preživlja največ časa, so tako lahko dober ali slab govorni zgled. Otroci, kjer vlada negativni

odnos do družinskih članov, pogosto govorijo pretirano glasno in so nezainteresirani. Kjer pa

je med člani čustvena povezanost, to na govor vpliva v intonaciji, naglaševanju besed,

melodiji in hitrosti tega. Na otroka še posebej vpliva tista odrasla oseba oziroma družinski

član, na katerega je ta bolj navezan (Vasić, 1980, str. 85). Pogoste govorne interakcije med

mamo in otrokom imajo zelo pozitiven vpliv na obseg otrokovega besednjaka (Hoff in

Naigles, 2002; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 50). Tako so tiste mame, ki govoru

svojih otrok niso namenjale dovolj pozornosti in se jim ni zdel pomemben za otrokov razvoj,

naredile svojemu otroku precej škode, saj je imel ta v obdobju srednjega otroštva veliko manj

obsežen besednjak od otrok, katerih mame so bile pozorne in odzivne na govor svojih otrok

(Baumwell idr., 1997; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 50). Seveda pa na otrokov

govorni razvoj tudi pomembno vplivajo sociodemografski dejavniki družine (izobrazba

staršev, ekonomski status in število družinskih članov) (Bornstain, Haynes, Watson O' Reilly

in Painter, 1996; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 53).

Starši z ugodnejšim ekonomskim statusom lahko otroku nudijo vrsto različnih otroških knjig,

revij, zvočnih kaset in digitalnih pomnilniških medijev z risanimi filmi. Otroci imajo na voljo

več vrst igralnega gradiva in igrače v simbolni funkciji. Izobraženi starši z otroki pogosteje

obiskujejo tudi knjižnico, lutkovne, gledališke predstave in z njimi gledajo izbrane otroške

televizijske programe. Številne raziskave so pokazale, da na otrokov govor vpliva predvsem

izobrazba mame. Tako imajo mame z višjo izobrazbo že zelo hitro višja pričakovanja in

nekatere stvari od svojih otrok zahtevajo izjemno hitro. Spodbujajo jih k hitrejši rabi jezika,

jim pogosteje berejo in jih vključujejo v govorne interakcije med branjem ali skupnimi

dejavnostmi. Otroci višje izobraženih staršev (oziroma mam) bi naj uporabljajo bogatejši

besednjak, zapletene izjave in besede na višji stopnji, saj njihovi starši z njimi prav tako

komunicirajo v bolj zapletenem in razčlenjenem jezikovnem kodu ter jih spodbujajo k

19

samostojnemu razmišljanju in učenju. Starši z manj ugodnimi socialno-ekonomskimi

dejavniki uporabljajo manj raznolik govor, otrokom nudijo manj priložnosti za samostojno

izražanje, se z njimi redkeje pogovarjajo, večinoma v interakciji z otrokom rabijo ukaze, tako

je otrok le sprejemnik navodil svojih staršev in redko sam rešuje določene probleme (prav

tam, str. 51–55). Kljub boljšim pogojem ni nujno, da imajo otroci višje izobraženih staršev z

boljšim ekonomskim statusom bolj razvit govor. Ti starši namreč velikokrat od otroka

zahtevajo govorni in jezikovni razvoj, ki mu otrok še ni dorasel in tako lahko njegov govorni

razvoj upočasnijo, namesto da bi ga spodbudili.

Pri raziskovanju dejavnikov pa je treba upoštevati tudi število otrok v družini. Pogosto se

dogaja, da prvemu otroku starši postavljajo več omejitev, so bolj strogi do njega, hkrati pa se

z njim več ukvarjajo. Prvi otrok je deležen komunikacije z odraslo osebo, medtem ko se vsak

naslednji otrok sreča tudi z odnosom otrok – otrok (Kranjc, 1999, str. 20). Drugorojenec lahko

tako hitreje spregovori, saj ima več izkušenj v različnih komunikacijskih položajih. Starši pa

se morajo vsakemu otroku v družini posvečati in z njim komunicirati.

Ob tem pa je seveda tudi izjemno pomembno, kakšnega spola so otroci v družini, kajti spol

otroka je prav tako en izmed ključnih dejavnikov govornega razvoja. Rezultati mnogih

raziskav kažejo, da deklice začnejo govoriti hitreje in prej usvojijo slovnico. V določenem

starostnem obdobju naj bi posedovale tudi večji besedni zaklad in oblikovale daljše,

večbesedne izjave ter dosegale boljše rezultate na lestvicah govornega razvoja. Avtorji

(Russell, Mize in Bissaker) menijo, da se mame pogosteje pogovarjajo s svojimi hčerkami kot

s sinovi in zaradi tega bolj spodbujajo govorni razvoj pri deklicah. L. McCune in

Huttenlocher prevlado deklic na večini področij tako pripisujeta njihovemu hitrejšemu

govornemu razvoju. Nekateri avtorji pa zagovarjajo tezo, da se razlike med deklicami in dečki

pojavljajo le v zgodnjem otroštvu in da se besednjak nato pri obeh spolih izenači. Najbolj

verodostojna je teza (M. Crawford), ki pravi, da med otroki pri samem govorjenju in razvoju

obstaja več podobnosti kot razlik in da je spol otroka velikokrat povezan še z drugimi

dejavniki, kot so socialni ali ekonomski status družine, izobrazba staršev, vrtec in vrstniške

skupine (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 56–59).

Vrstniška skupina oziroma širša sredina prijateljev, v kateri otrok odrašča, izjemno vpliva na

govorne izkušnje, ki si jih tukaj pridobiva in prav tako na njegove govorne navade. Otrok svoj

govor in jezik prilagaja skupini, v katero je vključen. To pa ni vedno nujno pozitivno, saj

lahko vpliva na usvajanje napačnih govornih navad. Nekatere osebe se še v odrasli dobi ne

morejo iztrgati iz primeža lokalnega govora, obstajajo tudi taki, ki bi to lahko, a ne želijo, in

20

taki, ki uporabljajo oba koda: lokalni način govora in književni, kar se ob pravilni uporabi

izkaže za najboljšo stvar (Vasić, 1980, str. 86–87). Otroci v vrstniških skupinah največkrat

vstopajo v govorne interakcije z drugimi otroki skozi igro, ko se dogovarjajo o igrah, določajo

temo in prevzemajo različne vloge (Marjanovič Umek idr., 2006, str. 61–63). Otrok, ki

obiskuje vrtec, dobi še druge možnosti širjenja govornih izkušenj (Kranjc, 1999, str. 20).

Govorni položaj razlikujemo po tem, komu ali kaj sporočamo, izjave se razlikujejo tudi v

slovnični rabi. Z vzgojiteljico v vrtcu se tako otrok poslužuje uradnega govornega položaja, s

sovrstniki in starejšimi otroki pa neuradnega. V vrtcu se otrok vključuje v različne dejavnosti,

kot so igre, rutinske in prehodne dejavnosti, ki se razlikujejo glede na material, prostor,

vključenost odrasle osebe ali otroka. Vse to pomembno vpliva na govorni razvoj otroka.

Raziskave ugotavljajo še posebej pozitiven učinek, ko gre za kakovosten vrtec (Marjanovič

Umek idr., 2006, str. 59–61). Zgodnje študije pa so kazale predvsem negativne plati

otrokovega vstopa v vrtec, da otroci, ki so vzgajani izven družinskega doma – v vrtcih in

jaslih, običajno zaostajajo v govornem razvoju. Vzgojiteljice se morajo namreč posvečati

vsem otrokom v skupini in se nimajo časa posvetiti vsakemu posamezniku, tudi ne takšnemu,

ki bi imel težave ali zastoje v govoru (Vasić, 1974, str. 40). Vendar so novejše raziskave

pokazale, da ima včasih vrtec celo kompenzacijsko funkcijo pri govornem razvoju otrok,

katerih starši imajo nižjo izobrazbo. Izjemno naj bi bilo pomembno, s katerimi leti otroci

vstopijo v vrtec, raziskave so pokazale, da otroci, ki začnejo obiskovati vrtec prej (okoli

prvega leta), nato pri treh ali štirih letih pripovedujejo zapletenejše zgodbe kot otroci, ki

začnejo vrtec obiskovati kasneje. Rezultati slovenske raziskave (Marjanovič Umek, Kranjc,

Fekonja in Bajc, 2005a) kažejo, da se učinek starosti otrok ob vstopu v vrtec povezuje tudi s

kakovostjo vrtca in družinskim okoljem (Marjanovič Umek idr., 2006, str 59–63).

Kot o dejavniku govornega razvoja se kdaj omenja tudi levoročnost otroka. Veliko staršev se,

ko ugotovijo to "hibo", pri svojem otroku začne truditi, da bi otroka navadili na desnoročnost,

kar je napaka, ki lahko pripelje do odstopanj v razvoju. Če pri otroku dominira leva roka, ni to

nič slabega, je nekaj popolnoma naravnega. Tudi pri njih se govor razvija po enakih principih

kot pri desnoročnih otrocih. Razlikujejo se le psihični procesi pri levoročnih otrocih, ti so

namreč v različnih možganskih poloblah. Pri levoročnih otrocih je zato možnost, da se

pojavijo odstopanja v govoru večja zaradi naporne adaptacije v "desnoročnem" svetu2. Kaj

2 V svetu je veliko več desnoročnih ljudi, zato je tudi vse orientirano v skladu z večinsko možgansko orientacijo

psihičnih procesov. Tako beremo, pišemo in računamo – z leve na desno. Levoročnemu otroku to ni naravno, saj

je tudi njegova možganska orientacija drugačna, zato se mora večinoma sam znajti in samostojno iskati rešitve

za težave, ki se pojavljajo v njemu težko razumljivem desnoročnem svetu (Posokhova, 1999, str. 118–121).

21

lahko starši in vzgojitelji naredijo v takem primeru je, da otroku dopustijo, da se vede v

skladu s svojo naravo in pri tem uporablja roko, ki je dominantna. Tako se bodo preprečila

mogoča odstopanja na področju govora in otrokovega razvoja (Posokhova, 1999, str. 119–

124).

Izredno pomemben dejavnik govornega razvoja je tudi otrokov fiziološki razvoj, kamor spada

otrokova razvitost telesne motorike, govornih organov, slušno in vidno zaznavanje ter

intelektualne, kognitivne sposobnosti. Težave v govoru lahko namreč nastanejo zaradi

neskladnega funkcioniranja telesa, nevroloških motenj gibanja govornih organov, jecljanja,

nepravilne rasti zob in tudi zaradi različne stopnje izgube sluha ali vida. Pod različne

dejavnike tveganja uvrščamo tudi predčasni porod, nizko porodno težo in druge težave ob

porodu. Pri otroku, kjer se pojavi več nevroanatomskih dejavnikov, je otežena tudi

logopedska obravnava. Izjemno je pomembno, da se zavedamo, da na razvoj govora pri

otroku vpliva več dejavnikov, zunanji (socialni, sociološki) in notranji (psihološki, fiziološki)

ter da jih čim prej odkrijemo in pri otroku začnemo z rehabilitacijo. Otroci, ki imajo težave v

govoru in nerazvito govorno-jezikovno področje, nimajo možnosti za normalen psihični

razvoj in socialno prilagajanje (Grilc, 2013, str. 18–19).

22

6 GOVORNO-JEZIKOVNE MOTNJE IN ZASTOJI V

RAZVOJU GOVORA

V prejšnjem poglavju smo govorili o dejavnikih, ki vplivajo na govorni in jezikovni razvoj.

Prav dejavniki govornega razvoja lahko privedejo do govornih težav. Te največkrat prvi

odkrijejo oziroma slišijo starši (če se na otrokov govor toliko ne navadijo, da začnejo težave v

govoru, izgovarjavi obravnavati kot normalen govorni razvoj) ali vzgojiteljice v vrtcih.

Vendar moramo biti pri ocenjevanju govornih motenj kot starši, vzgojitelji in učitelji izjemno

previdni, saj vsako odstopanje od književne in govorne norme ne pomeni, da gre pri otroku za

govorno-jezikovne motnje.

Pomembno je torej, da smo seznanjeni s tokom normalnega govornega razvoja otrok pri

določeni starosti in da se čim hitreje soočimo s težavami, če v govoru opazimo odstopanja

(Vasić, 1974, str. 25). Zato si v tabeli (Tabela 3) poglejmo, kako poteka normalni govorno-

jezikovni razvoj pri otrocih do petega leta in kateri so simptomi upočasnjenega razvoja

(Mesec, 2009; cit. po Grilc, 2013, str. 14–16).

Tabela 3: Govorno-jezikovni razvoj otroka

Starost otroka Normalni govorno-jezikovni

razvoj

Simptomi upočasnjenega

razvoja

Od 0 do 3 mes. - Svoje razpoloženje izraža s

kričanjem, smehom,

jokom.

- Ne odziva se na močne

zvoke.

Od 3 do 9 mes. - Igra se z govornimi organi.

- Pojavlja se veliko glasov.

- Odgovarja s smehom na

ugodne glasove in z jokom

na neugodne.

- Imitira (oponaša) glasove

po 6. mesecu.

- Slišijo se zlogi (mamama,

bababa).

- Manjka odziv na znani

glas, po 6. mesecu ne

posnema glasov odraslih.

- Nima zanimanja za zvočne

igrače, se ne smeje na glas.

Od 9 do 15 mes. - Razume geste, izraz obraza

in spremembe v tonu glasu

in se na njih tudi odziva.

- Razume preprosta

navodila.

- Razume pomen več

preprostih besed.

- Zlogovanje je bogato in je

podobno pravim glasovom

(ma-ma, ba-ba).

- Ne žlobudra ali je

žlobudranje osiromašeno.

- Ne odziva se na svoje ime.

- Ne prepozna razpoloženja

v glasu odraslih, ne javlja

se prva beseda s

pomenom.

- Ni očesnega kontakta s

sogovornikom.

23

- Pojavi se beseda s

pomenom.

- Imitira, oponaša nove

zvoke in akcije, s

pogledom išče imenovani

predmet.

- Kaj želi, pokaže z gesto,

vokalizacijo ali

prikazovanjem.

- Pomaha, maha.

- Zaniha z glavo v

pomenu"ne".

- Stran daje stvari, ki jih ne

mara.

- Podaja roke, da bi se

oprijel.

- Gre stran od nepoznanih

oseb.

- Odziva se na svoje ime.

Od 15 do 18 mes. - Govori od pet do dvajset

besed.

- Besede, ki se pojavljajo, so

največkrat samostalniki.

- Ponavlja besede ali fraze

(daj piti, mama papa).

- Intonacija brbljanja je

podobna intonaciji povedi.

- Odgovarja na vprašanja,

kaj je to, išče z besedo (daj

še).

- Sledi preprostim

navodilom, npr. prinesi

žogo.

- Pokaže, kaj želi.

- Pokaže enega do treh delov

telesa.

- Pokaže dva ali več

predmetov na slikah.

- Prinaša stvari, ki jih potem

pokaže drugim.

- Govori (pa-pa) in nekatere

ritualne besede.

- Protestira za "ne" in se

odmakne.

- Ne razume pa-pa in ne

govori.

- Ne razume "ne".

- Ne razume gest in jih ne

uporablja, govori manj kot

pet besed.

- Ne razume preprostih

navodil in preprostih

vprašanj.

Od 2 do 3 let - Imenuje stvari, ki se

uporabljajo vsak dan.

- Dolžina povedi so dve do

tri besede.

- Postavlja preprosta

vprašanja.

- Ne odgovarja na preprosta

vprašanja, ne postavlja

vprašanj.

- Govor je nerazumljiv

svojcem in tujim osebam.

- Ne uporablja preprostih

24

- Odgovarja na vprašanja

kdo, kaj, kje.

- Poleg samostalnikov,

glagolov in pridevnikov

uporablja zaimke in

predloge.

- Začne uporabljati pretekli

in prihodnji čas.

- Posluša kratke zgodbe.

- Sestavlja, združuje enake

barve.

- Pozna predloge v, na, pod,

zgoraj, spodaj.

- Pozna veliko in malo.

- Razume nevarnost.

- Pozna vrstni red dnevnih

aktivnosti (priprava in

odhod na spanje).

- Lista po slikanicah in

imenuje slike.

- Vključuje se v kratki

pogovor.

- Izraža emocije (občutke).

- Vzbuja pozornost z

besedami.

povedi.

- Ne posluša rad zgodbic in

pesmic.

Od 3 do 4 let - Uporablja poved s tremi,

štirimi besedami.

- Uporablja vprašanja

"zakaj", "kdaj", "kaj če".

- Uporablja zaimke.

- Povezano govori o stvareh,

ki so se mu zgodile.

- Pripoveduje krajše zgodbe,

razlaga dogajanje.

- Pozna svoje ime, starost

(leta) in spol.

- Odgovarja na navodilo, ki

vključuje tri zahteve (pojdi

v sobo, najdi žogo in jo

prinesi).

- S štirimi leti prepozna

osnovne barve.

- Prilagaja svoj govor, ko se

pogovarja z mlajšimi

otroki od sebe.

- "Bere" slikanice.

- Posluša zgodbe približno

deset minut.

- Vključuje se v daljši

pogovor.

- Otrokovo besedišče je

siromašno.

- Otrok ne izgovarja večine

glasov.

- Otroka okolica ne razume.

- Otrok ne razume navodil z

dvema ali tremi

zahtevami.

- Otrok ne uporablja govora

za reševanje težav.

- Otrok ne sodeluje z

drugimi otroki.

25

- Lahko prevzame vlogo

druge osebe v igri.

- Išče (prosi) za dovoljenje.

- Razlaga, če ga sogovornik

ne razume.

Od 4 do 5 let - Otrok pripoveduje dolge

zgodbe.

- Otrok odgovarja primerno

na vprašanja "koliko",

"kako".

- Otrok sprašuje za pomen

besed.

- Otrok mehanično šteje do

deset, pokaže do pet.

- Otrok uporablja v stavku

od štiri do šest besed.

- Otrok uporablja slovnično

pravilno vse vrste besed.

- Otrok imenuje krog in

trikotnik.

- Otrok ima skromen

besedni zaklad.

- Otrokova poved je

preproste oblike.

- Pri otroku so pogoste

slovnične napake.

- Otrok izpušča glasove.

- Otrok ne razume pomena

besed.

- Otrok ne pozna barv.

- Otrok ne pozna in ne

razume predlogov.

- Otrok se umika vse.

- Povezanost z okoljem je

slaba.

Najpogostejše govorne motnje so težave v izgovoru, ki jim pravimo tudi artikulacijske

motnje. Velikokrat so vzroki za te motnje ortodontske nepravilnosti: razcepljena ustnica,

mehko nebo, izrazite progenije, navzkrižni in odprti griz ali manjkajoči zobje. Vzroke za

nepravilni izgovor lahko odpravi predvsem zobozdravnik oziroma ortodont (Škarić, 1988, str.

80–85). Artikulacijske motnje, ki pa spadajo k dislaliji, se lahko kažejo kot izostanek

nekaterih glasov (omisija), zamenjava z nekim drugim glasom iz istega izgovornega sestava

(na primer: substitucija sičnikov in šumnikov) ali izkrivljen izgovor (distorzija glasu /r/ ali

glasovne skupine sičnikov /s/, /z/ in /c/ ter šumnikov /š/, /ž/ in /č/). Če se nesistematične

težave govora pojavljajo tudi po četrtem letu, govorimo o leksični dislaliji ali negotovi sliki

besed. Pri otrocih se kaže kot zamenjava položaja glasov oziroma zlogov v besedi, ki jo

imenujemo metateza ali premet. Gre torej za napačno razporeditev glasov (bečela namesto

čebela) (Škarić, 1988, str. 71–72). Otrok pa lahko tudi izpušča glasove ali zloge v besedah

(pir namesto papir) ali jih dodaja (lokokomotiva namesto lokomotiva) (Grilc, 2013, str. 27).

Vse naštete govorne težave se pojavljajo pri otrocih v vseh oblikah, pri odraslih pa po navadi

le kot izkrivljen izgovor (distorzija). Pri otrocih govorne motnje izginejo med njihovim

odraščanjem, tako se v predšolskem obdobju beleži kar 30 % artikulacijskih motenj, v

obdobju šolanja 16 %, medtem ko se pri odraslih te pojavljajo samo v štirih odstotkih (Škarić,

1988, str. 72).

26

Glasove delimo na glasovne skupine in po navadi motnja izgovora zajema celo skupino:

- Sigmatizem: motnja izgovora glasov /s/, /z/, /c/, /š/, /ž/, /č/, ki jih otrok največkrat

zamenja z glasovoma /t/ in /d/.

- Rotacizem: motnja izgovarjave glasu /r/.

- Lambdacizem: motnja izgovora glasu /l/.

- Kapacizem in gamacizem: motnja v izgovarjavi glasov /k/ in /g/, najpogosteje je k -> t

in g -> d.

- Tetacizem in deltacizem: motnje v izgovarjavi glasov /t/ in /d/.

- Etacizem: motnja v izgovarjavi glasu /e/ (Grilc, 2013, str. 27).

Do tretjega leta starosti bi otrok moral pravilno izgovarjati glasove /p/, /b/, /t/, /d/, /k/, /g/, /m/,

/n/, /j/, /f/, /v/, /h/, /l/, /a/, /e/, /i/, /o/ in /u/, po tretjem letu starosti otrokom običajno težave

povzročajo še sičniki, šumniki in glas /r/ (Škarić, 1988, str. 72). Poglejmo si tabelo (Tabela 4)

z razporeditvijo starostne meje, do katere se tolerira okvara izgovora za določene glasove

(prav tam).

Tabela 4: Stopnje poškodbe glede na starost

Glas Stopnja poškodbe Starost

/s/ izkrivljen izgovor 4 leta in 6 mesecev

/z/ izkrivljen izgovor 4 leta in 6 mesecev

/c/ izkrivljen izgovor 4 leta in 6 mesecev

/š/ izkrivljen izgovor 5 let in 6 mesecev

/ž/ izkrivljen izgovor 5 let in 6 mesecev

/č/ izkrivljen izgovor 5 let in 6 mesecev

/r/ izkrivljen izgovor 4 leta

Če otrok po postavljenih starostnih mejah še vedno izkrivlja oziroma popači izgovor glasov,

podanih v tabeli, je potreben obisk pri logopedu. Otroci, pri katerih logoped ugotovi težave z

izgovarjavo, imajo pogosto slabšo drobno motoriko govornih organov – predvsem jezika,

jezične konice, mehkega neba in ustnic (Globačnik, 1999, str. 19). Za nastanek artikulacijskih

težav je pogosto vzrok hipotoničnost artikulatorjev (zlasti jezika in oralne motorike) ter

nepravilnost govornega aparata. Podaljšano sesanje oziroma razvade (duda, steklenička)

pogosto poškodujejo otrokov griz in motoriko jezika, zato logoped staršem svetuje njihovo

odpravo ob napolnjenem prvem letu, ko se pojavijo prvi zobje.

27

Seveda pa je izkrivljen izgovor le ena stopnja poškodbe, tako so norme, ki so podane le

orientacijske (Škarić, 1988, str. 73). Izredno pomembni so torej sistematični preventivni

pregledi, saj starši vseh govornih, glasovnih in izgovornih napak pri otrocih ne morejo slišati

enako kot strokovnjaki, ki pri pregledu tako podajo objektivno oceno. Preventivni logopedski

pregled petletnih otrok odkriva govorno-jezikovne in komunikacijske motnje, saj obsega

pregled artikulacije, gramatike, sintakse in semantike ter oceno komunikacije (Uradni list RS,

1998). S pomočjo preventive lahko logoped odkrije možna odstopanja pri otrocih in spremlja

njihov nadaljnji govorni razvoj in po potrebi izvede terapijo. Mnoge govorne motnje se lahko

pozdravijo v otroških letih in zato so pomembna čim hitrejša odkrivanja in terapije

(Vladislavljević, 1977, str. 12–13).

Druga pogosta skupina govornih motenj so motnje glasu oziroma disfonija, te se nanašajo na

višino, glasnost, melodijo, barvo, kakovost in hitrost. Glas s svojimi lastnostmi izraža fizično

in psihično stanje oseb v vseh življenjskih obdobjih. Prirojene danosti in tudi vzgoja

omogočajo razvoj glasovnega vedênja pri človeku, podobno vedênje najdemo tudi pri ostalih

družinskih članih, kar ne pomeni le podobnosti v anatomiji in fiziologiji, ampak tudi

podobnost v modelih učenja. Glas tudi ni statičen, ampak se skozi vsa obdobja življenja

spreminja. Tako se spreminjajo tudi parametri, kaj je ustrezno glasovno vedênje glede na

starostno obdobje, v katerem ocenjujemo glas (Jarc, Hočevar Boltežar, Šereg Bahar in Brulc,

2011, str. 48).

Glasovne motnje se tako pri predšolskih otrocih pojavljajo v 3,9 % (prav tam, str. 50). Vzroki

za glasovne motnje so najpogosteje psihološki, nevrološki, anatomski ali pa gre zgolj za

navado slabega govorjenja (Vladisavljević, 1977, str. 9). V Sloveniji so vzroki predvsem

okužba zgornjih dihal, saj so otroci že s prvim letom starosti velikokrat poslani v skupna

varstva (vrtce). To je povezano tudi zaradi uveljavitve v skupini z glasnim sporazumevanjem

in pretiranim kričanjem, da se otroka sploh sliši v množici otrok. Hripav glas lahko povzročijo

tudi papilomi v grlu ali pa so vzroki popolnoma nevrološki (ohromitev povratnega grlnega

živca, posledice poškodbe grla in prirojene nepravilnosti grla) (Jarc, Hočevar Boltežar, Šereg

Bahar in Brulc, 2011, str. 50). Pri nazalnosti razlikujemo odprto nazalnost, zaprto in mešano

nazalnost. Pri odprti nazalnosti največkrat mehko nebo ne vrši svoje funkcije in ne naredi

pregrade med nosno in ustno votlino. Pregrada je lahko prekratka ali pa je vzrok razcepljeno

nebo, pri čemer govor postane popolnoma nerazumljiv. Zaprta nazalnost je normalen vzrok

pri prehladu, ko je nosna votlina začasno zaprta. Mešana nazalnost je pojav, ko govorimo o

hkratni odprti in zaprti nazalnosti (Škarić, 1988, str. 85–86).

28

Jezikovne težave označujemo z naslednjimi termini: upočasnjeni razvoj govora, nerazviti

govor in posebne govorne težave. O upočasnjenem govornem razvoju govorimo, če se

pojavljajo govorno-jezikovne težave do četrtega leta. Tak otrok spregovori veliko kasneje kot

njegovi vrstniki, ima izjemno siromašen besednjak, uporablja krajše in preprostejše povedi,

agramatične izjave, izpušča, zamenjuje zloge v besedah, dela napake v izgovoru in ima težave

z razumevanjem navodil. Če se večina teh težav pojavlja tudi po otrokovem četrtem letu,

govorimo o nezadostno razvitem govoru, kar je najtežja oblika motnje govorno-jezikovnega

razvoja. V najtežjih primerih otrok ne govori in ne razume govora drugih. To obliko motnje

lahko zaznamo že pred drugim letom in je znak splošnega odstopanja v otrokovem razvoju.

Posebne jezikovne težave so težave, katerih jezikovne spretnosti so siromašne glede na

otrokovo starost in njegove neverbalne sposobnosti. Strokovnjaki menijo, da so te povezane z

disleksijo v kasnejši dobi pridobivanja znanja (Grilc, 2013, str. 28–30).

Najbolj znana, čeprav ni tako pogosta, je govorna motenja jecljanja. Zaradi svojih

karakteristik je zelo prepoznavna in je še vedno sinonim za govorne motnje. Jecljanje

imenujemo tudi motnja ritma oziroma tempa govora. Kaže se s ponavljanjem zlogov, besed

ali fraz, s podaljšanjem glasov, z brezglasnimi zastoji na začetku ali znotraj besede in z

napetostjo ter "krči" pri govorjenju. Najpogosteje se jecljanje pojavi med drugim in petim

letom starosti, lahko tudi kasneje. V nekaterih primerih jecljanje izgine samo, drugi otroci pri

premagovanju tega potrebujejo logopedsko pomoč. Natančnih vzrokov za jecljanje ne

poznamo še danes. Med govorne motnje umeščamo tudi prehiter ali pretirano upočasnjen

govor, ki sta prav tako posledica jecljanja in obratno (prav tam, str. 31).

Iz napisanega lahko vidimo, da obstaja precejšnje število govornih motenj, vzvodi in vzroki

za te so različni (Globačnik, 1999, str. 19). Največkrat so pri pridobitvi govorno-jezikovnih

motenj prisotna čustva, torej gre za čustveno vezo in zato je mamin ali očetov vpliv

najmočnejši. Če otroku mama in oče ne dajeta dobrega govornega vzorca, je zelo verjetno, da

bo tudi otrokov govor slab in bo osvojil govorno motnjo, ki jo posedujeta starša (Vasić, 1974,

str. 70–71). Logoped lahko kar hitro ob dobri družinski anamnezi ugotovi, da tudi starš

otroka, ki jeclja, sam jeclja ali ima kakšno drugo govorno motnjo, ki je enaka starševi

(Vladisavljević, 1981, str. 102). Otrok lahko tudi v času govornega razvoja pridobi govorne

napake. Izjemno je tako pomembno, da vzgojiteljice v vrtcu in učiteljice v prvih letih

otrokovega šolanja nimajo govornih motenj, saj se otroci takrat nagibajo k iskanju novih

vzorov (Vasić, 1974, str. 70–71).

29

Obstajajo pa otroci, ki ne razumejo, ne razlikujejo in niti ne izgovarjajo določenih glasov,

čeprav jih vsi iz njegove okolice pravilno izgovarjajo. V tem primeru je jasno, da njihova

okolica oziroma družina ni vzrok pomanjkanja v govoru. Za to so torej krivi organski vzroki,

o katerih smo sicer že govorili. Vendar si vseeno poglejmo, kateri organski vzroki največkrat

vplivajo na nepravilen razvoj govora. Lahko govorimo o nepravilni legi zgornje, spodnje

čeljusti (progenija ali prognatija) in zato nepravilni postavitvi zob, deformirani oziroma

razcepljeni ustnici, kratki ali celo zaraščeni podjezični vezi, o različnih oblikah shize in o

visokem trdem nebu ter globokem grlu. Nepravilno delovanje govornih organov otežuje smer

zračnega toka potrebnega pri izgovoru, onemogoča primerno oblikovanje resonančnega

prostora in ustrezno delovanje jezika; zaradi tega prihaja do govornih motenj (Vladisavljević,

1981, str. 101). Kot vemo, se govor uči s poslušanjem in ena najtežjih organskih motenj, ki to

onemogočajo, je odsotnost sluha. Prav tako je pri dojenčku izredno težko določiti, ali je ta

slišeč ali ne in kakšna je stopnja poškodbe sluha. Hujše so poškodbe sluhovoda, težje otrok

usvaja govor in ga vzdržuje (pravilen izgovor glasov). Takšni organskih vzroki velikokrat več

niso logopedska težava, ampak pripadajo surdologiji, ki uporablja drugačne postopke

primerne huje naglušnim in gluhim otrokom (Vuletić, 1987, str. 39).

Ker je govor in jezik povezan z duševnim razvojem otroka, so govorne motnje lahko tudi

posledice zaostajanja v duševnem razvoju.

30

II

EMPIRIČNI DEL

31

7 NAMEN

Na razvoj otrokovega govora vpliva več dejavnikov (ti so bili omenjeni že v teoretičnem

delu), zaradi katerih lahko kasneje prihaja do artikulacijskih motenj.

Namen magistrske naloge in samega empiričnega dela je na vzorcu 100 otrok starih pet let,

med katerimi nobeden ne bo imel motenj v duševnem ali telesnem razvoju, ugotoviti, katere

govorno-jezikovne motnje se pojavljajo in odkriti dejavnike, ki vplivajo na govorno-jezikovne

motnje pri teh. Tako bomo lahko primerjali dognanja strokovnjakov z našimi pridobljenimi

rezultati in ugotovili, katere motenje in dejavniki govornega razvoja se pojavljajo oziroma so

najpogostejše pri vzorcu obravnavanih otrok.

Zanimalo nas bo, ali neodvisne spremenljivke (spol otroka, izobrazba staršev in jezik družine

– enojezičnost, večjezičnost) vplivajo na artikulacijske in glasovne motnje, na neprimeren

ritem, na metatezo glasov in na neustreznost govoril. Hkrati bomo preverili, koliko neodvisne

spremenljivke vplivajo na uspešnost oziroma neuspešnost pri opisovanju slike, ponavljanju in

dopolnjevanju povedi ter ali katera od spremenljivk vpliva na to, če bo otrok zaradi govornih

ali jezikovnih motenj napoten k logopedu. Prav tako bom preverila vpliv neustreznih govoril

na artikulacijske motnje.

Želeli smo ugotoviti tudi korelacije artikulacijskih motenj, glasovnih motenj, ritma, metateze,

neustreznosti govoril, opisovanja slike, ponavljanja in dopolnjevanja povedi ter otrokove

napotitve k logopedu s tem, kdaj je otrok shodil, s katerimi meseci je povedal prvo besedo, ali

so se pojavile težave ob porodu, kako dolgo je bil dojen, kako dolgo je uporabljal stekleničko,

koliko mesecev je sesal prst ali dudo, kdaj je postal čist in od katerega leta je v vrtcu.

32

8 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN

OMEJITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA V

OBLIKI RAZISKOVALNIH VPRAŠANJ

8.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

1) Koliko otrok ima artikulacijske motnje?

1.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?

1.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?

1.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?

1.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost za artikulacijske motnje?

1.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost za

artikulacijske motnje?

1.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost

za artikulacijske motnje?

1.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost za

artikulacijske motnje?

1.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost za artikulacijske

motnje?

1.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost za artikulacijske

motnje?

1.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost za artikulacijske

motnje?

1.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,

večjo možnost za artikulacijske motnje?

1.12 Ali lahko neustreznost otrokovih govoril vpliva na artikulacijske motnje?

2) Koliko otrok ima glasovne motnje?

2.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?

2.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?

2.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?

2.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost za glasovne motnje?

2.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost za glasovne

motnje?

33

2.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost

za glasovne motnje?

2.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost za

glasovne motnje?

2.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost za glasovne

motnje?

2.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost za glasovne motnje?

2.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost za glasovne motnje?

2.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,

večjo možnost za glasovne motnje?

2.12 Ali lahko neustreznost otrokovih govoril vpliva na govorne motnje?

3) Koliko otrok ima težave z ritmom v govoru?

3.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?

3.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?

3.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?

3.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost za težave z ritmom v

govoru?

3.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost za težave z

ritmom v govoru?

3.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost

za težave z ritmom v govoru?

3.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost za

težave z ritmom v govoru?

3.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost za težave z ritmom

v govoru?

3.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost za težave z ritmom v

govoru?

3.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost za težave z ritmom v

govoru?

3.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,

večjo možnost za težave z ritmom v govoru?

4) Koliko otrok ima težave z metatezo oziroma zamenjavo zaporedja glasov?

4.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?

4.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?

34

4.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?

4.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost metateze glasov oziroma

zamenjave zaporedja glasov?

4.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost metateze

glasov oziroma zamenjave zaporedja glasov?

4.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost

metateze oziroma zamenjave zaporedja glasov?

4.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost

metateze oziroma zamenjave zaporedja glasov?

4.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost metateze oziroma

zamenjave zaporedja glasov?

4.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost metateze oziroma

zamenjave zaporedja glasov?

4.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost metateze oziroma

zamenjave zaporedja glasov?

4.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,

večjo možnost metateze oziroma zamenjave zaporedja glasov?

5) Koliko otrok ima neustrezna govorila?

5.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?

5.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?

5.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?

5.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost neustreznih govoril?

5.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost za razvoj

neustreznih govoril?

5.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost

za razvoj neustreznih govoril?

5.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost za

razvoj neustreznih govoril?

5.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost za razvoj

neustreznih govoril?

5.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost za razvoj neustreznih

govoril?

5.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost za razvoj neustreznih

govoril?

35

5.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,

večjo možnost za razvoj neustreznih govoril?

6) Koliko otrok mora obiskati logopeda?

6.1 Ali obstajajo razlike glede na otrokov spol?

6.2 Ali obstajajo razlike glede na stopnjo izobrazbe staršev?

6.3 Ali obstajajo razlike glede na enojezičnost, večjezičnost v družini?

6.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, večjo možnost za obisk pri logopedu?

6.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, večjo možnost za obisk pri

logopedu?

6.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, večjo možnost

za obisk pri logopedu?

6.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, večjo možnost za

obisk pri logopedu?

6.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, večjo možnost za obisk pri

logopedu?

6.9 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, večjo možnost za obisk pri logopedu?

6.10 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, večjo možnost za obisk pri

logopedu?

6.11 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,

večjo možnost za obisk pri logopedu?

7) Kakšna je uspešnost pri dopolnjevanju povedi?

7.1 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, več težav pri dopolnjevanju povedi?

7.2 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, več težav pri dopolnjevanju

povedi?

7.3 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, več problemov

pri dopolnjevanju povedi?

7.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, več težav pri

dopolnjevanju povedi?

7.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, več težav pri dopolnjevanju

povedi?

7.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, več težav pri dopolnjevanju povedi?

7.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, več težav pri dopolnjevanju povedi?

7.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,

več težav pri dopolnjevanju povedi?

36

8) Kakšna je uspešnost pri ponavljanju povedi?

8.1 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, več težav pri ponavljanju povedi?

8.2 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, več težav pri ponavljanju

povedi?

8.3 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, več problemov

pri ponavljanju povedi?

8.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, več težav pri

ponavljanju povedi?

8.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, več težav pri ponavljanju povedi?

8.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, več težav pri ponavljanju povedi?

8.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker kasneje postal čist, več težav pri ponavljanju povedi?

8.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,

več težav pri ponavljanju povedi?

9) Kakšna je uspešnost pri opisovanju slike?

9.1 Ali ima otrok zaradi tega, ker je shodil kasneje, več težav pri opisovanju slike?

9.2 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje povedal prvo besedo, več težav pri opisovanju

slike?

9.3 Ali ima otrok zaradi tega, ker so se pri njegovem porodu pojavile težave, več problemov

pri opisovanju slike?

9.4 Ali ima otrok zaradi tega, ker ni bil dojen oziroma je bil dojen krajši čas, več težav pri

opisovanju slike?

9.5 Ali ima otrok zaradi tega, ker je uporabljal stekleničko, več težav pri opisovanju slike?

9.6 Ali ima otrok zaradi tega, ker je sesal prst ali dudo, več težav pri opisovanju slike?

9.7 Ali ima otrok zaradi tega, ker je kasneje postal čist, več težav pri opisovanju slike?

9.8 Ali ima otrok zaradi tega, ker ne obiskuje vrtca oziroma ga je začel obiskovati kasneje,

več težav pri opisovanju slike?

8.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Hipoteze so implicitno izražene v obliki raziskovalnih vprašanj o odvisnih zvezah oziroma

razlikah.

37

8.3 SPREMENLJIVKE

8.3.1 SEZNAM SPREMENLJIVK

Neodvisne spremenljivke:

1. Spol otroka.

2. Izobrazba starša.

3. Enojezična ali večjezična družina.

4. Čas, ko je otrok začel hoditi.

5. Prva beseda.

6. Težave ob porodu.

7. Dojenje.

8. Uporaba stekleničke.

9. Sesanje prsta ali dude.

10. Čas, ko je otrok postal čist.

11. Od kdaj je otrok v vrtcu.

12. Otrok piše z levo ali desno roko.

Odvisne spremenljivke:

13. Artikulacijske motnje (kvaliteta izgovora).

14. Glasovne motnje (kvaliteta glasu).

15. Kvaliteta ritma govora.

16. Metateza glasov.

17. Ustrezna ali neustrezna govorila.

18. Jezikovni nivo: dopolnjevanje povedi.

19. Jezikovni nivo: ponavljanje povedi.

20. Jezikovni nivo: opisovanje slike.

18. Napotitev k logopedu.

38

8.3.2 PREGLED ODVISNIH ZVEZ MED SPREMENLJIVKAMI

Tabela 5: Pregled zvez med spremenljivkami po raziskovalnih vprašanjih

Št.

razi

skov

alneg

a

vpra

šanja

Odvis

ne

spre

men

ljiv

ke

Neo

dvis

ne

spre

men

ljiv

ke

1.1 13 1

1.2 13 2

1.3 13 3

1.4 13 4

1.5 13 5

1.6 13 6

1.7 13 7

1.8 13 8

1.9 13 9

1.10 13 10

1.11 13 11

1.12 13 17

2.1 14 1

2.2 14 2

2.3 14 3

2.4 14 4

2.5 14 5

2.6 14 6

2.7 14 7

2.8 14 8

2.9 14 9

2.10 14 10

2.11 14 11

2.12 14 17

Št.

razi

skov

alneg

a

vpra

šanja

Odvis

ne

spre

men

ljiv

ke

Neo

dvis

ne

spre

men

ljiv

ke

3.1 15 1

3.2 15 2

3.3 15 3

3.4 15 4

3.5 15 5

3.6 15 6

3.7 15 7

3.8 15 8

3.9 15 9

3.10 15 10

3.11 15 11

4.1 16 1

4.2 16 2

4.3 16 3

4.4 16 4

4.5 16 5

4.6 16 6

4.7 16 7

4.8 16 8

4.9 16 9

4.10 16 10

4.11 16 11

5.1 17 1

5.2 17 2

5.3 17 3

5.4 17 4

5.5 17 5

5.6 17 6

5.7 17 7

5.8 17 8

5.9 17 9

5.10 17 10

5.11 17 11

Št.

razi

skov

alneg

a

vpra

šanja

Odvis

ne

spre

men

ljiv

ke

Neo

dvis

ne

spre

men

ljiv

ke

6.1 18 1

6.2 18 2

6.3 18 3

6.4 18 4

6.5 18 5

6.6 18 6

6.7 18 7

6.8 18 8

6.9 18 9

6.10 18 10

6.11 18 11

7.1 19 4

7.2 19 5

7.3 19 6

7.4 19 7

7.5 19 8

7.6 19 9

7.7 19 10

7.8 19 11

8.1 20 4

8.2 20 5

8.3 20 6

8.4 20 7

8.5 20 8

8.6 20 9

8.7 20 10

8.8 20 11

9.1 21 4

9.2 21 5

9.3 21 6

9.4 21 7

9.5 21 8

9.6 21 9

9.7 21 10

9.8 21 11

39

9 METODOLOGIJA

9.1 RAZISKOVALNA METODA

Raziskava temelji na deskriptivni in kavzalno-neeksperimentalni metodi empiričnega

pedagoškega raziskovanja.

9.2 RAZISKOVALNI VZOREC

Vzorec otrok je neslučajnosten oziroma priložnosten in zajema sto otrok, starih 5 let, med

katerimi je 45 dečkov in 55 deklic. V raziskavo so bili zajeti otroci, ki so obiskali logopeda v

sklopu sistematičnega preventivnega pregleda v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca

Maribor. Raziskava, ki je temeljila na snemanju otrokovega govora in kasnejšem odkrivanju

govorno-jezikovnih težav, je trajala leta 2013 (od meseca maja 2013 do decembra 2013).

Tabela 6: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok po spolu

Spol f f %

Moški 45 45,0

Ženski 55 55,0

Skupaj 100 100,0

Analiza je pokazala, da je delež obeh spolov v raziskavi dokaj uravnotežen, čeprav je v

raziskavi sodelovalo več deklic (55 %) kot dečkov (45 %).

Tabela 7: Število (f) in strukturni odstotek (f %) uporabe jezika v otrokovi družini

Jezik v družini f f %

Enojezičnost 95 95,0

Dvo/večjezičnost 5 5,0

Skupaj 100 100,0

V raziskavo je bilo vključenih več otrok (95 %), ki izhajajo iz enojezične družine in je torej

njihov materni jezik slovenščina, le majhen odstotek (5 %) prihaja iz dvo- oziroma večjezične

družine.

40

Tabela 8: Število (f) in strukturni odstotek (f %) stopnje izobrazbe staršev

Stopnja

izobrazbe f f %

4 15 15,0

5 28 28,0

6 16 16,0

7 41 41,0

Skupaj 100 100,0

Največ staršev (41 %) ima štiriletno univerzitetno izobrazbo, sledijo starši, ki imajo 6. stopnjo

izobrazbe (28 %) in nato tisti s 5. stopnjo (16 %) oziroma srednjo poklicno stopnjo izobrazbe

(15 %). V slednjo, 4. stopnjo, smo že pred izračunom rezultatov vključili starše z

osnovnošolsko in nižjo poklicno izobrazbo, saj je bil odstotek teh zelo nizek (3 %).

Tabela 9: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrokove starosti, ko je shodil

Shodil (meseci) f f %

9 2 2,0

10 8 8,0

11 18 18,0

12 22 22,0

13 20 20,0

14 17 17,0

15 9 9,0

16 4 4,0

Skupaj 100 100,0

Iz tabele (Tabela 9) lahko razberemo, da je najvišji delež otrok shodil med 11. in 14.

mesecem. Največ jih je shodilo z 12. meseci (22 %), sledi 13. mesec (20 %), nato 11. (18 %)

oziroma 14. mesec (17 %). Delež otrok, ki so shodili s 15. (9 %) oziroma 10. mescem (8 %),

je manjši. Najmanj otrok je shodilo v obdobju 16. mesecev (4 %) in v zgodnjem obdobju 9.

mescev (2 %).

Na podlagi raziskav pediatrična stroka trdi, da večino otrok samostojno shodi med 12. in 15.

mesecem (Mardešić idr., 2003). Rezultati pa prav tako kažejo, da je lahko razpon celo med 9.

in 20. mesecem.

41

Tabela 10: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrokove starosti ob povedani prvi besedi

Prva beseda

(meseci) f f %

10 13 13,0

11 30 30,0

12 37 37,0

13 11 11,0

14 3 3,0

15 3 3,0

17 1 1,0

18 2 2,0

Skupaj 100 100,0

Več kot tretjina otrok (37 %) je začela govoriti z 12. meseci. V tabeli (Tabela 10) nato sledi

11. (30 %) in 10. (13 %) oziroma 13. mesec (11 %). Od 14. do 18. meseca je delež otrok, ki

so takrat prvič fluentno izgovorili prvo besedo, precej nizek. V 14. in 15. mesecu so prvo

besedo izgovorili 3 otroci, v 17. mesecu le 1 otrok in v 18. mesecu 2 otroka.

Največ otrok na našem vzorcu je izgovorilo prvo besedo z 12. meseci. Enako potrjujejo tudi

strokovne raziskave, saj naj bi prav v obdobju 12. mesecev otroci posamične zloge začeli

povezovati v besede z določenim pomenom (prav tam). Večina otrok pa lahko prvo besedo

izgovori med 12. in 20. mesecem (Bregant, 2012, str. 29). Razpon za izgovor prve besede je

tako širok, ker je govor in njegov razvoj odvisen predvsem od ostalih sposobnosti

posameznika (čustvena zrelost, otrokovo mišljenje, fizična razvitost in socialne interakcije)

(Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2011, str. 108).

42

Tabela 11: Število (f) in strukturni odstotek (f %) težav ob porodu

Težave ob porodu f f %

Ovita popkovnica DA 12 12,0

NE 88 88,0

Dolgotrajni porod DA 5 5,0

NE 95 95,0

Ni takoj zajokal DA 1 1,0

NE 99 99,0

Predčasni porod DA 17 17,0

NE 83 83.0

Ni imel sesalnega

refleksa

DA 5 5,0

NE 95 95,0

Obporodni krči DA 0 0,0

NE 100 100,0

Pomodrel ob rojstvu DA 0 0,0

NE 100 100,0

Zlatenica DA 21 21,0

NE 79 79,0

Drugo DA 15 15,0

NE 85 85,0

Analiza je pokazala, da se je velika večina otrok (76 %) morala spopasti s težavami ob rojstvu

(rizičnimi faktorji). Ob tem pa je treba poudariti, da se pri 59 otrocih pojavi ena težava, pri 11

dve težavi ob porodu in pri 6 kar tri težave ob porodu. Od tega se največkrat pojavlja

kombinacija predčasnega poroda in carskega reza ter predčasnega poroda ali dolgotrajnega

poroda z zlatenico. Težave ob porodu ni imel le manjši odstotek otrok (24 %). Najpogostejša

težava ob porodu je pojav zlatenice (21 %). Sledi predčasni porod (17 %) in druge težave (15

%), ki niso podane na vprašalniku in so jih starši dopisali sami. Ostale težave, ki so se

pojavljale in so jih navedli starši, so: napaka ledvice (hidronefroza), prehiter utrip srca,

predolga popkovnica, nepravilna lega otroka in nezmožnost dihanja ob rojstvu. Težave, ki so

podane na vprašalniku, a so se pojavljale v manjši meri, so ovita popkovnica (12 %),

dolgotrajni porod (5 %) oziroma nezmožnost sesanja (ni imel sesalnega refleksa) (5 %) in ob

rojstvu ni bilo prisotnega krika ali joka (1 %). Obporodni krči in pomodrelost ob rojstvu se na

našem vzorcu otrok kot težava ob porodu niso pojavili.

Morebitna odstopanja od normativa in razvojne težave se ugotavljajo s presejalnimi preizkusi.

Za preizkus delovanja dojenčkovih telesnih sistemov takoj po rojstvu (minuto in ponovno pet

minut po rojstvu) se uporablja lestvica Apgar (Zupančič in Kavčič, 2011, str. 24). Klinični

center v Ljubljani kot rizične faktorje ob porodu navaja: težave pri požiranju, sesanju,

dolgotrajni in predčasni porod, ovita popkovnica, vsako težje obolenje ali infekcija,

43

mnogoplodni porod, ogroženost v nosečnosti, itn. (Klinični center v Ljubljani, b. l.). V

raziskavi Govorna razvitost petletnih otrok avtorji Smole, Holnthaner in Gosar navajajo, da je

obporodne tvegane dejavnike imelo visoko število otrok (66,5 %) (Smole, Holnthaner in

Gosar, v tisku). V naši raziskavi je teh dejavnikov še več, in sicer za dobrih 10 %.

Tabela 12: Število (f) in strukturni odstotek (f %), do katerega meseca je bil otrok dojen

Dojen (meseci) f f %

0 12 12,0

1 7 7,0

2 7 7,0

3 9 9.0

4 5 5,0

5 1 1,0

6 5 5,0

7 6 6,0

8 7 7,0

9 6 6,0

10 4 4,0

11 9 9,0

12 5 5,0

13 2 2,0

14 3 3,0

15 2 2,0

16 1 1,0

18 2 2,0

24 3 3,0

26 1 1,0

30 1 1,0

38 1 1,0

42 1 1,0

Skupaj 100 100,0

12 % otrok ni bilo dojenih, ostalih 88 % se razporedi pod naslednje mesece. Tako po

najvišjem številu odstotkov (9 %) sledita 3. oziroma 11. mesec dojenja. 7 otrok je bilo dojenih

do 1., 2. in 8. meseca. 6 jih je bilo dojenih do 7. in 9. meseca. Do 4., 6. in 12. meseca je bilo

dojenih 5 otrok. Sledijo 4 otroci, ki so bili dojeni do 10. meseca. 3 otroci so bili dojeni do 14.

in 24. meseca, 2 do 13., 15., 18. meseca ter 1 otrok do 5., 16., 26., 30., 38. in 42. meseca.

44

Tabela 13: Število (f) in strukturni odstotki (f %), kako dolgo je otrok uporabljal stekleničko

Uporabljal stekleničko

(meseci) f f %

0 30 30,0

2 1 1,0

3 1 1,0

4 1 1,0

5 1 1,0

6 1 1,0

7 1 1,0

10 2 2,0

11 2 2,0

12 13 13,0

13 1 1,0

14 1 1,0

15 5 5,0

16 2 2,0

18 11 11,0

24 14 14,0

26 1 1,0

30 2 2,0

36 7 7,0

42 2 2,0

48 1 1,0

Skupaj 100 100,0

V analizi se je pokazalo, da skoraj tretjina otrok (30 %) ni uporabljala stekleničke, do 24.

meseca je stekleničko uporabljalo 14 % otrok, do 12. meseca pa 13 % otrok. Sledi uporaba

stekleničke do 18. meseca z 11 %, do 36. meseca s 7 % in do 15. meseca s 5 % otrok. Do 10.,

11., 30., 42. meseca sta stekleničko uporabljala 2 otroka. 1 otrok je stekleničko uporabljal do

naslednjih mesecev: 2, 3, 4, 5, 6, 7, 13, 14, 26 in 48.

45

Tabela 14: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kako dolgo je otrok sesal dudo oziroma prst

Sesal dudo ali prst

(meseci) f f %

0 32 32,0

1 1 1,0

2 2 2,0

3 2 2,0

4 1 1,0

5 1 1,0

6 1 1,0

8 1 1,0

9 1 1,0

10 1 1,0

11 2 2,0

12 7 7,0

15 1 1,0

16 2 2,0

18 7 7,0

20 1 1,0

24 17 17,0

30 4 4,0

36 14 14,0

48 1 1,0

60 1 1,0

Skupaj 100 100,0

Analiza je pokazala, da kar 32 % otrok ni sesalo dude ali prsta. Najvišji odstotek (17 %) jih je

sesalo prst ali dudo do 24. meseca, sledi 14 % otrok, ki je sesalo prst ali dudo do 36. meseca.

7 otrok je dudo ali prst sesalo do 12. meseca oziroma do 18. meseca. Do 30. meseca so 4

otroci sesali dudo ali prst. Do 2., 3., 11. oziroma 16. meseca sta prst ali dudo sesala 2 otroka

in do 1., 4., 5., 6., 8., 9., 10., 15., 20., 48., 60. meseca 1 otrok.

46

Tabela 15: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kdaj je otrok postal čist

Postal čist (meseci) f f %

12 1 1,0

15 1 1,0

18 5 5,0

19 2 2,0

20 1 1,0

22 2 2,0

23 1 1,0

24 32 32,0

26 6 6,0

28 3 3,0

29 1 1,0

30 15 15,0

33 2 2,0

36 20 20,0

37 1 1,0

45 1 1,0

48 3 3,0

54 1 1,0

60 2 2,0

Skupaj 100 100,0

V raziskavi so starši podali informacijo, kdaj je otrok postal čist podnevi in ponoči. Večina

staršev je navedla le podatek za podnevi, zaradi tega smo pri starših, ki so zapisali oba

podatka, izračunali aritmetično sredino. Največ otrok (32 %) je tako postalo čistih pri 24.

mesecih in pri 36. mesecih 20 %. Pri 30. mesecih je postalo čistih 15 % otrok. Pri 26. mesecih

6 % in pri 18. mesecih 5 % otrok. 3 otroci so postali čisti pri 28. mescih in pri 48. mesecih,

medtem ko sta 2 otroka postala čista pri 19., 22., 33. oziroma 60. mesecih. 1 otrok je postal

čist pri 12., 15., 20., 23., 29., 37., 45. oziroma 54. mesecih.

Navajanje otrok na suhost in čistost je velik mejnik v telesnem in duševnem razvoju. Otrok

mora biti za ta korak v razvoju primerno zrel, saj pomeni njegovo večjo neodvisnost. Študije

so pokazale, da otroci naj ne bi postali čisti pred 18 mesecem, raziskovalci celo menijo, da

navajanje otrok na suhost pred osemnajstim mesecem ni primerno zaradi povzročanja

nepotrebnega stresa pri majhnih otrocih. Največ otrok začne uporabljati kahlico med drugim

in tretjim letom, čeprav to ni pravilo. Vsak otrok je namreč individuum zase, nekateri začnejo

kahlico uporabljati komaj pri četrtem letu ali kasneje (PubMed Health, 28. 11. 2013).

Naša raziskava je prav tako potrdila, da je največ otrok (79 %) postalo čistih med drugim in

tretjim letom. Pred 18. mescem sta bila čista dva otroka in po 48. mesecu trije otroci.

47

Tabela 16: Število (f) in strukturni odstotek (f %), kdaj je otrok začel hoditi v vrtec

Vrtec (leta) f f %

0 3 3,0

1 47 47,0

2 25 25,0

3 24 24,0

4 1 1,0

Skupaj 100 100,0

Med vzorcem sto otrok jih je skoraj polovica vrtec začela obiskovati s prvim letom (47 %),

sledi drugo leto s 25 % in tretje leto s 24 % otrok. S četrtim letom je v vrtec začel hoditi le 1

otrok. 3 otroci od celotnega vzorca ne obiskujejo vrtca.

Tabela 17: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok, ki pišejo z levo ali desno roko

Dominantna

roka f f %

Desna roka 95 95,0

Leva roka 5 5,0

Skupaj 100 100,0

Raziskava je pokazala, da večina otrok (95 %) piše z desno roko, le 5 % otrok z levo. Zaradi

majhnega odstotka levoročnih otrok tega podatka nismo uporabili pri kasnejši analizi

podatkov.

Levoročnost se v nekoliko večjem odstotku (10 %) prav tako pojavlja v raziskavi Govorna

razvitost petletnih otrok (Smole idr., v tisku).

9.3 MERSKI INSTRUMENT

Pri raziskavi smo uporabili naslednje merske instrumente:

1. Vprašalnik o otroku (generalije)

Vprašalnik o otroku so izpolnjevali starši in zajema generalne podatke: spol, izobrazbo

staršev, jezik družine, prvi koraki, prva beseda, obporodni rizični faktorji, trajanje sesalnih

navad in razvad, čistost in suhost, obiskovanje vrtca ter vprašanje o levo- ali desnoročnosti

otroka. Vprašalnik je bil oblikovan na podlagi večletnih logopedskih izkušenj Smoleta.

48

2. Test artikulacije in ugotavljanje prisotnosti metateze

S testom artikulacije ugotavljamo izreko v začetnem (inicialnem), sredinskem (medialnem) in

končnem (finalnem) položaju. Ta test nam kljub nekaterim pomanjkljivostim omogoča hitro

in sistematično ugotavljanje števila ter vrste artikulacijskih napak (Globačnik, 1999). Izgovor

glasov in nesigurno sliko besed, kar pomeni, da lahko pride do zamenjave zaporedja glasov

oziroma metateze (namesto kapa -> paka), smo preverjali tako, da smo otrokom pokazali tri

slike, ki so vsebovale določen glas v vseh treh položajih (pipa, kapa in klop). Oceno

otrokovih artikulacijskih sposobnosti je podal logoped Smole, ki je ob tem uporabil prirejen

test za 5-letnike, povzet po Globačnikovi (Globačnik, 1999).

3. Test kvalitete glasu

S testom glasu smo ocenjevali morebitne glasovne nepravilnosti (hripav glas, visok glas,

globok glas, nazalen glas). Oceno otrokovega glasu je podal Smole. Test je bil povzet po

Wilsonu (Wilson, 1979).

4. Test ritma govora

Test obsega ocenjevanje kakovosti ritma in morebiten neprimeren ritem govora (prehiter ali

prepočasen govor). Ocena kakovosti govora, ki jo je podal Smole, je bil podana s pomočjo

Rileyevega testa (Riley, 1972). Test je bil prirejen za petletnike in je ocenjeval govor s

pomočjo verbalne naloge in slikovne naloge. Vsaka naloga v testu je točkovana, tako smo na

podlagi teh točk lažje podali končen rezultat.

5. Test ustreznosti govoril

S tem testom preverjamo ustreznost in morebitno neustreznost otrokovih govoril (odprti griz,

jezik med zobmi/ustnicami, togi jezik, malokluzija, progenija ali prognatija). Pregled

otrokovih govoril je opravil Smole.

6. Test govora in jezika

Analiza govora in jezika je bila pridobljena s snemanjem otrokovih odgovorov na diktafon.

Test, pri katerem so morali aktivno sodelovati otroci, saj je ta preverjal njihovo

komunikativnost in besedni zaklad ter gramatično pravilnost povedi, je bil razdeljen na tri

dele. Ocenjevanje otrokove razvojne ravni govora in jezika je tako vsebovalo dokončanje

povedi, ponavljanje povedi in opis slike. Pri tem smo se sklicevali na teste v knjigi Veština

govorenja avtorice Smiljke Vasić (1980) in na vprašalnik, ki ga je za namen raziskav sestavil

Franc Smole.

49

Merski instrumenti so prirejeni za namen naše raziskave in so nastali v sodelovanju s

somentorjem Francem Smoletom.

9.4 MERSKE KARAKTERISTIKE

Veljavnost

Vsi merski instrumenti so bili sestavljeni na osnovi dosedanjih spoznanj (Globačnik, Vasić in

Smole) in po navodilu mentorja ter somentorja. Racionalna validacija tako ni bila potrebna,

saj smo uporabili že preizkušene, standardizirane in uporabljene instrumenti.

Zanesljivost

Zanesljivost smo zagotovili z natančnimi navodili in enopomenskimi, specifičnimi vprašanji

ter kasneje z večkratnim poslušanjem posnetkov. S tem se je zagotovila večja natančnost

odgovorov, ki smo jih kontrolirali tudi v fazi obdelave, in sicer s primerjavo teh na vsebinsko

sorodna vprašanja.

Objektivnost

Objektivnost vseh vprašalnikov je zelo visoka. Navodila za izpolnjevanje vprašalnika, na

katerega so odgovarjali starši, so bila zelo jasno in natančno podana. Tudi naloge, na katere so

odgovarjali otroci, so bile zaradi večje objektivnosti posnete. Tako se je izločila nepozornost

in možna subjektivnost izpraševalca oziroma snemalca. Kasnejša transkripcija posnetkov je

bila narejena brez subjektivnih posegov. V fazi izpraševanja smo pazili, da nismo vplivali na

odgovore anketirancev.

Del rezultatov je (test artikulacije in ugotavljanje prisotnosti metateze, test glasu, test ritma

govora in test govoril) zaradi objektivnosti, strokovnega znanja in večletnih izkušenj pomagal

pridobiti ekspert na področju govora in jezika Franc Smole.

9.5 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV

Podatke smo pridobili s snemanjem in vprašalniki ter neposrednim poslušanjem otrokovega

govora. Podatki so bili v celoti pridobljeni v sklopu sistematičnega preventivnega pregleda v

Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor. Raziskava je trajala od meseca maja 2013, s

prekinitvijo med poletnimi počitnicami (meseca julija in avgusta) in se ponovno nadaljevala

septembra 2013 do konca meseca decembra istega leta.

50

Vprašalniki so bili anonimni, vsem staršem je bil predstavljen cilj in namen pridobljenih

rezultatov.

9.6 STATISTIČNA OBDELAVA PODATKOV

Podatke raziskave, ki so prikazani tabelarično, smo analizirali s pomočjo programa SPSS.

Uporabili smo naslednje statistične metode:

- frekvenčne distribucije (f, f %),

- inferenčna statistika: neparametrični preizkusi ( -preizkus) in parametrični statistični

preizkus (t-test),

- Pearsonov koeficient korelacije (r) in biserialni koeficient korelacije ( ).

Pri statističnem sklepanju je bila stopnja tveganja 0,05.

51

10 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

10.1 ANALIZA REZULTATOV TESTA ARTIKULACIJE,

KVALITETE GLASU, RITMA GOVORA IN

USTREZNOSTI GOVORIL

S testom artikulacije smo želeli ugotoviti, s katerimi govornimi težavami se srečujejo 5-letni

otroci in v kolikšni meri.

Tabela 18: Število (f) in strukturni odstotek (f %) govornih težav

Trditev Odgovor f f %

ARTIKULACIJSKE

MOTNJE

SIČNIK NE 74 74,0

DA 26 26,0

ŠUMNIK NE 70 70,0

DA 30 30,0

GLAS k, g in h NE 99 99,0

DA 1 1,0

GLAS /r/ in /l/ NE 74 74,0

DA 26 26,0

GLASOVNE MOTNJE

HRIPAV GLAS NE 97 97,0

DA 3 3,0

VISOK GLAS NE 99 99,0

DA 1 1,0

GLOBOK GLAS NE 100 100,0

DA 0 0,0

NAZALEN GLAS NE 98,0 98,0

DA 2 2,0

DRUGO

RITEM NE 97 97,0

DA 3 3,0

METATEZA NE 100 100,0

DA 0 0,0

OKVARA GOVORIL NE 79 79,0

DA 21 21,0

POSLAN K

LOGOPEDU

NE 55 55,0

DA 45 45,0

Največ težav pri artikulaciji povzročajo šumniki (30 %), sledijo težave z izgovarjavo sičnikov

(26 %) oziroma glasu /r/ in /l/ (26 %), pri tem prevladujejo težave z glasom /r/ (23 %). V

manjši meri se kot težava pojavlja izgovor glasov /k/, /g/ in /h/ (1 %).

Posebno pozornost tukaj namenjamo še artikulacijskim motnjam, saj so nekateri otroci imeli

več težav hkrati, pri drugih se težava sploh ni pojavila. Pri kolikšnem številu otrok se

pojavljajo težave in katere predstavljamo v naslednji tabeli.

52

Tabela 19: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok z artikulacijskimi težavami

Artikulacijske motnje f f %

SIČNIK 9 17,649

ŠUMNIK 9 17,649

GLAS (/r/, /l/) 9 17,649

SIČNIK + ŠUMNIK 7 13,727

SIČNIK + GLAS (/r/, /l/) 2 3,922

ŠUMNIK + GLAS (/r/, /l/) 7 13,727

SIČNIK +ŠUMNIK + GLAS (/r/, /l/) 7 13,727

SIČNIK + GLAS (/r/, /l/)+ GLAS (/k/, /g/, /h/) 1 1,961

Skupaj 51 100,0

9 otrok ima težave z izgovarjavo sičnikov, šumevcev in glasu /r/ in /l/. Težave z izgovarjavo

sičnikov in šumevcev, šumevcev in glasu /r/ in /l/ ter sičnikov, šumevcev in glasu /r/ in /l/ ima

7 otrok. 2 otroka imata težave z izgovarjavo sičnikov in glasu /r/ in /l/, 1 otrok z izgovarjavo

sičnikov, glasu /r/ in /l/ ter glasov /k/, /g/ in /h/. Artikulacijske težave se pojavijo pri 51 %

otrocih.

Artikulacijske težave se v raziskavi Smoleta, Holnthanerja in Gosarja pojavljajo pri 62,3 %

otrok, kar je za dobrih 10 % več kot v naši raziskavi (Smole idr., v tisku).

Kakovost glasu je pri danem vzorcu otrok precej visoka, saj ima težavo le 6 otrok. Pri

glasovnih motnjah se je prav tako pojavila ena težava pri enem otroku in ne več težav kot v

primeru artikulacijskih motenj. Glasovne motnje, ki se pojavljajo, so: hripav glas pri 3, visok

glas pri 1 in nazalen glas pri 2 otrocih.

Tudi težave z ritmom govora ima le majhen odstotek otrok (3 %), metateza glasov se pri

obravnavanem vzorcu otrok ne pojavi.

Neustrezna govorila (oziroma njihova okvara) se pojavijo pri 21 otrocih (21 %), vseh težav, ki

se pojavljajo pri govorilih je 27. Pri treh otrocih se namreč pojavita dve težavi in pri enem

celo tri, in sicer ima največ otrok težave s prognatijo (7 %), togim jezikom (5 %), progenijo (4

%), malokluzijo (3 %), z jezikom med zobmi in ustnicami (2 %). Odprti griz kot težava se ne

pojavi (0 %). Pod rubriko drugo se je ugotovilo, da se pojavljajo naslednje težave: kratka

podjezična vez (3 %), kariozen zgornji zobni lok (1 %), manjkajoči zgornji zobni niz (1 %) in

shiza (1 %).

V raziskavi Smoleta, Holnthanerja in Gosarja se anomalija govornih organov pojavi pri 28,8

% otrok. Pri največ otrocih (12 %) se pojavi prognatija, pri ostalih pa tudi križni griz,

protruzija, odprti griz, kratka podjezični frenulum in progenija (prav tam).

53

K logopedu je bilo napotenih 45 otrok, kar je skoraj polovica obravnavanega vzorca.

Pri teh podatkih se lahko sklicujemo na rezultate raziskave, ki jo je opravil France Smole in so

prikazani v reviji Naš dom zdravja, kjer je ugotovil, da vedno več otrok potrebuje logopedsko

pomoč. Od leta 2005–2008 se je številka dvignila z 31 % na 37 % celotne pregledane 5-letne

populacije, kar nam lahko pove, da je stanje precej zaskrbljujoče. Smole pravi, da govorno

obravnavo veliko otrok potrebuje celo pred petim letom. V logopedski obravnavi pa je letno

pregledanih le od 0,8 % do 2,5 % otrok (Smole, 2009, str. 27).

Poglejmo rezultate razlik o kakovosti izgovora in kakovosti glasu glede na otrokov spol,

izobrazbo staršev in enojezičnost ter dvo- oziroma večjezičnost v družini.

Tabela 20: Rezultat t-preizkusa razlik v rezultatu na testu artikulacije in testu glasovnih

motenj glede na spol otroka

Spremenljivki s

F-preizkus

homogenosti

varianc (Levene)

t-preizkus razlik

aritmetičnih

sredin

F P t P

ARTIKULACIJSKE

MOTNJE

Moški 0,933 0,963 0,232 0,631 0,948 0,345

Ženski 0,746 1,004

GLASOVNE MOTNJE Moški 0,067 0,252

0,253 0,616 0,251 0,802 Ženski 0,055 0,229

Rezultati Levene F-preizkusa kažejo, da je predpostavka o homogenosti varianc pri obeh

analizah upravičena.

V sklopih, ki vsebujeta spremenljivki o artikulacijskih motnjah med dečki in deklicami ter o

glasovnih motnjah med obema spoloma, razlika ni statistično značilna. Izid je v skladu z

našimi predpostavkami. Izid je torej pričakovan, kot smo zapisali že v teoretičnem delu.

Mnogi avtorji namreč ugotavljajo, da je spol pri govoru, njegovem razvoju in težavah, ki se

pojavijo, velikokrat povezan še z drugimi dejavniki in da sam zase nikoli ne more biti vzrok

glasovnim ali artikulacijskim motnjam. Ti dejavniki so pogosto socialni ali ekonomski, slab

govorni vzor v družini in vrstniška skupina; lahko pa so tudi govorne težave, povezane s

fizičnimi oziroma psihičnimi motnjami.

54

Tabela 21: Rezultat t-preizkusa razlik v rezultatu na testu artikulacije in testu glasovnih

motenj glede na enojezičnost ali dvo-, večjezičnost v družini

Spremenljivki

s

F-preizkus

homogenosti

varianc (Levene)

t-preizkus razlik

aritmetičnih

sredin

F P t P

ARTIKULACIJSKE

MOTNJE

Enojezičnost 0,832 0,986 0,322 0,572 0,069 0,945

Dvo-, večjezičnost 0,800 1,095

GLASOVNE MOTNJE Enojezičnost 0,063 0,245

1,519 0,221 0,575 0,567 Dvo-, večjezičnost 0,000 0,000

Predpostavka o homogenosti varianc je upravičena pri obeh analizah.

Kot kaže izid t-preizkusa, ne obstaja statistično značilna razlika pri artikulacijskih in

glasovnih motnjah glede na enojezičnost in dvo-, večjezičnost v družini.

Našo ugotovitev potrjujejo tudi novejše raziskave. Tako avtorice Marjanovič Umek, Kranjc,

Fekonja (2006) razlagajo, da dvojezičnost in večjezičnost v današnjem času pomenita prej

prednost kot oviro, saj zvišujeta možnost jezikovne analize in zgodnjega jezikovnega

zavedanja (Clyn, 1987; povz. po Marjanovič Umek idr., 2006, str. 138).

Tako dvo- oziroma večjezičnost ne bi smeli biti vzrok artikulacijskim in glasovnim motnjam.

Lahko pa neizenačena dvojezičnost (diglosija) vpliva na govor takrat, ko je eden od jezikov

tako šibek, da prihaja do interferenc, torej do mešanja jezikov in "vdora" jezikovnih

elementov (besednjak, ritem, slovnica in fonemi) močnejšega jezika v šibkejšega.

Tabela 22: Rezultat F-preizkusa analize variance v rezultatu na testu artikulacije in testu

glasovnih motenj glede na izobrazbo staršev

Spremenljivki s

F-preizkus

homogenosti

varianc (Levene)

F-preizkus razlik

aritmetičnih sredin

F P F P

ARTIKULACIJSKE

MOTNJE

5. stopnja izobrazbe 0,893 0,994

0,342 0,798 2,382 0,099 6. stopnja izobrazbe 0,563 0,964

7. stopnja izobrazbe 0,829 0,972

GLASOVNE

MOTNJE

5. stopnja izobrazbe 0,0714 0,262

0,601 0,000 1,445

(Welch) 0,251 6. stopnja izobrazbe 0,188 0,403

7. stopnja izobrazbe 0,024 0,156

Predpostavka o homogenosti varianc je upravičena pri artikulacijskih motnjah, ne pa pri

govornih motnjah, zato pri slednjih navajamo izid Welchovega F-preizkusa, sicer pa

uspešnega F-preizkusa.

55

Ta izid nam kaže, da pri vseh motnjah ne obstaja statistično značilna razlika glede na

izobrazbo staršev. Vendar se pri artikulacijskih motnjah kaže tendenca (P=0,099), da se pri

otrocih staršev z višjo izobrazbo pojavlja manj artikulacijskih težav in da se pri starših z nižjo

izobrazbo pojavlja več artikulacijskih težav.

Kot smo izobrazbo staršev predstavili že v teoretičnem delu, naj bi otroci, katerih starši imajo

višjo izobrazbo, imeli manj govornih težav. Taki starši govorijo z otrokom na višjem nivoju,

pazijo na svoj izgovor besed in mu berejo več zgodbic oziroma pravljic. Otrok se uči govora

najprej od svoje najbližje okolice. Vendar pa lahko pojasnimo tudi, zakaj naše teze niso v

popolnosti potrjene. Dušanka Vuletić meni, da starši, ki od svojih otrok že zelo zgodaj

zahtevajo pravilno artikulacijo, čeprav te otroci še niso sposobni, lahko s tem pri otrocih

povzročijo odstopanja na področju artikulacije in govorne motnje. Prav tako je Puškarić

(1983) ugotovila, da so se artikulacijske motnje pretežno pojavljale pri otrocih, katerih starši

imajo univerzitetno izobrazbo, saj ti veliko delajo in za otroke skoraj ne najdejo časa, z njimi

se prav tako ne pogovarjajo dovolj. Starši tako nudijo otrokom vse razen svojega časa

(Vuletić, 1987, str. 43). Ugotovili smo, da nobena skrajnost ni dobra – niti pretiran

perfekcionizem starša in prevelika pričakovanja niti govorna "zapuščenost" otroka.

V nadaljevanju bomo predstavili rezultate preverjanja razlik glede na ritem govora, metatezo

glasov, govoril in napotitve k logopedu prav tako glede na otrokov spol, izobrazbo staršev in

enojezičnost oziroma dvo-, večjezičnost v družini, ki pa smo jih izvedli s pomočjo χ2-

preizkusa hipoteze neodvisnosti.

56

Tabela 23: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na

otrokov spol

Spremenljivke DA NE

χ2 – preizkus P

f f % f f %

RITEM Moški 1 2,2 44 97,8

0,174 1,0 Ženske 2 3,6 53 96,4

METATEZA Moški 0 0,0 55 100,0

/ / Ženske 0 0,0 45 100,0

GOVORILA Moški 10 22,2 35 77,8

0,074 0,786 Ženske 11 20,0 44 80,0

LOGOPED Moški 24 53,3 21 46,7

2,296 0,130 Ženske 21 38,2 34 61,8

V kakovosti ritma govora, ustreznosti govoril in napotitvi k logopedu glede na otrokov spol

nismo ugotovili statistično značilnih razlik. O metatezi glasov nimamo podatkov, saj se ta pri

našem izbranem vzorcu (100 otrok) ni pojavila pri nobenem.

Kakor pri artikulacijskih in glasovnih motnjah (glej opis pod Tabelo 20) se kaže tudi pri

ritmu, metatezi, govorilih in obisku pri logopedu, da niso pomembno pogojeni s spolom.

Tabela 24: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na

enojezičnost oziroma dvo-, večjezičnost v družini

Spremenljivke DA NE

χ2 – preizkus P

f f % f f %

RITEM Enojezičnost 3 3,2 92 96,8

0,313 0,576 Dvo-, večjezičnost 0 0,0 5 100,0

METATEZA Enojezičnost 0 0,0 95 100,0

/ / Dvo-, večjezičnost 0 0,0 5 100,0

GOVORILA Enojezičnost 19 20,0 76 80,0

0,985 0,321 Dvo/večjezičnost 2 40,0 3 60,0

LOGOPED Enojezičnost 42 44,2 53 55,8

0,476 0,490 Dvo/večjezičnost 3 60,0 2 40,0

Kot glede na spol tudi glede na enojezičnost oziroma dvo-,večjezičnost nismo ugotovili

statistično značilnih razlik.

Izkaže se, da enojezičnost ali dvo-, večjezičnost nimata pomembnih bodisi pozitivnih bodisi

negativnih posledic (glej opis pod Tabelo 21).

57

Tabela 25: Izid χ2-preizkusa razlik ritma, metateze, govoril in obiska pri logopedu glede na

stopnjo izobrazbe staršev

Spremenljivke DA NE

χ2-preizkus P

f f % f f %

RITEM

4. stopnja izobrazbe 0 0,0 15 100,0

5,489 0,139 5. stopnja izobrazbe 0 0,0 28 100,0

6. stopnja izobrazbe 2 12,5 14 87,5

7. stopnja izobrazbe 1 2,4 40 97,6

METATEZA

4. stopnja izobrazbe 0 0,0 15 100,0

/ / 5. stopnja izobrazbe 0 0,0 28 100,0

6. stopnja izobrazbe 0 0,0 16 100,0

7. stopnja izobrazbe 0 0,0 41 100,0

GOVORILA

4. stopnja izobrazbe 4 26,7 11 73,3

1,374 0,712 5. stopnja izobrazbe 7 25,0 21 75,0

6. stopnja izobrazbe 2 12,5 14 87,5

7. stopnja izobrazbe 8 19,5 33 80,5

LOGOPED

4. stopnja izobrazbe 7 46,7 8 53,3

2,090 0,554 5. stopnja izobrazbe 15 53,6 13 46,4

6. stopnja izobrazbe 5 31,25 11 68,75

7. stopnja izobrazbe 18 43,9 23 56,1

Ni statistično značilne razlike med kakovostjo ritma govora, ustreznostjo govoril in

napotitvijo otroka k logopedu glede na stopnjo izobrazbe staršev.

Na našem vzorcu se torej ne potrjuje, da bi stopnja izobrazbe staršev vplivala na možne

podane posledice (glej opis pod Tabelo 22).

58

Za ugotavljanje zveze med izbranimi dejavniki govornega razvoja (kdaj je otrok shodil,

povedal prvo besedo, ali so se pojavile težave ob porodu, do katerega meseca je bil dojen,

uporabljal stekleničko, sesal dudo ali prst, kdaj je postal čist, kdaj je začel obiskovati vrtec),

med artikulacijskimi in glasovnimi motnjami smo uporabili Pearsnov koeficient korelacije (r).

Tabela 26: Pearsonov koeficient korelacije (r) med artikulacijskimi motnjami (vsota točk) in

posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih)

ARTIKULACIJSKE MOTNJE

r P

Shodil 0,147 0,143

Prva beseda -0,130 0,197

Težave ob porodu 0,012 0,908

Dojen -0,156 0,121

Steklenička 0,274 0,006

Sesal prst/dudo 0,125 0,214

Čist 0,007 0,948

Vrtec -0,018 0,858

Kot je razvidno iz tabele (Tabela 26), se je statistično značilna korelacija pokazala le v enem

primeru, in sicer med artikulacijskimi motnjami in stekleničko (P=0,006). To pomeni, da dlje

kot otrok uporablja stekleničko, višja je možnost za artikulacijske motnje.

Motena izgovarjava se velikokrat pojavi zaradi sesalnih razvad, kot so sesanje dude, prsta,

pitje iz stekleničke, sesanje igrače ali odeje. Daljše trajanje razvad in intenziteta teh so

velikega pomena pri razvoju nepravilnosti. Verjetnost, da se bo razvil odprti griz, je možna,

če otrok zadrži sesalne razvade ne odpravi do tretjega leta. Motnje artikulacije tako nastajajo

zaradi nepravilne lege jezika in premikov zob (Škarić, 1988, str. 80–83).

Med artikulacijskimi motnjami in ostalimi spremenljivkami oziroma izbranimi dejavniki

govornega ni statistično značilne razlike.

59

Tabela 27: Pearsonov koeficient korelacije (r) med glasovnimi motnjami (vsota točk) in

posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih)

GLASOVNE MOTNJE

r P

Shodil -0,088 0,385

Prva beseda -0,034 0,736

Težave ob porodu 0,076 0,454

Dojen 0,061 0,546

Steklenička 0,049 0,628

Sesal prst/dudo 0,173 0,085

Čist -0,054 0,596

Vrtec -0,065 0,520

Med glasovnimi motnjami in izbranimi dejavniki govornega razvoja ne obstaja statistično

značilna razlika. Se pa pri sesanju prsta ali dude glede na glasovne motnje kaže tendenca

(P=0,085), da dlje kot otrok sesa prsta ali dudo, višja je možnost za glasovne motnje.

Za preverjanje zveze med dejavniki govornega razvoja in motnjo ritma, govoril ter obiska pri

logopedu, smo uporabili biserialni koeficienta korelacije ( ). Prav tako smo biserialni

koeficient korelacije uporabili za ugotavljanje, ali neustreznost govoril vpliva na

artikulacijske in glasovne motnje.

Tabela 28: Biserialni koeficient korelacije ) ritma (izraženo kot "primeren", "neprimeren"

ritem) s posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih)

RITEM

P

Shodil -0,168 0,094

Prva beseda -0,063 0,536

Težave ob porodu -0,094 0,354

Dojen 0,065 0,519

Steklenička -0,043 0,673

Sesal prst/dudo 0,038 0,706

Čist -0,085 0,399

Vrtec -0,078 0,440

Koeficienti kažejo, da med ritmom in izbranimi dejavniki govornega razvoja ne obstaja

statistično značilna korelacija. Se pa pri spremenljivki, kdaj je otrok shodil, kaže tendenca

(P=0,094), da imajo otroci, ki shodijo, kasneje več težav z ritmom v govoru. V literaturi ni

podatka o tem, morda pa je težava povezana z razvojem motoričnega sistema otrok.

60

Tabela 29: Biserialni koeficient korelacije ) govoril ("ustrezna", "neustrezna" govorila) s

posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (v mesecih)

GOVORILA

P

Shodil 0,030 0,764

Prva beseda 0,012 0,907

Težave ob porodu 0,001 0,990

Dojen -0,150 0,136

Steklenička 0,185 0,066

Sesal prst/dudo 0,126 0,213

Čist 0,192 0,056

Vrtec 0,046 0,650

Med govorili in izbranimi dejavniki govornega razvoja ne obstaja statistično značilna

korelacija. Tendenca se kaže le v primeru stekleničke (P=0,066) in kdaj je otrok postal čist

(P=0,056). In sicer pri otrocih, ki dlje časa pijejo iz stekleničke, in pri tistih, ki kasneje

postanejo čisti (podnevi in ponoči), zasledimo več neustreznih govoril.

V literaturi nismo zasledili, da bi naj kasnejša čistost in suhost otrok vplivala na neustreznost

govoril. Ponovno pa se je kot možen dejavnik neustreznega govornega razvoja pojavila

steklenička. Tako kot pri artikulacijskih motnjah se tudi pri govorilih kaže, da pomembno

vpliva na njihovo nepravilnost (glej opis pod Tabelo 26).

Tabela 30: Izid biserialni koeficient korelacije ) napotitve otroka k logopedu (izraženo

dihotomno kot "da", "ne") s posameznimi izbranimi dejavnikov govornega razvoja (v

mesecih)

LOGOPED

P

Shodil 0,176 0,080

Prva beseda -0,082 0,417

Težave ob porodu 0,020 0,843

Dojen -0,123 0,224

Steklenička 0,215 0,031

Sesal prst/dudo 0,007 0,949

Čist 0,17 0,867

Vrtec 0,026 0,798

Statistično značilna korelacija obstaja med obiskom logopeda in stekleničko (P=0,031).

Otroci, ki so dlje časa pili iz stekleničke, imajo pogosteje govorne težave in zaradi tega hodijo

na logopedsko obravnavo (glej opis pod Tabelo 26).

Med napotitvijo otroka k logopedu in vsemi ostalimi izbranimi dejavniki govornega razvoja

pa ne obstaja statistično značilna korelacija. Izpostavimo, da se pri spremenljivki, kdaj je

61

otrok shodil, kaže tendenca (P=0,080), da so otroci, ki shodijo kasneje, v večji meri napoteni

k logopedu.

V literaturi ni podatkov o tej povezavi. Morda pa je težava povezana z razvojem motorike.

Tabela 31: Biserialni koeficient korelacije ) artikulacijskih in glasovnih motenj (izračun v

točkah) z govorili (izraženo kot "ustrezna", "neustrezna" govorila)

GOVORILA

P

ARTIKULACIJSKE MOTNJE 0,265 0,008

GLASOVNE MOTNJE -0,027 0,791

Kakor je razvidno iz tabele, obstaja statistično značilna korelacija med artikulacijskimi

motnjami in govorili (P=0,008). Otroci, pri katerih se pojavijo težave z govorili, imajo več

težav pri izgovoru določenih glasov.

Govorne oziroma ortodontske nepravilnosti lahko povzročijo pojav artikulacijskih motenj.

Neustrezna govorila, ki pripeljejo do napak v izgovarjavi, so vrojeni razcepi ustnic, neba,

izrazite progenije, križni ali odprti griz (Škarić, 1988, str. 80–83).

Med glasovnimi motnjami in govorili ni statistično značilne korelacije.

10.2 ANALIZA REZULTATOV DOPOLNJEVANJA,

PONAVLJANJA POVEDI IN OPISOVANJA SLIKE

Tabela 32: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na dopolnjene povedi.

Dopolni povedi f f %

7 10 10,0

8 6 6,0

9 24 24,0

10 28 28,0

11 24 24,0

12 8 8,0

Skupaj 100 100,0

Analiza je pokazala, da je največ otrok (28 %) pravilno ponovilo deset povedi, 24 otrok je

imelo pravilnih devet oziroma enajst povedi. Torej je kar tri četrtine vseh otrok v vzorcu

doseglo zelo dober rezultat. Sedem povedi je imelo pravilnih 10 % otrok, sledi dvanajst

stavkov z 8 % in osem stavkov, ki jih je pravilno dopolnilo 6 % otrok. Največ težav so imeli z

62

dopolnjevanjem pete (V mestu Maribor _______), šeste (Pravljice ________) in sedme

povedi (Fantje igrajo nogomet in _________). Največkrat je bila napaka, da novo nastala

poved oziroma stavek, ki so ga tvorili, ni bil smiseln, ker so izpustili kakšen zlog ali so

nepravilno uporabili sklon in nepravilen vrstni red besed (npr.: V mestu Maribor hiše;

Pravljice knjige ali Pravljice babica, mama; Igrajo nogomet in je okrogla žoga ter Igrajo

nogomet in žoge v zrak mečejo). Najmanj težav so jim povzročale prve štiri in zadnjih pet

povedi, saj gre za enostavnejše besede in besedne zveze ter vsakdanje dogodke (V trgovini

prodajajo; Otroci hodijo v; Ko pada dež je; Na nebu vidim; itn.), ki za njih niso novi in jih

prav tako pogosteje slišijo v svoji bližnji okolici.

Tabela 33: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na ponovljene povedi.

Ponovi

povedi f f %

5 2 2,0

6 5 5,0

7 20 20,0

8 39 39,0

9 17 17,0

10 7 7,0

11 9 9,0

12 1 1,0

Skupaj 100 100,0

Raziskava je pokazala, da so 5-letniki imeli več težav s ponavljanjem povedi kot z

dopolnjevanjem teh. Največ težav se je pojavilo pri dvo- oziroma večstavčnih povedih.

Največ otrok (39 %) je pravilno ponovilo osem povedi, sledi sedem povedi, ki jih je pravilno

ponovilo 20 % otrok oziroma devet pravilno ponovljenih povedi (17 %). Enajst povedi je

pravilno ponovilo 9 otrok, deset povedi pa 7 otrok. 5 otrok je pravilno ponovilo šest povedi, 2

otroka pet in le en otrok je pravilno ponovil vseh dvanajst povedi. Največ težav je otrokom

povzročala zadnja, dvanajsta poved, saj so si jo težko zapomnili. Pravilno je poved ponovilo

le šest otrok, saj gre za tri stavčno poved (Janu niso povedali, da mora prinesti denar, da bo

lahko plačal knjige). Sledita deseta (Ko se bodo vsi zbrali, se bomo, odpravili na izlet) in peta

poved (Babica je pripovedovala, da so bila včasih poletja toplejša). Pri deseti povedi je

največkrat bila napaka, da so namesto bomo uporabili besedo bojo ali bodo in namesto

odpravili -> pripravili, spravili, pospravili, šli. Pri peti povedi je bil največkrat problem

zamenjan vrstni red, namesto bila včasih -> včasih bila in napačno uporabljene besede

63

namesto pripovedovala -> prebrala, rekla; poletja -> leta; toplejša -> potlejša, bolj topla,

starejša. Polovica vseh otrok, kar petdeset, je imela težave z deveto (V našem mestu so ves

dan plapolale zastave) in šesto povedjo (Deklica je pobrala jabolko, ki je padlo iz košare). Pri

deveti povedi so otroci težko izgovorili besedo plapolale, različice te besede so bile:

poplesale, prapolale, zapodlale, velikokrat so namesto besede ves dan uporabili vsak dan

oziroma cel dan. Pri šesti povedi so dodali zlog ji -> ki ji je ali namesto ki rekli ko in padlo ->

spadlo. Najmanj težav so jim povzročale enostavčne povedi: prva (ki je niti en otrok ni

povedal napačno), druga, tretja, četrta, sedma, osma in enajsta.

Tabela 34: Število (f) in strukturni odstotek (f %) otrok glede na opis slike.

Opis slike f f %

0 5 5,0

1 16 16,0

2 42 42,0

3 31 31,0

4 6 6,0

Skupaj 100 100,0

Opisovanje slike se je točkovalo od 0 točk do 4 točk, in sicer na podlagi števila stavkov, ali je

stavek bil prireden, podreden, zapleten ali zelo preprost in kratek. Točkovale so se tudi

jezikovne napake in število uporabljenih besed (nove besede, ali je otrok pozna veliko besed

in jih pravilno uporablja, ali pa gre le za enake, ponavljajoče se besede in skromen

besednjak). Visoko število točk so dobili otroci, ki so sliko opisovali, o njej pripovedovali,

medtem ko so nizko število točk dobili otroci, ki so stvari s slike samo našteli (tukaj vidim to,

tu je to, itn.), če so ponavljali besede, zloge ali le naštevali videno (torej so uporabljali kratke,

nezložene stavke). Največ otrok (42 %) je dobilo dve točki, sledijo tri točke, ki jih je dobilo

31 otrok in ena točka, ki jo je dobilo 16 otrok. Najvišje število točk, štiri je dobilo le 6 otrok. 5

otrok je dobilo nič točk, kar pomeni, da njihovo pripovedovanje ali govor ni bil razumljiv, da

so težko začeli stavek in niso poznali izrazov za živali ter stvari, ki so se pojavile na sliki.

V nadaljevanju predstavljamo rezultate preverjanja razlik glede na to, ali je otrok sesal dudo,

prst, pil iz stekleničke, bil dojen, kdaj je postal čist, kdaj je shodil, povedal prvo besedo in

začel obiskovati vrtec ter kako možni dejavniki govornega razvoja vplivajo na otrokovo

sposobnost dopolnjevanja, ponavljanja povedi, opisovanja slike, za katere smo uporabili

Pearsonov koeficient korelacije (r).

64

Tabela 35: Pearsonov koeficient korelacije med dopolnjenimi stavki (število pravilnih povedi)

in posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci)

DOPOLNI POVEDI

r P

Shodil 0,071 0,485

Prva beseda -0,259 0,009

Težave ob porodu 0,116 0,249

Dojen 0,158 0,116

Steklenička -0,208 0,038

Sesal prst/dudo -0,114 0,260

Čist -0,231 0,021

Vrtec 0,114 0,257

Statistično značilna korelacija se pojavlja pri otrokovi prvi besedi (P=0,009), steklenički

(P=0,038) in kdaj je otrok postal čist (P=0,021). To pomeni, da ima otrok, ki kasneje

spregovori, uporablja stekleničko dlje časa in kasneje postane čist, več težav z

dopolnjevanjem povedi.

Pojav prve besede je vsekakor povezan z otrokovim celotnim jezikovnim razvojem in je zato

pojava v raziskavi razumljiva, tudi govor vpliva na jezikovni razvoj podaljšane rabe

stekleničke. V literaturi ni podatkov, da bi naj otrok, ki kasneje spregovori in kasneje postane

čist, imel več težav z govorom in jezikom. Težava je lahko povezana tudi z motoričnim

razvojem otroka oziroma z dopolnjevanjem otrokovih psihofizičnih nivojev.

Uporaba stekleničke ponovno kaže na večjo možnost artikulacijskih motenj, ki so lahko vzrok

za otrokove komunikacijske neuspehe.

Med težavami ob porodu, kdaj je otrok shodil, bil dojen, kako dolgo je sesal prst ali dudo, od

katerega leta je v vrtcu in dopolnjenimi povedmi ni statistično značilne korelacije.

65

Tabela 36: Pearsonov koeficient korelacije med ponovljenimi povedmi (število) in

posameznimi izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci)

PONOVI POVEDI

r P

Shodil 0,080 0,430

Prva beseda -0,146 0,147

Težave ob porodu -0,061 0,549

Dojen 0,055 0,590

Steklenička -0,152 0,130

Sesal prst/dudo -0,093 0,359

Čist -0,102 0,311

Vrtec 0,234 0,019

Pozitivna statistično značilna korelacija je med vrtcem (s katerim letom ga je otrok začel

obiskovati in ali ga sploh obiskuje) in ponovljenimi povedmi (P = 0,019). Otroci, ki so

kasneje začeli hoditi v vrtec ali ga sploh ne obiskujejo, imajo več težav s ponovitvijo

večstavčnih povedi.

Rezultat potrjuje tudi našo izkušnjo, da otroci veliko pridobijo na področju govora z

vključitvijo v vrtec. S poslušanjem pravljic, pesmic, z igro in sistematičnim delom vzgojiteljic

pri govorni vzgoji se besednjak otrok veča, prav tako pa se ti jezikovno in govorno razvijajo.

Statistično značilna korelacija med ostalimi spremenljivkami ne obstaja.

Tabela 37: Pearsonov koeficient korelacije med opisom slike (točke) in posameznimi

izbranimi dejavniki govornega razvoja (meseci)

OPIS SLIKE

r P

Shodil -0,102 0,313

Prva beseda -0,267 0,007

Težave ob porodu -0,052 0,607

Dojen 0,188 0,061

Steklenička -0,099 0,326

Sesal prst/dudo -0,107 0,289

Čist -0,147 0,143

Vrtec 0,150 0,136

Statistično značilna korelacija je med prvo izgovorjeno besedo in opisom slike (P=0,007).

Otroci, ki so začeli govoriti kasneje, imajo več težav z opisovanjem slike oziroma

pripovedovanjem o njej. Težava je lahko povezana z razvojem celotnega govornega nivoja

otroka.

66

Pri vseh ostalih spremenljivkah statistično značilna korelacija ne obstaja. Se pa kaže tendenca

med tem, kako dolgo je otrok dojen in opisom slike (P=0,061). Pomeni, da če je otrok bil

dojen daljši čas, ima zaradi tega več težav pri opisovanju slike. Verjetno tu ne gre za

neposreden vpliv. Možna razlaga te pojava je, da je s podaljšanim sesanjem povezan tudi

nekoliko počasnejši jezikovni razvoj.

67

11 SKLEP

V naši raziskavi smo ugotavljali govorne in jezikovne nivoje petletnikov, ki so opravili

sistematični logopedski pregled. Čeprav je petletni otrok relativno samostojen in so pri njem

tudi že zaključeni vsi kognitivni procesi razvoja, smo ugotovili, da sta njihov govor in jezik še

v razvoju ter da imajo mnogi otroci na teh področjih kar veliko težav. Zaradi tega potrebujejo

govorne spodbude in kar veliko število otrok tudi individualno logopedsko pomoč.

Pri razvoju podatkov se naš vzorec otrok ujema s siceršnjimi kazalci razvoja: otroci

najpogosteje shodijo pri enem letu in takrat se pojavijo tudi prve besede. Presenetljivo je

veliko število obporodnih težav (76 %). Na srečo te niso v večini usodne, kažejo pa na veliko

ranljivost novorojenčkov. Posledice se lahko pokažejo tudi na govornem in jezikovnem

nivoju, ki je zaključek otrokovega telesnega in duševnega dozorevanja. Otroci so precej časa

uporabljali dude in stekleničke, kar se je pokazalo za vzrok govornih težav zaradi poškodbe

govoril. Prst ali dudo je tako do prvega leta sesalo 20 % otrok, do drugega 28 % in do tretjega

20 % otrok. Odstotek uporabe stekleničke je najvišji pri drugem letu (34 %), do tretjega leta

ali dlje je stekleničko uporabljalo le še 13 % otrok. Raziskava Smoleta, Holnhanerja in

Gosarja je prav tako pokazala dolgotrajno uporabo dude ali stekleničke. 9,9 % je imelo dudo

ali stekleničko do prvega, 39,2 % do drugega in 43,9 % otrok do tretjega leta ali dlje (Smole

idr., v tisku). Skrb vzbujajoča je tudi raziskava Korparjeve, saj naj bi pri 3. letih imelo

stekleničko še 60 % slovenskih otrok, dudo 25 % otrok in 8 % jih sesa prst (Lajh, 2008. str.

71). Podatki pa so primerljivi s Švedsko, kjer ima 88 % predšolskih otrok dudo ali sesa prst,

pri starosti 4. let naj bi kar 48 % otrok imelo neko razvado (Modeer in sod., 1982; cit. po

Lajh, 2008, str. 71). Nepravilnosti zaradi razvad se lahko pojavijo že pri mlečnih zobeh.

Duda, prst in steklenička je v otrokovih ustih pasivno, otrok je včasih niti ne sesa, zato se

jezik mora umakniti navzdol in naprej. To nato vrši lateralni pritisk na spodnje podočnike in

prav tako kočnike, posledično se spodnji zobni niz razširi in zoži zgornji. Posledica tega je

premik zgornje ali spodnje čeljusti. Sesalne razvade pa ne povzročijo le razvoja okluzije,

ampak imajo tudi posreden vpliv na način požiranja (Lajh, 2008. str. 71).

Največ otrok je postalo čistih med drugim in tretjim letom, to so pokazale tudi tuje raziskave,

kar kaže na trend osamosvajanja v čistoči. Večina otrok prav tako obiskuje vrtec in kar 95 %

je desnoročnih. Pri analizi izgovarjave smo ugotovili kar veliko število artikulacijskih težav

(51 %), s katerimi se spopada kar dobra polovica otrok v našem vzorcu. Največ je bilo motenj

izgovora sičnikov in šumevcev ter glasu /r/. Motnja glasu se pojavi le pri 6 otrocih.

68

Neustreznih govoril je bilo 21 %. Tudi okvarjen govorni aparat je najpogostejši vzrok

nepravilni izgovarjavi, in sicer je ta največkrat okvarjen zaradi sesalnih razvad, v našem

primeru je še posebej izpostavljena steklenička. Tudi avtorji Smole, Holnthaner in Gosar

ugotavljajo, da k slabi izgovarjavi prispeva slabša oralna motorika, skoraj tretjina otrok ima

tudi odstopanja v razvoju zobno čeljustnega področja (Smole idr., v tisku).

Zaradi teh pogojev je bilo k logopedu napotenih veliko število pregledanih otrok, kar 45%.

Ob poteku same raziskave smo videli, da za vsa artikulacijska odstopanja ni potreben

logoped, saj lahko manjše izgovorne težave pri otroku odpravijo starši sami po navodilih

logopeda. Vseeno pa je številka 45 % visoka in pomeni samo v tem vzorcu toliko novih

logopedskih kandidatov starih pet let. V mariborski regiji je 5-letnikov nekje med 1200 do

1400. Tako v Zdravstvenem domu Maribor beležijo porast napotitve otrok k logopedu z 31 %

na 44 % v letih od 2005 do 2011, z rahlim upadom na 38 % v letu 2013 (Smole idr., v tisku).

Primerjava govornih in glasovnih motenj z oziroma na spol otroka je pokazala, da med njimi

ne obstajajo statistično pomembne razlike. Prav tako ne obstajajo razlike med dvojezičnimi

otroki z ozirom na artikulacijske in glasovne motnje. Statistično pomembnih razlik tudi ni pri

starših z oziroma na stopnjo izobrazbe, nakazuje pa se tendenca, da imajo otroci staršev z

višjo izobrazbo manj artikulacijski težav. Pri raziskavi Smole, Holnthaner in Gosar so prav

tako ugotovili pozitiven vpliv izobrazbe na govor, vpliv slabe motorike na artikulacijo ter

nekoliko slabše dosežke dečkov pri govoru v primerjavi z deklicami (Smole idr., v tisku).

Statistično pomembnih razlik ni z oziroma na spol otroka pri naslednjih govornih področjih:

ritem govora (ni razlik v zatikanju med dečki in deklicami), izpuščanje glasov in zlogov, v

ustreznosti govornih organov in v napotitvah k logopedu. Tudi dvojezičnost statistično ne

vpliva na ta govorna področja. Prav tako ne vpliva stopnja izobrazbe staršev.

Na artikulacijske težave statistično pomembno vpliva daljša raba stekleničke. Na glasovne

motnje se kaže tendenca slabega vpliva rabe dude. Nekoliko nerazložljiva je povezava ritma

govora in časa, ko je otrok shodil, vendar tudi le v obliki tendence in ne statistične

pomembnosti. Predpostavljamo, da gre morda za zakonitosti motoričnega razvoja otroka.

Med ustreznostjo artikulacijskih organov in daljše rabe stekleničke obstaja tendenca

povezave, prav tako tendenca povezave med temi organi in časom, ko je otrok postal čist.

Zanimiva je statistično pomembna povezava med otroci, ki so poslani k logopedu in dolgo

rabo stekleničke in tendenca med potrebo po logopedski obravnavi ter časom, ko je otrok

shodil. To povezavo smo videli že pri okvarah govoril in govornimi motnjami, pri

69

razumevanju tendence s časom samostojne hoje in potrebo po obravnavi pa lahko sklepamo,

da se morda motorični ritmi razvoja odvijajo soodvisno ali usklajeno.

Ugotavljamo povezavo med govornimi in jezikovnimi nivoji govora naših petletnikov. Pri

preizkusu dopolnjevanja stavkov obstaja povezava s pojavom prve besede, uporabe

stekleničke in časom, ko je postal čist: otrok, ki pozno spregovori, ima predolgo stekleničko

in pozno postane čist, dosega slabše rezultatu pri dopolnjevanju stavkov. Na otrokovo

jezikovno spretnost ponavljanja stavkov vpliva zgodnja namestitev v vrtec, kjer otrok dobi

ustrezne spodbude pri govorjenju. Na jezikovno spretnost opisovanja slik pa ugotavljamo

statistično pomembno povezavo s časom, ko je spregovoril prvo besedo. Nepojasnjena je tudi

tendenca povezave med opisovanjem slik in časom, ko je bil otrok dojen.

V naši raziskavi smo ugotavljali profil govornega in jezikovnega razvoja petletnih otrok.

Otroci so v tej starosti še v fazi rasti, med njimi so tudi večje razlike v različnih vidikih

razvoja. Z oziroma na govorne spretnosti potrebujejo še veliko pomoči in spodbud,

artikulacija še ni povsem zaključena. Izjemno zanimiv je vpliv stekleničke pri dobljenih

rezultatih. Predvidevamo, da so zaradi velikega poudarjanja slabosti dude, sesanja prsta s

strani psihologov, logopedov, zobozdravnikov, idr. začeli starši otrokom odtegovati dudo. Na

slabosti predolge uporabe stekleničke pa ne opozarja veliko strokovnjakov, o tem se tudi manj

govori v javnosti, a kljub temu je lahko tudi ta razvada pereč problem pri razvoju govornih

organov. Ugotovili smo pomen vključevanja otrok v predšolsko ustanovo, angažmaja in

izobrazbe staršev. Otroci ob pozitivni spodbudi starša hitreje usvajajo pravilen govor,

razvijajo motorične spretnosti in usvajajo socialne veščine ter si pridobijo nova znanja in

veščine. Premagovanje govornih težav in razvoj govora je za otroka manj stresen, če starši v

njem budijo njegovo inovativnost in radovednost z zabavnimi, prijetnimi in zanimivimi

nalogami, kot če mu "naložijo" izredno težke in nepremagljive naloge (Bregant, 2012, str.

35). Otrok tako pri starših in vzgojiteljih ne sme zaznati neugodja ob njegovih govorno-

jezikovnih nepravilnostih, saj to vpliva na njegov čustveni razvoj in možno kasnejšo šolsko

neuspešnost. Prav tako pa morajo biti ti pri svojem govoru izredno pazljivi, saj otrok svoj

govor prilagaja tistemu, ki ga sliši v bližnji okolici (prav tam, 30–31). Govor otroka je torej

odvisen od mnogih vplivov, vendar jih bo otrok lažje premagoval, če bo imel ob sebi ljubeče

odrasle osebe, ki mu bodo v prizadevanjih pomagale, mu stale ob strani tudi, če mu spodleti in

takrat nad njim ne bodo obupale.

70

VIRI IN LITERATURA

Bregant, T. (2012): Govor in učenje v luči novejših nevroloških spoznanj. V Sivec, M., Fras

Berro, F. (Ur.): Kako otrok raziskuje, se uči in izraža : področje narave in jezika ter

učenje učenja : zbornik prispevkov/10. posvet vrtcev Slovenije (str. 25–35). Ljubljana:

Zavod Republike Slovenije za šolstvo

Globačnik, B. (1999). Ocena artikulacije govora. Ljubljana: CenterKontura.

Gomboc, M. (2002). Družbena pogojenost vzgoje v slovenskih družinah. Magistrsko delo,

Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Grilc, N. (2013). Govorno-jezikovne motnje: priročnik z vajami. Ljubljana: Zavod RS za

šolstvo.

Jarc, A., Hočevar Boltežar, I., Šereg Bahar, M., Brulc, N. (2011): Motnje glasu v otroštvu. V

Gačnik, M., Strle, M. (Ur.): Zbornik referatov in povzetkov posterjev ter delavnic 3.

kongresa logopedov Slovenije z mednarodno udeležbo (str. 48–51). Maribor: Društvo

logopedov Slovenije.

Klinični center v Ljubljani. TODZ klinična bolnišnica. Centralni register rizičnih otrok SR

Slovenije. (b. l.). Rizični faktorji.

Kranjc, S. (1999). Razvoj govora predšolskih otrok. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete.

Lajh, M. (2008): Pomen funkcij orofacialnega področja pri razvoju čeljustnih in zobnih

nepravilnosti. V Gačnik, M., Strle, M. (Ur.): Zbornik referatov 2. kongresa logopedov

Slovenije z mednarodno udeležbo (str. 69–72). Maribor: Društvo logopedov Slovenije -

Aktiv logopedov SV Slovenije in Center za sluh in govor Maribor.

Lipnik, J. in Matić, R. (1993). Metodika govorne vzgoje: priročnik za delo vzgojiteljic in

staršev. Maribor: Obzorja.

71

Mardešić, D. i suradnici. (2003). Pedijatrija. Zagreb: Školska knjiga.

Marjanovič–Umek, L. (1990). Mišljenje in govor predšolskega otroka. Ljubljana: Državna

založba Slovenije.

Marjanovič Umek, L., in Fekonja Peklaj, U. (2011): Ocenjevanje govora otrok in teorije uma.

V Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (Ur.): Razvojna psihologija: izbrane teme (str.

108–126). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Marjanovič Umek, L., Fekonja, U. in Kranjc, S. (2004). Pripovedovanje zgodbe kot pristop za

ugotavljanje otrokovega govornega razvoja. Psihološka obzorja: slovenska znanstveno-

strokovna psihološka revija. 13 (1). 43–64.

Marjanovič Umek, L., Kranjc, S. in Fekonja U. (2006). Otroški govor: razvoj in učenje.

Domžale: Izolit.

Posokhova, I. (1999). Razvoj govora i prevencija govornih poremećaja u djece: priručnik za

roditelje. Zagreb: "Ostvarenje" d.o.o.

PubMed Health (b. d.). Pridobljeno 28. 11. 2013,

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmedhealth/PMH0057989/

Riley, G. D. (1972). A Stuttering Severity Instrument for Children and Adults. J. Speech.

Hear. Disorder. 37: 314–321.

Saussure, F. de. (1997). Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: ISH Fakulteta za

podiplomski humanistični študij.

Smole, F. (nov. 2009). Logopedska obravnava v multidisciplinarnem pedopsihiatričnem

okolju. Naš dom zdravja: interni časopis zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca

Maribor, izredna številka, str. 21–30.

72

Smole, F., Holnthaner, R. in Gosar, D. (v tisku). (2015): V Komunikacija: Bilten Društva

logopedov Slovenije. Maribor: Društvo logopedov Slovenije.

Škarić, I. (1988). Govorne poteškoće i njihovo uklanjanje. Zagreb: Mladost.

Uradni list Republike Slovenije. (1998): Sistematični pregled otroka v starosti petih let. V

Navodilo za izvajanje zdravstvenega varstva na primarni ravni. Pridobljeno 14. 6. 2014,

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199819&stevilka=807

Vasić, S. (1974). Govor i govorno ponašanje u ranom detinjstvu. Beograd: Institut za

eksprimentalnu fonetiku i patologiju govora.

Vasić, S. (1980). Veština govorenja: vežbe i testovi za decu i odrasle. Beograd: Beogradsko

izvodačo-grafički zavod.

Vigotski, L. S. (2010). Mišljenje in govor. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Vladisavljević, S. (1977). Poremećaji govora u šolske i predšolske dece. Beograd: Savez

društava defektologa Srbije.

Vladisavljević, S. (1981). Poremećaji izgovora. Beograd: "Privredni pregled": novinsko-

izdavačka i grafička radna organizacija.

Vuletić, D. (1987). Govorni poremećaji: izgovor. Zagreb: Školska knjiga.

Wilson, K. (1979). Children's voice problems. The Wiliams/Wilkins (approval). USA.

Zupančič, M. in Kavčič, T. (2011): Ocenjevanje in spremljanje zgodnjega razvoja. V

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (Ur.): Razvojna psihologija: izbrane teme (str. 23–

50). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Žnidarič, D. (1993). Potrudimo se za pravilen govor svojega otroka. Maribor: Center za

usposabljanje slušno in govorno motenih.

73

PRILOGE

Priloga 1: VPRAŠALNIK ZA STARŠE

Spoštovani!

Sem Barbara Brec, študentka smeri Slovenski jezik in književnost in Pedagogika na drugi,

magistrski stopnji, na Filozofski fakulteti v Mariboru. Za magistrsko nalogo z naslovom

Obravnava govorno-jezikovnih motenj pri 5-letnikih, raziskujem in zbiram podatke na

omenjeno temo med otroki starimi pet let. Izjavljam, da bom v okviru raziskovanja na izbrani

instituciji Zdravstveni doma Adolfa Drolca Maribor, podatke uporabila le za namen svoje

magistrske naloge.

Za sodelovanje se Vam že vnaprej najlepše zahvaljujem, Barbara Brec

Maribor, 3. 5. 2013

Podpis staršev oziroma zakonitih zastopnikov

___________________________________

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Zaporedna številka otroka: __________ Spol otroka: a) M

b) Ž

Stopnja izobrazbe starša: __________

74

Otrok izhaja iz enojezične ali večjezične družine? _________

S katerim mesecem je otrok shodil: ________

V katerem mesecu je otrok povedal prvo besedo: ______

Težave ob porodu (obkrožite):

- ovita popkovnica,

- dolgotrajni porod,

- ni takoj zajokal,

- predčasni porod,

- ni imel sesalnega refleksa,

- obporodni krči,

- pomodrel ob rojstvu,

- zlatenica (hiperbilirubinemija),

- drugo: _______________.

Do katerega mesec je bil dojen: ________

Do katerega meseca je uporabljal stekleničko: _______

Do katerega meseca je sesal prst ali dudo: ________

V katerem mesecu je postal čist (podnevi in ponoči): _______

Od katerega leta je v vrtcu? _________

Piše z levo ali z desno roko? _________

75

Priloga 2: TEST ARTIKULACIJE, TEST KVALITETE GLASU, TEST RITMA GOVORA, TEST

USTREZNOSTI GOVORIL

KVALITETA

IZGOVORA

Sičnikov Šumnikov Glasov /k/, /g/ in

/h/ Glasu /r/

KVALITETA

GLASU

Hripav glas Visok glas Globok glas Nazalen glas

KVALITETA RITMA GOVORA Primeren ritem Neprimeren ritem

METATEZA GLASOV DA NE

GOVORILA Ustrezna Neustrezna

Odprti griz,

malokluzija,

jezik med

zobmi/ustnicami,

togi jezik,

progenija,

prognatija,

drugo: ______.

Je bil otrok napoten k

logopedu? DA NE

76

Priloga 3: TEST GOVORA IN JEZIKA

Dopolnjevanje povedi

Matej se igra

Muca je pojedla

V trgovini prodajajo

Otroci hodijo v

V mestu Maribor

Pravljice

Fantje igrajo nogomet in

Ptica ima

Moja najljubša igrača je

Ko pada dež

Voda je

Na nebu vidim

Ponavljanje povedi

Sestra peče pecivo.

Medved in volk sta gozdni živali.

Pel je in plesal.

Jutri prinesite nove igrače.

Babica je pripovedovala, da so bila včasih poletja toplejša.

Deklica je pobrala jabolko, ki je padlo iz košare.

Brat je jedel kosilo.

Mama je zašila hlače.

V našem mestu so ves dan plapolale zastave.

Ko se bodo vsi zbrali, se bomo, odpravili na izlet.

Na vrtu raste zelenjava.

Janu niso povedali, da mora prinesti denar, da bo lahko plačal knjigo.

77

Priloga 4: SLIKA