Ivan Cankar Moje Ïivljenje - Cloverleaf-mall · MOJE ÎIVLJENJE BESeDA 4 tih in v grenkih urah...

BESeDAMOJE ÎIVLJENJE

1

Ivan Cankar

MojeÏivljenje

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2

BESeDAIvan CankarMOJE ÎIVLJENJE

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-167-3

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3

I

Nedavno je »Slovenska matica« razpo‰iljala pona‰ih krajih formular, na katerega naj bi ljudjenapisali poglavitne zanimivosti iz svojega Ïivljenja innehanja. Tudi jaz sem dobil tak formular, pa nisem ve-del, kaj bi z njim. Besedilo je bilo namreã hrva‰ko, mojobãevalni jezik pa je doma edinole slovenski. DrÏavniuradi so se nauãili sloven‰ãine, morda se je bo ‰ãasomatudi »Slovenska matica«. ·e huj‰e pa je bilo, da so vpra-‰anja na tisti poli razodevala za svojega oãeta c. kr. pro-fesorja, ki deli ãlove‰ko delo v »periode« (»Schildern Siemir die zweite Periode Schillers!«), ãlove‰ko Ïivljenje pav rubrike sub a), b) in c). Iz teh in takih razlogov semizroãil formular dekli, da podkuri z njim. Domislil pasem se ob tej priliki, da je v mojem Ïivljenju marsikateradogodiv‰ãina, ki je spomina vredna. Te dogodiv‰ãinesem spisal za najbolj‰i slovenski leposlovni list, ki mu jeime »Gospodiãna Cizara«; ‰koda le, da ne smem pove-dati, kje, kdaj in kako da izhaja ta imenitni list.

Vsaka mladost je polna sreãe in radosti, sijajnega soncain pre‰ernega smeha. Vsaka mladost. Ako v poznih le-


4

tih in v grenkih urah pogleda ãlovek nanjo s tujimi,hladnimi oãmi, se mu zdi morda nevesela, kelih kriviã-nega trpljenja in prezgodnjega spoznanja. Ali teÏko jetako pogledati nanjo. Nenadoma se razmakne, se v niãraztopi megleni zastor in zasmeje se mlado sonce, vseljubezni in vse hvaleÏnosti vredno. Spomin je sladekkakor pesem; prsi napne vzdih, zastro se oãi in ustniceboÏa smehljaj.

Oko mojega spomina seÏe daleã, prav do tretjega letamoje dobe. Pogorela nam je hi‰a in obuboÏali smo do-cela. Mi otroci, kolikor nas je bilo, smo se igrali na vrhupri Sveti Trojici. Pod veãer je bilo, sonce je sijalo milo intoplo, kakor sam boÏji blagoslov. Spodaj je bila VrhnikaÏe vsa v senci, lesketala so se le ‰e zgornja okna gospos-kih hi‰. »Jezus!« je vzkriknila sestra. Zgrabila me je zaroko in je tekla; jaz, neroden v nogah, sem kolobaril zanjo ter se prevraãal nizdol po kamenju in po spolzki tra-vi. Silen dim je bil obsenãil nebo prav tja do Ljubljanske-ga vrha, do Svete Ane in do Îalostne gore; presekal gaje navpikoma sijajen pilamen, slok in visok. »Jezus! Je-zus!« je kriãala sestra . . . Tukaj, v ta prelepi plamen, jezaklenjen moj spomin; veã ga ni . . . PrikaÏe pa se ne-nadoma mati, ãisto majhna, ãisto drobna, niã prepla-‰ena, samo zaãudena; na cesti stoji ter ti‰ãi pod pazdu-ho staro stensko uro, ki Ïe zdavnaj ni veã ‰la, ne bila . . .Spomin umolkne, pa se oglasi v izbi tete Micke. Izba je


5

bila preãudno bela, tudi teta Micka je bila vsa bela in nabelo pogrnjeni mizi je stala skleda belih, Ïlahtno di‰eãih‰trukljev. Od zunaj je plamenelo zamolklo in rdeãe, ka-kor veãerna zarja . . . To je bil najlep‰i dan mojega Ïiv-ljenja.

Gotovo je, da sem bil sila neroden in cmerav otrok.Sam se ne spominjam natanko, toda mati mi je pravila,da sem bil nadloga Ïe od rojstva. Pri‰el sem prezgodajna svet; v svojih boleãinah je zaobljubila mati sebe nasvete Vi‰arje, mene pa v lemenat. Nikoli ni bila na sve-tih Vi‰arjah, jaz ne v lemenatu. Kadar stori‰ obljubo ãlo-veku, jo izpolni, ãe more‰; kadar pa jo stori‰ Bogu same-mu, jo izpolni, ãe more‰ ali ãe ne; zakaj trda je kazen.

Spomnim se na stari dom, na zgodnjo mladost, na toprelepo, vso s svetlimi sanjami prepreÏeno; in takoj sezmislim na peã. Bila mi je visoka in ob‰irna planjava,bila mi je zaveti‰ãe v samotnih otro‰kih sanjah. Tamsem sedel ter sem Ïveãil palec desnice, kar ves dan. Las-je so mi bili predolgi, zato mi jih je bila mati povezala vãop, ki me je ‰ãegetal na tilniku. Palec mi je nazadnjeobvezala z veliko in debelo cunjo, ki je bila gnusna.Îveãiti nisem mogel veã in sem jokal; izpod solz pa semvidel prostrano izbo, videl sem mater in oãeta, brate insestre, videl sem okna, neznansko ‰iroka in daleã zaokni, onkraj ceste, milo vabeãe mesarjeve klade. Tam seje nehal ta prostrani svet.


6

Mesar je imel pred hi‰o visoko skladovnico napolobtesanih hlodov. To so bile slavne mesarjeve klade,na‰a radost in na‰e hrepenenje. Plezali smo po njih, lo-vili se, prevraãali se in padali; sonce samo se je smejalona‰emu veselju. ·e zdaj ne vem, kako da so nas ne-prestano in s toliko skrbjo podili s tistih lepih klad. »Ja-nez je Ïe spet na mesarjevih kladah!« Seveda je in ãemubi ne bil? Stvari so na svetu, ki jih ãlove‰ka pamet tudiz veliko teÏavo ne preudari do kraja. Zdelo se mi je, daso nam teh klad nevo‰ãijivi stari ljudje, zato ker so pre-nerodni in prepusti, da bi plezali nanje. NajbrÏ sem so-dil prav.

Kmalu pa se mi je raz‰irilo obzorje od mesarjevih kladdo enajste ‰ole pod mostom; za dobrih sto korakov. Obvroãih poletnih dneh, ko Moãilnik usahne, ko je temnoRétovje skoraj prazno in ko mila zelena Ljubija sanjasvoje tihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljubljanicaza cel seÏenj in o‰abna Vrhniãanka je samo ‰e potok.Ves levi del struge je sam bel prod, od sonca spaljen.Takrat se priãne enajsta ‰ola pod mostom ter se neha obprvih jesenskih nalivih. Mnogokaj sem ‰tudiral v svojemÏivljenju, ali tako bogate in koristne uãenosti, kakor jodaje svojim uãencem enajsta ‰ola pod mostom, nisemzadobil nikjer in nikoli. Kak‰na ãuda preãudna hrani tagoli, posu‰eni prod! Oãem, ki jih i‰ãejo, srcem, ki veru-jejo vanje, se kaÏejo ãuda ob vsakem pogledu, ob vsa-


7

kem koraku. Polomljen, star lijak, obroã kolesa, preluk-njana ponev, poãeni lonci, vilice s poldrugim klinom,pipec brez roãnika — sam Bog nebe‰ki vedi, odkod se jebilo vse to nabralo v Ljubljanico! Ali vsaka stvar posebejje bila ãudo preãudno in je imela svoj vaÏen pomen.·imãevemu Lojzetu se je celo posreãilo, da je na‰el de-narnico; res ni bilo niã v nji, denarnica pa je vendarlebila. âudes najveãje so bili kapeljni, ki so se skrivali podmokrim kamenjem kraj zadnjih rahlo pljuskajoãihvalãkov vode. Lovili smo jih z vilicami, z Ïeblji ali pa zgolo roko ter jih pekli na Ïerjavici kar tam v ‰oli, ki jebila skrita neumnim oãem. Zgodilo se je ãasih, da je bilaglava osmojena, repek pa ‰e moker; toda bili so dobri insoãni, kakor na sosedovem vrtu pobrana jabolka.

V ‰oli smo bili vsi gologlavi in goloroki, hlaãe pa smosi zavihali visoko do vrh stegna, Nekoã sem v goreãemhrepenenju po nadaljnji uãenosti za‰el malo preglobo-ko v vodo. Nenadoma se mi je zazdelo, da jaham naogromnem zelenem konju naravnost proti sijajnemusoncu. Nadvse sladka, brezprimerna sreãa me je vsegaprevzela in mislil sem, da sem cesar . . . Tedaj me jezgrabila za lase neusmiljena roka ter me trdo zaluãalana prod. Tam sem vztrepetal ter se buãno razjokal, samne vem zakaj.


8

Jurãev hlapec me je bil potegnil iz vode. âe komu nipov‰eãi to ali ono, kar sem storil v poznej‰em svojemÏivljenju, naj se prereka s tistim hlapcem, ne pa z menoj!


9

II

Enajsta ‰ola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar sespomnim nate, zibel Ïivljenja in spoznanja. Ko ãlo-vek shodi, se mu odpirajo korak za korakom prostranisvetovi, se mu razkrivajo, ga obsipljejo svetla bogastva.Ozre se na siroma‰no zibel v kotu in oko mu je motno,senca gre preko srca. —

Dali so me v ‰olo, v ono pusto, srepogledo, od vsehstrani zadelano, kjer ni ne sonãnega, belega proda, nerazbitih loncev, ne luknjastih ponev, ne pipcev brez roã-nika in kapeljnov ‰e celo ne. Same trde, ãloveku nera-zumljive besede so tam in velike ãrke, na ãrno tablo za-pisane.

Oblekli so me v novo obleko, ki mi je bila veliko pre-ohlapna; oãe je bil zame obrnil in za silo prekrojil ob-no‰eno nedeljsko obleko starej‰ega brata. Grenka je potdo uãenosti. S teÏkim srcem sem se napotil proti ‰oli, steÏkim srcem in plaho slutnjo, kakor se napoti gre‰nikdo hudih sodnikov; in brat, ki me je vodil, se mi je zdelkakor ãrn biriã. SveÏe jutro je bilo, ãisto nedeljsko, svetje bil umit in poãesan. ·iroka in bela je bila cesta, Ïe po-su‰ena; zelene loke na obeh straneh so bile ‰e rosne od


10

ponoãnega deÏja. Ena sama rumena luÏa je bila ‰e nacesti, sredi mosta, ki drÏi ãez prijazni, globoko ‰umeãipotok Klis. Ne vem, ali sem se bil zamaknil v svetlonebo, ali v temni potok; nenadoma sem leÏal z obra-zom, z rokami in z nogami v tisti rumeni luÏi.

»Nesnaga nesreãna!«Blatnega in kriãeãega me je vlekel brat domov. Tam so

takoj razsodili, da nikoli ne bom uãenjak. Objokan semse vrnil v ‰olo v svoji stari, zakrpani obleki. In vsi so rek-li, da je to slabo znamenje. Koj drugi ‰olski dan semokusil sovraÏnost in ogabnost tuje uãenosti. Imeli smomlado uãiteljico; spominjam se, da je imela ãrne lase inãrne oãi ter bolno, rumeno polt. Poklicala me je po ime-nu in me je vpra‰ala:

»Koliko je ena in ena?«Vpra‰anje se mi je zdelo sme‰no in razÏaljivo hkrati;

kajti reãi bi bilo treba: »Koljk’ je ana in ana?« — in na-dalje: ãemu izpra‰uje o reãeh, ki jih ve Ïe vsak otrok podmostom? Zato sem molãal.

Uãiteljica je poiskala prijetno prispodobo ter je vpra-‰ala:

»Koliko je ena pomaranãa in ‰e ena pomaranãa?«To drugo vpra‰anje se mi je zdelo ‰e veliko bolj ne-

spametno. Preden sem bil shodil, sem znal o veliki noãiprav dobro ‰teti pirhe in pomaranãe, posebno tiste, ki sojih dobili bratje. In zoprno mi je bilo, da so se ji vlekle


11

besede tako ãudno opolzko iz ust, kakor se vleãe med izsatovja. Zato sem molãal.

Vsa nestrpna je vzkliknila:»Kaj nisi nikdar jédelj pomaranã?«Tisti »jédelj« me je udaril kakor s kladivom; nisem

vedel ne kako in ne kdaj — samovoljno mi je planilo zjezika:

»Jedna jédelj — pomaranãa in jedna jédelj — poma-ranãa sta dve jédelj — pomaranãi!«

In uãiteljica me je postavila v kot.Tisto jesen se mi je prvikrat razodela nasilnost krivi-

ce. V poznej‰em svojem Ïivljenju sem nekoã poslu‰alubijalca, ko je stal pred sodniki. Izpovedoval se je ãistomirno in brez strahu. Ni tajil niti z besedo, da je ubilãloveka. Nenadoma ga je vpra‰al sodnikov eden, kamda so izginile tiste tri krone, ki jih je imel mrtvi siromakv telovniku, kakor je vedel krãmar. Takrat je ubijaleczardel v obraz in vzkipel: »Kak‰ne krone? Jaz ne vem nião teh kronah!« Sodnik ni odnehal: »Ko je bil Ïe ubit, jihni mogel veã zapiti; na oni svet jih pa tudi ni vzel s se-boj!« Tedaj se je zgodilo nekaj zelo ãudnega: ubijalec, kije bil povedal z mirno vestjo, da je ubil kr‰ãenega ãlove-ka, je ob tistih ubogih treh kronah popolnoma podivjal;zgrabil je stol ter ga zaluãal z vso silo med sodnike, daso se bledi poskrili pod mizo, tre‰ãil je obadva paznikaob tla ter kriãal, rogovilil in lomastil tako neznansko, da


12

so ga morali navsezadnje mukoma vkleniti in povezati.Delal je oãitno krivico in se je oãitno izpovedal; krivicedelati si ni dal. —

Ob zaãetku ‰olske ure, ko smo odmolili, mi je ukazalauãiteljica z osornim glasom: »Pojdi h gospodu naduãi-telju!«

·el sem proti durim in sem ãutil na hrbtu, da gleda-jo vsi drugi za menoj. S teÏkimi nogami sem stopal postopnicah in trepetaje sem ãakal, preden sem potrkal.Bali smo se naduãitelja. Visok in rejen je bil, zelo gospo-ski obleãen, ãisto belih, testenih lic, na mehkem nosuzlate naoãnike; najbolj stra‰en pa je bil glas njegov: sla-dek je bil, spolzek in mil, ãloveku pa so se ‰ibila kolenapod vsako besedo.

Ko sem stal pred njim, me je premeril mirno in mrz-lo izpod naoãnikov ter je izpregovoril s tistim glasom:

»Oj, sinko moj, zakaj si porezal mlada drevesa, ne-dolÏna mlada drevesca ob poti? Kaj ne ve‰, sinko moj,da je smrtni greh, porezati mlada drevesa ob poti, veliksmrtni greh zoper sedmo zapoved boÏjo?«

»Saj jih nisem!«»Oj, sinko moj, zdaj pa ‰e taji‰, da si bil porezal mla-

da drevesa ob poti! Kaj ne ve‰, sinko moj, da je laÏ smrt-ni greh, velik smrtni greh zoper osmo zapoved boÏjo?«

»Saj ne laÏem, saj jih res nisem!»


13

»âe jih ti nisi, kdo pa jih je, kdo je porezal mlada dre-vesca ob poti?«

»Jaz jih nisem; ne vem, kdo da jih je!«»Glej, kako si zakrknjen! âe jih sam nisi, ve‰ prav go-

tovo, kdo da jih je! Kdor utaji resnico, je laÏniveã! Lepojdi, sinko moj!«

Iztegnil je belo roko in ‰el sem ihteã. Zaklenili so mesamega ãez poldne. Laãen nisem bil, toda hudo Ïalo-sten. Vedel sem, da so bili porezali drevesca ob poti krajLenarãiãevega vrta; pravili so, da je bil Ga‰perlinov, alividel ga nisem; in da sem ga videl, bi ne bil povedal, za-nala‰ã ne.

Ko je zvonilo poldan, zamolklo, poãasi in dolgo, me jenenadoma minila mehkobna Ïalost in vsega se me jepolastil divji srd. Tresel sem se kakor v vroãici, kriãal,teptal z nogami, bil z drobnimi pestmi po klopeh, za-luãal tablico ob tla, da se je razletela na drobne kosce,razlomil pisalnik, raztrgal ves papir, kolikor sem gana‰el in dosegel; nato sem begal brez uma po ‰iroki izbivse do ene ure, nazadnje pa sem omahnil in zaspal.

Zaklenili so me ãez poldne tudi drugi dan. —


14

III

Navsezgodaj sem obãutil in izkusil Ïensko zapelji-vost ter njeno izdajalsko hinav‰ãino.Mati je imela vrhan pehar suhih hru‰k. Ali tisti pehar,

posoda vseh sladkosti, je bil zaklenjen v ogromni oma-ri. âe se spomnim nanjo, se mi zdi veãja od marsikate-re srednje visoke hi‰e.

Sama sva bila v izbi s sestro Lino; pogledala me je zzami‰ljenimi oãmi in je rekla:

»Ko bi zdajle imela tisti pehar!«»Ko bi ga!« sem vzdihnil.»Zakaj bi ga paã ne imela,« je rekla ti‰je, kakor tja-

vdan.»Saj je omara zaklenjena, mati pa imajo kljuã!«Pomislila je.»Pa vendar bi ga lahko imela, tudi brez kljuãa!«Spreletelo me je ãudno, kakor strah pred grehom;

hkrati pa me je ‰ãegetalo sladko ob mislih na vrhanipehar. Skoãil sem z zapeãka ter ‰el preiskavat omaro.Stala je po‰ev v kotu in ni bila tesno prislonjena ob zid,tako da bi ãlovek, ko bi se napravil majhnega, zlezel


15

zanjo; s teÏavo res, ali zlezel bi. Jaz pa sem bil droban, dasem komaj razloãil svojo senco.

Sestra je ostala na zapeãku ter je gledala s sklonjenoglavo in stisnjenimi ustnicami, roke uprte ob kolena.

»Zlezi zad!« je svetovala tiho. »Napravi se majhnegain se splazi hrbtoma!«

Tako sem storil in bil sem v temi; spreletel me je ob-ãutek, da sem strahotno sam.

»Potrpi malo, da izpregleda‰!« je svetovala dalje. Ali‰e preden se mi je oko privadilo mraku, je ‰epnila stra-homa:

»BeÏi!«V trenutku sem stal mrzel in trepetajoã sredi izbe.

Nekdo je hodil s teÏkimi koraki po veÏi, nazadnje jezaka‰ljal ter ‰el.

»Zdaj pa naredi brÏ, kar misli‰; zdaj je Ïe vseeno! Zle-zi zad; tam na oni strani, kjer je pehar, je en Ïebelj od-nehal; potegni ga ven, pa odsloni desko!«

Storil sem brez misli in volje vse, kakor je ukazala. âebi mi bila v tistem hipu rekla: »Pojdi na cesto in skoãipod voz!« — bi bil ‰el ter skoãil.

Odslonil sem desko, otipal pehar, zgrabil pest hru‰kter jih stlaãil v Ïep; nato ‰e eno in ‰e tretjo, tako da semimel obadva Ïepa nabasana. Ko sem spet prislonil deskoter se izvil izza omare, sem bil zasopel in poten. ·la svas sestro za hi‰o, legla sva v travo kraj plota ter sva jed-


16

la. Ali nisva se spogledala ves ãas in tudi smejala se ni-sva.

Tako sva se gostila dan za dnem, pod véãer, ko so sedrugi podili po »mesarjevih kladah«, ko je bila mati prisosedi, oãe pa v krãmi. Obãutek greha se je bil skorajpopolnoma izgubil; Ïe sva se smejala ter govorila nebrz-dano o svojem skritem poãetju.

Nekoã, v nedeljo po véliki ma‰i, je odklenila matiomaro ter se je ãudoma zaãudila.

»Sama ne vem, kaj bi to bilo! Saj je bil vrhan pehar, daso dol drãale, zdaj pa je Ïe kar do roba usahnil! Mi‰i jihpaã ne jedo, saj ni nobena obglodana!«

DrÏala je pehar z obema rokama ter se je ozrla po nasvseh. Drugi so strmeli z velikimi oãmi in odprtimi usti,sestra Lina je gledala v tla in je podrsavala z nogo, menije ‰el mraz od lic do nog in spet nazaj, poãasi in teÏko;zdelo se mi je, da se izba maje in da je mati zelo velika.

»Kdor je storil, povej sam!«Molãali smo; vseh nas je bilo strah, ne strah groÏnje,

palice ‰e manj, temveã neãesa neizrekljivega, daljnega,silnega.

Izpregovorila je sama sestra Lina:»Ta je bil!«In je pokazala s prstom name.Mati je postavila pehar na mizo. V lastni omotici sem

videl ãisto, da je prebledela.


17

·e je vpra‰ala:»Kdo je bil?«»Janez!« je rekla sestra Lina in mi je gledala naravnost

v obraz.»Kako da si naredil, ‰e to povej!« je ukazala mati.Noge so se mi tresle tako moãno, da nisem mogel

vstati. Odgovoril pa sem razloãno, da sem poslu‰al ãu-doma sam svoj glas.

»Zlezel sem zad, potegnil Ïebelj ven, odslonil deskoin otipal pehar. Îe od torka, vselej pod véãer!«

Takrat se je zgodilo nekaj, kar me pre‰ine z neznanogrozo ‰e ob spominu. Mati me ni udarila, tudi ni reklaÏale besede; sedla je na klop, skrila je obraz v dlani terje zajokala, da so tekle solze izza belih prstov. —

Sestra Lina je bila natihoma smuknila iz izbe; jaz edi-ni sem jo videl, kljub omotici in od boleãine slepimoãem. ·el sem za njo poãasi, ker so mi bile noge zeloteÏke. Napotil sem se naravnost za hi‰o; tam se je bilaskrila pod jasminov grm za plotom; rdeãa nedeljska rutajo je izdala. Pri‰el sem do nje, zgrabil jo za dolgo kito terjo vlaãil za seboj po vrtu. Ni kriknila ves ãas, ‰e zavzdih-nila ne. —

V poznej‰em, prevar in bridkosti polnem Ïivljenju,me je goljufala in izdala marsikatera Ïenska; Bog jimgreh odpusti, jaz jim ga vsem do zadnjega kraja. Todavseh uãenosti najgrenkej‰a uãenost je abecednik.


18

IV

Ne vem, ãe se otroci po na‰ih krajih ‰e »pogovarja-jo«. Mi smo se. Nobena ‰e tako buãna igra nam nidala toliko ãiste, globoke, skrivnostno svete rádosti, ka-kor tisto polglasno pogovarjanje v mraku.

Tako je bilo zmerom, da sanja ãlovek toliko sijajnej‰oluã, kolikor temnej‰a je noã okoli njega in v njegovemsrcu. Ni treba, da bi sanjal o samem nebe‰kem soncu —sonce mu je lojeva sveãa, mu je dremotna luãka predpodobo Matere boÏje. Beraã, ki nima, da bi si kupil kosãrnega kruha, sanja o silnem, nedosegljivem bogastvu;ali tisto bogastvo nikakor niso prekmorski milijoni, tem-veã je svetla desetica. Popotnik, ki gazi mrzlo Ïlomaricopo cesarski cesti, sanja o prijaznem domu, o zakurjenipeãi, o veãerji na beli mizi; oj ne, on sanja o pasji kolibi,o trdi slami, o skorji kruha.

Velikokrat sem bil zami‰ljen in Ïalosten, ko sem bralo »sreãni mladosti«, o »zlatih otro‰kih dneh«. Tudimeni se je Ïe zgodilo, da so se mi ponevedoma orosileoãi ob spominu na zdavnaj minule ãase, na obraze, ki jihni veã, na kraje, ki so mi bili dragi. Ali resnica je paã ta,da je svetla in hrepenenja vredna vsaka daljava, naj se


19

ozre ãlovek v preteklost ali v prihodnost. Vsake sanje soporojene iz nezadovoljnosti, iz bridkosti, iz bede intrpljenja; ne samo hrepenenje po jabolkih in pomaran-ãah, temveã tudi tisto po ãisti lepoti in svetih nebesih.

Najlep‰e se je dalo pogovarjati pozimi, na veliki, toplipeãi. Zunaj je bila noã in mraz je ‰kripal skozi okna, izbapa je bila polna sladkih pravljic, ki so nam ‰epetale nauho ‰e ti‰je in milej‰e od samih na‰ih besed. Pa da smotudi vsi molãali, pa da se niti spogledali nismo, razumelibi se bili vse do kraja. Bilo je kakor skupna molitev inkakor skupna pesem: ãe nas je sedem ali sedemdeset —molitev je ena in ena je pro‰nja, pesem ena in en sam jeBog. Nikoli si nismo bili tako blizu, tako bratje in sestre,kakor ob tistih svetih urah. Sredi med nami je sedel samangel boÏji ter nam je pripovedoval o lepotah iz para-diÏa; nam pa se je zdelo, da govore na‰e plahe ustnice.

Nikogar ni ob‰la niti za trenutek pregre‰na misel, dabi ne verjel pripovedkam angelskim. Pogovarjali smo seo veliki noãi. Blizu je Ïe bila in vedeli smo ãisto vsi,kak‰na da bo na‰a velika noã: prazniki brez praznikov,nedeljsko jutro brez pirhov in pomaranã, v srce muko-ma zaklenjena bridkost, za peãjo pritajene solze. Vedelismo, da pride trda in neusmiljena, ali govorili nismo onji, ‰e mislili nismo nanjo. Pogovarjali smo se o drugiveliki noãi, o tisti, ki je bila polna ‰umeãega sonca, pre-‰ernega potrkavanja zvonov, di‰eãih, rumeno zapeãenih


20

kolaãev, rdeãih pirhov, svetlih pomaranã; mati ima naglavi belo ruto in pogrinja mizo; mi sedimo po vrsti zapeãjo in gledamo; oãe sloni ob oknu, ba‰e si pipo in sesmeje . . . V to veliko noã smo verjeli kakor v ÏivegaBoga; tik pred nami je bila v vsem svojem sijaju. Res jeni bilo tisto leto in tudi ne prihodnje in tudi ‰e tretje nein nikoli ne; ali ni je bilo moãi na svetu, da bi omajalana‰o vero. Prav niã se nismo ãudili in niã nismo biliuÏaljeni, da ni bila potrjena na‰a vera, da se niso dopol-nile na‰e sanje; morda bi se bili ãudili, da se je zgodilopo besedah angelovih.

Tam nekje v podlipskih hribih, visoko v samoti, stojipristava, ki ji pravijo Mavsarjev hrib. Le zdaleã mi je ‰eta hrib v spominu, troje pajãolanov je pred njim. Naj-razloãnej‰e ga vidim takega, o kakr‰nem smo se pogo-varjali. Sila razseÏen, bogat kmeãki dom; nizka, zelo dol-ga, svetlo pobeljena in s slamo krita hi‰a, skednji inka‰ãe, hlevi in kozolci, su‰ilnica za sadje, pisan ãebel-njak; in vrtovi, vseprostrani, z brega v dolino, iz dolinev breg, kolikor daleã je segel poÏeljivi pogled; jabolka,bela in rumena, rdeãa in pisana, gladka in kosmata . . .ãlovek ni vedel, kam bi pogledal, kje bi ugriznil. âebeleso ‰umele v ajdi, na nebu so prepevaje viseli ‰krjanci,sonce je sijalo; razsmejal in razjokal bi se ãlovek, da bisam ne vedel zakaj . . . Na Mavsarjevem hribu smoimeli daljno, prav daljno materino Ïlahto; mislim, da je


21

Ïe izumrla, ali pa se je preselila v Ameriko. Dom je bilnajbrÏ pust in Ïalosten in siroma‰en, ljudje sami skopiin trdi. Spominjam se le toliko, kakor da bi videl pred se-boj izrezek opra‰ene podobe. Troje bosih otrok je lezlotrudoma skozi macesnov gozd po strmem blatnem bre-gu nizdol. Lezli so globoko skljuãeni, teÏke malhe sonosili preko rame, malhe polne jabolk. In vsi trije so jo-kali naglas, brez solz, kakor troje mladih Ïivali. âemu daso jokali, vedi sam Bog nebe‰ki. Najmlaj‰emu se je spo-taknilo ob korenini, butil je ob tla, jabolka so se usula izohlapno zavezane malhe; ko se je vzdignil, ni veã jokalin tudi ni pobiral jabolk, ki so se kotalila blatna pospolzki stezi; gledal je srepo predse in ãudno star je bilv obraz. Pust in mrzel je bil gozd naokoli, od sivega nebaje pr‰il droben deÏ, globoko spodaj v dolini so se zbiralevelike rumene luÏe. Samo toliko vidim. Ali te podobe nemaram. Lep‰i, razloãnej‰i in vse resniãnej‰i je oni Mav-sarjev hrib, ki si ga je bilo samovoljno ustvarilo otro‰kohrepenenje . . .

Oj, otro‰ko! Kaj ni dvojno tvoje in vsako Ïivljenje vsedo groba? Eno na peãi, drugo v sijajni daljavi? Kaj so bilevse tvoje ljubezni, kaj tvoja navdu‰enja in prijateljstva,tvoje pesmi in povesti, tvoje misli in sanje vse do dana‰-njega dne? Velika noã in Mavsarjev hrib! In kaj se nepogovarja‰ spet nocoj, kakor nekdaj, ko se smehlja‰ temsvojih spominom in jih v vroãem srcu pozdravlja‰?


22

V

Ko sem bil dovr‰il drugo ‰olsko leto, so me napraviliza ministranta. ·e zdaj se mi zdi, kakor da mi je bilprepojil srce in du‰o tisti omamni vonj po Ïlahtnem ka-dilu. Bil sem oãi‰ãen, vseh grehov za zmerom odvezan,oltarju samemu posveãen. Nikoli poprej in nikoli po-zneje nisem bil tako miren in sreãen kakor v tistem bla-goslovljenem letu.

Ob novi ma‰i, ki jo je stregel mlad in lep gospod, semsluÏil za malega ministranta. Prena‰al sem debelo inteÏko evangeljsko knjigo. Pot mi je lil curkoma po vroãihlicih; truden nisem bil toliko, toda laãen. Takrat smoÏiveli ob koruznem moãniku; jaz pa sem imel bistre,vsega lepega Ïeljne oãi in imel sem bogate sanje.

Po ma‰i se je okrenil mladi gospod in se je sklonil kmeni, ker sem bil majhen.

»Ná ‰e ti!«In dal mi je svetel gro‰, ãisto nov.Do tiste ure ‰e nikoli nisem imel gro‰a v roki. O veli-

ki noãi ali o boÏiãu sem imel krajcar, premoÏenje, s ka-terim sem natanko in skrbljivo ugibal, kaj da bi z njim.Gro‰ je bil bogastvo, daleã onkraj ciljev in sanj. Dá se


23

sanjati o zlatih gradovih, dá o samih nebesih, o gro‰une.

Prva misel v presilnem zavzetju je bila:»Teci k materi . . . mati se bo sama razjokala ob toli-

kem ãudésu!«Stopil sem iz zakristije na sonãno cesto. Tam, vse

okrog cerkve in ‰e globoko pod klanec so se vrstili ‰tantidrug za drugim. Bahavo obloÏeni so bili z vsemi slad-kostmi tega sveta; bele platnene strehe so veselo po-frfotavale v toplem vetru. Kaj vse je bilo tam! âlovek,poÏeli si, vzemi! Pomaranãe, rumene in soãne, kakor oveliki noãi; pi‰koti, bonboni vseh sort, beli, rumeni,rdeãi — kam bi posegla ta uboga roka? V veliki ‰katli sobili dateljni, svetili so se rosni, vabili so, temno bakreni,zapeljivi, pregre‰ni. Kak‰ni so paã dateljni v ustih?

»Saj ima‰ gro‰! Saj je tvoj ta gro‰, ki ga v pesti ti‰ãi‰!«Sklonil sem se kakor pod udarcem; ko sem se ozrl

plah, ni bilo nikogar, da bi bil izpregovoril tiste hudodel-ske besede. ·el sem dalje, po klancu nizdol; srce mi jebilo teÏko in Ïalostno, kakor nikoli; in sonce samo ni veãsijalo in ljudje so bili pusti in ‰tanti prazni.

Pod klancem sem se zaobrnil sunkoma. Tam je stalodrobno dekletce v kratkem pisanem krilu; gledalo jemodro predse, z obema tenkima rokama je drÏala da-telj, en sam datelj; meso je bilo rumeno in soãno kakor


24

med, kazalo se je dolgo, belo, navzdolÏ precepljeno je-dro.

»Dajte mi dateljnov!« sem ukazal pred ‰tantom insem trepetal v omotici.

»Za koliko?« je vpra‰ala debela Ïenska in je posegla v‰katlo z mesnato, potno roko.

»Za gro‰ . . . za ãisto nov gro‰!«Ko sem tako odgovoril, se mi je zdelo, da je govoril za

mojim hrbtom nekdo drug, s ãisto tujim, globokim ingrdim glasom.

Dateljni so bili mastni, koj so se prijeli potne dlani.Pokusil sem prvega; soãno, cukreno meso se je prijelotudi usten in zob. Izpljunil sem vse, gladko lupino, cuk-reno meso in precepljeno jedro. Nato sem tekel po klan-cu in ti‰ãal v pesti vso tisto nagnusno, mastno kepo, do-kler jo nisem zaluãal v potok ter si umil obedve roki.

Nato sem legel v travo in sem molil, da bi umrl.Mati jé koruzni moãnik, od dne do dne, od tedna do

tedna; morda Ïe veã ne ve, da je bel kruh kje na svetu injaz jem dateljne! Za gro‰ dateljnov, teh rumenih, cukre-nih! Na srcu mi je leÏal kamen; teÏak je bil in stra‰en; in‰e solz je bilo sram, da bi mi segle v oãi.

Pri‰el sem domov Ïe daleã po kosilu. Mati mi je pri-nesla je‰prenja, ki sem ga jedel rad; komaj sem pokusil,Ïe sem poloÏil na mizo leseno Ïlico, mrzel pot me jeoblil curkoma po vsem Ïivotu.


25

»Kaj ti je?« je vzkliknila mati vsa plaha. Nisem si jeupal pogledati, ker sem vedel, da bi takoj umrl, ãe bividel tiste oãi, ki so tako zvesto izpra‰evale, da se je ãlo-vek izpovedal do kraja, ko sam ni vedel kako. Ali nagnilase je k meni, vzdignila mi je obraz z obema rokama invidel sem jo, vso belo, kakor od milosti boÏje obÏarjeno.

»Mati, joj, mati!«Udaril sem s ãelom ob mizo in nisem vedel niãesar

veã. Ko sem se vzdramil, je bil materin obraz resen inbolan.

»Povej!« je ukazala.In izpovedal sem se, kakor pred izpovednikom in Bo-

gom samim.»Dali so mi gro‰, ãisto nov, svetel gro‰. Pa vam ga ni-

sem prinesel, ‰e povedati vam nisem mislil, zapravil semga po hudobnem, dateljnov sem si kupil! Niã ne boditejezni, saj bom umrl!«

Takrat se je zgodilo nekaj zelo ãudnega. Mati me jeprijela narahlo za obedve roki, ‰la je z menoj preko izbev kot pod razpelo, tam me je pokriÏala trikrat po vrsti.

»Ti moj fant!« je rekla. Nato je naglas zajokala, samne vem zakaj.


26

VI

Pri nas doma ni bilo poboÏnja‰tva, ne tistega mrke-ga, trdega, Ïidovskega, ki ne rosi v vdano srce lju-bezni boÏje, temveã vtepa s palico boÏji strah. Bili smogloboko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal terostane paã do konca dni skrit oltar, pred katerim daru-jejo ãiste misli ob veselih in Ïalostnih urah. ·e pozno, kome je bila Ïe vsega opredla tuja uãenost, ko se mi je bilosrce Ïe vse razbolelo od soparnega spoznanja, se jemnogokdaj zganilo v srcu, kakor neizrekljivo sladek ingorek spomin, kakor tiha otro‰ka molitev.

Med vsemi otroki najmanj poboÏni in najmanj brzda-ni so ministrantje. Domaãa jim je cerkev, vsakdanja jimje ma‰na ceremonija, tako da jih pretesna bliÏina oltarjane posveãuje, temveã pohuj‰uje. Poku‰ali smo vino, zakelih namenjeno, jedli smo hostije; res da hostije ‰e nisobile posveãene in ‰e ni bilo v njih telesa Kristusovega; alitega nismo vedeli in vendar nihãe ni obãutil greha. Balismo se meÏnarja, ne Boga. Podili smo se po temnem,prostranem podstre‰ju ter lovili zaspane netopirje; potr-kavali smo ob petkih lepo ubrano na vse tri zvonove, daso se ljudje po Vrhniki ãudoma spogledavali; ãe se nam


27

je zazdelo, smo na slepo vero pozvonili z velikim zvo-nom, kakor oznanja obhajilo bolniku; stare Ïenice sodrobile proti cerkvi, ‰epavi meÏnar je lomastil v zvonikter spotoma grmadil preãudne kletve. V vsem takempoãetju je bilo samo ãisto veselje, greha niã. Katekizem,ki smo se ga uãili v ‰oli, je imel komaj toliko veljave inspo‰tovanja kakor abecednik. V srcih nam je bil napisanvse drug in drugaãen katekizem; bil je svet im strog.Tam so bili sami neodpustljivi in v nebo vpijoãi grehi,taki grehi, ki jih ni poznal ‰olski katekizem. Ne bil binikak‰en greh, ãe bi oklestil do zadnje mladike ves Ma-jerjev vrt; ali bil bi v nebo vpijoãi greh, ãe bi zatoÏiltovari‰a, da je klestil. Fantje imajo svojo posebno pravi-co in postavo, nikjer priuãeno, od nikogar zaukazano.Mislim, da jo je bil ustanovil za ãlove‰ko du‰o sam Bogin da so jo ‰ele kasneje, v pohuj‰anih ãasih, izkvarili ãe-merni pismarji in farizeji.

Posebna je bila na‰a vera, nikjer priuãena, od nikogarzaukazana; ãisto ponevedoma je bila od vsega zaãetkasamovoljno vzklila v srcu ter ga jo vsega prepojila. Ne dase razloÏiti z besedo te resniãne vere; ker vsaka vera jenedopovedljiva, je brez glasu in brez telesa, kakor luã inkakor ljubezen. Pri stari materi sem bral evangelij o trp-ljenju Kristovem; prav niã obãudovanja in niã pohlev-nosti in niã hvaleÏnosti nisem obãutil ob podobi trpeãe-ga Boga; vsa globlja in ãistej‰a je bila moja vera: iz vse-


28

ga srca rad sem imel Krista, brez strahu in boleãine bi sebil dal biãati namesto njega.

Stregel sem za ministranta ob polnoãnici. Mraz je‰kripal in grizel do mozga. Vse, kar se je godilo tisto noã,mi je daljno, so motne sanje. Domaã sem bil v cerkvi,kakor na peãi, kakor pod mostom; tedaj pa se je maho-ma vse spremenilo, odprla so se na steÏaj vrata nebe‰ka.Ne od kora, iz daljnodaljnih krajev, iz samega paradiÏaso se glasile svete boÏiãne pesmi; omamljive di‰ave sosegale v dno trepetajoãe du‰e; cerkev se je bila razmak-nila, raz‰irila se do onkraj obzorja, do morja in ãez; invse je bila sama luã, da so me skelele oãi in da mi je ‰lona jok od radosti in sreãe. Ko sem se vzdramil, sem bilv zakristiji; sedel sem na ‰irokem stolu, drÏal sem v rokikos potice, gorke solze so me ‰ãegetale po licih in zeb-lo me je.

Nevesel mi je spomin na prvo sveto obhajilo. Mno-gokdaj in v mnogoterih oblikah sem Ïe pripovedoval otistem stra‰nem jutru, ali zdi se mi, da sem vselej pone-vedoma in iz gole srameÏljivosti zatajil resnico. Napo-til sem se navsezgodaj v ‰olo, iz ‰ole v cerkev. Hodil sembrez misli in brez skrbi, kakor da bi ‰el v gozd po gobe.Tiste molitvice sem znal gladko, da sem jih blebetal tja-vendan, zraven pa mislil na Majerjeva jabolka. ·e predoltarjem se nisem domislil, da kleãim pred Bogom. Zobema rokama sem drÏal veliko sveão; od sveãe so drka-


29

le debele vo‰ãene kaplje in s temi kapljami sem risal belkriÏ na ãrni hrbet tovari‰a, ki je kleãal pred menoj. Hudomi je ‰lo na smeh, ker so se tovari‰i drÏali, kakor da biimeli bonbone v ustih, po enega na vsaki strani; in poÏe-lelo se mi je, da bi zaÏviÏgal. Tedaj sem ugledal kaplanaãisto blizu, spremenjenega, neznanega; sveto svetal jebil v obraz, pove‰al je oãi, na ustnicah je bila tiha moli-tev; v desnici, mrtva‰ko bledi, je drÏal hostijo, klanjal seje globoko in poãasi od ust do ust. Spreletel me je mrzelstrah, udarilo me je trdo na srce, da sem neveren, ne-vreden, zavrÏen od zaãetka in na vekomaj. Samo ‰e trojejih je bilo pred menoj; vstati sem hotel, nisem mogel. Kosem odprl usta, se mi je zazdelo v bolni grozi, da sepaãim v obraz Bogu samemu. Hostija se je prijela zob inneba, trgal sem jo s suhim jezikom, da bi jo spravil vgrlo, ki je bilo tesno, kakor zaklenjeno. In ves ãas semmolil v spla‰enih mislih: »O gospod . . . o gospod!« Inves ãas mi je leÏala gora na du‰i: »Storil si boÏji rop,zavrÏen si!« — Ko sem ‰el iz cerkve, sem se smejal insem klatil jabolka ob cesti: »Saj je vseeno — zavrÏen si!«Tisti veãer se je zgodilo prvikrat, da sem pomislil, kakobi kar na hitro konãal to Ïivljenje, ki je sojeno in obso-jeno.

Nevesel mi je spomin na prvo sveto obhajilo, neveselna zadnje. Pri spovedi sem bil, duhovnik mi je dal odve-zo, ‰e roko sem mu poljubil. »Da se mu le vÏgala ni, le


30

ne vÏgala od tega judeÏevega poljuba!« Zlagal sem semu bil, zatajil sem mu bil svoj greh, edini greh, ki me jebil takrat do kraja oskrunil, omreÏil me vsega kakorgnusen pajek. ·el sem od spovednice daleã stran, v tem-no zati‰je ob krstnem kamnu, blizu vrat. Tam molijooãitni gre‰niki, ki niso vredni, da bi kleãali pred oltar-jem. Pred oltarjem, razsvetljenim od nebe‰ke glorije, sodobivali v dar telo Kristovo moji tovari‰i. Kristus sam je‰el mimo v svojem rdeãem pla‰ãu in me ni pogledal.Stopil sem na cesto in sem bil star.


31

VII

Ko sem prvikrat videl smrt od blizu, se je nisemprestra‰il; le motila me je, nekako v nadlego inspotiko mi je bila. Umrl je stari oãe. LeÏal je na visokipostelji siv in trd, ãrne muhe so mu sedale na oãi, nasplahnele ustnice. Nekdo je zaklical s ãudnim glasom, vdrugi izbi se je ropotoma prevrnil stol, oãe je planil kpostelji in je zajokal. Nikoli do tedaj ga nisem videl, dabi jokal; bilo je samo suho, presekano ihtenje brez solz.Nisem vedel, kam in kaj da bi; zunaj je deÏevalo curko-ma; zalotil sem se ob neprijetnem obãutku, da mi jezoprn tisti tihi ãlovek, ki leÏi na postelji in je ãisto mrtev,pa ‰e zmerom gospodari v hi‰i, sega v misli in v sanjesame s ko‰ãenimi prsti.

Prav tiste dni sem imel sila teÏko in imenitno opravi-lo. Oj angeli in sveti posli boÏji — tiste dni, ko je sedelasmrt za peãjo, so udarila nebesa peãat na tega mojegaÏivljenja Ïalostno pismo! Prena‰al sem papirje iz izbe vveÏo, iz veÏe na podstre‰je; grmadil sem v mislih silnepodobe, snoval in motal v ble‰ãeãem kolobarju slavnozgodbo o Petru Klepcu. Mrtvec mi je bil napoti; povsod


32

sem ga videl, prerekal se z njim, kakor je bil trd in tih;nazadnje sem se skril v tesno sosedovo kamrico.

Zgodbo o Petru Klepcu nam je bil povedal v ‰oli uãi-telj; povedal pa jo je slabo, iz veselega junaka je napra-vil cmeravo mevÏo. Ustanoviti in napisati je bilo trebavse drugo, vse mogoãnej‰o zgodbo. Uãitelj je rekel, da jePeter Klepec izrval drevo, zato da bi razkazal svojo moãin svoje juna‰tvo. Kak‰na moã in kak‰no juna‰tvo pa je,ãe ãlovek izruje drevo tam na lepem, ko mu tega ‰e tre-ba ni? Kaj pa bi s tem drevesom? Ali naj si ga zatakne zaklobuk? Juna‰ko je in Petra Klepca vredno, ãe zamahnez roko, da bi spodil muho, pa izpuli mimogrede kar vesgozd, ves temni Raskovec ter se zaãudi: »A tako! Nikarne zamerite . . .« Ves se je spremenil Peter Klepec. Po-gledal sem ga natanko in sem videl, da je cesar. Ni bilveã irhasti Peter, temveã bil je cesar Janez, ki strahujesvet in vojskuje brez nehanja svoje slavne vojske. V rav-ni vrsti gredo po beli cesti fantje njegovi; ni jim kraja nepoãitka; in vsi imajo dolge pu‰ke . . . Kam si se name-ril, cesar Janez, ki so te bile kronale na‰e lepe, tihe misli?Kadar se povrne‰, prinesi nam cekinov in lepih dni!

·e drugikrat in tretjikrat sem v tistih zgodnjih ãasihvidel smrt in sem se ji ãudil. Stopil sem nekoã kar takov sosedovo izbo. Mraãna je bila in prazna, di‰alo je povlagi. Sredi izbe je stala zibka, v zibki je leÏal otrok. Ten-ke vo‰ãene roke so mirno leÏale na rdeãi odeji; lica so


33

bila rumena in zgrbljena, kakor usnjata; oãi so bile nasteÏaj odprte in ãisto bele. Mislil sem, da spi; ko sem ganarahlo poboÏal po licih, sem videl, da je mrzel in trd.»Mrtev je!« Sklonil sem se, pogledal natanko, poslu‰alnapeto; ni se ganil, ni dihnil. »Zares je mrtev!« ·el sempoãasi iz izbe in sem se ãudil, kak‰ne stvari da se godena svetu. »Snoãi je ‰e vekal, zdaj pa je ãisto mrtev!« Nacesti mi je pri‰la naproti soseda in me je vpra‰ala: »Kajpa Jurãek? Ali spi?« — »Ne spi!« — »Kako da ne?« —»Saj je mrtev!« — Zgrabila me je za lase ter me tre‰ãilav prah. Sedel sem tam zaãuden in zbegan in sem po-slu‰al jok, ki se je razlegal prav gotovo dol do Moãilni-ka in ki je bil ves podoben pasjemu tuljenju. —

Ko se je tretjikrat prikazala smrt mojim mladim oãem,me je presunila z neizrekljivo grozo. Na cesarski cesti seje bil spla‰il konj; penil se je, bu‰il v omotici z vso silo vokovani drog voza, ki je stal pozabljen kraj poti. Krvavidrob se je usul na tla. Îival se je vzpela na zadnje noge,pene so ‰kropile iz odprtega gobca, oãi so buljile velikein rdeãe. Nabrala se je gruãa ljudi, ki so kriãali in kleli vsivprek. Star hlapec, gologlav in golorok, je stal tik predkonjem, gledal mu v gobec ter jokal naglas. Zahropelaje Ïival, ozrla se proti nebu. »Zdaj moli svojo zadnjomolitev!« Presekalo mi je srce kakor s sekiro. Hlapec jekriãal: »Tak dajte no, ljudje boÏji, tak dajte no!« Kaj daje mislil, kaj da je prosil, ni vedel sam. Jaz pa sem vedel:


34

»Poljubite ga na penasti gobec, pokleknite predenjtrpeãega, lepo besedo mu dajte!« Zgrudil se je lepi konj,kakor pod neusmiljenim udarcem, ‰e je sunkoma za-okrenil glavo in se ni veã ganil. Tekel sem domov trepe-tajoã, ihteã; tudi sam bi bil obleÏal v prahu, skril se, dabi nikogar ne videl. —

Tiho gre smrt, tiho gre dekla boÏja. Spoznal sem jo,ko ‰e ni bil ãas spoznanja. Kasneje se mi je sanjalo mno-gokdaj, da sva sedela samá v zaklenjeni izbi. Pripovedo-vala mi je, koliko da mi jih je bila Ïe vzela in zakaj.»Spomni se, ‰e zadnji pajãolan odgrni, tja poglej, ko sinosil ‰e zeleno krilce! Okusil si boleãino, da si bil potrjenza zmerom, pripravljen na vse, kar si! DeÏ je bil, blato je‰kropilo do kolen; pod ‰irokim deÏnikom te je nosilamati v naroãju, nosila za drobceno belo krsto; v tistikrsti je leÏal angel boÏji. Obãutil si me in si jokal, da seje razlegalo po Klisu! Ali veã ne ve‰? Ali veã ne ve‰, kakoso ‰li, da si ostal strmeã in sam? Otrok, pomisli: prebratisi moral abecednik smrti od zaãetka do konca, zato dasi bil vreden visoke ‰ole, zato da si brez strahu pogledalsvoji materi v tiho obliãje! Ne toÏi, milost ti je biladana!« —

O Bog, da bi ne bilo te visoke ‰ole, ki leÏi na srcu ka-kor teÏka senca in neãe stran!


35

VIII

Najlep‰a podoba mojih mladih sanj je bila Ljublja-na. Vse se je razmahnilo, vse na ‰iroko razmaknilov prsih, kadar sem pomislil nanjo. Niso mi veliko pri-povedovali o nji; sam sem si bil ustanovil podobo, ki jebila sijajna brez primere. Bral sem paã tudi o cesarskemDunaju in o drugih velikih mestih, ‰e bolj daljnih intujih, ki so se sonãila tam nekje v praznini, onkraj sve-ta. Ali to so bile zgolj pravljice, paã lepe, toda izmi‰ljenein mnogo bolj neverjetne kakor prigode in juna‰tva Pet-ra Klepca. Kolikor je bilo lepote v meni, kolikor svetlo-be, z vso sem bil ovenãal in obÏaril Ljubljano.

In Ljubljana je v resnici bila, je Ïivela, ‰e prav blizu.Ob jasnih dneh sem videl njen mili, topli odsvit Ïe zvrha Svete Trojice. Mesto samo je zakrival oãem temnihrib nad Logom, obãutilo pa ga je srce v ljubezni inkoprnenju.

Nekoã, na svetega Alojzija dan, je bila ‰olska sloves-nost pri Sveti Trojici. Poglavitni del slovesnosti so nambili ‰truklji in ãe‰nje: vse drugo, ma‰a, petje in pustigovori, nam je bilo le v nadlego. Uãitelj mi je bil napisaldolgo pesem na ãast Mariji Tereziji; pesem se mi je zde-


36

la na vso moã priskutna, ali nauãiti sem se jo moral.Postavili so me bili na visoki zid kraj cerkve. Poletnosonce mi je bodlo s tisoãerimi razbeljenimi bucikami voãi; videl nisem niãesar drugega nego eno samo silno,vesoljno svetlobo, ki je lila v mogoãnih valovih od ljub-ljanske strani. Mislil nisem na pesem; ne sli‰al ne razu-mel nisem nobene tistih suhih, ãudno smolastih besed,ki so prihajale ãisto ponevedoma iz grla preko vroãihusten. Edina moja misel je bila Ljubljana. Iz svetlobe seje vzdigala v vsem svojem ãeznaturnem blesku. In sebesamega sem videl tam, v Ïivljenju polnem ãiste lepote,same dobrote, ljubezni in sreãe; ne veã, nikoli veã v temhudem Ïivljenju, ki se v samoti preliva iz bridkosti vbridkost.

Vzdramil me je moj lastni molk; moj glas mi je bilkakor tenka bela nit med Ljubljano in menoj, ki se jenenadoma pretrgala; ozrl sem se prepla‰en po ljudeh, kiso stali v ãrnih gruãah tam spodaj ter tleskali ob dlani.Neka gospa, ki je bila napol skrita pod ‰irokim rdeãimslamnikom, deÏniku podobnim, je rekla naglas:

»Tega pa dajmo v Ljubljano!«tNekdo me je prijel od zadaj krog pasu ter me je posta-

vil na tla. Poznal nisem nikogar veã. Od tistega trenut-ka se je vse in za vselej zaokrenilo v meni; oni, ki je bilpoprej, se je raztopil v niã; namesto njega je Ïivel, govo-


37

ril in sanjal vse kdo drug, ki mu ‰e zdaleã ni bil podoben,‰e v lice ne; modrej‰i je bil in moãnej‰i, ali vesel ni bil.

Hrepenenje mi je zagrenilo srce, napolnilo ga je z zla-ganim bogastvom, s cekini, ki so bedeãim oãem velolistje. Zamrzelo mi je Ïivljenje, kakor je bilo; nikogar veãnisem maral, ne matere, ne oãeta, ne bratov in sester;oduren sem bil in hudoben, studil sem se sam svoji po-dobi, kakor da bi se neprestano gledal v ogledalu. Naj-bolj zagnusila pa se mi je ‰ola; zeblo me je v tisti veliki,beli izbi, zeblo pod belim, sladkotnim obrazom uãitel-jevim, ki je predel svoje cukrene besede, kakor priliz-njen maãek. Rekli so, da sem bolan. Zares so me poloÏiliv posteljo in tam sem leÏal teden dni ali koliko, ne vem.Ko sem se nekega veãera vzbudil, je stala ob postelji sta-ra mati in je drÏala v roki priÏgano sveão, tisto pisano,v klobãiã zvito, kakor jih prodajajo po boÏjih potih. Pri-‰la je mati, zajokala je naglas, udarila staro mater poroki, da je padla sveãa na tla ter ugasnila.

»Kaj bi rad?« me je vpra‰ala.»V Ljubljano bi rad!« sem rekel in sem zaspal. Ko je

zjutraj belo sonce posijalo v izbo, sem bil zdrav. Nezna-na sladkost se mi je prelivala po telesu; ãisto sam in na-skrivaj sem vedel, da se je bila moja du‰a, ki so ji odpr-te ceste na vse strani, do kraja sveta, samovoljno prese-lila v Ljubljano in da je tam Ïivela svoje posebno Ïivlje-nje, ki temu ubogemu telesu ‰e ni bilo dodeljeno.


38

Jeseni tistega leta, na vernih du‰ dan, smo se napoti-li po »pré‰ce«. »Pré‰ce« so okrogli koruzni hlebãki, ki jihpeãejo kmetje otrokom, da z dobrim delom olaj‰ajotrpljenje du‰am v vicah. Naprtili smo si malhe prekorame ter se napravili zgodaj na pot. Ko smo bili na ce-sarski cesti, Ïe daleã zunaj Vrhnike, se je nebo spustilogloboko na máh in na hribe in priãelo je tiho rositi.Rumene luÏe so se nabirale na poti, zrak je bil poln vla-ge in plesnobe, na srca je legla mrka utrujenost; molãalismo. Ne vem, kako dolgo smo romali; hi‰e ni bilo Ïezdavnaj veã nobene, in ko sem se ozrl po samoti, semspoznal strahoma, da smo bili za‰li v nepoznane kraje.·e smo ‰li dalje, ‰li, dokler nismo omahnili od ãuda, odveselja in groze.

Pred nami na obzorju se je belila Ljubljana in nad Lju-bljano je sijalo sonce. Kakor visoko vzpet iznad moãvir-ja, povi‰an v sam nebe‰ki sijaj, je bil tam svet. Strmelismo zamaknjeni v luã, ki ni bila zemeljska, ni bila na‰a.Bose noge so se nam udirale v blato, tresli smo se odmraza, teÏko smo nosili polne malhe; ali v srcu je bilamisel:

»V Ljubljano, naravnost v to luã, za zmerom!«In odgovorila je druga misel, grenka in temna:»Kako bi v to lepoto, mi iz moãvirja! Kam bi, zasopli

in blatni, popotni beraãi!«;


39

Ko smo se vraãali, nam je bilo vsem na jok; ne spo-gledali se nismo ne izpregovorili besede. —

Napol v sanjah sem takrat obãutil, kar sem kasneje, vtrdih dneh, prepozno spoznal: vso neizprosno nasiljehrepenenja, ki vzdigne ãloveka zategadelj, da ga zvi‰katre‰ãi ob tla, ko je bil iztegnil roko, da poseÏe po zvez-di.


40

IX

·ola je bila moj najhuj‰i sovraÏnik. ·e zdaj sem takemisli, da so za zmerom zavrÏene in izgubljene vsebrez‰tevilne ure, ki sem jih zehaje predolgoãasil na ogo-ljeni klopi, pred uãiteljem, ki ga nisem maral. Uãitelj mije bil zoprn edinole zato, ker je bil uãitelj. âe bi se bilpogovarjal z njim doma ali na cesti, bi ga imel najbrÏ odsrca rad. Priskutnost ‰olska je bila v ozraãju, je bila vvzduhu, ki je smrdel po plesnobi, po cmakasti zapove-di: »Roke na klop!« So‰olci, tudi moji najljub‰i prijate-lji, so se mi zdeli v ‰oli ãisto izpremenjeni, komaj da soprestopili prag; di‰ali so po plesnobi, v obraz so bili ble-dikasti, ãemerni in hinavski. Morda sem bil tako izpre-menjen tudi sam. Dobrega tovari‰a sem imel, ljubezniv-ega, blagega fanta; ko je stopil iz ‰ole, je raztrgal in raz-cefral na drobne kosce vse ‰olske knjige ter jih pomen-dral v blato.

Kar me je veselilo in modrilo, ni smelo biti v nobenemstiku s ‰olo. Knjiga, ki mi jo je priporoãil uãitelj, je izgu-bila takoj vsako veljavo; bral sem jo, ãe sem jo bratimoral; kajti Ïe je di‰ala po plesnobi. Imel sem grd obãu-tek, da je ‰ola z vsemi svojimi pritiklinami ena sama


41

velika krivica, ki je nihãe ni bil nala‰ã postavil na svet,temveã je kakor podedovan greh, od vsega zaãetka po-nevedoma storjen in od roda do roda neusmiljeno kaz-novan. Jeãa in prisilna delavnica klestita odraslo drevje,‰ola pa krivenãi, pretvarja in paãi voljne mladike, takoda jablan ni veã jablan, temveã zopernaturna spaka.Kdor je bil kdaj okusil jeão, sanja ‰e v poznih letih vzdi-hovaje o zaklenjenih durih, o trdi postelji, o samotnihnoãeh; ãlovek sanja o zdavnaj preboleli bolezni; najhuj-‰e pa so ‰olske sanje, ki preganjajo siromaka do sivih lasin do smrti.

Bela cesta, polje in gozd, skriti lazi in dremotni gaji —tam je Ïivljenje, posuto s pisanimi sanjami, kakor loka scvetjem. Pozdravljen, tihi Moãilnik, ti kapelica vrhni‰ka!Koliko sanj poãiva v tvojem naroãju! Niso pokopane, nespe nevzbudno; pozdravijo me smehljaje, ‰epeãejo miljube besede, kadar jih pokliãem. Nerazloãne pesmi so,zdavne melodije, ki jih je bil ãlovek poslu‰al v onemprej‰njem Ïivljenju in ki ãasih ponoãi zapojo v du‰i. Ko-maj zasli‰im tiste pesmi, stoji pred mano, ‰e ob spominutrepetajoãim, nadzemeljsko lep obraz, stoji Ïenska.ârno je obleãena; bela, ozka lica so preÏeta s svetlobo intoploto, kakor da gori v njenem srcu tiha luã. Ustnice sostisnjene, tenka grba je med obrvmi, rjave in rosne oãigledajo zami‰ljeno. Ni strogosti na obrazu, mirna, vda-na milina je, odsvit veãerne zarje, ki je ‰e trepetala viso-


42

ko gori na poboãju sivih skal, nad dremajoãim, hladnimMoãilnikom. Ozrla se ni name — kako bi paã? — ‰la jedalje z nesli‰nimi koraki. Zaskelela me je v srcu nezna-na boleãina; ali kakor je bila silna, ne izpustil bi je bil,jokal bi za njo in bi jo klical.

Povsod sem videl njeno podobo; najveãkrat semmislil nanjo v ‰oli, s tisto poboÏnostjo, kakor misli jetnikna svetlo, visoko sonce. Uãiteljev glas, plesnobni vzduh,zategnjeno, nosljajoãe blebetanje so‰olcev, solzave,mrkogledih naukov polne povesti iz berila — vse je ka-palo neprestano, kakor gnusne ãrne kaplje v ãisto poso-do mojih sanj; prav tako mi je bilo, kakor da bi mi oblepem dnevu curljala rumena luÏnica v ãevlje.

V onih ãasih se je zgodilo z menoj nekaj neznanega,kar mi je du‰o s trdo silo potisnilo k tlom. Zapazil sem,da so moje sestre tudi Ïenske; pogled mi je uhajal knjim, radoveden in plah, poln sramu in gnusa. Zdelo semi je ogabno in pregre‰no, da so Ïenske. Videl semÏenske povsod, na polju, na cesti, v cerkvi, kakor da jebil sam hudi duh zaãaral moje oãi, da niso ne iskale neugledale drugega niãesar veã. Videl sem jih nage, brezs-ramno razgaljene. Zavedal sem se v svoji grozi, da nizunaj kje ta ãrni greh, da je v meni samem. Kadar semv tesni samoti, v boleãini in strahu prosil usmiljenja,sem klical tisti beli obraz; in prikazal se je blag, od veãer-ne zarje obÏarjen.


43

Komaj da sem ‰e mislil na sijajno Ljubljano; mislilsem edinole na beg; ali v Ljubljano, ali na cesarski Du-naj, ali kamorkoli, samo da bi ‰e spomina veã ne bilo nato gnusobo, ki ji pravijo Ïivljenje. Bil sem sam, zaklepalsem verno svoje misli, ne bil bi jih razodel ‰e ogledalune.

Mati mi je rekla »spetka«, to pomeni blizu toliko,kolikor »skisana mevÏa«. Napravila se je ter ‰la z menojk zdravniku, staroverskemu padarju. Tlesknil me je zdebelim prstom po glavi ter me je pogledal osorno odvrha do tal.

»Kaj pa bi s tem fantom? Nikar ga ne gonite v ‰olo, sajtako ne bo Ïivel; ves krmeÏljav je in spetkast!«

Pomislil je, nazadnje pa je rekel:»Kak‰nemu vrtnarju ga dajte, kak‰nemu vrtnarju!«Mati me je zgrabila pod pazduho ter me je potegnila

sunkoma iz padarjeve sobe.Zveãer tistega dne sem se napotil v Moãilnik in ‰e

dalje, v globoko Rétovje. Molãal je ãrni gaj; pod vrbamije v svojih lepih sanjah ‰epetala Ljubija; ali njeno ‰epe-tanje je bilo ti‰je od molka samega. Legel sem v rosnotravo, gledal v zvezde, ki so mi, bele in vesele, ãudeÏnopoplesavale pred objokanimi oãmi.

»Ne v Ljubljano, prav nikamor ne! Vam, zvezde, tovisoko nebo, meni ta rosna trava, meni pusti grob!«


44

Jokal sem kar tako, brez razloãne misli, brez hudeboleãine. Nisem ‰e zaspal, ko se je dramilo kraj mene Ïevse polno sanj.

Vrtnar sem bil. Ne premeril bi svojega vrta ne na tone na ono stran, ãe bi hodil dan hoda.

Takih cvetic ne rodi zemlja; utrgal sem jih bil na nebu,kar izmed zvezd, ob beli stezi, ki drÏi do Rima.

In ona je bila vrtnarica, lep‰a od same Matere boÏje.


45

X

Kaj so ‰trbonclji? Jaz jim ne vem uãenega imena. ·tr-bonclji so tiste zgodnje modrikaste, nadvse sladkein tako drobne slive, da ãasih niso veãje od trnovk in dajih stisne‰ po dvanajst v eno pest. Zdaj imam raj‰i jabol-ka in breskve; v onih dneh, idealov polnih, pa so mi bili‰trbonclji sad paradiÏa. Ah, bili so mi Evin sad, zaãetekgreha in pogubljenja. Naklatil sem jih bil vrhano peri-‰ãe, in ko sem jih za plotom, v senci varuhinji, pozobalvse do kraja, sem jim zloÏil pesem na ãast.

Tako se je bila priãela moja trnova pismarska pot. Nespominjam se veã, kako da sem bil ‰trbonclje rimal; alizdeli so se mi rimanja vredni in rimal sem jih. Snov nibila poetiãna, vsaj ne po nazorih in naukih poetovsamih. Ali mlad ãlovek je nepokvarjen in ne opeva Lav-re, ki je ne pozna, temveã ‰trbonclje, ki jih ljubi. ·elekasneje, ko oblati ãloveka Ïivljenje, ko ga zastrupihinav‰ãina, zaãne zaradi tolaÏbe lagati samemu sebi teropevati Lavro, kadar si poÏeli ‰trboncljev.

Pesmi, ki so bile v ‰olskem berilu, so se mi gnusile vseod kraja do konca. Za vsako se mi je zdelo, da jo je bilsvojim paglavcem napisal Tiãek, tisti stari, hromi Tiãek,


46

ki je v starodavnih ãasih s ‰ibo vtepal vrhni‰kim samos-rajãnikom abecednik in katekizem. Vsaka ‰olska pesemje imela na koncu riman repèk, ki je bil ãisto podobenuãiteljevemu kazalcu: »Roke na klop!« Otroci, o katerihsem bral, so bili sila poboÏni in potuhnjeni; ãe bi take-ga sreãal na cesti, bi ga naklestil nala‰ã, samo da bi se ‰emalo bolj cmeril, kakor je bil Ïe tako ves zacmerjen. Kosem bral povest o pridnem Janezku in hudobnem Mih-cu, sem bil z vsem srcem za Mihca; bil je fant, Janezekpa mevÏa. Pesem o mravlji in kobilici mi je bila enkrat zavselej prignusila mravljo; podobna se mi je zdela stari,brezzobi, skopu‰ki teti, ki zaklepa v skrinjo svoje ples-nive krajcarje; toda kobilica mi je bila vesel godec, kiprepeva pod boÏjim soncem, kakor mu je bilo dano, inse ne meni prav niã za dolgi uãiteljev kazalec.

Vse nekaj drugega in drugaãnega so bile knjige, kisem jih bral doma; bral pa sem vse, kar sem razumel inãesar nisem. Zdelo se mi je ãasih, da gledam skozi paj-ãolan, ki ga ni moãi odgrniti. Tam zadaj se gibljejo sen-ce, ki govore svoj jezik, mislijo svoje misli, Ïive ãisto svo-je Ïivljenje. Resniãni ljudje so, ali vendar popolnomadrugaãni od mene, kakor da bi imeli svoje domove naluni ali na soncu. Tesno mi je bilo, ker nisem mogel donjih tako blizu, da bi jih otipal. S trepetajoão radostjo, sãudom in strahom, vse hkrati, sem bral lepo povest o»desetem bratu«. Dvomil nisem kar niã, da se je vse tis-


47

to, kar je bilo tam napisano, po resnici vr‰ilo. Ali kje seje vr‰ilo, kje so tisti ljudje, vsi obÏarjeni od svetlobe,neznane nam ubogim, po teh pustih krajih tavajoãim?

Nekoã sem se bil napotil iz Moãilnika ‰e dalje, na onostran proti Rétovju. Sonãen dan je bil; goste vroãe svet-lobe toliko, da bi ãlovek razprostrl roke, vzdignil se inplaval v nji. Zdelo se mi je celo, da podrkávajo sonãnekaplje ob vejah, ob deblih ter kapajo tiho v zeleno tra-vo. Zasenãil sem oãi z dlanjo in pogledal onkraj ‰irokihvoda, v migljajoãi sijaj. Po beli stezi, posuti ne s peskom,temveã z goreãimi biseri, je poãasi prihajala Ïenska, tudisama vsa belo goreãa, kakor da bi luã ne sijala nanjo odnebes, temveã od samih njenih lic, iz razÏarelih oãi, odbelega slamnika in od metuljega oblaãila. Od te strani jeprav tako poãasi prihajal moÏ in se je nameril ãez mostiãna ono stran. Tudi on je bil ves bel; gologlav je bil inÏarki so se poigravali v njegovih p‰eniãnih kodrih. On-kraj mostiãa na biserni stezi sta se se‰la; koj sta se objelain poljubila, nato sta, obadva bela, ‰e zmerom svetla,tiho utonila v senco. Legel sem v travo in sem trepetal;ãudeÏno razodetje me je bilo vsega pre‰inilo.

»Saj so tisti ljudje, tu pred menoj so, vse krog menehodijo, govore in ljubijo; le te moje zastrte oãi jih ne vi-dijo, le ta moja blodna pamet jih spoznati ne more! Invse, kar je napisano, je res; le daleã je, predaleã za teuboge noge, ki ne smejo nikamor!»


48

BliÏje so mi bile mahoma tiste gladke, sladke vzdihu-joãe pesmi, ki sem jih bral v »Zvonu«. Tako govore tistibelo goreãi ljudje, ki se poljubujejo na bisernih stezah inv skritih sencah. Tako vzdihujejo. Ali ãemu vzdihujejo,ko so vsi v belih oblaãilih paradiÏa, in kako je mogoãe,da to svoje vzdihovanje veÏejo v tako sladke besede, kicingljajo kakor zvonãki? BliÏji so mi bili ti zvonãki, aliboÏali so le uho, srca niso presunili, ãeprav se jim je Ïelj-no odpiralo na steÏaj.

Kajti vse druga je bila moja edina in prava pesem, tis-ta, ki jo je bil nebe‰ki Bog od vsega zaãetka vsadil v mojesrce in v srce vsakega ãloveka. Kadar sem ob mrakuleÏal v travi in gledal v zvezde, so kapali tenki, svetlizvoki moje pesmi od zvezd, kaplja do kaplje. Rado bijim bilo odgovarjalo srce v razloãnih, ljubeznivili bese-dah; ali moglo ni tedaj, ni moglo kasneje in nikoli ne bo.V tisti globoãini, kjer je radost bolest in bolest radost,tam, kjer je bil Bog izpriãal veãnost ãlove‰ke du‰e, tamje molk. —

Nekoã, ko sem Ïe dremal in je bila v izbi tema, se jeoglasila mati ‰epetaje in je rekla oãetu:

»âemu pa mu nosi‰ takih knjig, ki niso zanj?«»Naj bere, da bo vsaj brati znal; saj ne razume!«Nato sta umolknila. Jaz dolgo nisem zaspal in vroãe

mi je bilo po vsem telesu.»Kje je tisto, kaj je tisto, ãesar ne razumem?«


49

XI

Slaboten sem bil, preveã zasanjan, preveã samovo-ljen, za hlapãevsko delo neporaben. Mesec dni ali ‰ene sem bil za pastirja pri sosedu, ki mi je dal za plaãiloobilen kos kruha na dan. Krave so uhajale v deteljo in vhosto; pozabil sem nanje, leÏal sem v travi pod tepko ingledal oblake, ki so beli in beÏni leteli preko neba. Mojepastirovanje je bilo brÏ pri kraju. Nato so me hoteli na-praviti za vrtnarja . . . Mili Bog, da bi se bilo zares takozaobrnilo! Kod bi danes plavala moja barka? ·e tam podvrbami, v hladnem Rétovju, po tihi, zeleni Ljubiji; odtenkih listiãev, od proÏnih mladik bi rosile name sonã-ne kaplje, poslanci nebe‰ki. Moje srce bi bilo ãisto, mojeÏivljenje brez zlega; oboje bi bilo kakor veãerna molitevotroka. Morda je bilo potrebno, da se je zgodilo dru-gaãe, presoditi ne morem; bilka na senoÏeti ne ve, ãemuda je bila potrebna njena prezgodnja in nasilna smrt. —

Vse do zadnjih dni mi je bila moja selitev v Ljubljanokakor bajka, ki se bo nazadnje zares dopolnila, ali ‰eletam nekdaj v daljni veãnosti, komaj upanju in strahudosegljivi. Tudi pozneje se mi je se mnogokdaj primeri-lo, da se mi je zdela stvar, ki je trdo posegla v moje Ïiv-


50

ljenje, toliko bolj daljna, kolikor imenitnej‰a in kolikorbliÏja je bila, dokler ni stala v vsi svoji strahoti tik predmenoj preseneãenim. Ljubljanska bajka je bila nenado-ma resnica, daljna misel je bila utele‰ena in ni bila veãlepa.

Ob uri slovesa spozna ãlovek ãloveka, vidi mu globo-ko v oãi, kakor nikoli poprej. Ob uri slovesa sem spoznalljudi, ki so mi bili bliÏnji, spoznal sem kraj, v kateremsem Ïivel. Ugledal sem ljudi, ki sem jih paã poznal Ïezmalega, pa se mi je zazdelo, da jih vidim prvikrat. Ka-kor da so vsi prej spali, okamneli, neÏivi, pa so se ma-homa zaãeli gibati, zaãeli hoditi, gledati, smejati se,govoriti naglas. Tako blizu in tesno sem Ïivel med njimiin v njih, da jih nisem ne videl ne ãutil; zdaj, ko se jenapela nit med nami in je bila Ïe skoraj presekana, semjim na steÏaj zastrmel v obraz. In bilo mi je, da so metudi oni sami bili ‰ele pravkar spoznali, da me gledajo‰ele zdaj, kakor jih gledam jaz, in da ‰ele zdaj govore zmenoj po ãlove‰ko. Nekaj prav posebnega, nerazumlji-vega me je sila teÏilo: da sem delal vsem tem ljudem kri-vico Ïe od zaãetka, da sem jih Ïalil, ko mi niso nikoli sto-rili zlega. Planili so mi na srce grehi, ki se jih prej nisemzavedal, ki so se mi zdeli zgolj pre‰erne ‰ale, vesele za-bavljice. Debela, solzava ‰tacunarka mi je dala vsako ne-deljo velik ‰krnicelj bonbonov, zato ker sem »tako po-boÏno molil«; za plaãilo sem jo s frãade farne cerkve


51

obmetaval z netopirjimi odpadki. In tista poboÏna mo-litev je bila bogokletstvo; kadar sem se pred oltarjemokrenil do ljudi, sem gledal po svetni‰ko; kadar pa semjim pokazal hrbet, sem se paãil, zato da se je sosed-mi-nistrant smejal ter je bil nato v zakristiji zlasan. Na vsakimoji besedi, na vsem mojem nehanju je bila pega, je bilgreh. âasih, ko sem kleãal v spovednici, nisem vedel, kajda bi povedal. Moje Ïivljenje in ravnanje se mi je zdelonedolÏno in ãisto, kakor njiva tam na Klisu. Zdaj semobãutil v grozi, da je bila vsaka bilka greh, na tisoãe,brez ‰tevila. Poglavitni greh pa je bila nehvaleÏnost.

Ne samo ljudem, tudi krajem sem bil nehvaleÏen;domu in cesti; polju, gozdu, nebu samemu, soncu inzvezdam. OÏivelo je vse; cesta je izpregovorila, polje jezapelo. ·el sem v Moãilnik, v zibel moje ljubezni in semstrmeã in osramoãen poslu‰al njegovo oãitanje: »Dalsem ti sanj, kaj si mi dal zanje? ·e videl me nisi, ne mepoboÏal z vdano mislijo!« — ·el sem ãez klanec k SvetiTrojici; podobe kriÏevega pota so gledale name, gleda-la sta name velika angela na proãelju. »Tod si hodil; ka-dar si stopil, kamor si se ozrl, kakor si dihnil, vselej sisprejel boÏji dar; kdaj si molil zahvalno molitev, ãe ssrcem ne, vsaj z ustnicami?« — Oãitala mi je cesta, oãi-tala sta mi loka in potok; ‰e na mesarjeve klade sem sespomnil in na enajsto ‰olo pod mostom. Kar sem po-gledal, ãesar se domislil, je zadobilo vse novo Ïivo lice,


52

je govorilo z menoj vse drugaãe, vse bolj razloãno; gluhsem bil, le v sanjah sem poslu‰al zamolklo ‰epetanje;vzdramil sem se in budne besede so bile preglasne, bo-lele so me in bal sem se jih.

Ves tisti ãas, vse tiste Ïalostne, zbegane poslednje dni,polne nemira in zastrte bojazni, je leÏala na moji du‰ikoprneãa Ïelja po odpu‰ãanju, po tolaÏbi, po ljubezni-vi besedi. ·e kamen na cesti bi bil ogovoril ter bi ga pro-sil, da mi poreãe: »Pojdi z veselim srcem in kmalu sepovrni!« — Hodil sem tod in ondod, begal vse kriÏem,kakor sila zaposlen, in nisem vedel, kod in ãemu da semhodil. Obãutil sem, da sem bil nekaj zamudil, nekaj po-zabil, nekaj nadvse vaÏnega in imenitnega. Takrat sitega obãutka nisem mogel razloÏiti in tudi utegnil ni-sem, da bi si ga razlagal. ·ele kasneje, prav kmalu kas-neje me je v najhuj‰i bridkosti presunilo: »Niãesar nisividel, nikogar nisi ljubil, nisi Ïivel; samopa‰en si se bilzaklenil v svoje puste misli!«

Na predveãer poslednjega dne sem sedel ob oknu terbral ‰e enkrat tisto lepo poglavje v »Desetem bratu«,kjer roma junak mladeniã, poln upanja, priãakovanja intihe bojazni skozi senãni gaj proti novemu, neznanemudomovanju. Pot se mi je zdela podobna tisti, ki se vije zVrhnike proti bistri‰kemu gradu. PoloÏil sem knjigo naokno, ves truden od nemira, bolan od priãakovanja.


53

Ustne so mi bile suhe, v Ïelodcu mi je leÏalo kakor ka-men; pa nisem bil ne laãen ne Ïejen.

Mati je stopila v izbo; spominjam se, da je vselej od-prla duri tako tiho in obzirno, kakor da je pri‰la k nepri-jaznemu sosedu.

Ko me je pogledala z objokanimi, zapaljenimi oãmi,mi je prerezal srce oster noÏ naravnost poãez.

»Niãesar nisi videl, nikogar nisi ljubil!«In nikoli dotlej mi ni bilo udarilo na du‰o s tako trdo,

neusmiljeno silo, da sem zavrÏen gre‰nik. —


54

XII

Znanec mi je pravil, kdaj in kako da je bil spoznalsvojega oãeta. Ob mrtva‰ki postelji. Oãe je leÏaltam, ãrno obleãen, v lica bel in trd ali nenavadno lep,ves pomlajen. Desno oko je bilo zatisnjeno, levo pa na-pol odprto; skozi ‰pranjo, izpod gostih ãrnih vejic je gle-dal obli rob rjave punãice, gledal Ïivo in naravnost vvsakogar, kdorkoli je stopil v izbo in kjerkoli je stal. Sklo-nil se je sin k oãetu in v tistem trenutku je bil v lica pravtako trd in bled. Napol odprtega oãesa pogled mu jerekel mirno in ljubeznivo: »Poglej me zvesto, ki me ‰enikoli nisi videl!« In sin je spoznal, da se je bila prelilagorka kri oãetova do zadnje kaplje na brezãuten kamen.—

Na predveãer moje selitve v Ljubljano je stopila matiãez prag in mi je pogledala v lice; v tistem samem po-gledu sem spoznal njo, ves svoj dom in svoje Ïivljenjeod rojstva.

Kar je bilo do tega trenutka, je bilo Ïivljenje v zraku,v vetru, v sonãni luãi, med zvezdami, v pesmi ‰krjancain v vonju ajde, vsepovsod je bilo, samo ne med ljudmi,samo ne doma med ãrnimi stenami. Zdaj, v enem sa-


55

mem pogledu, v enem samem hipu je bilo mahonia vserazodeto, nasilno, neusmiljeno.

Dolgo je stala mati na pragu, ali pa se mi je dolgo zde-lo; in me je gledala naravnost kakor gleda sama smrt alisam Bog. Iz mojega presekanega srca ni bilo besede, ko-maj da je nepriklicana ‰inila preko suhih ustnic:

»Saj ne maram v Ljubljano! Mati, saj ne maram!«Nenadoma je bil njen pogled ves drug, ves miren,

kakor da se je razgledavala po cesti.»Zdaj bo‰ veãerjal!«Stala je v izbi, ozrla se ‰e naokoli, kakor da bi hotela

reãi nekaj drugega, nekaj resniãnega. Nazadnje je rek-la ‰e enkrat tako tiho, kakor da je mislila vse nekam dru-gam:

»Zdaj bo‰ veãerjal!«In je ‰la; tako, kakor gre mati, ki je zvest suÏenj svo-

jih otrok: tiho in plaho.Vse mi je bilo odkrito, planilo je v stra‰ni goloti pred

oãi.»Nikogar nisi ljubil; ‰e matere ne, ‰e nje ne, te svetni-

ce!«Da bi vsaj ne bila rekla: »Zdaj bo‰ veãerjal!« Kajti re-

kla je s to besedo: »Veãerjal bo‰, jaz ne bom; mojo kri inmoje solze bo‰ veãerjal!«


56

Spoznanje me je grobo sunilo ob tla. Ugledal in za-sli‰al sem tik pred seboj stvari, mimo katerih sem hodilprej slepec in gluhec.

»Kar béÏi!« je reklo v meni.Kar béÏi iz teh krajev trohnobe in smrti! Kajti vse, kar

je bilo — trohnoba in smrt! Na vsakem koncu kruhamaterina solza; v vsakem pogledu tiho oãitanje; z vsakobesedo grenek vzdih. Îivljenje, od ure do ure, od dne dodne, od vekomaj do vekomaj, zmerom enakomerno, vseto Ïivljenje suÏenjska milo‰ãina, mimogrede ob jarekvrÏena! In ‰e za to milo‰ãino hvali Boga, hvali ga za takoruzni moãnik!

V teh grenkih mislih pa je bil Bog sam s svojo ljubez-nijo.

Svoje najbliÏje, ki sem jih do tega hipa komaj zdaleãpoznal, sem ugledal nenadoma v topli, jasni, ljubezniviluãi, da bi jih po vrsti objel in poljubil ter jih prosil od-pu‰ãanja. ·ele ob Ïaru ljubezni zagleda ãlovek vse mno-go‰tevilne ãrne pege na svoji du‰i. Nobena ne ostaneskrita, nobena ni pozabljena, niti ena se ne da za zme-rom izbrisati. Spovednik odpu‰ãa grehe in daje odvezo,srce samo pa ne odpusti nikoli in niãesar, pozna edinolev nebo vpijoãe grehe, »ki ne bodo odpu‰ãeni ne na temin ne na onem svetu«. Srce ima svoj poseben katekizem;kar je v ‰oli in v cerkvi smrtni greh, je srcu vesela prigo-


57

da; toda smrtnih grehov, ki jih verno zapisuje srce, ni v‰olskem katekizmu.

Pil sem v zakristiji ma‰no vino iz keliha; to ni bil greh,srce ga ni zapisalo. Veãerjal sem in nisem pomislil namater, ki je sedela zunaj na pragu in ni veãerjala; to je bilsmrtni greh.

In ‰e to praviãno srce samo je polno hinav‰ãine; ‰esodnik je gre‰nik. Kadar zapisuje grehe, mu je to zapi-sovanje milo in sladko opravilo; prijetne solze toãi obsvoji lastni praviãnosti. Spoznanje nehvaleÏnosti me jebolelo do krvi, ali ob tisti boleãini se mi je stresalo vsetelo v sladkem drgetu. Kajti greh mi je bil pokazal lepo-to, ki sem jo Ïalil, dobrotnost, ki je nisem ljubil.

Veliko prenese ãlovek, to vem sam; par konj bi nezvleklo tovora, ki ga nosi na pleãih Ïe otrok. Ali da se dátrpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, jebil ãudeÏ, ki si ga ‰e zdaj ne morem natanko razloÏiti.Îena je devetkrat moãnej‰a od moÏa, mati pa devetkratdevetdesetkrat. âe bi bil rekel svoji materi, da naj mi zaped odmakne Ljubljanski vrh, zato ker preveã ti‰ãi naMoãilnik, bi ga bila najbrÏ zares odmaknila. Bog dajemateram ãudne uganke. Na primer: kako bi se pripra-vilo kosilo za osmero ljudi, ãe ni gro‰a v hi‰i in ãe ne da‰tacunar niti soli na upanje? Kosilo je na mizi. Skrivnost-no gre Ïivljenje dalje od dne do dne in se ne ustavi. Str-ma in grapava je pot, teÏek je voz; na vozu sede otroci,


58

osmero jih je; jedó in pijó, smejó se in kriãé; mati jevpreÏena; ãe bi se odpoãila, ãe bi stopila prepoãasi, bi ji‰vrknilo preko skljuãenih pleã: »Hej, potegni!« Tam kjepod visokim klancem omahne. Omahne in umrje. In ‰eumreti jo je sram; zdi se ji, da je storila krivico tistim, kiso Ïiveli od njenega Ïivljenja. —

Dolgo v noã nisem zaspal. Oãe in mati sta bedela. Oãeje ‰ival mojo obleko, mati je gladila in spravljala mojeperilo. Vroãe in zatohlo je bilo v izbi.

»Naj bi ‰el raj‰i za hlapca!« je rekel oãe. Mati je mol-ãala.

Ko sta upihnila luã, je Ïarko zasvetil mesec skoziokno; tako bela in sijajna je bila meseãina, da bi bil la-hko bral ob nji. Vedel sem, da bo treba zgodaj vstati,zato sem zatisnil oãi, da bi zaspal. Kadar jih nisem kli-cal, so potrkale sanje same na trepalnice in toliko jih jebilo, da sem izbiral med najslaj‰imi; ali kadar sem jihvabil in prosil, ni bilo glasu od nikoder. Pusto in teÏkomi je bilo srce.

Okrenil sem se, da bi zastrl okno, ker mi je sijala rezkameseãina ‰e skozi trepalnice. Ugledal sem mater, ki jekleãala ob svoji postelji. V meseãini je bil njen obraz belin ãist, kakor od kamna. Tudi ona se je ozrla name.

»Kaj ne spi‰?«»Ne morem!«


59

Vstala je, stopila k meni ter me pokriÏala; koj natosem zaspal. Ko sem se ob rani zori vzdramil, sem imellica vsa mokra od solz. —


60

XIII

Karkoli je ãlovek kdaj mislil in obãutil, ne izgine brezsledu. Tiste ‰tiri stene, med katerimi je Ïivel en samdan ali deset let, so na gosto popisane z njegovo pisavo;kadar se vrne, spozna pisavo, razloãi besede in je maho-ma tisti, kakor je bil. Noben vzklik ne izgine, nobenvzdih, nobena solza in noben smehljaj. Roka boÏja pi‰esproti povest ãloveka, kle‰e jo v kamen.

âe hodi‰ po cesti, po kateri si romal pred zdavnimileti, ‰e v zgodnji mladosti, cveto ob vsi poti spomini,tako Ïivi, da se nekdanja ura ponevedoma zlije z zdanjo;‰e si tisti, kakor si, in hkrati si tisti, ki je bil. Boleãinaprej‰njih dni se zdruÏi z ono, ki jo nosi‰ s seboj — smeh-ljaje se objame dvoje lepih sestra. Minola in zdanja brid-kost je v smehljaju ublaÏena, umirjena, od velikonoãne-ga sonca obÏarjena.

Vsa pokrajina ob cesti, ki drÏi z Vrhnike v Ljubljano,je posuta s spominskim cvetjem, kamorkoli se ozrem. Zmojimi besedami me pozdravljajo zeleni holmi na levi,na desni prepeva moje pesmi prostrani mah. ·e vsakkanton kraj ceste je moj prisrãni prijatelj ter mi pripo-veduje vesele in Ïalostne zgodbe.


61

To je bila prva pot.»Vstani!« sem zasli‰al glas iz daljave.Mati je stala kraj postelje, pogledal sem jo ves pre-

stra‰en.»Kaj Ïe?«Zgodnje jutro je bilo, jesensko jutro, megleno in hlad-

no. Truden sem bil, razmuãen, rad bi spal.»Kaj Ïe?«Vse veselo priãakovanje, vse pre‰erno zaupanje, vse

sanje o velikem Ïivljenju, vse se je do kraja raztopilo vrosi jesenskega jutra. Du‰a se ti je bila koprneãa, ponos-na in pogumna vzdignila do ble‰ãeãega vrha gore; kozasli‰i‰ zvonki ukaz: »Pojdi!« — omahne‰ in trepeãe‰:»Kaj Ïe?«

Di‰eãa kava je bila na mizi, zraven skodelice bel kruh.Oblaãil sem se poãasi in zlovoljen. SveÏe perilo se mi jezdelo mrzlo in trdo, novo oblaãilo preohlapno, teÏko innerodno. Sam sebi sem bil tuj in grd, kakor da sem bil ‰ekoÏo in misli in srce preoblekel. Oni drugi je bil tam priSveti Trojici in v Moãilniku in v Rétovju; ta, ki sedi vnovi obleki za mizo in pije di‰eão kavo in lomi bel kruh,nima ne radosti ne Ïalosti; zavrÏen kamen je. âisto nadnu je kljuvalo neprestano in hitro, so ‰epetale besede,ki so bile tako plahe, da si niso upale klicati naglas. âeÏivi osat ob kolovozu, kako da bi kamen ne Ïivel?

Voz je ropotaje ustavil pred hi‰o.


62

»Ali bo kaj?« je poklical voznik.Cule so bile pripravljene.»Pojdimo v boÏjem imenu!« je rekla mati.Toliko, da smo si segli v roko z oãetom, z brati in ses-

trami; takega nismo bili vajeni, tudi ne da bi se poljuba-vali, se lizali ter se cmerili za vsak niã. Kar je, to je; vsedrugo bodi zaklenjeno in se ne prikaÏi nikomur! Drevone stoka in ne vpije, ãe mu seka‰ vejo za vejo od Ïivegadebla; ‰e ne umrje ne vselej.

Voznik je bil drobnikast, zmerom v dve gube sklju-ãen, hudo godrnjav ãlovek; rekli smo mu Striãek. âe ‰eÏivi, mu daj Bog doãakati sto let in ãez; ãe pa je umrl, muizlij usmiljena roka ob vsaki sedmini ãa‰o vina na grob!Marsikdaj je capljajoãega ‰tudenta ob slabem vremenuza vbogajme stlaãil med cule in Ïaklje.

Zadnja potnika sva bila; voz je bil do kraja naloÏen innabasan, voznik je pognal.

âudo boÏje — Vrhnika, ti gosposko, nedeljsko dekle,kako si daljnolepa! Jaz, ki sem ves tvoj, sem te gledal s‰iroko odprtimi oãmi, videl pa te nisem nikoli; ‰e zdaj tegledam, kakor da bi se mi ble‰ãalo, kakor da bi le zdaj pazdaj, migljaje in trepetaje, zablisnil tvoj beli sijaj iz dalji-ne!

Ko se je zibal voz poãasi in ropotaje skozi trg, se mi jezdelo, da se vozimo po ãisto tujem kraju. Cerkev svete-ga Lenarta sem pogledal zaãuden, kakor da se je bila


63

‰ele v tistem trenutku vzdignila iz tal ter se plaho stisnilapod klanec. Cesta se mi je zdela zelo ‰iroka in kakor zaprocesijo pometena; hi‰e so bile visoke, bele in tihe. Naobeh straneh so molãali vrtovi, do vrha ograjeni inzastraÏeni, da bi jih ne motil nevreden popotnik ‰e zneãistim pogledom ne. Kdo se izprehaja tam po samot-nih gredah, pod brezkonãnimi sencami?

Na du‰o mi je takrat legla Ïalost, ‰iroka in tiha, kakorto ravno polje. Bila je njiva, ki jo je Bog kasneje bogatoposejal; bila je odprta shramba, ki jo je Bog do vrha na-polnil; bil je zaãetek poti, ki se je po klancih in niÏinahin samotah vila brez kraja . . . Kadar se spomnim natisto voÏnjo, me zgrabi boleãina, ki ji drugaãe ne maramdati besede. Vrhni‰ki otrok bi ne smel po svetu, bi nesmel med tuje ljudi. Îe navsezgodaj se ga drÏi tisti oklepo‰abnosti, samozavesti in vsegavednosti, ki mu delanerodo ob vsakem koraku in vse Ïive dni. Milost boÏja— pod tem donkihotskim oklepom trepeãe nebogljenotrok! Pre‰ernost njegova je kakor slovenska pesem, kise smeje naglas, zato da bi zatajila ihtenje.

Je pa davi slanca palana zelene travnike,je vso travco pomorila,vse te Ïlahtne roÏice . . .

Pa kaj io nam, ki smo Vrhniãani!


64

Tra-la la-la la-la lom . . .Zgrudil se je vitez v juna‰kem turnirju. »Umrl je

moÏ!« Kaj ‰e — umrl je otrok! Odprite vizir — kri je Ïeãrna in trda, na golih licih pa se ‰e niso posu‰ile sol-ze! —

Vso pot nisva govorila z materjo nobene besede, gle-dala sva obadva naravnost. Poãivali smo skoraj predvsako krãmo; konja sta zavila kar sama ter se ustavila,kjer je bilo treba.

»Pe‰ bi ãlovek prej pri‰el!« so se jezile Ïenske.»Pa bi bile ‰le pe‰!« je rekel Striãek.Îe se mi je zdelo, da sli‰im zamolklo buãanje, ki se

bliÏa in je zmerom silnej‰e. Kamen, ki je bil v mojemsrcu, se je zganil, da me je zabolelo. Kar nenadoma so sevzdignile tik pred nami ogromne hi‰e, begali so ljudjevse kriÏem, zasopli in brezumni, jadrno so drãali vozo-vi na vse strani, ‰iroko zevajoã, nagnusno hropeã nas jepogoltnilo mesto, meni prestra‰enemu neusmiljeno ingrozno v svoji ãrni brezmejnosti.

»Nazaj, mati, nazaj!«Nikoli veã!


65

XIV

Ko sem pisal prvo poglavje teh spominov, nisem na-meraval niã vi‰jega kakor prijetno zabavati samsebe in ‰e koga drugega poleg. Hotel sem ogrniti svojizgodnji mladosti haljo Pierrotovo. Ali koj sem zaãutil, dabi tako ravnanje ne bilo spodobno. Zazdelo se mi je, daimam Ïivega otroka pred seboj, da ga boÏam po ku‰-travih laseh, mu gledam v velike, svetle oãi in govorimpo domaãe z njim. Prvo in poglavitno, kar otrok zahte-va od tebe in kar mu mora‰ dati, pa je spo‰tovanje. Ka-dar se ti zdi otro‰ko poãetje nespametno in brezkorist-no, tedaj premisli, da se zdi otroku tvoje poãetje ‰emnogo nespametnej‰e in brezkoristnej‰e. In otrok semoti malokdaj, veãkrat se moti‰ ti, starec, ki si Ïe po-huj‰an in nagnit.

Kakor sem spoznal, da mora o svoji mladosti spo‰t-ljivo govoriti, kdor se noãe zaniãevati sam, je bilo deloteÏko, se mi je beseda uprla. Spo‰tovanje ne prenese no-bene laÏi ne zavijanja, ‰e pretiravanja ne. Najhuj‰e je, datudi ne prenese prikrivanja. Bilo pa bi treba nadãlove‰kemoãi, nadãlove‰kega samospoznanja, bi bilo treba ne-usmiljenja do sebe, da bi ãlovek do celega razgalil svo-


66

jo du‰o pred svetom, da bi jo pokazal v neÏni rasti, raz-kril najtanj‰e korenine svojega bitja, otipal brez sramuin brez strahu vse zgodnje kali poznej‰ih zmot in gre-hov. Tolike moãi jaz nimam, niso je imeli moÏje, ki jimdo kolen ne seÏem.

Jean Jacques Rousseau je imel po‰teno namero, da bipokazal ljudem svojo mladost tak‰no, kakr‰no je videlsam. V tej svoji nameri pa je ravnal kakor nepremi‰ljenoãe, ki v nagli jezi zgrabi otroka za lase in ga tre‰ãi obtla, nato pa ga pobere, ga objame in poljubi ter se cme-ri z njim. Naprtil je svoji ubogi mladosti toliko razliãnihgrehov, kolikor si jih je le mogel izmisliti, nazadnje pa jevse te grehe z globoko uãenostjo razloÏil in opraviãil.Ob njegovih samoizpovedih obide ãloveka tisti obãutek,ki je za pisatelja najstra‰nej‰a obsodba: ne verjame mu.

Zadnjiã sem bral v rokopisu ob‰irne samoizpovediJaneza Trdine. Tega moÏa povzdiguje visoko nad nasvse velika in lepa ãednost, ki je nihãe ni imel in nima vtoliki meri kakor on, tista ãednost, ki je pravo merilo zaãloveka in umetnika; ime ji je odkritosrãnost. Brezobzir-no praviãen je bil do sebe, usmiljeno praviãen do drugihljudi. Noben pisatelj ‰e ni bil tako poklican in sposoben,da sam razkaÏe svoje Ïivljenje. Ali kazi ga, da nikoli nemore zatajiti starokopitnega ‰olma‰tra, ki hodi po sve-tu in ponuja lepe nauke, kakor Ribniãan re‰eta. V svo-jem Ïivljenjepisu daje zelo pametne in zelo stroge nauke


67

svoji lastni mladosti, ãasih ji celo s palico poÏuga. Zatose mi zdi, da podoba te mladosti ni ãisto resniãna, da joje bil popaãil ‰olma‰ter.

âe se je takim moÏem roka tresla, ko so risali svojobraz, kako bi se ne tresla meni? Ko sem pregledal tapoglavja, sem se zaãudil nemalo: Kdo je to? Kaj semzares jaz? Ali ni le moj ubogi Jure, ki je hodil po drva vBlatni dol? Ali ni moj nebogljenec Marko, ki je neselteÏki kriÏ pred procesijo? Ali ni moj sirotni idealist Pe-ter Novljan iz hi‰e smrti? âe so se rodili iz mene vsi tinesreãni, zmerom zami‰ljeni, prezgodaj dorasli otroci —kaj ni tedaj njih lice moje lastno in pravo lice? âemu ‰eÏivljenjepis?

Odgovor na taka vpra‰anja je lahek, vesel pa ni: No-velist ne more pisati o svojem Ïivljenju. âe je kaj prida,je vsaka novela kos njega samega, kaplja njegove krvi,poteza na njegovi podobi. Objektivne umetnosti ni in jene more biti, dokler je umetnost delo in dih ãloveka.Kdor je umetnik, kle‰e v kamen od zaãetka do koncasam svoj obraz. In verno misli, da je bil izklesal podoboVenere ali Mojzesa. Pa mu ukaÏi: »Izkle‰i, umetnik, ‰esvoje lice!« Roka se mu bo tresla, podoba ne bo resniã-na. Ali bo presvetla, ali bo pretemna, resniãna ne bo innikoli ne more biti. Zato ne, ker je ãloveka strah predsamim seboj. In ta strah je poglavitni izvirek vsake


68

umetnosti. Umetnik je tisti otrok, ki poje v gozdu, da bine skoprnel od strahu. Ne i‰ãe se — u‰el bi si rad.

Tudi ko bi ãlovek imel tisto moã in tisti pogum, da bisam posegel v globoãino svojega bitja — do dna bi nesegel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kra-ja. Vsaka misel je blisk iz veãnosti, je hãi in mati legijo-nov. âe si jo za silo vkoval v besedo, ‰e legijone vkuj!Drugaãe podoba ne bo popolna in resnica bo laÏ.

S po‰tenimi oãmi gleda‰ na svoje Ïivljenje, rad bi gapregledal in prevozil do zadnje ‰tacije. Strahoma spo-zna‰, da ni nikjer te zadnje ‰tacije, da se vozi‰ v veãnemkolobarju. Izpovej se ‰e tako vestno in verno, zmerom tibo v srcu kljuval grenki oãitek, da si bil nekaj sila vaÏne-ga pozabil povedati; ne le nekaj vaÏnega, temveã celonajvaÏnej‰e, tisto poglavitno stvar, zaradi katere edinesi se bil napotil k spovedniku. Ah, in kadar se izpove‰ ‰etega greha, obãuti‰ iznova, da tudi ta ni bil tisti velikigreh; kakor gora vzraste drug za njim.

Napi‰i po vesti in veri, kako si Ïivel, kaj si videl, kaj simislil in govoril en sam dan. âe hoãe‰ biti tako odkrito-srãen, da bi ne povesil oãi pred samim Bogom, bo‰ pi-sal do groba zgodovino tistega enega dne. In razodelbo‰ tolike strahote, da bodo ljudje najprej tebe kamnali,nato pa drug drugega. In ãe bo kateri ostal, bo od pre-velike radosti skoprnel ob nezasli‰anih lepotah, ki si mijih bil razodel.


69

Take in ‰e huj‰e misli so mi zagrenile to delo, doklermi nazadnje niso izpulile peresa. Le nekaj mi je ‰e nasrcu. Nekdo je rekel, da si pi‰em nekrolog, nekdo drugpa mi je kar oãital, da si pojem slavo ‰e ob Ïivem telesu.Na nekrolog za zdaj ‰e ne mislim in tudi mislil ne bomvse do tistega dne, ko se mi bodo zagabile Ïenske in semi bo ustavilo vino; slavo pa sem Ïe od nekdaj raj‰i dru-gim pel nego sebi. Zdi se mi, da bi bilo koristno, ãe bivsak ãlovek oãitno povedal o svojem pravem Ïivljenjuvse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval povlaãugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem vpouk in zabavo, temveã edinole, da se razgleda sam poprostranih poljanah svoje du‰e, da sega mukoma in tre-petoma iz prepada v prepad svojega bitja, da i‰ãe dna.

To pa je tudi vzrok, da bom kljub vsem pomislekomin dvomom, ki sem jih razloÏil, kdaj pozneje ‰e nadaljepisal te mladostne spomine. Morda kmalu, morda ãezdvajset let, ãe mi jih Bog da ‰e toliko doãakati.


70

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-167-3

Ivan Cankar Moje Ïivljenje - Cloverleaf-mall · MOJE ÎIVLJENJE BESeDA 4 tih in v grenkih urah...

Documents

Transcript of Ivan Cankar Moje Ïivljenje - Cloverleaf-mall · MOJE ÎIVLJENJE BESeDA 4 tih in v grenkih urah...