UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

VPLIV UPRAVLJANJA Z OBRATNIM KAPITALOM NA PLAČILNO

SPOSOBNOST IN LIKVIDNOST, PRIMER PODJETJA SIKA D.O.O.

INFLUENCE OF WORKING CAPITAL MANAGEMENT ON THE

SOLVENCY AND LIQUIDITY: THE CASE OF COMPANY SIKA

D.O.O.

Kandidatka: Mateja OREHEK

Študentka izrednega študija

Program: Visokošolski strokovni

Študijska smer: Bančništvo in finance

Mentor: dr. Tanja Markovič Hribernik

Ig pri Ljubljani, junij 2013

2

POVZETEK

Neto obratni kapital v splošnem definiramo kot razliko med gibljivimi sredstvi in

kratkoročnimi obveznostmi. Optimalno upravljanje z obratnim kapitalom pomembno

vpliva na likvidnost in plačilno sposobnost podjetja. Likvidnost pomeni, koliko časa in

sredstev potrebujemo, da premoženje podjetja spremenimo v najbolj likvidno obliko-denar.

Plačilno sposobnost pa v splošnem opredelimo kot sposobnost poravnavanja obveznosti ob

roku njihove zapadlosti.

Težave z likvidnostjo in plačilno sposobnostjo lahko privedejo do plačilne nediscipline, ki

je danes v Sloveniji velik problem. Gre za nespoštovanje dogovorjenih rokov in pogojev

plačevanja med podjetji, kar pogosto vodi k verižni reakciji in lahko ogrozi poslovanje več

podjetij v poslovni verigi.

Ključne besede: neto obratni kapital, terjatve, zaloge, denarna sredstva,

obveznosti,likvidnost, plačilna sposobnost, plačilna nedisciplina

SUMMARY

Net working capital we could define as a difference between tangible assets and short term

liabilities. Optimal policy of NWC has an important impact to company's liquidity and

solvency. Liquidity means how much time and costs we need to transform company's

assets to the most liquid shape-money. Solvency we define as an ability of paying the

obligations at their due time.

Problems with liquidity and solvency leads to problems with paying discipline, which is a

significant problem in Slovenia. Means not respecting payment terms between companies,

which can often leads to chain reaction and can have negative impact to the business of all

companies in the business chain.

Key words: net working capital, accounts receivable, inventories, cash, laibilities, liquidity,

solvency, payment discipline

3

KAZALO

1.UVOD 5

1.1. Opredelitev področja in opis problema 5

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 5

1.3 Predpostavke in omejitve 6

1.4 Metode dela 7

2. OBRATNI KAPITAL 8

2.1. Terjatve 10

2.2. Zaloge 13

2.3. Denarna sredstva 16

2.4. Kratkoročne obveznosti 18

2.5. Upravljanje z obratnim kapitalom 20

3. LIKVIDNOST 26

3.1. Opredelitev likvidnosti 26

3.2. Vrste likvidnosti 27

3.3. Dejavniki likvidnosti 28

3.4. Kazalniki likvidnosti 29

4. PLAČILNA SPOSOBNOST 31

4.1. Opredelitev plačilne sposobnosti 31

4.2. Vrste plačilne sposobnosti 32

4.3. Dejavniki plačilne sposobnosti 36

4.4. Kazalniki plačilne sposobnosti 37

4.5. Problem plačilne nediscipline 37

5. VPLIV UPRAVLJANJA Z OBRATNIM KAPITALOM NA PLAČILNO SPOSOBNOST IN

LIKVIDNOST V PODJETJU SIKA D.O.O. 39

5.1. Predstavitev podjetja 39

5.2. Kreditna politika podjetja 39

5.2.1. Upravljanje s terjatvami 40

5.2.2. Upravljanje z zalogami 42

5.2.3.. Upravljanje z denarnimi sredstvi 43

5.2.4. Obveznosti podjetja 43

5.3. Praktični primer vpliva upravljanja z obratnim kapitalom na likvidnost in

plačilno sposobnost in podjetja 44

5.3.1 Prikaz gibanja obratnega kapitala v časovnem obdobju 44

5.3.2 Vpliv na likvidnost in plačilno sposobnost 49

6. SKLEP 52

7. POVZETEK 53

8. SUMMARY 53

9. VIRI IN LITERATURA 54

4

PREDGOVOR

V času, ko je poslovanje podjetij oteženo s slabimi pogoji na trgu, le ta poskušajo pridobiti izpad

sredstev na različne načine. Eden teh je učinkovito gospodarjenje z obratnim kapitalom. Zaostritev

kreditne politike, optimizacija količine zalog ter revizija dogovorov z dobavitelji, lahko bistveno

doprinese k povečanju denarnega toka. Od podjetja pa je odvisno, kako bo razpoložljiva denarna

sredstva plasiralo naprej.

V diplomski nalogi v petih poglavjih prikažemo povezanost odnosa podjetja do upravljanja z

obratnim kapitalom ter likvidnosti in plačilne sposobnosti podjetja.

V prvem sklopu opredelimo obratni kapital, podrobno opredelimo posamezne komponente le-tega

ter teoretična spoznanja avtorjev glede upravljanja z njimi, opišemo proces kroženja denarja ter

različnih načinov (politik) upravljanja z obratnim kapitalom.

V drugem in tretjem sklopu definiramo likvidnost in plačilno sposobnost, opišemo njune vrste,

dejavnike in kazalnike. Poskušamo pokazati njuno medsebojno povezanost ter povezanost obeh z

upravljanjem obratnega kapitala. Dotaknemo se plačilne nediscipline, ki je posledica nelikvidnosti

in plačilne nesposobnosti.

V zadnjem delu predstavimo podjetje Sika d.o.o., poslovanje podjetja, kreditno politiko ter

konkretne rešitve upravljanja s posameznimi komponentami obratnega kapitala. Ob koncu poglavja

prikažemo konkretne rezultate skozi časovno obdobje šestih let za posamezno komponento ter neto

obratni kapital skupaj. Sledi izračun koeficientov likvidnosti in plačilne sposobnosti za isto

časovno obdobje, s čimer želimo pokazati povezanost gibanja teh kazalcev z gibanji vrednosti

komponent obratnega kapitala.

5

1. UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskovanja

Poslovanje v turbolentnih razmerah zahteva od podjetja fleksibilnost, prilagodljivost ter

stalno stremenje k novim izzivom. Podjetja vsakodnevno iščejo nove poti do zagotavljanja

konkurenčnosti ter donosnosti poslovanja. Na donosnost pomembno vpliva tudi likvidnost.

Več kot imamo likvidnih sredstev, lažje poravnamo zapadle obveznosti ter preostala

razpoložljiva sredstva namenimo investicijam, ki se sčasoma povrnejo z donosnostjo.

Upravljanje z obratnim kapitalom je tesno povezano z likvidnostjo ter plačilno

sposobnostjo. Nanj vpliva višina terjatev, količina zalog, denarna sredstva ter obveznosti

podjetja. Podjetje v skladu s svojimi cilji določi politiko upravljanja z obratnim kapitalom.

Agresivnejša kot je le ta, bolj stremi k nižanju terjatev ter krajšanju rokov plačil kupcev,

zmanjševanju zalog ter dogovarjanju boljših pogojev poslovanja z dobavitelji. Podjetje pa

mora pri tem upoštevati samo poslovanje v podjetju ter tudi pogoje poslovanja v okolju

podjetja, saj ne želi izgubiti kupcev ali zmanjšati zalog do te mere, da bi to vplivalo na

ustavitev proizvodnje ali izpad prodaje. Podjetje mora tako ujeti ravnovesje med

zaostrovanjem politike upravljanja z obratnim kapitalom ter zagotavljanjem nemotenega

poslovanja.

Likvidnost in plačilna sposobnost sta eno od načel dobrega gospodarjenja ter pomembno

vplivata na poslovanje podjetja. Zahtevata posebno pozornost vodstva podjetja, predvsem

finančnega oddelka. Zagotoviti je potrebno zadostna finančna sredstva za pokrivanje

zapadlih obveznosti. V obratnem primeru lahko pride do plačilne nediscipline, ki je danes

v Sloveniji velik problem, predvsem v gradbeni dejavnosti.

V diplomski nalogi želimo predstaviti dejavnike obratnega kapitala ter upravljanje z njim,

opredeliti likvidnost in plačilno sposobnost ter njuno povezanost s plačilno nedisciplino.

Na konkretnem primeru želimo prikazati finančne učinke načrtovanja in izvajanja politike

upravljanja z obratnim kapitalom ter njihov vpliv na likvidnost in plačilno sposobnost, kar

pa se pogosto odraža tudi v donosnosti podjetja.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen

Namen diplomske naloge je analizirati in raziskati upravljanje z obratnim kapitalom ter

dejavnike, ki na to vplivajo ter opredeliti pojma likvidnosti in plačilne sposobnosti, nato pa

pokazati povezanost med le temi. V zadnjem poglavju nameravamo to dokazati tudi s

praktičnim primerom politike upravljanja z obratnim kapitalom in finančnimi podatki

opazovanega podjetja.

6

Prvi trije sklopi diplomske naloge temeljijo predvsem na teoretičnih spoznanjih,

pridobljenih iz literature, v zadnjem poglavju pa se naslanjamo na interno gradivo podjetja,

operiramo s konkretnimi podatki ter praktičnimi izkušnjami dela v oddelku financ.

Cilji

Cilji, ki jih v diplomski nalogi želimo doseči:

- opredelitev obratnega kapitala ter možnosti upravljanja z njim

- opredelitev likvidnosti, dejavnikov, vrst in kazalnikov likvidnosti

- opredelitev plačilne sposobnosti, dejavnikov, vrst in kazalnikov plačilne

sposobnosti ter povezanost s plačilno nedisciplino

- prikaz kreditne politike podjetja Sika d.o.o. ter njenega vpliva na likvidnost in

plačilno sposobnost;

Osnovne trditve

Za uspešno poslovanje podjetja sta potrebni likvidnost in plačilna sposobnost. Podjetje

mora pri poslovanju v skladu z načelom rentabilnosti pametno gospodariti z gibljivimi

sredstvi. Optimalno gospodarjenje z obratnim kapitalom ter izbira pravilne politike

obratnega kapitala pomembno vplivata na likvidnost in plačilno sposobnost podjetja.

Restriktivna politika upravljanja z obratnim kapitalom bistveno pripomore k izboljšanju

likvidnosti podjetja, kar podjetju omogoča nemoteno poslovanje ter več razpoložljivih

denarnih sredstev za investicije.

1.3 Predpostavke in omejitve

Predpostavke

Predpostavljamo, da restriktivna politika upravljanja z obratnim kapitalom vodi do

povečanja razpoložljivih denarnih sredstev ter s tem izboljšanja likvidnosti podjetja.

Predpostavljamo, da hitrejše obračanje gibljivih sredstev ter s tem hitrejši proces kroženja

denarja pozitivno vpliva na likvidnost podjetja.

Predpostavljamo, da z učinkovitim upravljanjem z obratnim kapitalom lahko do določene

mere kompenziramo pomanjkanje likvidnih sredstev, ki so posledica neugodnih razmer na

trgu.

Omejitve

Pri pripravi diplomske naloge se bomo omejili na praktični prikaz poslovanja le enega

podjetja.

Omejitev predstavlja tudi to, da nam določeni podatki podjetja morda ne bodo dostopni,

ker se štejejo kot poslovna skrivnost podjetja.

7

1.4 Metode raziskovanja

Diplomsko nalogo umestimo v poslovne raziskave.

V teoretičnem delu diplomske naloge bomo uporabili predvsem metodo deskripcije in

metodo kompilacije.

V praktičnem delu pa bomo uporabili analitičen pristop.

8

2. OBRATNI KAPITAL

Obratni kapital podjetja definirajo terjatve, zaloge in denarna sredstva. Če od teh

odštejemo obveznosti podjetja, govorimo o neto obratnem kapitalu.

Obratni kapital je presežek dolgoročnih in trajnih virov financiranja nad dolgoročnimi

sredstvi. Kaže odnos (praviloma presežek) med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi

obveznostmi. Obratna sredstva so sredstva, ki se nenehno preoblikujejo. Sestavljajo jih

zaloge, terjatve in denarna sredstva. Čista obratna sredstva so razlika med celotnimi

gibljivimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi, ki so financirana z dolgoročnimi viri.

Nekatere zaloge in terjatve se relativno počasi obračajo in zahtevajo daljši rok financiranja.

Če dolgoročne terjatve niso velike, čista obratna sredstva enačimo z obratnim kapitalom

(Bertoncelj 2012, 22).

Brigham opredeljuje neto obratni kapital kot kratkoročna sredstva (denar, zaloge, terjatve)

minus kratkoročne obveznosti (Brigham, Houston 2001, 695).

Zaradi različne strukture razpoložljivosti vezanih obratnih sredstev je zaželjeno

financiranje deloma z dolgoročnimi, deloma s kratkoročnimi viri financiranja. Nekatere

zaloge in nekatere terjatve se relativno počasi obračajo in zahtevajo daljši rok financiranja.

Vsako podjetje mora del obratnih sredstev, ki se obračajo počasi, financirati z

dolgoročnimi viri financiranja. Del obratnih sredstev, ki jih financiramo z dolgoročnimi

viri, imenujemo obratni kapital. Izračunamo ga kot razliko med celotnimi obratnimi

sredstvi in kratkoročnimi viri finaciranja (Repovž, Peterlin 2000, 93).

Slika1: Prikaz obratnega kapitala

AKTIVA

PASIVA

DOLGOROČNA

SREDSTVA

DOLGOROČNI

IN TRAJNI VIRI

kratkoročna sredstva,

financirana z

dolgoročnimi obratni kapital

viri

KRATKOROČNA

SREDSTVA

KRATKOROČNI

VIRI

Vir: Bertoncelj (2012, 22);

9

Glede na formulo obratnega kapitala (zaloge+terjatve-obveznosti) gre za povečanje

kratkoročnih sredstev ali za zmanjšanje kratkoročnih obveznosti. V prvem primeru je

podjetje sposobno generirati zadosten obseg denarja, ki služi za pokrivanje kratkoročnih

obveznosti. V drugem primeru pa mu je uspelo zmanjšati tekoče stroške, kar naj bi

pomenilo večjo donosnost celotnega poslovanja. V obeh primerih govorimo o pozitivnem

obratnem kapitalu. Lahko pa govorimo tudi o negativnem obratnem kapitalu, ko podjetje ni

sposobno poravnavati tekočih obveznosti (Urbas 2010, 14).

Nekatera podjetja poslujejo tudi z negativnim neto obratnim kapitalom, če prejemajo le

predplačila, torej nimajo terjatev in dobavljajo blago sproti, torej nimajo zalog, imajo pa

obveznosti do dobaviteljev. V tem primeru mora podjetje poskrbeti za dovolj denarnih

sredstev, da pokrije tekoče poslovanje ter investicije.

Čisti obratni kapital je razlika med dolgoročnimi viri financiranja in stalnimi sredstvi.

Podjetje ugotovi primanjkljaj čistega obratnega kapitala, če so tekoče (kratkoročne)

obveznosti manjše od tekočih (obratnih) sredstev. Negativna vrednost čistih obratnih

sredstev kaže na finančno neravnotežje v podjetju, na kreditno nesposobnost podjetja.

Podjetje kratkoročnih obveznosti ni sposobno poravnati ob njihovi zapadlosti, saj prilivi

sredstev niso usklajeni z roki dospelosti kratkoročnih obveznosti.

Čisti obratni kapital je eden izmed kazalcev kreditne sposobnosti podjetja. Njegova višina

pa je odvisna od:

- dejavnosti, ki jo opravlja podjetje

- donosnosti poslovanja

- sestave kapitala (Ivankovič 2009, 145).

Kratkoročna sredstva imajo v podjetju predvsem naslednje funkcije:

� - Notranja funkcija kratkoročnih sredstev varuje in skrbi za nemoteno kroženje

sredstev in kapitala.

� - Likvidnostna funkcija kratkoročnih sredstev varuje in skrbi za solventnost ali

plačilno sposobnost.

� - Zavarovalna funkcija kratkoročnih sredstev: Kratkoročna sredstva se lahko ponudijo

kot predmet zavarovanja za lažjo pridobitev bančnega posojila.

� - Zunanja funkcija kratkoročnih sredstev: Preko te je podjetje gospodarsko in finančno

povezano s poslovnim okoljem podjetja (Urbas 2010, 12).

Bergant opiše obratni kapital kot tisti del obveznosti do dolgoročnih virov podjetja, ki

financira kratkoročna sredstva. Govori o 'ustreznem obratnem kapitalu', ki zajema

potreben in rezervni obratni kapital (Bergant 2012, 59).

Obseg ustreznega kapitala zajema:

- potreben obratni kapital, pri katerem se izenačijo kratkoročne naložbe s

kratkoročnimi obveznostmi; To je obseg kapitala, ki je podjetju potreben, če želi

zagotoviti dolgoročno financiranje tistega dela kratkoročnih sredstev, ki so ob

danem obsegu poslovanja, s finančnega vidika dolgoročno vezana, kljub temu, da

jih računovodstvo obravnava kot kratkoročna, in

- rezervni obratni kapital, ki je kapital za kritje morebitnih tveganj (Bergant 2008,

11).

10

Igličar in Hočevar zahtevata, da so sredstva (tudi gibljiva) gospodarski dejavniki, kar

pomeni, da podjetje od njih v prihodnosti pričakuje gospodarske koristi, kar pa je mogoče

le, če:

so v obliki denarja oz. jih je mogoče zamenjati v denar;

jih je (bo) mogoče prodati;

se predvideva, da se bodo uporabljala v bodočem poslovanju podjetja (Igličar,

Hočevar 2011, 77).

Optimalni obseg obratnega kapitala je opredeljen kot tisti obseg, ki na eni strani

zagotavlja nemoteno poslovanje, hkrati pa skrbi za čim cenejše financiranje. Obvladovanje

obratnega kapitala je ena ključnih nalog poslovodstva gospodarske družbe. Ustrezna

politika (agresivna, konservativna, srednje aktivna) obratnega kapitala pa ugodno vpliva

tako na donosnost kot zadolženost gospodarske družbe (Urbas 2010, 6).

2.1 Terjatve

Terjatev pomeni, da nam je nekdo nekaj dožan in to od njega terjamo. Tako osebo

poimenujemo kupec.

V literaturi zasledimo različne definicije pojma terjatev:

- Terjatve so zahtevki za vnovčenje do drugih pravnih in fizičnih oseb (Filipič,

Mlinarič 1999, 133).

- Terjatve do kupcev so dani blagovni krediti. Šele plačilo terjatve prinese podjetju

denar in dobiček (Rebernik, Repovž 2000, 110).

- Terjatev je na premoženjskopravnih in drugih razmerjih zasnovana pravica,

zahtevati od določene osebe plačilo dolga, dobavo kakih stvari ali opravilo kake

storitve. V tržnem gospodarstvu se večina prodaje opravi z odlogom plačila.

Podjetje v času od prodaje do plačila izkazuje terjatve (Igličar, Hočevar 2011,

103).

- Terjatev je zapadlo stanje, ki ga izkazuje podjetje do kupca. Terjatve enega podjetja

pomenijo obveznosti za drugo podjetje (Brigham, Houston 2001, 722).

- Terjatve so na premoženjskopravnih in drugih razmerjih zasnovane kot pravice

zahtevati od določene osebe plačilo dolga, dobavo kakih stvari ali opravitev kake

storitve (SRS 2006).

- Terjatev je pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje,

katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev (ZPPIPP, 20.člen).

Brigham in Houston razumeta terjatve kot neke vrste kreditiranje kupca. Podjetja bi vedno

raje prodajala za gotovino, vendar so zaradi konkurence prisiljena ponuditi plačilo na

odlog. Tako se blago proda, zmanjšajo se zaloge in plačilo je sčasoma prejeto, terjatve

zaprte. Terjatve povzročajo neposredne in posredne stroške, vendar moramo upoštevati

tudi njihov glavni pozitivni učinek, to je povečanje prodaje. Višina terjatev je odvisna od

količine prodaje in dolžine zapadlosti terjatev (Brigham, Houston 2001, 722).

Avtorja tudi opozarjata na primeren management terjatev, saj bi prodaja na odlog bonitetno

slabšim kupcem sčasoma lahko privedla do izgube. Tako lahko podjetja poskušajo

izboljšati plačilo terjatev s ponujenimi popusti za plačila pred zapadlostjo, s čemer

zmanjšujejo t.i. DSO (days sales outstanding-povprečen čas od nastanka do poplačila

terjatev). Smiselno je, da se ta nadalje primerja z DSO panoge (Brigham, Houston 2001,

724-725).

11

Glede stopnje likvidnosti se terjatve uvrščajo za denarjem (kot najvišjo obliko likvidnosti)

in vrednostnimi papirji, vendar pred zalogami, kar pomeni, da je potrebno več časa in

stroškov, da se spremenijo iz nedenarne oblike v denarno le pri zalogah (Filipič, Mlinarič

1999, 135).

Ločimo kratkoročne in dolgoročne terjatve. Med kratkoročne uvščamo tiste, katerih rok

zapadlosti je krajši od enega leta in tudi tisti del dolgoročnih terjatev, ki zapade v enem

letu. Poslovne terjatve so terjatve od prodaje proizvodov, blaga, storitev ter tudi osnovnih

sredstev. Mednje štejemo še terjatve, povezane s finančnimi prihodki (obresti, dividende),

terjatve do države ter terjatve do zaposlenih (Igličar, Hočevar 2011, 103).

Upravljanje s tejatvami

Terjatve do kupcev v podjetjih povprečno predstavljajo 15-25 % celotnih sredstev. Te so

navadno finacirane z neplačanimi dolgovi do dobaviteljev, redkeje z drugimi

kratkoročnimi ali dolgoročnimi viri (Rebernik, Repovž 2000, 110).

Cilj podjetja mora biti čim krajši rok za vnovčenje terjatev, pri čemer pa je podjetje

omejeno s konkurenčnimi pogoji na trgu. Čeprav je prodaja na odlog odličen instrument za

pospeševanje prodaje, pa se slaba stran kaže prevsem v časovni oddaljenosti trenutka

vnovčitve ter tveganju, da terjatev ne bo plačana. Podjetje mora torej težiti k čim

hitrejšemu vnovčevanju terjatev in ustreznemu zavarovanju (Filipič, Mlinarič 1999, 77).

Pri upravljanju s terjatvami moramo upoštevati, da so le redko donosne naložbe, saj gre ob

upoštevanju padajoče časovne vrednosti denarja za izgubo vrednosti sredstev podjetja.

Zato je za podjetje smotrno, da jih obravnava in obvladuje (Rebernik, Repovž 2000, 110).

Pri analizi kupca lahko uporabimo analizo koncentracije terjatev z uporabo ABC metode z

vidika:

- zneska terjatve

- po rokih plačila terjatve (ločeno za zapadle in nezapadle terjatve)

- po načinu plačila terjatve

- po prispevku terjatve k fiksnim stroškom

- po proizvodih (proizvodnih programih)

- z vidika strategije prodaje podjetja (Repovž, Peterlin 2000, 98).

K temu lahko dodamo še zanimive ugotovitve iz ameriške literature:

- Z daljšanjem obdobja neplačila terjatve se eksponencialno povečuje možnost, da

terjatev nikoli ne bo plačana;

- Če kupec prekorači dogovorjen rok plačila za več kot tretjino, je treba takšnemu

kupcu posvetiti posebno pozornost (Rebernik, Repovž 2000, 111).

Bertoncelj za analizo kupca priporoča analizo 5 kreditnih 'C'-jev:

- Značaj kupca (Character): oceni se značaj, poštenost kupca, pravilnost dosedanjega

poslovanja in njegovega namena o izpolnjevanju obveznosti iz poslovanja;

- Plačilna sposobnost (Capacity): zmožnost, da v dogovorjenem plačilnem roku

poravna svojo obveznost;

- Finančna moč (Capital): ugotavlja se vrednost neto premoženja;

12

- Zavarovanje (Collateral): zahteva se zavarovanje obveznosti;

- Pogoji poslovanja (Conditions): trendi v dejavnosti, ki lahko vplivajo na plačilno

sposobnost kupca.

Poleg tega preverimo tudi boniteto kupca, preverimo finančno stanje in preprečimo, po

našem najboljšem vedenju, nastanek sporne terjatve (oz. zahtevamo ustrezno

zavarovanje. Na voljo imamo različne vrste informacij: računovodski izkazi (v letnih

poročilih), revizijska finančna poročila (v finančnem tisku), bonitetna poročila ( baze

podatkov slovenskih in mednarodnih institucij (AJPES, GVIN, IBON...)), podatki o

industriji, makroekonomski kazalci (ratingi), zakonodaja, ustne informacije v

strokovnih krogih... (Bertoncelj 2012, 47).

Celoten znesek terjatev je vedno odvisen od dveh dejavnikov:

- količine prodaje na odlog in

- povprečnega časa med prodajo in plačilom (Brigham, Houston 2001, 722).

Podjetje mora voditi svojo kreditno politiko ter jo oblikovati v skladu s stroški virov

financiranja. Glede na to bo podjetje pri blagovnih kreditih dalo pradnost tistim kupcem, ki

bodo plačali terjatve čimprej. Višina danega blagovnega kredita pa bo odvisna od

finančnega položaja podjetja, ki upošteva likvidnost, plačilno sposobnost, primeren čisti

denarni tok ter stroške finaciranja danega blagovnega kredita (Rebernik, Repovž 2000,

111).

Kreditno politiko sestavljajo 4 glavne spremenjlivke:

- kreditno obdobje je obdobje, v katerem mora biti terjatev poplačana

- kreditni pogoji določajo pogoje, ki jih morajo kupci izpolnjevati za plačilo na

odlog; Kreditni pogoji kupca se določijo glede na finančno moč ter boniteto kupca.

Če kupec ne zadosti kriterijem, lahko pri podjetju kupuje pod strožjimi pogoji,

navadno na gotovino oz. brez odloga.

- politika izterjave, ki določa postopke in pogoje izterjave zapadlih terjatev.

Neizterjane terjatve imajo slab vpliv tako na kupca (slabo ime) kot na dobavitelja

(izguba zaradi neplačanih terjatev, nelikvidnost...);

- popusti, ki so dani za plačila pred zapadlostjo. Podjetje mora analizirati prednosti

(pridobitev kupcev, znižanje DSO) in izgube (izostanek prihodka v znesku popusta)

zaradi popustov danih za predčasna plačila (Brigham, Houston 2001, 726-727).

Finančni manager je odgovoren za formiranje kreditne politike, ki mora potekati usklajeno

s prodajo, marketingom in proizvodnjo.

Ob prodaji na odlog se zgodita dve stvari, ena je zmanjšanje zalog in druga povečanje

terjatev. V izogib slabim terjatvam in prevelikim količinam terjatev sta na voljo dve orodji:

- DSO (days sales outstandings) včasih imenujejo tudi povprečni čas plačila terjatev.

To je čas od izdaje računa do poplačila terjatve.DSO se izračuna kot količnik med

terjatvami in dnevno prodajo.

- Ageing shedules-Gre za analizo terjatev glede na staranje po dnevih od izstavitve

računa.

Podjetja naj bi vodila oba sistema kontrole terjatev. V primeru, ko se pokaže večanje DSO

ali se pokaže občutno večanje odstotka zapadlih terjatev, mora podjetje zaostriti kreditno

politiko (Brigham, Houston 2001, 724).

13

Podjetje mora imeti tudi zagotovljeno upravljanje s terjatvami, ki so zapadle a ne

poravnane. Razlogi za to so lahko:

- Kupec izrablja svoj tržni in finančni položaj ter računa ne plača v roku;

- Kupec je trenutno plačilno nesposoben, vendar namerava svojo obveznost

poravnati kasneje;

- Kupec je plačilno nesposoben in obveznosti ne bo poravnal (npr. v stečaju)

(Rebernik, Repovž 2000, 113).

Za oceno spornosti terjatve se pogosto uporablja MCA (Markov chain analysis), ki

zahteva:

- Določitev (št. dni, mesecev), kdaj se posamezna terjatev šteje za sporno;

- Pretehtanje verjetnosti, ali bo račun plačan ali označen kot sporna terjatev;

- Ocenitev povprečnega zneska prenosa dela terjatev v sporne terjatve;

- Predvidevanje vpliva politike terjatev na likvidnost, plačilno sposobnost ter denarni

tok podjetja (Rebernik, Repovž 2000, 113).

Tveganje za neplačilo terjatev se knjigovodsko izkaže tako, de podjetje znesek predvidoma

neplačane terjatve prikaže kot oslabitev vrednosti terjatev in kot taka znižuje dobiček, ter

preostanek vrednosti kot popravek vrednosti terjatev. Če se izkaže, da terjatev ne bo

plačana, podjetje tako terjatev odpiše na stroške podjetja. Oblikovanje popravkov vrednosti

terjatev torej vpliva na izkaz poslovnoizidnih tokov in na bilanco stanja (Igličar, Hočevar

2011, 107).

Kazalniki za presojo upravljanja s terjatvami (po Rebernik, Repovž 2000):

Delež terjatev v sredstvih = terjatve (stanje) / poslovna sredstva (stanje) x 100

Delež terjatev v prodaji = terjatve (povprečne) / letna prodaja x 100

Koeficient obračanja terjatev = letna prodaja / terjatve (povprečje)

Dnevi vezave terjatev = 360 dni / koeficient obračanja terjatev

Vse kazalnike je potrebno opazovati v določenih časovnih serijah ter ugotoviti predvsem

smer (trend) njihovega gibanja (Repovž, Peterlin 2000, 98).

2.2 Zaloge

Zaloge lahko opredelimo kot materialno obliko gibljivih sredstev. Zaloge se pojavijo v

proizvodnih in trgovskih podjetjih kot zaloge surovin in materiala, zaloge polizdelkov,

izdelkov ali zaloge blaga. Obseg zalog je odvisen od nabavnih, proizvodnih in prodajnih

dejavnikov (Filipič, Mlinarič 1999, 139).

Igličar, Hočevar opredelita zaloge kot sredstva v obliki stvari, ki bodo porabljene pri

ustvarjanju proizvodov ali pri opravljanju storitev ali pa bodo prodana v okviru rednega

poslovannja. Ločita:

zaloge materiala: So količine v skladišču, dodelavi in predelavi ter tudi na poti od

dobavitelja, če jih je podjetje že prevzelo; Sem štejejo tudi zaloge drobnega

14

inventarja, katerega doba koristnosti ne presega leto dni oz. vrednost ne presega

500 EUR.

zaloge nedokončane proizvodnje: So nedokončani proizvodi, deli in polproizvodi,

ki so namenjeni nadaljni proizvodnji, tudi opravljene storitve, ki so do konca

obračunskega obdobja dokončane, od naročnika pa še niso prevzete.

zaloge proizvodov: So dokončani proizvodi, namenjeni prodaji in proizvodi na poti

do kupcev dokler niso prevzeti: So vse vrste stvari, ki jih je podjetje prevzelo z

namenom nadaljne prodaje (Igličar, Hočevar 2011, 96).

Obseg vrednosti posameznih oblik zalog ni odvisen le od količine zalog temveč od načina

vrednotenja posameznih oblik z različnimi merili (npr. pri zalogah materiala prva, zadnja,

najvišja, povprečna cena itd.) in od obračunavanja vrednosti v breme prihodkov (npr.

celoten, delni, funkcionalen itd. odpis drobnega inventarja) (Rebernik, Repovž 2000, 114).

Zaloge so tesno povezane s prodajo. Ker morajo biti zaloge zagotovljene pred prodajo, je

zelo pomembno, da se ta pravilno predvidi, na podlagi tega pa oblikuje količina zalog. Na

splošno velja, da mora podjetje, ki ima malo zalog, te naročati pogosteje, kar povzroča

večje stroške nabave, možnosti izgube posla in posledično tudi dobrega imena. Prevelika

količina zalog pa povzroča nepotrebne stroške, med katerimi so najpogostejši stroški

skladiščenja, zavarovanja in amortizacije. Podjetje naj skladišči toliko zalog, da zagotovi

nemoteno proizvodnjo oz. prodajo (Brigham, Houston 2001, 715).

Upravljanje z zalogami

Odločanje o gospodarjenju z zalogami mora upoštevati proizvodne in prodajne cilje

podjetja, ki bi bili lahko ogroženi zaradi premajhnih količin zalog, in prevelike stroške

financiranja zaradi neracionalnega večanja zalog ter posledično manjši dobiček. Namen

upravljanja z zalogami je doseganje potrebne hitrosti obračanja obratnih sredstev v zalogah

in s tem neposredno vplivanje na zadostno količino likvidnostnih sredstev za doseganje

potrebene likvidnosti in plačilne sposobnosti podjetja (Rebernik, Repovž 2000, 114).

Upravljanje z zalogami mora koordinirati med prodajo, nabavo, proizvodnjo ter finančnim

oddelkom. Prva v vrsti je prodaja, ki določa spremembe v povpraševanju, te pa se potem

reflektirajo v nabavi ter proizvodnji, finančni oddelek pa mora zagotoviti finačno podporo

za celoten proces (Brigham, Houston 2001, 715).

Vrednosti zalog so odvisne od vrednotenja zalog z različnimi merili. Odločitev o

vrednotenju pa je odvisna od politike podjetja.

Pomembno je, da podjetje pri upravljanju z zalogami upošteva, da se zaradi zmanjšanja

zalog ne ogrozi proizvodnih in prodajnih ciljev ali zaradi neracionalnega večanja zalog ne

povečuje stroškov financiranja in s tem neposredno zmanjšuje svoj donos in čisti denarni

tok. Namen predvidevanja, spremljanja, analize in nadzora zalog je v doseganju potrebne

hitrosti obračanja obratnih sredstev v zalogah in s tem neposredno vplivanje na

razpolaganje z zadostno količino likvidnih sredstev za doseganje potrebne likvidnosti in

plačilne sposobnosti (Rebernik, Repovž 2000, 114).

Pri vrednotenju zalog se postavlja vprašanje, po kateri ceni ovrednotiti količine na zalogi

oz. katero ceno uporabljati za vrednotenje količin, ki so bile oddane iz zalog. Izbrana cena

bo na eni strani vplivala na vrednost zalog, po drugi pa na vrednost stroškov materiala,

15

odhodkov prodanih proizvodov, odhodkov prodanega blaga, odvisno od vrste zalog.

Obstaja več metod vrednotenja zalog:

- metoda drsečih povprečnih cen

- metoda zaporednih prvih cen (FIFO)

- metoda povratnih (zadnjih) cen (LIFO)-se po SRS od l. 2006 za zunanje poročanje

ne dovoljuje več;

Izbor metode vpliva na notranje razporejanje vrednosti kupljenega materiala med stroške

materiala in vrednostjo materiala na zalogi. Z izbiro metode torej vplivamo na

poslovnoizidne tokove (stroške materiala in posledično odhodke), ne pa na denarne tokove

(plačila dobaviteljem). Vpliv različnih metod je torej razviden v izkazu poslovnega izida in

bilanci stanja (Igličar, Hočevar 2011, 101).

Management upravljanja z zalogami mora slediti dvema ciljema:

- zagotoviti mora zaloge, potrebne za nemoteno poslovanje podjetja; V nasprotnem

primeru podjetje lahko utrpi stroške izgube prodaje, izpad proizvodnje, izguba

dobrega imena...

- zagotoviti najnižje možne stroške vzdrževanja zalog (stroški skladiščenja in

vzdrževanja, stroški zavarovanja, stroški davkov, stroški amortizacije) in nabave

zalog (stroški naročanja, prevoza, namestitve) (Brigham, Houston 2001, 718).

Vezano na skrajševanje procesa kroženja denarja ima trajanje obrata zalog navadno največ

rezerv. Razlogi za prevelike zaloge so različni in jih je potrebno ločeno analizirati. Eden

izmed vzrokov je lahko slabo planiranje v podjetju in kot posledica tega slabo planiranje

potrebnih gibljivih sredstev. Vzrok so lahko tudi nezanesljivost dobaviteljev ali nihanje

izkoriščenosti zmogljivosti. Težave pa lahko nastanejo tudi v zvezi neustrezno

organiziranostjo proizvodnje ali neusklajenostjo s prodajno funkcijo (Filipič, Mlinarič

1999, 77)

Management zalog zahteva vzpostavitev sistema kontrole zalog, ki je lahko enostaven ali

zelo zapleten, odvisno od velikosti podjetja ter vrste zalog. Ti sistemi so danes večinoma

računalniško podprti. Posebna oblika kontrole zalog je just-in-time sistem, ki ga je

vzpostavila Toyota tako, da je bilo mogoče različne dele naročiti in dobiti v roku nekaj ur

pred uporabo, zato velika količina zalog ni bila potrebna. Problem, ki se je pojavil v zvezi s

koordinacijo z dobavitelji ter vprašanjem kvalitete delov pa so reševali v sodelovanju

posebnim managementom kvalitete. Z just-in-time sistemom je pogosto povezan tudi t.i.

out-sourcing, kar pomeni, da si podjetja raje naročijo dele pri zunanjih izvajalcih kakor da

bi jih izdelovala sama, kar pomembno vpliva na zaloge in sroške zalog (Brigham, Houston

2001, 719).

Kazalniki za presojo upravljanja z zalogami (po Rebernik, Repovž 2000):

Delež zalog v sredstvih = zaloge (stanje) / poslovna sredstva (stanje) x 100

Delež zalog v prodaji = zaloge (povprečne) / letna prodaja x 100

Koeficient obračanja zalog = letna prodaja / zaloge (povprečje)

16

2.3 Denarna sredstva

Denar je zakonsko plačilno sredstvo in posrednik pri menjavi poslovnih učinkov v

razmerah blagovnega gospodarstva, trga in delitve dela (SRS 2006).

Del gibljivih sredstev je vedno v denarni obliki. V tej obliki opravlja denar funkcijo

likvidnostne rezerve. Razlogi za oblikovanje take rezerve so različni: od oblikovanja

rezerve za tekoče poslovanje, varnostne rezerve do špekulativnih razlogov (Filipič,

Mlinarič 1999, 132).

Na višino sredstev v denarni obliki vplivajo različni dejavniki:

- usklajenost med prejemki in izdatki: večja kot je stopnja tveganja za vnovčenje

terjatev, večja mora biti likvidnostna rezerva;

- način denarnega poslovanja: če ima podjetje dogovorjen izredni limit ali možnost

najema kredita, je lahko likvidnostna rezerva manjša;

- razvitost denarnega trga: če denarni trg deluje in se na njem posluje tudi s

kratkoročnimi vrednostnimi papirji, je del likvidnostne rezerve lahko tudi v obliki

vrednostnih papirjev;

- obrestna mera: večja kot je razlika med obrestmi za donose vrednostnih papirjev in

obrestmi na depozite, bolj bo podjetje težilo k oblikovanju čim manjših denarnih

rezerv;

- sankcije: te so lahko zakonske ali tržne. Gre za oportunitetne stroške držanja

denarja v obliki rezerv glede na ceno nelikvidnosti (Filipič, Mlinarič 1999, 133-

134).

Igličar, Hočevar opredelita kot denarna sredstva:

gotovino: bankovci, kovanci in prejeti čeki,

knjižni denar: denar na transakcijskih računih,

denar na poti: je denar , ki se prenaša iz blagajne na račun pri banki in se istega dne

še ne vpiše kot dobroimetje na računu;

denarni ustrezniki: so naložbe, ki jih je mogoče hitro pretvoriti v denar in pri

katerih je tveganje spremembe vrednosti nepomembno: kratkoročni depoziti, vloge

pri bankah z zapadlostjo do 3 mesece (Igličar, Hočevar 2011, 108).

Denar je nujno potreben za poslovanje podjetja. Podjetja zadržujejo sredstva v denarni

obliki predvsem iz dveh razlogov:

a) transakcije: plačila dobaviteljem in prejeti denar kupcev;

b) denar, ki kompenzira bančne storitve in odobritev posojil: v določenih primerih

banke zahtevajo določeno stanje sredstev na računu za kritje stroškov odobritve

limita oz. kredita; ali v določenih primerih banke zahtevajo odprtje varčevalnih

računov v zameno za nižje stroške kreditiranja;

Tako ločimo 'transakcijsko stanje' (transaction balance), ki je potrebno za dnevno

poslovanje in 'kompenzacijsko stanje' denarja (compensating balance), ki ga podjetje drži

na računu v zameno za ugodnejše pogoje bančnih storitev (Brigham, Houston 2001, 704).

17

Upravljanje z denarnimi sredstvi

Obvladovanje denarja in vrednostnih papirjev v podjetju pomeni obvladovanje njegove

likvidnosti in plačilne sposobnosti (transakcijski razlogi), varnost v poslovanju podjetja

(nepredvidljivi dogodki) in izrabljanje poslovnih priložnosti (skonti, nakupi, špekulacije,

naložbe). Pri upravljanju z denarjem je potrebno upoštevati, da s plasiranjem denarja v

kratkoročne naložbe z namenom povečanja donosa, ne ogrozimo varnosti in likvidnosti

poslovanja (Rebernik, Repovž 2000, 105).

Prednosti držanja sredstev v denarni obliki so naslednje:

- podjetje izkoristi popuste, dane za predhodno plačilo;

- podjetja želijo vzdrževati svojo bonitetno oceno, kar jim omogoča dvoje: boljše

pogoje pri dobaviteljih ter boljše kreditne in ostale pogoje pri bankah;

- podjetja lahko izkoristijo trenutne ugodne poslovne priložnosti (npr. posebne

ponudbe dobaviteljev...);

- podjetja lahko krijejo stroške morebitnih tveganj kot so stavke, nesreče...)

(Brigham, Houston 2001, 705).

Obvladovanje denarja poteka preko orodij za njegovo količinsko optimiranje s

predračunavanjem (planiranjem) in sinhronizacijo denarnih tokov, informacijami iz

podjetja in okolja ter ustrezno računalniško podporo (Repovž, Peterlin 2000, 93).

Optimiranje obsega denarja je odvisno od:

- cene uporabljanih virov financiranja (stroškov kapitala in dolgov);

- inflacije (upoštevanja časovne vrednosti denarja);

- finančnega okolja (npr. politika centralne banke);

- trajanja denarnega obrata (preoblikovanje sredstev);

- obsega, strukture in dinamike denarnih tokov;

- možnosti plasiranja in priskrbe občasnih (kratkoročnih) presežkov ter

primanjkljajev denarja (Rebernik, Repovž 2000, 104).

Pri načrtovanju količine denarja je potrebno najprej predvideti prodajo, osnovna sredstva in

zaloge ter roke plačil za obveznosti. Nadalje moramo poznati roke plačil kupcev, plačila

davkov , dividend, obresti itd. Vse te informacije se odražajo v t.i. cash budget-u podjetja,

kjer so zajeti vsi pritoki in odtoki denarja za določeno obdobje. Navadno podjetja

uporabljajo mesečne plane denarnega toka za obdobje enega leta ter podrobnejše dnevne,

tedenske plane za obdobje enega meseca, pri čemer so mesečni plani namenjeni planiranju,

dnevni pa dejanski kontroli denarja (Brigham, Houston 2001, 706).

Predvidevanje količine denarja in denarnih tokov mora potekati po utečenem postopku, ki

se začne z ugotavljanjem stanja in predvidevanjem prihodnjih denarnih tokov, temu sledi

analiza možnosti za priskrbo manjkajočih ter plasma presežnih denarnih sredstev, izbira

optimalne rešitve z vidika likvidnosti, racionalnega financiranja ter tveganja ter se zaključi

z izpeljavo optimalne rešitve (Rebernik, Repovž 2000, 105).

Med denarna sredstva štejemo tudi denarne ustreznike kot naložbe, ki jih je mogoče hitro

oz. v bližnji prihodnosti pretvoriti v vnaprej znani znesek denarnih sredstev in pri katerih je

tveganje spremembe vrednosti nepomembno. Mednje uvrščamo kratkoročne depozite in

vloge v bankah z zapadlostjo v plačilo največ 3 mesece (Igličar, Hočevar 2011, 108).

18

S planiranjem količine denarja je neposredno povezana tudi količina denarnih ustreznikov.

Te ima podjetje navadno v lasti iz enakih razlogov kot denar, vendar s to razliko, da

prinašajo vsaj minimalen dobiček, obenem pa jih je mogoče pretvoriti v denar v zelo

kratkem času, če bi ga podjetje potrebovalo (Brigham, Houston 2001, 714).

Poleg racionalnega upravljanja z denarjem, je smiselno imeti nekaj sredstev tudi v obliki

denarnih ustreznikov, saj lahko služijo kot likvidnostna rezerva za zagotavljanje likvidnosti

in plačilne sposobnosti ter predstavljajo občasno naložbo presežka denarja (Rebernik,

Repovž 2000, 109).

Igličar, Hočevar dodajata še denarne ustreznike kot naložbe, ki jih je mogoče hitro oz. v

bližnji prihodnosti pretvoriti v vnaprej znani znesek denarnih sredstev in pri katerih je

tveganje spremembe vrednosti nepomembno. Mednje uvrščamo kratkoročne depozite in

vloge v bankah z zapadlostjo v plačilo največ 3 mesece (Igličar, Hočevar 2011, 108).

2.4 Kratkoročne obveznosti

Obveznosti do virov sredstev so gospodarska kategorija, ki izkazuje, kako podjetje

financira svoje poslovanje. Viri sredstev so pravne in fizične osebe, ki so podjetju s

finančnimi naložbami ali dobavami omogočile pridobitev sredstev in s tem opravljanje

dejavnosti. Kratkoročne so obveznosti, ki zapadejo v plačilo v največ letu dni (Igličar,

Hočevar 2011, 111).

Kratkoročne obveznosti so obveznosti v zvezi s financiranjem lastnih sredstev, ki jih je

treba najkasneje v letu dni vrniti oziroma poravnati, zlasti v denarju. Ločimo:

Finančne obveznosti se pojavljajo, ker posojilodajalci vnašajo v podjetje denarna

sredstva ali ker z denarjem plačajo poslovne dolgove podjetja. So dobljena

kratkoročna posojila na podlagi posojilnih pogodb in izdani kratkoročni vrednostni

papirji.

Poslovne obveznosti se pojavljajo, ker dobavitelji vnašajo v podjetje prvine,

potrebne pri proizvajanju in opravljanju storitev. So kratkoročna dobaviteljska

posojila za kupljeno blago ali kupljene storitve, kratkoročne obveznosti do

zaposlencev za opravljeno delo, kratkoročne obveznosti do financerjev v zvezi z

obrestmi in podobnimi postavkami, kratkoročne obveznosti do države iz naslova

davkov, tudi obračunanega davka na dodano vrednost, ter kratkoročne obveznosti

v zvezi z razdelitvijo poslovnega izida. Posebna vrsta kratkoročnih poslovnih

dolgov so obveznosti do kupcev za dobljene predujme pa tudi za prejete ratkoročne

varščine (Urbas 2010, 24).

Igličar, Hočevar opredelita finačne obveznosti kot posledico sposojanja sredstev od drugih,

bodisi v obliki denarja ali vrednostnih papirjev. Sem spadajo tudi obveznosti za obresti in

obveznosti do najemodajalcev v primeru finančnega najema.

Med poslovne obveznosti uvrščata:

- Obveznosti do dobaviteljev so posledica nakupov materiala, osnovnih sredstev in

opravljanja storitev s strani drugih podjetij. Nastanejo, ker dobavitelj za prodano

blago oz. storitev ne zahteva takojšnjega plačila. Dokler račun ni plačan, podjetje

izkazuje ustrezno obveznost do dobavitelja.

19

- Obveznosti za prejete predujme so posledica predčasnih plačil kupcev. Dokler

podjetje ne dobavi proizvodov ali opravi storitev, izkazuje ustrezno obveznost.

- Obveznosti do zaposlenih zajemajo v največji meri obračunane a še ne izplačane

plače.

- Obveznosti do države zajemajo obveznosti iz naslova obračunanih, a še ne plačanih

davkov, dohodnine, prispevkov iz plač, obveznosti iz DDPO in druge davčne

obveznosti.

- Druge obveznosti so vse obveznosti, ki niso zajete v drugih kategorijah (Igličar,

Hočevar 2011, 123).

Brighman in Houston (2001, 750) ločita 4 tipe kratkoročnega financiranja:

časovne razmejitve (stanja npr. plač, davkov..., ki bodo šele izplačana);

obveznosti do dobaviteljev (avtorja ga imenujeta 'trade credit', saj gre v bistvu za

kreditiranje podjetja s strani dobavitelja);

bančna posojila (gre za kratkoročna posojila, ki vseeno zahtevajo določene pogoje

in pri katerih je potrebno pretehtati stroške najema, odobritve...);

vrednostni papirji.

Podjetje navadno naročajo pri dobaviteljih na odlog plačila in ta vrsta dolga predstavlja v

večini podjetij več kot 40% vseh kratkoročnih obveznosti, odstotek pa je še večji pri

manjših podjetjih, ki težje pridejo do drugih oblik financiranja. Je povsem spontana oblika

financiranja, saj izhaja iz običajnega vsakodnevnega poslovanja (Brigham, Houston 2001,

751).

Obveznosti iz naslova dolgov pomenijo dolžniško financiranje podjetja, saj je vsem vrstam

dolgov skupno, da jih mora podjetje ob roku zapadlosti poravnati oz. jih vrniti. Dolgoročne

obveznosti zapadejo v plačilo v roku, daljšem od enega leta, kratkoročne pa največ v letu

dni (Igličar, Hočevar 2011, 121).

Blagovno posojilo je torej pomemben element obratnega kapitala, saj na eni strani zadeva

terjatve do kupcev in na drugi strani obveznosti do dobaviteljev. S strani kupca ima vlogo

prejetega kredita in s strani dobavitelja vlogo danega kredita (Urbas 2010, 25).

Upravljanje s kratkoročnimi obveznostmi

Upravljanje z obveznostmi se pogosto obravnava skupaj z upravljanjem terjatev, saj gre za

dve različni strani istega problema, vsaka terjatev enega podjetja je hkrati tudi obveznost

drugega.

Spoznanja o obvladovanju terjatev in njihovem financiranju je treba vsebinsko in v

zrcalnem (nasprotnem) smislu uporabljati tudi pri prejetih blagovnih kreditih, torej

obveznostih do dobaviteljev in obvladovanju obveznosti do drugih upnikov (Rebernik,

Repovž 2000, 113), saj je vsaka terjatev gledano z druge strani dejansko tudi obveznost.

Podjetje, ki pri dobavitelju doseže odlog plačila, si je s tem priskrbelo brezplačno

financiranje gibljivih sredstev, zato so pogoji plačila pomemben element pri odločanju za

določenega dobavitelja. Podaljševanje rokov je sprejemljivo, če se dogaja znotraj procesa

pogajanja z dobaviteljem, žal pa pogosto prihaja do izsiljevanja podaljševanja rokov, kar

20

vodi do t.i. plačilne nediscipline, ki jo država skuša zakonsko obvladovati (Filipič,

Mlinarič 1999, 78).

Bastos in Pindado (2004, 4) v zvezi z blagovnim kreditom omenjata Likvidnostno teorijo,

ki pravi, da podjetja, ki težje pridobijo posojila pri finančnih institucijah, pogosteje

koristijo blagovna posojila kot tista, ki imajo do finančnih institucij neomejen dostop.

Glavna teza tega modela je, da v pogojih restriktivne denarne politike države lahko

blagovno posojilo na nek način nadomesti izpad denarnih posojil finančnih institucij. V

skladu tem lahko tako velika podjetja, ki so bolj likvidna in imajo boljši dostop do

finančnih in kapitalskih trgov, financirajo vsa tista manjša podjetja z omejenim dostopom

na finančne in kapitalske trge.

Z vidika obratnega kapitala je ugodno, če si podjetje zagotovi daljše plačilne roke in boljše

pogoje blagovnih kreditov, kar pa mora biti usklajeno tudi s pogoji politike terjatev, saj

mora podjetje s pobiranjem denarja zagotoviti zadostna sredstva za poplačilo svojih

obveznosti.

V poslovnem življenju je običajno, da podjetja periodično medsebojno usklajujejo stanje

terjatev in obveznosti. Razumljivo je, da je terjatev enega podjetja obveznost drugega.

Usklajevanje temelji na izpisu odprtih postavk (IOP), ki se pripravi na podlagi

knjigovodskih evidenc in pošlje v potrditev drugemu podjetju (Igličar, Hočevar 2011, 104).

Kazalniki v zvezi z upravljanjem obveznosti (po Urbas 2010, 31):

Koeficient komercialno terjatveno-obveznostnega razmerja pove, v kolikšni meri je

podjetje sposobno odplačevati obveznosti do dobaviteljev po unovčenju terjatev do

kupcev.

Koef.komerc.terjatveno-obvezn.razmerja = terjatve do kupcev / obveznosti do dobaviteljev

Koeficient kratkoročnega terjatveno-obveznostnega razmerja kaže, v kolikšni meri

kratkoročne terjatve pokrivajo kratkoročne obveznosti. Za razliko od prejšnjega kazalnika,

zajema vse kratkoročne terjatve in obveznosti, ne le poslovnih.

Koef.krat.terjatveno-obvezn.razmerja = kratkoročne terjatve / kratkoročne obveznosti

2.5 Upravljanje z obratnim kapitalom

Upravljanje z obratnim kapitalom se neposredno nanaša na rentabilnost kot eno izmed

načel finančnega poslovanja, pri čemer se povdarja pomen odgovornega gospodarjenja s

sredstvi podjetja.

Podjetje mora zagotoviti ustrezno raven vsakega izmed faktorjev obratnega kapitala, da

lahko nemoteno posluje, torej lahko nemoteno poteka proizvodnja oz. prodaja in sta hkrati

zagotovljeni likvidnost ter plačilna sposobnost.

Za nemoteno poslovanje sta potrebni določena višina in struktura gibljivih sredstev, ki sta

odvisni od različnih dejavnikov:

dejavnosti, s katero se podjetje ukvarja in vpliva na dolžino proizvodnega procesa;

21

obsega proizvodne dejavnosti;

višine in strukture stroškov proizvodnje;

usklajenosti obsega in vrste proizvodnega blaga oz. storitev z možnostmi prodaje;

organizacije skladiščenja;

od likvidnosti in solventnosti kupcev (Filipič, Mlinarič 1999, 132).

Upravljanje z obratnim kapitalom pomembno vpliva na uspešno poslovanje podjetja, saj

uspešna politika upravljanja z obratnim kapitalom zagotavlja likvidnost, plačilno

sposobnost ter posledično tudi donosnost podjetja.

Gre za odločitve o obratnih sredstvih (terjatve, zaloge, denarna sredstva) ter obveznostih

do virov sredstev kot virov financiranja teh sredstev. Z zniževanjem obsega obratnega

kapitala naj bi zniževali potrebe po virih financiranja in s tem stroške financiranja (Urbas

2010, 6).

Optimalni obseg obratnega kapitala zagotavlja nemoteno poslovanje in hkrati cenejše

financiranje. Pri upravljanju obratnega kapitala se upošteva krogotok denarja: čim hitrejša

plačila in čim počasnejša izplačila. Kot zdrave finančne razmere lahko označimo, ko je del

stalnih obratnih sredstev financiran s kapitalom, dolgoročnimi rezervacijami in

dolgoročnimi obveznostmi. Medtem ko kot nezdrave finančne razmere označimo take, ko

se s sratkoročnimi viri financira stalna sredstva (negativni obratni kapital), v tem primeru

podjetje nima čistih obratnih sredstev (obratnega kapitala), temveč prekomerna stalna

sredstva (Bertoncelj 2012, 23).

Politiko upravljanja z obratnim kapitalom lahko opredelimo kot odnos vodstva podjetja do

optimiranja obratnih sredstev ter obveznosti v poslovnem procesu.

V literaturi zasledimo različne delitve politike upravljanja z obratnim kapitalom. Navadno

podjetja v svojem poslovanju izberejo kompromisno obliko vodenja politike obratnega

kapitala nekje vmes med obema skrajnostima:

a) Agresivna politika upravljanja z obratnim kapitalom zagovarja čim manjšo razliko

med sredstvi in obveznostmi, kar pomeni čim manj zalog in terjatev oz. čimkrajši

čas držanja zalog oz. vnovčenja terjatev in čimmanj nevezanih denarnih sredstev ter

čim daljše roke plačil pri dobaviteljih: Tako obratna sredstva (tudi stalna, ki naj bi

bila finacirana iz dolgoročnih virov) finaciramo le s kratkoročnimi viri, kar lahko

privede do težav pri poslovanju podjetja (prekinitev proizvodnje, izguba posla...).

b) Konservativna politika upravljanja z obratnim kapitalom dopušča daljše roke

vnovčenja terjatev in višje zneske limitov, večje količine zalog ter daljša obdobja

obračanja zalog, večje likvidnostne rezerve ter krajše plačilne roke ter zneske

dolgov. Problem te skrajne politike upravljanja z obratnim kapitalom je predvsem v

neupoštevanju načela racionalnosti poslovanja. Pri taki politiki se večji del obratnih

sredstev financira iz dolgoročnih virov finaciranja, kar povzroča višje stroške, k

tem pa dodamo še stroške, povezane z izterjavo terjatev, skladiščenjem zalog,

oportunitetne stroške naložb presežnih denarnih sredstev itd..

Brigham in Houston (2001, 746) definirata politiko obratnega kapitala kot tisti del politike

podjetja, ki se nanaša na:

22

določanje stanj (količine in vrednosti) vsake od kategorij obratnih sredstev; in

kako bodo kratkoročna sredstva financirana.

Delo managementa upravljanja z obratnim kapitalom je tako določanje politike obratnega

kapitala kot zagotavljanje njenega izvajanja.

Avtorja imenujeta politiko sproščenih kratkoročnih sredstev ali 'fat cat' politiko, za katero

so značilni relativno visoki zneski denarnih sredstev in rezerv ter velike količine zalog,

prodaja pa je s tako politiko stimulirana, saj zagotavlja liberalno financiranje kupcev ter

posledično veliko količino terjatev.

Kot nasprotni pol te navajata politiko omejevanja kratkoročnih sredstev ('lean-and-mean'

policy), ki zahteva minimiziranje kratkoročnih sredstev, ta se obračajo hitreje, s čimer je

vsak dolar v teh sredstvih prisiljen zaslužiti več.

Vmes med tema dvema skrajnostima pa navajata zmerno politiko upravljanja kratkoročnih

sredstev (Brigham, Houston 2001, 747)

Rebernik in Repovž (2000, 75) kot enega glavnih ciljev financiranja definirata

konstitucijsko sestavo sredstev podjetja, ki se nanaša na zgradbo sredstev (premoženja), pri

čemer je potrebno, da podjetju glede na njegovo dejavnost ob določeni velikosti stalnih

sredstev (opredmetena in neopredmetena osnovna sredstva ter dolgoročne finančne

naložbe) pripada (ustreza) določena količina gibljivih sredstev (zaloge, terjatve, vrednostni

papirji, denar) in tako omogoča uporabo zmogljivosti stalnih sredstev.

Bistvo upravljanja z obratnim kapitalom je v bistvu določanje optimalnega obratnega

kapitala. Pri tem obstajajo 3 temeljna področja finančne politike, ki še posebej vplivajo na

plačilno sposobnost podjetja:

optimiranje strukture sredstev z dvema temeljnima praviloma:

o zagotavljanje čimmanjše bilančne vsote zaradi čimmanjših potrebnih virov

financiranja;

o optimiranje strukture sredstev, posebej dolgoročnih naložb in posebej

likvidnostno strukturo obratnih sredstev;

optimiranje razmerij med strukturo sredstev in obveznosti do njihovih virov;

zagotoviti je potrebno dolgoročno financiranje dolgoročno vezanih kratkoročnih

sredstev;

optimiranje strukture obveznosti do njihovih virov, najprej strukturo obveznosti do

dolgoročnih virov, nato strukturo kratkoročnih obveznosti;

Pomemben je navedeni vrstni red optimiranja, ki omogoča skladno načrtovanje finančnega

položaja podjetja (Bergant 2012, 69).

Proces kroženja denarja

Kroženje denarja v podjetju poteka kot njegovo finaciranje. Ko je denar kot najvišja oblika

likvidnosti priskrbljen, se z njim nabavijo stalna in gibljiva sredstva (manjša stopnja

likvidnosti), ki so potrebna za poslovanje podjetja. V proizvodnem procesu se nabavljene

prvine spremenijo v proizvode ali storitve, ki se prodajo in s tem zopet preidejo v denarno

obliko. V reprodukcijskem ciklu so vezana finančna sredstva hkrati v vseh njegovih fazah

in prehajajo iz ene faze v drugo. Ker je ta proces trajen, je v vsaki fazi vedno vezana

določena višina finančnih sredstev.

Pomembno je, da finančna funkcija v vseh fazah poslovnega procesa usklajeno sodeluje z

ostalimi funkcijami v podejtju (nabavno, proizvodno, prodajno) (Filipič, Markovič 1998,

153).

23

Proces kroženja denarja poteka od nabave prvin poslovnega procesa, prodaje izhodnih

prvin na odlog do izterjave dolgov. Politika upravljanja z obratnim kapitalom naj bi težila

k zmanjševanju časa med nabavo prvin in izterjavo terjatev (Brigham, Daves 2004, 699).

Upravljanje z obratnim kapitalom je neposredno povezano s procesom kroženja denarja

(cash conversion cycle), ki predstavlja razkorak med izdatki za nabavljene prvine in

prejemki za prodane izdelke. Posebna pozornost se posveča trajanju procesa kroženja

denarja. V sklopu tega se analizira trajanje obrata vsake vrste čistih gibljivih sredstev

(Filipič, Mlinarič 1999, 76):

A) Trajanje obrata zalog predstavlja povprečno število dni, ko so sredstva podjetja

vezana v obliki zalog oz. število dni, ki je potrebno, da se zaloge spremenijo v

gotove izdelke.

Trajanje obrata zalog = zaloga / prodaja na dan

B) Trajanje obrata terjatev predstavlja povprečno število dni, ko so sredstva

podjetja vezana v obliki terjatev oz. število dni, ki je potrebno, da se terjatve

vnovčijo. Trajanje obrata terjatev je pravzaprav DSO (days sales outstanding

(Brigham, Houston 2001, 657).

Trajanje obrata terjatev = terjatve / prodaja na dan

C) Trajanje odloga plačila predstavlja povprečno število dni med nabavo in

dejanskim plačilom za nabavljene prvine.

Trajanje odloga plačila = obveznosti / stroškovna dnevna vrednost prodanih

izdelkov

D) trajanje procesa kroženja denarja je rezultat A, B in C (zato tudi ime metoda

ABC). Kot začetek procesa štejemo trenutek, ko plačamo nabavljene prvine in s

tem spremenimo denar v manj likvidno obliko; konec procesa pa predstavlja

vnovčitev nastalih terjatev. V kolikor je rezultat večji od 0, pomeni, da financiranje

s kratkoročnimi sredstvi ne zadostuje in je potrebno gibljiva srestva financirati tudi

z dolgoročnimi viri.

D = A + B – C

Glavna naloga finančnega managementa je, da ob danih pogojih skuša zagotoviti

kar najkrajši proces kroženja denarja, kar je mogoče z vplivanjem na oposamezne

komponente (Filipič, Mlinarič 1999, 76).

24

Slika 2: Kroženje denarja v podjetju

KROŽENJE DENARJA V

PODJETJU

Nabava surovin

Prodaja proizvodov

Prejem denarja

Naročilo

Dobava

Obdobje zalog

Obdobje terjatev do kupcev

čas

Obdobje obveznosti do

dobaviteljev

Prejem računa

Plačilo za surovine

Poslovni ciklus

čas vezave denarja

Vir: Bergant ( 2008, 7);

Brigham in Houston (2001, 699) predstavita trajanje procesa kroženja denarja, ki je

uporabljan kot analiza učinkovitosti upravljanja z obratnimi sredstvi, kot model, ki

temelji na časovnem razmaku med izdatki in prejemki. Model praktično prikazuje razliko

med odlogom prejemkov in izdatkov :

Neto odlog (D) = odlog prejemkov denarja (A + B) – odlog izdatkov denarja (C)

Podjetja naj bi težila k skrajševanju cikla kroženja denarja do meje ogroženosti poslovanja

podjetja. To pa je mogoče na tri načine: s skrajšanjem trajanja kroženja zalog s

pospeševanjem proizvodnje in prodaje, s skrajšanjem trajanja kroženja terjatev s krajšimi

plačilnimi roki in hitrejšo izterjavo, in/ali z daljšanjem odloga plačil. Glede na to, da je

opisano izvedljivo brez povečanja stroškov in izpada prodaje, je za uspešno poslovanje

priporočljivo (Brigham, Houston 2001, 700).

Pospeševanje obračanja obratnih sredstev bistveno prispeva k večjemu razpoložljivemu

denarnemu toku in s tem boljši plačilni sposobnosti, večjemu ekonomskemu dobičku in

večji tržni vrednosti podjetja. To so tudi temeljni razlogi za politiko upravljanja z obratnim

kapitalom (Bergant 2008, 10, povz. po Brigham 1999, 597).

Kazalniki upravljanja z obratnimi sredstvi (po Bertoncelj 2012, 25)

Dnevi vezave terjatev do kupcev (povprečno število dni, ki poteče, preden kupci podjetja

poravnajo obveznosti) = kratkoročne poslovne terjatve / (prihodki od prodaje /360)

Dnevi vezave zalog (povprečno število dni, ki poteče, da se obrnejo zaloge podjetja) =

zaloge / (stroški blaga, materiala, storitev, dela /360)

25

Dnevi vezave obveznosti do dobaviteljev (povprečno število dni, ki poteče, preden podjetje

poravna obveznosti do dobaviteljev) = kratkoročne poslovne obveznosti / (stroški blaga,

materiala, storitev / 360)

26

3. LIKVIDNOST

3.1 Opredelitev livkidnosti

Proces kroženja denarja in upravljanje z obratnim kapitalom sta neposredno povezana z

likvidnostjo in plačilno sposobnostjo podjetja, saj krajši proces kroženja denarja prinese

več razpoložljivih denarnih sredstev, prav tako pa optimalna velikost obratnega kapitala

zagotavlja podjetju dolgoročno plačilno sposobnost.

Likvidnost je sposobnost preoblikovati nedenarne dele sredstev v denarno (likvidno)

obliko. Odločanje o likvidnosti v organizaciji je odvisno od vrste naložb v kratkoročna

sredstva (tekoče premoženje) in od razmerja med vrstami kratkoročnih sredstev in

kratkoročnih obveznosti (Repovž 1994, 818).

Dolžnik je trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več

obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti,

izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti

(ZPPIPP, 14.člen).

Likvidnost je sposobnost spreminjanja nedenarnega premoženja v denarna sredstva,

stopnja likvidnosti pa je odvisna od časa in stroškov, ki so za to potrebni. Gre za procesni

vidik kakovosti neke premoženjske oblike, ki jo preučujemo dinamično, glede na

oddaljenost od najbolj likvidne oblike premoženja-denarja (Ivankovič 2009, 139).

Pod likvidnostjo razumemo, kako hitro in s kakšnimi stroški se lahko posamezen del aktive

podjetja preoblikuje v denar kot najbolj likvidno obliko premoženja. Posamezni deli aktive

imajo različno stopnjo likvidnosti. Določeno podjetje ima lahko večje premoženje od

drugega, pa bo vendar manj likvidno, če ima v svoji sestavi aktive velik delež manj

likvidnega premoženja (Filipič, Mlinarič 1999, 64).

Če bi izklučili časovno dimenzijo, bi ugotovili, da so vse oblike premoženja likvidne. Ob

upoštevanju časovne dimenzije pa lahko rečemo, da kolikor manj časa (in tudi stroškov) je

potrebno za preoblikovanje v denarno obliko sredstev, tem večja je likvidnost tega dela

premoženja (Filipič, Markovič 1998, 155).

Denarna oblika sredstev je absolutno likvidna, ker jo lahko v vsakem trenutku zamenjamo

za nedenarno obliko. Pri nedenarnih oblikah je potreben čas za preoblikovanje v denarno

obliko, zato so to nelikvidne oblike. Le te se glede na stopnjo likvidnosti različno

oddaljene od denarne oblike, ki jo je mogoče sistematizirati po posameznih ravneh:

- raven 0- sredstva v denarni obliki (sredstva na računu in v blagajni)

- raven 1- vrednostni papirji, zavarovane terjatve

- raven 2- terjatve

- raven 3- blago in končni izdelki

- raven 4- proizvodnja v teku

- raven 5- polizdelki

- raven 6- material in surovine

- raven 7- dolgoročne finančne naložbe

- raven 8- opredmetena osnovna sredstva (zemljišča, zgradbe, oprema)

27

- raven 9- neopredmetena dolgoročna sredstva (patenti, licence, izumi) (Ivankovič

2009, 140).

Podjetje mora vzdrževati takšna razmerja med sredstvi in viri financiranja, da je vsak čas

zagotovljena plačilna, kreditna in investicijska sposobnost organizacije, odločitve o

kratkoročnem financiranju podjetja pa je potrebno oblikovati z vidika dinamičnega

usklajevanja razmerij med likvidnostjo sredstev in rentabilnostjo (Repovž 1994, 823).

Za sprejemanje finančnih odločitev v podjetju je temeljnega pomena, da razpolagamo z

denarjem (likvidnost sredstev) . Pomembna je ugotovitev, da razpolaganje z denarjem –

likvidnost vedno zahteva stroške (dejanske in oportunitetne) (Rebernik, Repovž 2000, 73).

Za preoblikovanje nedenarnih sredstev v denarna so potrebni različni roki. Najdaljši rok

imajo stalna sredstva, najkrajšega vrednostni papirji. Ne glede na roke preoblikovanj po

fazah poslovnega procesa, pa je mogoče v primeru nelikvidnosti nedenarne oblike sredstev

predčasno prodati, vendar z diskontom (Ivankovič 2009, 139).

Likvidnostna struktura kot eden temeljnih ciljev financiranja se nanaša na sredstva

(premoženje) podjetja z vidika likvidnosti posamezne oblike sredstev kor pojma časovne

oddaljenosti posamezne nedenarne oblike sredstev (stalna sredstva, zaloge vradnostni

papirji, terjatve) od denarne oblike sredstev; gre torej za sposobnost in čas, potreben za

preoblikovanje nedenarnih sredstev v denar (Rebernik, Repovž 2000, 75).

3.2 Vrste likvidnosti

Tekoča likvidnost

Tekoča likvidnost opredeljuje, s kolikšnimi celotnimi gibljivimi sredstvi so pokrite celotne

kratkoročne obveznosti.

Podjetje naj bi polovico celotnih gibljivih sredstev financiralo iz dolgoročnih virov (stalne

zaloge), drugo polovico pa iz kratkoročnih virov (Filipič, Markovič 1998, 163).

Pospešena likvidnost

Pospešena likvidnost predstavlja razmerje med gibljivimi sredstvi, od katerih smo odšteli

zaloge ter celotnimi kratkoročnimi obveznostmi.

Vsa gibljiva sredstva brez zalog naj bi bila financirana s kratkoročnimi sredstvi (Filipič,

Markovič 1998, 163).

Gotovinska likvidnost

Gotovinska likvidnost opredeljuje, v kolikšnemu razmerju kratkoročna razpoložljiva

(likvidna) sredstva pokrivajo celotne kratkoročne obveznosti.

Vsaj polovica celotnih kratkoročnih obveznosti naj bi bila krita z najbolj likvidno obliko

premoženja (Filipič, Markovič 1998, 163).

Statična likvidnost je likvidnost, opredeljena s podatki v nekem statičnem trenutku in ne

zajema časovne komponente.

28

Dinamična likvidnost

Dinamična likvidnost podjetja nam pove, ali lahko podjetje v nekem določenem časovnem

obdobju poravna svoje izdatke s prihodki (Schneider 1999, 231).

Nezadostna likvidnost

Nezadostna likvidnost pomeni, da podjetje nima zadostne rezerve likvidnih sredstev ali ni

sposobno nelikvidnih sredstev pravočasno pretopiti v likvidna, da bi bilo sposobno

poravnati svoje obveznosti.

Če se podjetje v večji meri opira na tuje vire financiranja, to negativno vpliva na

likvidnost. S slabšanjem razmerja med med dolžniškim in lastniškim kapitalom se

dolgoročno povečujejo stroški financiranja (Mlinarič 2000, 26).

Nezadostna likvidnost v daljšem časovnem razmaku lahko pomeni propad podjetja. Ker le

to ni sposobno poravnavati svojih obveznosti, je lahko dobava ustavljena, s tem je lahko

ustavljena tudi proizvodnja in posledično prodaja. Podjetje zaide v še večjo nelikvidnost, ki

ji lahko sledi stečaj podjetja.

Če se nezadostna likvidnost nanaša na krajše časovno obdobje, je podjetje lahko na izgubi

zaradi slabših nabavnih pogojev, slabše bonitete pri najemu kreditov, slabega nabora

kadrov in tudi slabše prodaje zaradi 'slabega imena'.

Čezmerna likvidnost

Čezmerna likvidnost pomeni, da ima podjetje prekomerna likvidna sredstva, torej ima

podjetje zadosti likvidnih sredstev, da pokrije vse zapadle obveznosti, zadosti potrebi po

krtiju morebitnih tveganj ter mu jih še ostane.

Tako stanje likvidnih sredstev je v nasprotju z finančnim načelom rentabilnosti podjetja,

saj bi ob morebitnem plasiranju presežnih likvidnih sredstev lahko pričakovali večji donos.

Podjetje mora težiti k temu, da neaktivna likvidna sredstva donosno plasira in tako

povečuje donodnost vseh sredstev (Filipič, Markovič 1998, 160).

Optimalna likvidnost

Vsako podjetje naj bi v svojem poslovanju težilo k optimalni likvidnosti. To pomeni, da

naj bi imelo vedno dovolj likvidnih sredstev za pokritje obveznosti, presežek likvidnih

sredstev pa kar se da donosno plasiran.

Optimalna likvidnost je zagotovljena, kadar je podjetje plačilno, kreditno in investicijsko

sposobno, s čimer je zagotovljeno nemoteno poslovanje podjetja in hkrati maksimalna

rentabilnost poslovanja (Repovž 1994, 823).

3.3 Dejavniki likvidnosti

Na likvidnost vplivajo številni dejavniki. Razdelimo jih lahko na notranje in zunanje.

Notranji dejavniki

- prekomerno investiranje podjetja: Investiranje podjetja vpliva na zmanjšanje

likvidnosti. Kadar je to prekomerno glede na presežna likvidnostna sredstva, lahko

vodi do težav z likvidnostjo.

29

- delitev dobička: Večji kot ostane nerazdeljeni čisti dobiček, bolj ugodno vpliva na

likvidnost.

- upravljanje z obratnim kapitalom: Hitrejše kroženje gibljivih sredstev pripomore k

večji likvidnosti. Več sredstev vezanih v manj likvidnih oblikah, zmanjšuje

likvidnost.

- kreditiranje med podjetji: Vsako podjetje je v poslovnem procesu prisotno v dveh

vlogah, kot dobavitelj in kot kupec. V primeru, da podjetje v večji meri kreditira

svoje kupce kot je kreditirano s strani dobaviteljev, to negativno vpliva na

likvidnost.

Zunanji dejavniki

- denarna politika centralne banke: restriktivna denarna politika vodi v zvišanje

obrestnih mer, kar povečuje stroške poslovanja in s tem večji odliv denarja, zlasti

za podjetja, ki so bolj odvisne od finančnih virov sredstev (Filipič, Markovič 1998,

158).

- fiskalna politika: Povečanje fiskalnih obremenitev ali ukinjanje ugodnosti oz.

olajšav zmanjšuje likvidnostno rezervo. Stroški poslovanja se zaradi povečanih

dajatev povišajo, kar podjetje skuša prenesti z višjimi prodajnimi cenami na kupce

(Filipič, Markovič 1998, 158).

- zunanjetrgovinski sistem: uvedba ali povišanje izvoznih stimulacij za izvoznike

povečuje priliv sredstev in s tem likvidnost podjetja (Filipič, Markovič 1998, 158).

3.4 Kazalniki likvidnosti

Koeficient tekoče likvidnosti = celotna kratkoročna (gibljiva) sredstva / celotne

kratkoročne obveznosti

Velja pravilo 2:1, kar pomeni, da ne eno enoto kratkoročnih obveznosti prideta dve enoti

gibljivih sredstev (Rebernik, Repovž 2000, 120).

Čeprav velja načelo, da naj bi bila vrednost tega kazalnika 2 ali več, je prava vrednost

kazalnika odvisna od panoge, v kateri podjetje posluje (Ivankovič 2009, 147).

Kazalnik izraža pokritost kratkoročnih sredstev s kratkoročnimi viri. Kot kratkoročna

sredstva so upoštevane zaloge, kratkoročne terjatve iz poslovanja, kratkoročne finančne

naložbe in denarna sredstva. Če je vrednost kazalnika večja od 1, potem gospodarska

družba kratkoročna sredstva financira tudi z dolgoročnimi viri (AJPES).

Koeficient pospešene likvidnosti = celotna kratkoročna (gibljiva) sredstva – zaloge /

celotne kratkoročne obveznosti (kratkoročni dolgovi)

Velja pravilo 1:1, kar pomeni, da na eno enoto kratkoročnih virov pride ena enota gibljivih

sredstev (Rebernik, Repovž 2000, 120).

Kazalnik kaže ali gospodarska družba najlikvidnejša sredstva financira s kratkoročnimi viri

sredstev. Če je vrednost tega kazalnika večja od 1, gospodarska družba poleg zalog z

dolgoročnimi viri financira tudi likvidnejša sredstva (AJPES).

Kaže, da je mogoče v zelo kratkem času, ne da bi prodali zaloge, poravnati nastale

kratkoročne obveznosti (Ivankovič 2009, 147).

Koeficient absolutne likvidnosti = denarna sredstva + vrednostni papirji / celotne

kratkoročne obveznosti

30

Velja pravilo 0,5:1, kar pomeni, da za zagotavljanje absolutne likvidnosti zadostuje 0,5

enote najbolj likvidnih sredstev na eno enoto kratkoročnih obveznosti (Rebernik, Repovž

2000, 120). Nekateri avtorji predlagajo pri tem kazalniku razmerje 0,2:1.

Pove, ali je podjetje v danem trenutku plačilno sposobno in ali bo sposobno v bližnji

prihodnosti (Ivankovič 2009, 148).

Pri uporabi kazalnikov je potrebno upoštevati, da ne dajejo vedno objektivne ocene in

imajo glede na oceno tudi različen pomen (težo) pri ocenjevanju poslovanja podjetja

(Rebernik, Repovž 2000, 121).

Za ocenjevanje likvidnosti s kazalniki, je predvsem pomembno:

- kolikšen je čas, potreben za preoblikovanje v denarno obliko

- kakšna je možnost, da se nedenarna oblika preoblikuje po tržni ceni ali blizu nje

(Repovž 1994, 818).

31

4. PLAČILNA SPOSOBNOST

4.1 Opredelitev plačilne sposobnosti

Likvidnost sredstev je v neposredni povezanosti s plačilno sposobnostjo. Sposobnost

organizacije, da v določenem roku poravna plačilne obveznosti, izhaja iz razpolaganja z

denarjem ali drugimi plačilnimi sredstvi. Elementi plačilne sposobnosti so torej obveznosti,

rok njihove zapadlosti in plačilna sredstva (Repovž 1994, 819).

Plačilna sposobnost-solventnost (lat.solvere-rešiti, poravnati dolg) v širšem pomeni

sposobnost poravnavanja obveznosti. Ker so vložena finančna sredstva podjetja med

poslovanjem v najrazličnejših oblikah premoženja, je nujno ločiti plačilno sposobnost na:

- tehnično (sprotno, vsakodnevno) in

- dejansko (dolgoročno) (Ivankovič 2009, 141).

Rebernik in Repovž (2000, 73) definirata plačilno sposobnost kot usklajenost

razpoložljivih denarnih sredstev z vrednostjo zapadlih obveznosti. Pomembno je, da je

poleg tekoče plačilne sposobnosti zagotovljena tudi dolgoročna plačilna sposobnost in s

tem tudi denar za financiranje razvoja.

Plačilna sposobnost je sposobnost podjetja, da v naprej dogovorjenih pogodbenih rokih

poravnava svoje obveznosti. Načelo solventnosti je v neposredni povezavi z načelom

likvidnosti. Podjetje je plačilno sposobno, če razpolaga z večjo ali vsaj enako vsoto

denarnih sredtev kot znašajo zapadle obveznosti (Filipič, Mlinarič 1999, 64).

Elementi plačilne sposobnosti so:

- obveznosti: Podjetja naj bi za zagotavljanje plačilne sposobnosti vzdrževala vsaj

ravnotežje med terjatvami podjetja po obsegu in roku vnovčljivosti in obveznostmi

po roku zapadlosti oz. bolje je, če drugi (naši dobavitelji) kreditirajo nas kot mi

druge (naše kupce). Podjetje bo lažje poravnalo svoje obveznosti, če le te usklajuje

z viri sredstev po roku in višini.

- zadostnost sredstev: Podjetje je plačilno nesposobno, če mu primanjkuje malo ali

več finančnih sredstev. Vendar pa ima to vseeno različne posledice za njegov

obstoj. Če primanjkuje malo finančnih sredstev, bo prišlo le do manjših zamikov

pri plačilu obveznosti, če pa podjetju primanjkuje veliko finančnih sredtsev, pa bo

dolgoročno plačilno nesposobno, kar lahko pripelje tudi do drugih posledic, kot so

prisilna poravnava, stečaj, likvidacija...

- pravočasnost sredstev: Rok plačila je določen z dogovorom med poslovnimi

partnerji, z dobrimi poslovnimi običaji ali z zakonom (predvsem obveznosti do

države). Podjetje mora obveznosti v roku poravnati, sicer se ta zamuda prenaša na

druga podjetja (Filipič, Markovič 1998, 156).

Plačilna sposobnost je (ne)sposobnost poravnavanja obveznosti ob roku zapadlosti.

Temeljni pogoj za zagotavljanje plačilne sposobnosti in uspešnosti poslovanja je primerna

struktura srestev ter primerna dinamika pretvarjanja teh sredstev iz ene oblike v drugo (iz

nelikvidne v likvidno in obratno). Likvidnost je pojem za ocenitev kratkoročne plačilne

sposobnosti, solventnost pa je pojem za dolgoročno plačilno sposobnost (Bertoncelj 2012,

18).

32

Za spremljanje finančnih odločitev je temeljnega pomena, ali razpolagamo z denarjem, ali

je razpoložljiva velikost denarja usklajena z velikostjo zapadlih obveznosti.

Širši pojem plačilne sposobnosti pa poleg sredstev za sprotno poravnavanje zapadlih

obveznosti zajema tudi sredstva, ki so potrebna za finaciranje razvoja, določenega s

politiko podjetja.

Poleg tega pa moramo upoštevati še določena tveganja, povezana z nepredvidljivostjo

denarnih tokov, zato moramo vedno imeti varnostno rezervo likvidnosti v denarju ali hitro

vnovčljivih sredstvih ter v primeru težav izdelati plan za odpravo nelikvidnosti in plačilne

nesposobnosti (Repovž 1994, 817).

4.2 Vrste plačilne sposobnosti

Kratkoročna plačilna sposobnost

Kratkoročna plačilna sposobnost je sposobnost pravne ali fizične osebe v določenem

časovnem obdobju poravnati vse obveznosti, ki so zapadle v tem časovnem obdobju

(ZFPPIPP, 11.člen).

Kratkoročna plačilna nesposobnost podjetja nastane, kadar podejtje postane nesposobno

pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti. Zato mora družba redno upravljati svojo

plačilno sposobnost, kar vključuje:

- načrtovanje pričakovanih znanih in morebitnih denarnih odtokov in zadostnih

denarnih pritokov zanje ob upoštevanju normalnega poteka poslovanja in

morebitnih položajev likvidnostnih kriz

- redno spremljanje in upravljanje likvidnosti

- opredelitev ustreznih ukrepov za preprečitev oziroma odpravo vzrokov za nastanek

plačilne nesposobnosti in opredelitev drugih možnosti zanje (Bergant 2008, 3 povz.

po ZFPPIPP).

Načelo plačilne sposobnosti je eno temeljnih finančnih ciljev in zahteva, da so v podjetju v

vsakem trenutku na razpolago denarna sredstva v znesku zapadlih plačilnih obveznosti ob

primernem presežku denarnih sredstev v znesku varnostne rezerve plačilne sposobnosti

(Ivankovič 2009, 142).

Vezano na zagotavljanje kratkoročne plačilne sposobnosti je treba ugotoviti stanje in

gibanje prejemkov in izdatkov za predvideno krajše obdobje ter stanje in gibanje

likvidnostne rezerve podjetja v tem obdobju. Pri tem moramo upoštevati:

- Ugotovitve so le ocene, saj so to predvidevanja z določeno stopnjo tveganja.

- V pogledu kratkoročne plačilne sposobnosti pravzaprav ne govorimo o "stanju"

temveč o dejanskem gibanju kratkoročne plačilne sposobnosti v nekem krajšem

načrtovanem obdobju (Bergant 2008, 4).

V zvezi z zagotavljanjem kratkoročne plačilne sposobnosti, je potrebno :

1. v zvezi s preteklostjo:

- ugotoviti stanja, gibanja, njihove smeri in jakost,

- razložiti vzroke gibanj in njihove posledice,

- pokazati odmike od načrtovanega in jih razložiti;

2. v zvezi s prihodnostjo:

- prispevati k načrtovanju s predvidevanjem na osnovi preteklih gibanj in

ovrednotenih ocen potrebnih in možnih sprememb,

33

- ugotoviti načrtovana stanja, gibanja, njihove smeri in jakost,

- razložiti vzroke načrtovanih gibanj in njihove posledice,

- pokazati možne probleme, rešitve in njihove posledice v različnih zamišljenih

položajih.

Na osnovi dobljenega se ugotavlja odstopanje dejanskega stanja od sodila. Pri tem procesu

je najpomembnejša ocena, kolikšna je nevarnost zaradi ugotovljenega odstopanja (Bergant

2008, 4)..

Dolgoročna plačilna sposobnost

Dolgoročna plačilna sposobnost je trajna sposobnost pravne ali fizične osebe izpolniti vse

obveznosti ob njihovi zapadlosti.

Pravna oseba ali podjetnik je dolgoročno plačilno sposoben, če je obseg njegovih

dolgoročnih virov financiranja zadosten glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, ter

tveganja, ki jim je izpostavljen pri opravljanju teh poslov (ZFPPIPP, 11.člen).

Podjetje je dolgoročno plačilno sposobno (solventno), če v primeru svoje likvidacije

razpolaga z dovolj sredstvi (premoženjem), da lahko poravna vse svoje obveznosti

(Ivankovič 2009, 148).

Dolgoročno plačilno sposobnost lahko opredelimo na dva načina:

- kot trajno plačilno sposobnost

- kot ustrezno stanje kapitalske ustreznosti.

Trajna plačilna sposobnost podjetja je posledica zagotavljanja realizirane stalne

kratkoročne plačilne sposobnosti. Če želimo trajno plačilno sposobnost zagotoviti v

prihodnosti, moramo zagotoviti kapitalsko ustreznost (Bergant 2008, 5).

Tudi Ivankovič (2009, 141) enači dolgoročno plačilno sposobnost s kapitalsko ustreznostjo

podjetja, ki jo lahko na eni strani razumemo kot zagotavljanje ustreznega obsega

dolgoročnih obveznosti do virov sredstev in na drugi strani kot zagotavljanje ustrezne

sestave dolgoročnih obveznosti do virov sredstev, torej ustreznega razmerja med tujimi in

lastnimi viri.

Upoštevati je potrebno, da je podjetje lahko trenutno v težavah s (kratkoročno) plačilno

sposobnostjo kljub svoji kapitalski ustreznosti, saj ni možno predvideti vseh okoliščin

poslovanja. Podjetje je torej tudi glede plačilne sposobnosti izpostavljeno tveganju ali ker

je podjetje izpostavljeno različnim tveganjem v poslovanju, se to tako ali drugače, prej ali

slej pokaže v njegovi kratkoročni plačilni sposobnosti. Podjetje naj bi ta tveganja

obvladovalo z zagotavljanje kapitalske ustreznosti (Bergant 2008, 5)

Kapitalska ustreznost družbe je zagotovljena, kadar je obseg njegovih dolgoročnih virov

financiranja zadosten glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja ter tveganja, ki jim je

družba izpostavljena pri opravljanju teh poslov (ZPPIPP, 32.člen).

34

Slika 3: Kapitalska ustreznost

KAPITALSKA USTREZNOST

Obseg in vrsta

poslov

Tveganje

USTREZNI

KAPITAL

Obseg kapitala

Struktura kapitala

Plačilna sposobnost podjetja

Stroški financiranja podjetja

Vir: Bergant (2008, 6);

Kapitalska ustreznost je le en vidik optimalnega finančnega ravnotežja, saj slednje zajema

tudi optimiranje kapitalske strukture, ki pa vpliva prvenstveno na stroške financiranja

poslovanja (Bergant 2008, 5).

Podjetje je kapitalsko neustrezno:

1. če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti;

2. če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega

kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv (ZPPIPP,

14.člen).

Prezadolženost podjetja je posledica nepravilnega obsega, sestave in gibanja virov

financiranja iz naslova obveznosti in se praviloma kaže v tehnični plačilni nesposobnosti

(Ivankovič 2009, 142).

Podjetje je kapitalsko ustrezno, kadar je njegov obratni kapital enak ustreznemu obratnemu

kapitalu. Gre za primerjavo med ustreznim obratnim kapitalom in dejanskim obratnim

kapitalom. Pri tem lahko ugotovimo tri različice:

1. OBKdej = OBKustr: Kapitalska ustreznost in finančno ravnotežje sta dolgoročno

zagotovljena, saj je dejanski obratni kapital enak ustreznemu;

2. OBKdej > OBKustr: Podjetje ima več dolgoročnih virov kot bi bilo potrebno. To

pomeni manjše tveganje v zvezi s plačilno sposobnostjo, vendar višje stroške

financiranja, saj so dolgoročni viri dražji od kratkoročnih. Z vidika stroke je tudi to

finančno neravnotežje, če traja dalj časa.

3. OBKdej < OBKustr: Podjetje ima primanjkljaj obratnega kapitala, kar kaže na kapitalsko

neustreznost. Ta se lahko zmanjšuje z ukrepi na dveh področjih:

- Povečanje razpoložljivega (dejanskega) obratnega kapitala

- Zmanjševanje potrebe po obratnem kapitalu (Bergant 2008, 7).

35

Dejanska plačilna sposobnost

Dejanska plačilna sposobnost podjetja pomeni, da je podjetje v primeru likvidacije

sposobno poravnati vse svoje obveznosti (svoje naložbe s prodajo preoblikuje v denar, ki

služi za plačilo obveznosti) (Filipič, Mlinarič 1999, 64).

Tehnična plačilna sposobnost

Tehnična plačilna sposobnost, imenovana tudi relativna likvidnost, pomeni, da je podjetje z

razpoložljivimi likvidnimi sredstvi sposobno poravnati obveznosti ob roku njihove

zapadlosti (Filipič, Mlinarič 1999, 64).

V zvezi s plačilno sposobnostjo pa je mogoče govoriti še o (Filipič, Mlinarič 1999, 65):

- dnevni plačilni sposobnosti - pomeni, da je podjetje na določen dan sposobno

poravnati zapadle obveznosti;

- stalni plačilni sposobnosti - pomeni, da je podjetje kadarkoli plačilno sposobno

(statično merjenje plačilne sposobnosti);

- planirani plačilni sposobnosti – nanaša se na prihodnja obdobja. Pove nam,

kakšna bo plačilna sposobnost podjetja v prihodnjih dneh, mesecih...Gre za

dinamični vidik plačilne sposobnosti.

- optimalni plačilni sposobnosti - vključuje tudi stopnjo tveganja, ki se lahko

pojavi v poslovanju glede plačila terjatev, vnovčenja vrednostnih papirjev...

Ivankovič (2009, 143) opredeli plačilno sposobnost glede na:

čas obravnave na trenutno (dnevno), periodično in permanentno;

količinsko ravnotežje na:

- prekomerno plačilna sposobnost, ki nastane takrat, kadar so razpoložljiva

danarna sredstva večja kot je potrebno, s čimer se krši načelo rentabilnosti;

- optimalno plačilna sposobnost, ki je dosežena, ko so z razpoložljivimi

denarnimi sredstvi pokriti zapadli dolgovi in zagotovljena potrebna

varnostna rezerva. Podjetje jo doseže takrat, ko je absolutno plačilno

sposobno, hkrati pa je omogočena maksimalna rentabilnost in varnost

poslovanja.

- nezadostno plačilno sposobnost - pomeni, da so sicer z razpoložlivimi

denarnimi sredstvi pokriti zapadli dolgovi, ni pa ustrezne varnostne rezerve,

s čimer je kršeno pravilo varnosti poslovanja.

Ločimo lahko tudi:

- interno plačilno sposobnost, ki opredeljuje sposobnost poravnavanja

obveznosti v rokih do zaposlenih

- eksterno plačilno sposobnost, ki opredeljuje sposobnost poravnavanja

obveznosti v rokih do subjektov in inštitucij v okolju (Filipič, Markovič

1998, 156).

36

4.3 Dejavniki plačilne sposobnosti

Na plačilno sposobnost vpliva vrsta dejavnikov, ki pa jih lahko v grobem delimo na

notranje in zunanje.

Notranji dejavniki

- upravljanje z obratnim kapitalom: Restriktivnejša politika upravljanja z

obratnim kapitalom zagotavlja več razpoložljivih denarnih sredstev in s tem

boljšo plačilno sposobnost;

- delitev čistega dobička oz. nerazdeljeni dobiček v podjetju: Če se večji del

dobička usmeri v krepitev lastnih virov, se s tem izboljšuje dolgoročno

finančno ravnotežje, ki je osnova za vzdrževanje plačilne sposobnosti

(Filipič, Markovič 1998, 158);

- plačilna nedisciplina vpliva negativno na plačilno sposobnost upnika in tudi

verižno na druga podjetja (Filipič, Markovič 1998, 158);

- Izguba podjetja: Če podjetje ne more pokriti izgube z dolgoročnimi sredstvi,

lahko povzroči plačilno nesposobnost, in se v primeru, če podjetje ne more

poravnati svojih obveznosti, lahko izguba še poveča (Zimič 2005, 35).

- Izpad osnovnih ali obratnih sredstev iz uporabe: v primeru, da nabava novih

sredstev ne more biti krita iz dolgoročnih sredstev, to neposredno vpliva na

plačilno sposobnost (Zimič 2005, 35).

Zunanji dejavniki

- Denarna politika centralne banke: Če centralna banka vodi omejitveno

denarno politiko, bo denarja v obtoku manj, višje bodo obrestne mere, kar

vpliva na povečane stroške poslovanja ter posledično manj razpoložljivih

denarnih sredstev. Če je mogoče, podjetja višje stroške prevalijo na končne

odjemalce (Filipič, Markovič 1998, 158).

- Fiskalna politika države: Povečanje ali uvedba novih fiskalnih obremenitev

zmanjšuje likvidnostne rezerve oz. povečuje odliv denarja, kar pomeni

slabšo plačilno sposobnost (Filipič, Markovič 1998, 158).

- Uvedba ali povišanje izvoznih stimulacij za izvoznike povečuje priliv

sredstev in s tem plačilno sposobnost, vendar s tem, da je ta učinek lahko

kratkoročen, če je za podjetje, ki je tudi uvozno odvisno, previsok uvozni

devizni tečaj (Filipič, Markovič 1998, 158).

- Splošna gibanja v gospodarstvu: V obdobjih konjukture podjetja poslujejo z

večjim prometom, kar se odraža tudi v več denarnih sredstvih, posledično

pa je plačilna sposobnost lažje zagotovljena.

- Razvoj tehnike in tehnologije: Če se tehnika in tehnologija v panogi

razvijata hitro, je tudi podjetje primorano temu slediti, če želi obstati in biti

konkurenčno. Vlaganja v tehniko in tehnologijo pomenijo dodaten strošek

in s tem zmanjšanje finančnih sredstev. Seveda pa se po določenem času

pričakuje povrnitev finančnih sredstev, kar pa bo pozitivno vplivalo na

plačilno sposobnost podjetja.

- Vlaganje v razvoj: Če želi podjetje pridobiti ali ohraniti konkurenčno

prednost, mora biti vedno vodilno v svojem poslovanju, to pa zahteva

vlaganje v razvoj. Vsako vlaganje pomeni določen strošek, ki mora biti krit

iz določenih finančnih sredstev. Zmanjšanje finančnih sredstev vpliva

negativno na plačilno sposobnost podjetja.

37

4.4 Kazalniki plačilne sposobnosti (po Filipič, Mlinarič 1999, 65)

Kazalnik dnevne plačilne sposobnosti nam pove, ali je podjetje na določen dan sposobno

poravnati svoje obveznosti. Če je vrednost ena ali več, potem je podjetje sposobno z

razpoložljivimi denarnimi sredstvi poravnati dospele obveznosti.

Kazalnik dnevne plačilne sposobnosti = denarna sredstva / zapadle obveznosti

Kazalnik planirane plačilne sposobnosti nam pove, ali bo podjetje v prihodnjem obdobju

plačilno sposobno. Če je vrednost kazalnika ena ali več, bo podjetje v danem obdobju

sposobno z razpoložljivimi denarnimi sredstvi poravnati dospele obveznosti. Če bo

kazalnik manjši od ena, bo moralo podjetje ukrepati tako, da bo skušalo povečati obseg

terjatev, dospelih v plačilo v danem obdobju ali najeti kratkoročne kredite ali preložiti

plačila nekaterih dospelih obveznosti.

Kazalnik planirane plačilne sposobnosti = (razpoložljiva denarna sredstva na dan

izračuna + terjatve zapadle v danem obdobju + vrednostni papirji vnovčljivi v danem

obdobju) / (zapadle obveznosti na dan izračuna + planirane obveznosti, ki zapadejo v

danem obdobju)

Kazalnik optimalne plačilne sposobnosti nam pove, za koliko mora biti kazalnik

planirane plačilne sposobnosti večji od ena glede na stopnjo tveganja za vnovčenje terjatev

in vrednostnih papirjev. Če je večji ali enak kazalniku planirane plačilne sposobnosti, je

podjetje zagotovilo plačilno sposobnost v prihodnjem obdobju, sicer pa ne.

Kazalnik optimalne plačilne sposobnosti = 100 / 100 - %tveganja vnovčenja terjatev in

vrednostnih papirjev

4.5 Problem plačilne nediscipline

Plačilno nedisciplino lahko opredelimo kot neplačevanje obveznosti enega udeleženca v

obligacijskem razmerju, kar lahko povzroči verižno reakcijo v smislu, da zaradi neplačila

enega udeleženca, tudi drugi ni sposoben poravnati svojih obveznosti. Temeljni vzrok

plačilne nediscipline je plačilna nesposobnost enega od udeležencev.

Plačilna nedisciplina se odraža kot izsiljeno, nedogovorjeno kreditiranje med podjetji, če

kupec ne poravnava svojih obveznosti v roku in si s tem enostransko podaljšuje plačilni

rok (Filipič, Markovič 1998, 158).

Finančna nedisciplina je star problem slovenskega gospodarstva. Najbolj se je zaostril s

propadanjem velikih državnih podjetij. Tudi nekaj let po odpravi teh podjetij ni prišlo do

opaznega izboljšanja. Zato se je zakonodajalec odločil oblikovati Zakon o finančnem

poslovanju podjetij, ki natančno opredeljuje pojme, kot so plačilna nesposobnost,

kapitalska neustreznost in prezadolženost kot podlage za obvezno sprožitev ustreznih

postopkov (Mlinarič 2000, 37).

S poglabljanjem gospodarske krize se je problem plačilne nediscipline še zaostril. Podjetja

so ugotovila, da zamujanje s plačili lahko po eni strani pomeni brezplačno kreditiranje, po

38

drugi strani pa ni konkretnih večjih sankcij za zamujanje. Celo upniki to dopuščajo in sicer

do meje, kjer to zamujanje še lahko upraviči njihov dobiček.

Plačilno nedisciplino lahko definiramo kot nespoštovanje dogovorjenih zneskov, rokov in

načinov poravnavanja obveznosti (Mlinarič 2000, 24).

Finančna nedisciplina je nezaželena tudi z narodno-gospodarskega vidika, saj povzroča

motnje v reprodukcijski verigi in povečuje stroške, poleg tega pa tudi neupravičeno

prerazporeja premoženje na račun 'nasilnega' izposojanja finančnih sredstev, katerga breme

nosi upnik (Mlinarič 2000, 26).

Finančna nedisciplina pomeni množičen pojav neporavnavanja obveznosti zaradi

neupoštevanja pogodbenih oz. zakonskih plačilnih rokov ali neupravičenega izsiljevanja

daljših plačilnih rokov pri pogodbenih partnerjih (direktiva 2000/35/EC).

Kot glavne vzroke za razvoj in širitev plačilne nediscipline Prašnikar (2002, 43) navaja:

- neučinkovitost in počasnost sistema izterjave;

- zamude na strani kupcev;

- nelikvidnost in zadolženost kupcev;

- izkoriščanje relativne moči kupcev;

- visoki stroški izterjave;

- pomanjkanje motivacije za hitro plačilo;

- izkoriščanje relativne moči dobaviteljev;

- otežen dostop do finančnih virov;

- drugo (otežen dostop do informacij o likvidnosti podjetij, visoke zakonske

zamudne obresti...).

Najpogostejši razlog plačilne nediscipline so zamude s strani kupcev, ki so posledica

zadolženosti in nelikvidnosti kupcev. Vendar podjetja kljub temu poslujejo s takimi kupci,

saj je v borbi za obstoj bistveno obdržati kupca, četudi je slab plačnik (Djenadić 2007, 4).

V želji po ureditvi razvijajočega se problema plačine nediscipline je bil l.1999 v Sloveniji

uveden Zakon o finančnem poslovanju podjetij ZFPP, leta 2000 pa je bila sprejeta

Evropska direktiva o boju proti zamudam pri v trgovinskih poslih (direktiva 2000/35/ES),

namenjene članicam EU.

Leta 2007 pa je stopil v veljavo nov Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi

insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), v katerem so definirani primeri

nelikvidnosti in insolventnosti, načini reševanja (prisilna poravnava) ter prenehanje

(likvidacija, stečaj) poslovanja zaradi insolventnosti ter dolžnosti odgovornih oseb v

primeru nastanka nelikvidnosti.

Kljub urejanju tega področja v okviru zakonodaje, pa se zdi, da se problem plačilne

nediscipline stopnjuje, na kar pa bistveno vplivajo tudi aktualne gospodarske in politične

razmere.

Podjetja se tako lahko pri svojem poslovanju zavarujejo z oblikovanjem restriktivne

kreditne politike ter njenim učinkovitim izvajanjem.

39

5. VPLIV UPRAVLJANJA Z OBRATNIM KAPITALOM NA PLAČILNO

SPOSOBNOST IN LIKVIDNOST V PODJETJU SIKA D.O.O.

5.1 Predstavitev podjetja

Sika sistemi za lepljenje in tesnenje d.o.o. je hčerinsko podjetje švicarske družbe Sika AG.

Sika AG je neodvisni koncern iz Švice, ki je s svojimi izdelki prisoten na vseh kontinentih

sveta in ima danes preko 90 hčerinskih podjetij. Utanovljen je bil leta 1910 v Zürichu na

pobudo izumitelja Kasparja Winklerja. 1910. leta so iznašli legendarni in še vedno

uporabljani dodatek za tesnitev betona z imenom »Sika 1«. Kemični dodatek za

zmanjšanje prodiranja vode skozi beton je omogočil elektrificiranje in podaljšanje

železniškega sistema v Alpah. Izdelek je bil podlaga za današnji položaj koncerna in za

njegov ugled v svetu. Iz majhnega družinskega podjetja se je Sika razvila v mednarodni

koncern, ki je danes globalno podjetje s področja specialne gradbene kemije (Križaj,

Orehek 2008, 3).

Sika sistemi za lepljenje in tesnenje d.o.o. (skrajšano ime Sika d.o.o.) je slovensko

trgovsko podjetje, s sedežem Prevale 13, 1236 Trzin.

Glavna dejavnost družbe je posredovanje in prodaja Sikinih izdelkov na slovenskem trgu..

Je majhna gospodarska družba s 20 zaposlenimi in dolgoročno strategijo ter jasno

zastavljenimi cilji. V Sloveniji predstavlja preko 20% celotne prodaje proizvodov

specialne gradbene kemije in proizvodov specialne kemije v avtomobilski industriji in

ladjedelništvu. Ima preko 1700 kupcev. Dobavitelji blaga so sestrske družbe v koncernu

(Križaj, Orehek 2008, 3).

V okviru gradbene kemije so najbolj prodajani izdelki: dodatki betonu in maltam,

pripravljene malte , sistemi za tesnjenje, premazi in obloge za beton in jeklo, industrijski

tlaki , folije za strehe in izdelki specializirane gradbene kemije, medtem ko so med

industrijskimi materiali dominantna elastična lepila in tesnila, smole za izdelavo kalupov,

tlaki za komercialna vozila in ladje in akustične komponente za avtomobilsko industrijo.

Dolgoročne in kratkoročne usmeritve družbe so opredeljene v triletnih in letnih planih

in temeljijo na upoštevanju varovanja okolja na vseh področjih delovanja.

5.2 Kreditna politika podjetja Sika d.o.o.

Osnovne smernice kreditne politike družbe Sika d.o.o. so določene s strani koncerna Sika

AG. Sika Slovenija je kreditno politiko prilagodila slovenskim razmeram, pri čemer je

upoštevala osnovne smernice koncerna.

Glavni nameni kreditne politike:

- doseganje zastavljenih ciljev v mesečnih, letnih in triletnih planih

- povečati obseg prodaje

40

- usklajeni nabavni, prodajni in plačilni pogoji

- zmanjšati terjatve do kupcev

- kontinuiran in izboljšan proces izterjave

- limitirati valutno razmerje rizikov

- limitirati riziko insolventnosti kupcev

- omogočiti učinkovito vodenje neto obratnih sredstev v družbi (cilj 2013- terjatve do

kupcev so manjše od 16% na neto prodajo v poslovnem letu).

V kreditno politiko se vključuje tudi sistem nagrajevanja zaposlenih po vnaprej

zastavljenih merljivih ciljih, med katerimi je na prvem mestu dobiček pred obdavčitvijo

(EBIT), na drugem pa neto denarna sredstva in operativni čisti denarni tok (OCFC).

Omenjene kazalce je mogoče bistveno izboljšati s profesionalnim sistemom upravljanja z

obratnimi sredstvi, s povdarkom na upravljanju s terjatvami, saj le te predstavljajo

najpomembnejši delež neto obratnih sredstev. Nižje stanje zapadlih terjatev vpliva na

manjše popravke vrednosti terjatev in boljši EBIT. Manjše terjatve pa na višja neto denarna

sredstva. Oboje pa izboljšuje operativni finančni denarni tok.

5.2.1 Upravljanje s terjatvami

Kreditna politika družbe Sika d.o.o. temelji na enakih prodajnih pogojih do vseh kupcev.

Posebni pogoji so dovoljeni le za strateške kupce in velike projekte. Dogovorjeni morajo

biti v pisni obliki in odobreni od direktorja družbe.

Glede na obseg prodaje, spoštovanje plačilnih rokov, bonitetno oceno in splošno vedenje

(znanje) o kupcu razvršča kupce v naslednje skupine:

A – Strateški kupci predstavljajo 80% neto prodaje, uživajo največjo pozornost in tehnično

podporo, pogosto zahtevajo posebne prodajne in plačilne pogoje. Prodajna administracija

in kontrolig izvajata dosledno spremljanje in nadzor. Zahteve po daljših plačilnih rokih in

večjih kreditnih limitih kompenzirajo z višjim rabatom. Če je odobren višji limit ali daljši

plačilni rok, pa je poplnoma jasno, da morajo biti pogoji strogo upoštevani. Ne sklepa se

poslov z velikim tveganjem.

B – Normalni kupci kupujejo po kataloških cenah, ki so znižane po vnaprej določeni letni

rabatni lestvici in plačilnim rokom 30 dni. Odložena plačila zavarujejo z bianko menico in

menično izjavo za vnovčenje menice.

C- Novi kupci: V prvem koraku finančna služba preveri solventnost novih strank. Stranka

se obveže, da bo v enem letu kupila najman za 5.000 EUR blaga. Prve tri nakupe plača po

predračunu. Med tem časom finančna služba analizira boniteto kupca ter skupaj z vodjem

prodaje določita nadaljne prodajne in plačilne pogoje kupca. Finančna služba striktno

nadzira in analizira plačilno disciplino novih kupcev. Veljajo kataloške cene.

D – Kupci brez kreditnih linij so stranke s plačilnimi težavami in konstantnimi zakasnelimi

plačili ter so zaradi tega uvrščene v skupino kupcev, ki plačujejo kupljeno blago po

41

predračunu. V kolikor je enkraten nakup večji od 1.000,00 EUR, kupec lahko dobi finančni

skonto 2% za plačilo po predračunu.

E – Problematične kupce in posle prepustijo konkurenci. Sika sprejme posel z

problematično stranko le, če predstavlja zelo velik poslovni potencial. Tak posel organizira

zelo previdno, z jasno postavljenimi pogoji in striktnim nadzorom. Obvezna je bančna

garancija.

Problematična stranka mora biti spremenjena v normalno stranko najkasneje v enem letu.

Ne glede na težnjo po harmonizaciji plačilnih pogojev, se je vposameznih primerih

potrebno prilagajati zahtevam kupcev, da bi zagotovili donosne posle.

Vodja finančne službe določi kreditni limit za vse nove kupce, ki želijo imeti odloženo

plačilo. Enkrat letno v sodelovanju s prodajnim oddelkom preveri in na novo določi

kreditne limite za vse aktivne kupce na podlagi bonitete kupca, priporočila finančne družbe

I d.o.o. in plačilne discipline. Kalkulacija normalne kreditne linije npr. s 30 dnevnim

plačilnim rokom se izvrši po naslednji formuli: (letni promet/12 * (plačilni pogoji +

30)/30).

Kreditne linija je uporabljena v Sikinem ERP sistemu z namenom, da opozori odgovorne,

če kupec preseže kreditni limit in s tem doseže dimenzijo visokega tveganja. Pod

normalnimi pogoji so dobave ustavljene, če je stranka presegla kreditni limit. Vodja

finančne službe lahko poveča, zmanjša ali ukine kreditni limit stranki, ki se ji bistveno

spremenijo pogoji (večje prodajne količine, pokazatelji finančnih težav, nelikvidnost…).

Opustitev predpisanih ukrepov zahteva odobritev generalnega direktorja.

Stranke z velikimi projekti in dolgimi plačilnimi roki morajo predložiti bančno garancijo,

izjeme so možne z odobritvijo regijskega direktorja.

Posebni finančni popusti se priznajo v primeru, če je znesek nakupa nad 1.000,00 EUR za

plačilo pred potekom plačilnega roka, in sicer: 2% za 30 dni, 2,5% za 60 dni in 3% za

plačilo 90 dni.

Fakturiranje se izvaja vzporedno z dobavo ali najkasneje naslednji dan.

Postopek izterjave je organiziran centralno in ga vodi Finančna služba. Izvajajo se

naslednje oblike izterjave:

- Telefonska izterjava najmanj 1x tedensko. O izterjavi se piše zapisnik in poroča

na prodajnih kolegijih.

- 1. pisni opomin 10-15 dni po zapadlosti računa. Besedilo je prijazno, stranko

spomni, da ji je zapadla obveznost in jo pozove k plačilu.

- 2. in 3. opomin se pošlje v razmiku 15 dni. Besedilo je manj prijazno in se

stopnjuje.

- 4. opomin: najava z opozorilom, da se terjatve odstopajo odvetniku v nadaljno

izterjavo preko sodišča

- blokade dobav

42

- obiski kupcev – sestanki

- kompenzacije: dogovor s kupcem, ki je hkrati tudi dobavitelj, da se isti zneski, ki

so že zapadli, med seboj pobotajo;

- asignacije: Če ima podjetje dolžnika in upnika, se lahko s pogodbo dogovori, da

dolžnik podjetja dolg poravna neposredno upniku podjetja.

- prodaja terjatev: terjatev, ki je težko izterljiva, se lahko prenese na drugo podjetje,

ki poravna za provizijo znižani znesek terjatve.

V programu za vodenje saldakontov kupcev je vgrajena avtomatska blokada kupcev, do

katerih ima podjetje neplačane zapadle terjatve, ki so starejše od 30 dni nad zapadlostjo.

Blokada je odpravljena po prejemu nakazila ali odobritvi direktorja družbe.

Kontroling nad izterjavo izvaja vodja finančne službe, ki pripravi pregled vseh kupcev po

zneskih ter zapadlosti in o stanju terjatev obvešča odgovorne v prodaji in direktorja na

rednih tedenskih kolegijih. Na podlagi tega poročila se obravnavajo vsi problematični

kupci, za katere se določi plan aktivnosti za zmanjšanje oz. plačilo zapadlih terjatev

(telefonski klici, obiski kupcev…).

Spremljanje in nadzor nad upravljanjem s terjatvami

Sika ima natančno opredeljeno, kaj se spremlja, kdo je odgovoren za spremljanje in kdaj.

Vodja finačne službe je odgovoren za pripravo, vodenje evidence in arhiviranje pogodb

(letne, večletne, projektne), določanje kreditnih limitov kupcev, ki jih enkrat letno z

vodjem prodaje uskladita in pripravita za odobritev direktorju.

Blokade kupcev se izvajajo računalniško avtomatsko, deblokada pa se izvede ročno, kar je

v pristojnosti vodje finačne službe in direktorja. Vodja računovodstva pripravi tedenske

preglede terjatev po prodajnih inženirjih, ki opravijo telefonsko izterjavo zapadlih terjatev

enkrat tedensko in o izterjavi poročajo vodji finančne službe. Za izterjavo strateških

kupcev pa je zadolžena finančna služba.

Na serverju je hranjena baza kupcev z vsemi pogodbami, menicami, pismi o nameri,

dogovori med strankami in podjetjem in ostalo dokumentacijo v zvezi s kupci, ter je

dostopna vsem vodjem.

5.2.2 Upravljanje z zalogami

Družba za nemoteno poslovanje pretežno upravlja z zalogami blaga, ki jih proizvajajo

sestrske firme v tujini (Švica, Nemčija, Avstrija...). Proizvodi so visoko kakovostni ter

spadajo v višji cenovni razred. V izjemnih primerih se dobavijo izdelki drugih

dobaviteljev, da se zadosti želji kupca.

Družba teži k zmanjševanju stanja zalog in izboljšanju števila dni vezave zalog glede na

neto prodajo.

Da bi zagotovili nemoteno poslovanje, je podjetje uvedlo minimalne zaloge v ERP sistem

glede na ocenjeno dnevno prodajo in čas od naročila do dobave blaga. Program opozarja,

43

kdaj je dosežena kritična točka in je potrebno novo naročilo. S tem se zagotavlja optimalno

stanje zalog za normalno dnevno poslovanje.

V primeru velikih projektov se družba in kupec predhodno dogovorita o količinah, vrstah,

dobavnih rokih in drugih pogojih, vezanih na projekt.

Podjetje vodi politiko SPL (Simplify product line), ki določa, da se iz prodaje izločijo

proizvodi, ki se prodajajo v majhnih količinah in prinašajo nizko razliko v ceni. V ta

namen se naredijo letne analize, na podlagi katerih se iz prodaje postopno izločijo

proizvodi, ki ne prinašajo zadostnega dobička.

5.2.3 Upravljanje z denarnimi sredstvi

Zbiranje denarja (cash colection) je eden izmed ciljev podjetja Sika d.o.o.. Z doslednim

izvajanjem kreditne politike, upravljanjem zalog in politike do dobaviteljev Sika d.o.o.

izboljšuje stanje denarnih sredstev. Koncern ima določeno denarno politiko, ki ji morajo

slediti tudi hčerinske družbe.

Podjetje ima z lastnikom Sika A/G sklenjeno pogodbo za kreditno linijo, zato je vedno

zagotovljena dnevna likvidnost. Vendar najeta sredstva pomenijo določen strošek (letne

obresti 4% do 5% zneska posojila). Podjetje ima trikrat mesečno možnost zaprositi za

dodatna sredstva ali pa denar vrniti, v kolikor ima presežek denarnih sredstev, kar pa ji

omogoča optimiranje denarnih sredstev na poslovnem računu in s tem stroškov najema

denarnih sredstev. Datumi obveščanja in nakazil so določeni s strani koncerna in se

izvajajo trikrat mesečno.

Tako ima družba konec meseca na poslovnem računu samo toliko denarnih sredstev kot

prejme plačil kupcev od datuma zadnjega nakazila do konca meseca, zmanjšanih za plačilo

davka na dodano vrednost.

Medpodjetna (intercompany) plačila se ne izvajajo preko poslovnih računov, ker ima

koncern vpeljan t.i. intercompany netting sistem (pobot med podjetji znotraj koncerna).

Enkrat mesečno po vnaprej določenem terminskem planu Sika d.o.o. prijavlja vse zapadle

obveznosti in terjatve do drugih družb znotraj koncerna. Na podlagi tega se izvede interni

pobot med vsemi podjetji. Sika d.o.o. je običajno vedno neto dolžnik in presežek

obveznosti se knjiži v breme kreditne linije ter se smatra kot posojilo.

5.2.4 Obveznosti podjetja

Obveznosti do dobaviteljev v podjetju Sika d.o.o. nimajo velikega vpliva na neto obratni

kapital. Pri izračunu se po navodilih koncerna izločijo obveznosti do sestrskih družb, ki

predstavljajo pretežni del obveznosti do dobaviteljev. Pri tem podjetje Sika d.o.o. nima

neposrednega vpliva na pogoje poslovanja, saj so določeni s strani koncerna in so enaki za

vse družbe koncerna.

44

Manjši del predstavljajo obveznosti do prevoznih družb in obveznosti do dobaviteljev za

materiale in storitve, ki so potrebni za tekoče poslovanje podjetja.

Podjetje se z dobavitelji dogovarja in skuša doseči daljše plačilne roke ter boljše pogoje

poslovanja in s povečanjem stanja obveznosti do ne-Sikinih dobaviteljev zmanjšuje stanje

neto obratnih sredstev.

5.3 Praktični primer vpliva upravljanja z obratnim kapitalom na likvidnost in

plačilno sposobnost podjetja

Praktični prikaz zajema gibanje terjatev, zalog in obveznosti za obdobje 6 let (2006-2011),

vpliv teh gibanj na stanje obratnega kapitala, likvidnost in plačilno sposobnost podjetja ter

posledično na kazalnike uspešnosti podjetja. Vsi izračuni so narejeni vezano na neto

prodajo (prodaja, zmanjšana za rabate).

Podjetje izvaja politiko obratnega kapitala, ki bi jo lahko uvrstili nekje med agresivnim in

konservativnim pristopom, saj teži k zmanjševanju terjatev ter zalog, povečanju denarnih

sredstev in obveznosti, hkrati pa upošteva razmere na trgu v smislu povečanja prodaje ter

zagotavljanja nemotenega poslovanja.

Pri analizi in razlagi je potrebno vzeti v obzir, da je izvajanje politike obratnega kapitala

dolgotrjen proces, ki se rezultira na dolgo obdobje. Ker so vsi parametri neto obratnega

kapitala odvisni od mnogih dejavnikov, najbolj pa od razmer na trgu, se vse vrednosti

primerjajo z neto prodajo.

5.3.1 Prilkaz gibanja obratnega kapitala v časovnem obdobju

Terjatve

V Tabeli 1 so prikazane vrednosti terjatev in neto prodaje na dan 31.12. posameznega leta

v zneskih v 1000 EUR za obdobje od leta 2006 do leta 2011 ter razmerja med njimi v %. V

zadnjem stolpcu so prikazani podatki planiranih vrednosti prodaje, terjatev ter odstotne

vrednosti za leto 2011.

Prodaja je od leta 2006 do 2007 narasla, nato pa začela upadati (v letu 2011 plan ni bil

dosežen), kar lahko pripišemo razmeram na trgu in predvsem v gradbeni dejavnosti.

Odstotek terjatev je bil uravnavan z kreditno politiko, vendar je bistveno upadel šele v letu

2011, ko je podjetje zaradi plačilne nediscipline in nižjih bonitet kupcev zaostrilo kreditno

politiko. V splošnem se je stanje terjatev v odstotku od prodaje od leta 2006 do leta 2011

znižalo od 19,29% na 11,37%, kar si podjetje šteje za velik uspeh, saj se padec v prodaji ne

pripisuje izvajanju kreditne politike, temveč razmeram v razpadlem gradbenem sektorju na

slovenksem trgu. Kot je razvidno iz podatkov v razpredelnici, je imelo podjetje v letu 2011

manj terjatev kot je bilo planirano in tudi manjši % terjatev glede na neto prodajo.

45

Tabela 1: Gibanje terjatev glede na neto prodajo

realizirano

2006

realizirano

2007

realizirano

2008

realizirano

2009

realizirano

2010

realizirano

2011

planirano

2011

Neto prodaja 6.466 9.323 9.067 7.294 6.184 6.655 6.856

Vrednost terjatev 1.247 1.769 1.319 1.359 1.254 757 1.170

% terjatev glede na neto

prodajo 19,29 18,97 14,55 18,63 20,28 11,37 17,07

Vir podatkov: Interni podatki podjetja Sika d.o.o.

Graf 1: Prikaz gibanja terjatev glede na neto prodajo

Vir podatkov: Interni podatki podjetja Sika d.o.o

Na Grafu 1 je lepo prikazan trend zniževanja terjatev, kljub rasti neto prodaje.

Zaloge

V razpredelnici 2 so prikazane vrednosti zalog ter neto prodaje v 1000 EUR od leta 2006

do leta 2011, ter razmerja med njimi. V zadnjem stolpcu so prikazani podatki planiranih

vrednosti prodaje, zalog ter odstotne vrednosti za leto 2011.

Podatki kažejo, da so se zaloge v letih 2006 in 2007 povečevale, nato pa upadale do leta

2011. To lahko delno pripišemo upadu prodaje. Vendar lahko vidimo, da je padal tudi

odstotek zalog v prodaji (leta 2006 7,53% in leta 2011 4,31%), kar podjetje pripisuje

aktivni politiki upravljanja z zalogami. V letu 2011 je bil plan presežen, saj je bil planiran

odstotek 5,25% in dosežen 4,31%.

Tabela 2: Gibanje zalog glede na neto prodajo

realizirano

2006

realizirano

2007

realizirano

2008

realizirano

2009

realizirano

2010

realizirano

2011

planirano

2011

Neto prodaja 6.466 9.323 9.067 7.294 6.184 6.655 6.856

Zaloge 487 407 375 415 369 287 360

% zalog glede na neto

prodajo 7,53 4,37 4,14 5,69 5,97 4,31 5,25

Vir podatkov: Interni podatki podjetja Sika d.o.o.

-

1.000

2.000

3.000

4.000

5.000

6.000

7.000

8.000

9.000

10.000

neto prodaja

vrednost terjatev

46

Graf 2: Prikaz gibanja zalog glede na neto prodajo

Vir podatkov: Interni podatki podjetja Sika d.o.o.

Na Grafu 2 lahko vidimo minimalno upadanje zalog, kar odraža dejstvo, da je upravljanje z

zalogami in zmanjševanje odstotka zalog dolgoročen projekt.

Obveznosti

V Tabeli 3 so prikazane vrednosti kratkoročnih obveznosti do dobaviteljev ter neto prodaje

v 1000 EUR od leta 2006 do leta 2011, ter razmerja med njimi. V zadnjem stolpcu so

prikazani podatki planiranih vrednosti prodaje, kratkoročnih obveznosti do dobaviteljev ter

odstotne vrednosti za leto 2011.

Iz Tabele 3 lahko razberemo, da so obveznosti podjetja od leta 2006 (55.000 EUR) do leta

2011 (124.000 EUR) narastle. Tudi v odstotku od prodaje je trend gibanja obveznosti

naraščajoč. Kljub temu, da plan v letu 2011 ni bil dosežen, je vidno izboljšanje stanja od

leta 2010 ( 1,60%) do leta 2011 (1,86%). Povečanje odstotka je predvsem posledica dobre

pogajalske politike podjetja.

Tabela 3: Gibanje obveznosti glede na neto prodajo

realizirano

2006

realizirano

2007

realizirano

2008

realizirano

2009

realizirano

2010

realizirano

2011

planirano

2011

Neto prodaja 6.466 9.323 9.067 7.294 6.184 6.655 6.856

Obveznosti do dobaviteljev 55 254 146 108 99 124 200

% obv.do dobaviteljev glede

na neto prodajo 0,85 2,72 1,61 1,48 1,60 1,86 2,92

Vir podatkov: Interni podatki podjetja Sika d.o.o.

-

1.000

2.000

3.000

4.000

5.000

6.000

7.000

8.000

9.000

10.000

neto prodaja

zaloge

47

Graf 3: Prikaz gibanja obveznosti glede na neto prodajo

Vir podatkov: Interni podatki podjetja Sika d.o.o.

Graf 3 prikazuje gibanje obveznosti do dobaviteljav v odnosu do neto prodaje od leta 2006

do leta 2011. Razviden je rahel porast obveznosti nasproti prodaji.

Neto obratni kapital

V Tabeli 4 so prikazane vrednosti neto obratnega kapitala ter neto prodaje v 1000 EUR od

leta 2006 do leta 2011, razmerja med njimi ter odstotkovna sprememba glede na prejšnje

leto. V zadnjem stolpcu so prikazani podatki planiranih vrednosti za omenjene parametre

za leto 2011.

Iz podatkov lahko razberemo, da se je neto obratni kapital v letih od 2006 do 2011

zmanjšal iz 26% glede na neto prodajo na 13,80 %. Plan za leto 2011 je bil presežen, saj je

bilo planirano 19,40% neto obratnih sredstev v neto prodaji.

Največji odstotek neto obratnega kapitala lahko opazimo pred začetkom izvajanja aktivne

politike upravljanja z obratnim kapitalom (leto 2006), nato upada do leta 2009. Na porast v

letih 2009 in 2010 so bistveno vplivale razmere v gradbenem sektorju, ki so se v tem

obdobju pričele slabšati s propadom velikih gradbenih podjetij. V letu 2011 je podjetje

zaostrilo predvsem kreditno politiko in tako spet zaznamo zmanjšanje obratnega kapitala v

letu 2011.

Zmanjševanje odstotka neto obratnega kapitala lahko pripišemo uspešni politiki

upravljanja z obratnim kapitalom, ki odraža vpliv učinkovitega upravljanju z vsemi

komponentami neto obratnega kapitala.

Tabela 4: Gibanje neto obratnih sredstev glede na neto

realizirano

2006

realizirano

2007

realizirano

2008

realizirano

2009

realizirano

2010

realizirano

2011

planirano

2011

Neto prodaja 6.466 9.323 9.067 7.294 6.184 6.655 6.856

Neto obratni kapital 1.679 1.922 1.548 1.666 1.524 920 1.330

% neto obr.kapitala glede na

neto prodajo 26,0 20,6 17,1 22,8 24,6 13,8 19,4

Sprememba % 1,27 - 5,35 - 3,54 5,77 1,80 - 10,82 5,57

Vir podatkov: Interni podatki podjetja Sika d.o.o.

-

1.000

2.000

3.000

4.000

5.000

6.000

7.000

8.000

9.000

10.000

neto prodaja

obveznosti do dobaviteljev

48

Graf 4: Prikaz gibanja neto obratnega kapitala glede na neto prodajo

Vir podatkov: Interni podatki podjetja Sika d.o.o.

Graf 4 prikazuje gibanje neto obratnega kapitala glede na neto prodajo v obdobju 2006 do

2011.

Denarna sredstva

V Tabeli 5 so prikazane vrednosti denarnih sredstev, ki jih je podjetje prejelo od strank ter

vrednosti denarnih sredstev, ki si jih je podjetje s 'cash poolingom' izposodilo od krovnega

podjetja v 1000 EUR od leta 2006 do leta 2011, ter razlika. V zadnjem stolpcu so prikazani

podatki planiranih vrednosti prodaje, zalog ter odstotne vrednosti za leto 2011.

Iz Tabele 5 razberemo, da so se od leta 2006 do leta 2011 povečala denarna sredstva

podjetja. Če je bilo podjetje v letu 2006 neto dolžnik do krovnega podjetja za 545.000

EUR, je bilo v letu 2011 neto upnik za 399.000 EUR. Prav tako lahko vidimo, da je bil

plan za leto 2011 presežen za 151.000 EUR.

Dobre rezultate z vidika denarnih sredstev lahko pripišemo dobri politiki upravljanja z

denarnimi sredstvi, posledično pa tudi uspešnemu upravljanju ostalih komponent obratnega

kapitala.

Tabela 5: Gibanje denarnih sredstev

realizirano

2006

realizirano

2007

realizirano

2008

realizirano

2009

realizirano

2010

realizirano

2011

planirano

2011

Denarna sredstva na računu 215 950 811 486 73 190 151

Dolg do krovnega podjetja - 760 - 760 - 760 - 760 - 657 209 - 100

Neto denarna sredstva - 545 190 51 - 274 - 584 399 51

Vir podatkov: Interni podatki podjetja Sika d.o.o.

-

1.000

2.000

3.000

4.000

5.000

6.000

7.000

8.000

9.000

10.000

neto prodaja

neto obratni kapital

49

Graf 5: Prikaz gibanja denarnih sredstev

Vir podatkov: Interni podatki podjetja Sika d.o.o.

Graf 5 prikazuje gibanje posojenih in izposojenih denarnih sredstev, kjer je v letu 2011

viden radikalen obrat, pri katerem je podjetje iz neto dolžnika postalo neto upnik.

S povečevanjem 'pritiska' na vseh področjih upravljanja z obratnim kapitalom, se povečuje

tudi likvidnost in plačilna sposobnost podjetja. V spodnji tabeli (Tabela 6) prikazujemo

kazalnike likvidnosti (plačilne sposobnosti) na zadnji dan vsakega leta.

5.3.2 Vpliv na likvidnost in plačilno sposobnost

Izračun koeficientov likvidnosti v letih 2006 do 2011

Tabela 6: Gibanje koeficientov likvidnosti

31.12.2006 31.12.2007 31.12.2008 31.12.2009 31.12.2010 31.12.2011

koef.absolutne likv. -9,90 0,74 0,39 -2,53 -5,89 3,22

koef. pospešene likv. 12,76 7,71 9,30 10,05 6,76 9,32

koef.tekoče likvidnosti 21,62 9,31 11,95 13,88 10,49 11,63

Vir podatkov: Interni podatki podjetja Sika d.o.o.

Analiza koeficienta absolutne likvidnosti nam pokaže, da se vrednosti gibljejo sorazmerno

z razmerami na trgu ter aktivnostmi podjetja na področju upravljanja z obratnim kapitalom.

Ugotovimo lahko, da podjetje v letih 2006, 2009 in 2010 ni bilo absolutno likvidno oz.

plačilno sposobno, zato tudi porast obsega izposoje denarja od krovnega podjetja. S

spremembami na vseh področjih upravljanja z obratnim kapitalom ter predvsem na

področju kreditne politike pa je podjetju v letu 2011 uspel preobrat.

Koeficienta pospešene in tekoče likvidnosti kažeta, da je podjetje kljub temu imelo zadosti

finančnih sredstev za pokritje obveznosti, a so bile le te vezane v drugih oblikah gibljivih

sredstev. Rahel upad koeficientov takoče in pospešene likvidnosti v letu 2011 lahko

pripišemo prav porastu denarnih sredstev oz. porastu koeficienta absolutne likvidnosti, kar

kaže na uspešno izvajanje politike obratnega kapitala.

-1.000

-800

-600

-400

-200

-

200

400

600

800

1.000

1.200

denarna sredstva na računu

dolg do krovnega podjetja

50

Iz vrednosti koeficientov lahko razberemo, da ima podjetje še veliko rezerve za

zaostrovanje politike upravljanja z obratnim kapitalom, saj so koeficienti precej visoki

glede na mejne vrednosti. Vendar je potrebno poudariti, da mora pri tem upoštevati

razmere na trgu, interese prodaje ter politiko poslovanja in smernice krovnega podjetja.

Grafični prikaz gibanja koeficientov likvidnosti od leta 2006 do leta 2011

Spodnja grafa prikazujeta gibanje koeficientov absolutne, pospešene in tekoče likvidnosti

od leta 2006 do leta 2011. Vrednosti na ordinatnih oseh predstavljajo vrednosti

posameznih koeficientov.

Iz zgornjih grafičnih prikazov je razvidno, da je podjetje izvajalo uspešno politiko

upravljanja (zmanjševanja) obratnega kapitala predvsem v letih 2007, 2008 in 2011, kjer so

koeficienti vseh treh vrst likvidnosti kazali pozitivne vrednosti. Podjetje je bilo tako

tekoče, pospešeno kot absolutno likvidno. Ugotovimo lahko porast denarnih sredstev in s

tem (dnevne - na dan 31.12.) plačilne sposobnosti in hkrati upad ostalih komponent

obratnega kapitala. Podjetje je torej uspelo preko zmanjšanja terjatev in zalog ter

povečanja obveznosti pridobiti več razpoložljivih denarnih sredstev.

-15

-10

-5

0

5

10

15

20

25

koef.absolutne likv.

koef. pospešene likv.

koef.tekoče likvidnosti

-15

-10

-5

0

5

10

15

20

25

koef.absolutne likv.

koef. pospešene likv.

koef.tekoče likvidnosti

51

6. SKLEP

V času recesije podjetja skušajo pridobiti dodatna sredstva za svoje poslovanje in razvoj na

različne načine. Izkazalo se je, da je aktivna politika upravljanja z obratnim kapitalom eden

izmed načinov povečanja razpoložljivih denarnih sredstev podjetja. Hitreje kot se obračajo

zaloge v podjetju, hitreje kot se vnovčijo terjatve in kasneje ko se plačajo obveznosti, več

razpoložljiega denarja ostane podjetju za ponovno investiranje.

Obratni kapital, ki ga nekateri enačijo z obratnimi sredstvi ali gibljivimi sredstvi, zajema

terjatve, zaloge in denarna sredstva. Če od tega odštejemo kratkoročne obveznosti, s

katerimi najpogosteje mislimo obveznosti do dobaviteljev, dobimo neto obratni kapital. To

je pravzaprav tisti del dolgoročnih virov, ki financira kratkoročna sredstva, navadno stalne

zaloge, ki v podjetju ostajajo dalj časa v enakem obsegu.

Upravljanje z vsako od komponent obratnega kapitala zahteva od podjetja definiranje

politike upravljanja z obratnim kapitalom ter sodelovanje vseh funkcij v podjetju pri

optimalnem udejanjanju le te.

Definiranje takšne politike zahteva optimalno izbiro med različnimi opcijami, katerih

skrajni sta konservativna in restriktivna politika upravljanja z obratnim kapitalom. Podjetje

izbere ustrezno varianto, ki mu omogoči usklajevanje med tem, da maksimira svojo

rentabilnost s plasiranjem presežnih sredstev ter zagotavljanjem potrebnih sredstev za

nemoteno poslovanje podjetja.

Če podjetje izvaja preveč restriktivno politiko obratnega kapitala, lahko to privede do težav

v poslovanju (prekinitev ali utavitev poslovanja) ter v zvezi s tem z likvidnostjo in plačilno

sposobnostjo v primeru prevelikih investicij. Če podjetje izvaja preveč konzervativno

politiko upravljanja obratnega kapitala, se povečajo stroški financiranja, izterjave,

skladiščenja..., pri čemer podjetje zamuja priložnosti investiranja.

Zagotavljanje likvidnosti in plačilne sposobnosti je eno izmed temeljnih finančnih načel ter

je za poslovanje podjetja življenjsko pomembno. Če podjetje ni sposobno poravnavati

svojih obveznosti, se mu dolgovi kopičijo, pridobi rezime neplačnika, povečajo se stroški

poslovanja, s čimer zapade v še večje dolgove, poveča se izguba. Končni izid takega

poteka je propad podjetja. Zato je zagotavljanje dnevne in dolgoročne plačilne sposobnosti

nujno za uspešno poslovanje podjetja. Kratkoročna plačilna sposobnost zagotavlja

poravnavo obveznosti na dan zapadlosti. Dolgoročno plačilno sposobnost mnogi enačijo s

kapitalsko ustreznostjo. Podjetje naj bi bilo kapitalsko ustrezno, kadar ima zadosti

dolgoročnih virov financiranja za nemoteno poslovanje in obvladovanje tveganj.

Pojma likvidnosti in plačilne sposobnosti sta tesno povezana. Likvidnost pomeni, kako

hitro in s kakšnimi stroški preoblikujemo neko vrsto sredstev v denarno obliko. Denar pa

pravzaprav zagotavlja plačilno sposobnost. Lahko bi rekli, da več kot ima podjetje sredstev

v manj likvidnih oblikah, večja je možnost, da bo sčasoma plačilno nesposobno.

Tudi kazalniki plačilne sposobnosti in likvidnosti se prekrivajo, npr. kazalnik dnevne

plačilne sposobnosti in kazalnik absolutne likvidnosti.

Plačilna nesposobnost ter nelikvidnost vodita v nespoštovanje dogovorjenih pogojev

plačevanja ter neplačevanje dolgov, kar imenujemo plačilna nedisciplina. Največji problem

le-te je pravzaprav verižna reakcija, ki jo sproži en neplačnik. Ko ta ne poravna obveznosti

drugemu udeležencu v poslovni verigi, ta ne more plačati svojih obveznosti in s tem prav

52

tako postane neplačnik svojim dobaviteljem. Zato je pomembno, da je plačilna nedisciplina

primerno sankcionirana, tako zakonsko kot neformalno.

V gradbeni dejavnosti smo v zadnjem času priča porastu plačilne nediscipline, kar je

posledica razmer na trgu gradbene dejavnosti, kjer je v zadnjih letih propadla večina

velikih slovenskih gradbenih podjetij. Tako so tudi manjša podjetja ostala brez plačil in

posledično, če so se uspela izogniti propadu, zaostajala s svojimi plačili.

Podjetje Sika d.o.o. je vrsto let uspešno poslovalo v gradbeni dejavnosti, danes pa je prav

tako primorano izvajati vrsto ukrepov za obstoj in uspešno poslovanje podjetja. Eden

izmed njih je aktivno izvajanje politike upravljanja z obratnim kapitalom.

Na primeru smo prikazali, kako je ta politika vplivala na posamezne komponente

obratnega kapitala, na celotni izračunani neto obratni kapital ter na denarna sredstva.

Lahko sklenemo, da so se parametri vseh komponent obnašali podobno v opazovanem

obdobju od leta 2006 do leta 2011. Vse vrednosti so bile v letu 2006 slabše glede na cilj

zmanjševanja neto obratnega kapitala. V letu 2007 se začne v podjetju izvajati aktivna

politika upravljanja z obratnim kapitalom, kar se odraža tudi na vrednostih posameznih

parametrov. Te postanejo v naslednjih dveh letih ugodnejše glede na cilj.

Žal so na poslovanje v letih 2009 in 2010 bistveno vplivale razmere na trgu, kar je

razvidno tudi iz posameznih vrednosti neto obratnega kapitala ter vrednosti posameznih

komponent za ti dve leti.

V letu 2011 je podjetje zaradi razširjene plačilne nediscipline zaostrilo politiko obratnega

kapitala na vseh področjih, predvsem pa kreditno politiko, kar se pokaže za izredno

uspešno potezo, saj se parametri v letu 2011 bistveno izboljšajo na vseh področjih in tudi

povsod presežejo plan.

Kako določene vrednosti posameznih komponent obratnega kapitala in tudi neto obratni

kapital v celoti vplivajo na izračun nekaterih kazalnikov likvidnosti in plačilne

sposobnosti, smo pokazali v zadnjem delu diplomske naloge.

Ugotovimo lahko, da aktivno izvajanje politike obratnega kapitala (v tem primeru podjetje

želi znižati vrednosti posameznih parametrov neto obratnega kapitala) pomembno vpliva

na likvidnost in plačilno sposobnost podjetja. Medtem ko se koeficienta pospešene in

tekoče likvidnosti znižujeta, se povečuje koeficient absolutne likvidnosti oz. plačilne

sposobnosti. To pomeni, da podjetje hitreje obrača svoj denar z zmanjševanjem terjatev in

zalog, povečevanjem obveznosti, zato lahko presežek denarja nameni za investicije.

Zaključimo lahko, da aktivna politika upravljanja z neto obratnim kapitalom pomembno

vpliva na likvidnost in plačilno sposobnost podjetja, posledično pa tudi na njegov nadaljni

razvoj.

53

7. POVZETEK

Neto obratni kapital v splošnem definiramo kot razliko med gibljivimi sredstvi in

kratkoročnimi obveznostmi. Optimalno upravljanje z obratnim kapitalom pomembno

vpliva na likvidnost in plačilno sposobnost podjetja. Likvidnost pomeni, koliko časa in

sredstev potrebujemo, da premoženje podjetja spremenimo v najbolj likvidno obliko-denar.

Plačilno sposobnost pa v splošnem opredelimo kot sposobnost poravnavanja obveznosti ob

roku njihove zapadlosti.

Težave z likvidnostjo in plačilno sposobnostjo lahko privedejo do plačilne nediscipline, ki

je danes v Sloveniji velik problem. Gre za nespoštovanje dogovorjenih rokov in pogojev

plačevanja med podjetji, kar pogosto vodi k verižni reakciji in lahko ogrozi poslovanje več

podjetij v poslovni verigi.

Ključne besede: neto obratni kapital, terjatve, zaloge, denarna sredstva,

obveznosti,likvidnost, plačilna sposobnost, plačilna nedisciplina

8. SUMMARY

Net working capital we could define as a difference between tangible assets and short term

liabilities. Optimal policy of NWC has an important impact to company's liquidity and

solvency. Liquidity means how much time and costs we need to transform company's

assets to the most liquid shape-money. Solvency we define as an ability of paying the

obligations at their due time.

Problems with liquidity and solvency leads to problems with paying discipline, which is a

significant problem in Slovenia. Means not respecting payment terms between companies,

which can often leads to chain reaction and can have negative impact to the business of all

companies in the business chain.

Key words: net working capital, accounts receivable, inventories, cash, laibilities, liquidity,

solvency, payment discipline

54

9. VIRI IN LITERATURA

1. AJPES. Pojasnila za gospodarske družbe. Dostopno na:

http://www.ajpes.si/fipo/Pojasnila_za_gd.asp.

2. Bastos R. Rafael, Pindado Julio. 2004. Trade credit policy: Theory and empirical

Evidence. Dostopno na: http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=616681

3. Bergant Živko. 2008. Izvedbeni vidiki ZFPPIPP v okviru kodeksa poslovno finančnih

načel. Gradivo za seminar.

4. Bergant Živko. 2012. Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja. Ljubljana:

Inštitut za poslovno računovodstvo.

5. Bertoncelj Andrej. 2012. Poznavanje financ za večjo uspešnost: osnove poslovnih financ

za nefinančnike. Gradivo za seminar. ZDS.

6. Brigham Eugene F., Gaspenski Luis C.. 2004. Intermediate financial management.

London: Thompson leaening.

7. Brigham Eugene F., Houston Joel F.. 2001. Fundamentals of financial management. :

Harcourt College.

8. Direktiva 2000/35/EC. 2000. Dostopno na:

http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2000:200:0035:0038:en:PDF

9. Djenadić Zorica. 2007. Plačilna nedisciplina v Sloveniji in Evropi. Diplomsko delo.

Ljubljana: EF.

10. Filipič Drago, Markovič-Hribernik Tanja. 1998. Osnove financ. Zapiski

predavanj. Maribor: EPF.

11. Filipič Drago, Mlinarič Franjo. 1999. Temelji podjetniških finac. Maribor: EPF.

12. Igličar Aleksander, Hočevar Marko. 2011. Računovodstvo za managerje. Ljubljana:

GV Založba.

13. Ivankovič Gordana. 2009. Osnove podjetniških financ. Portorož: Fakulteta za turistične

študije.

14. Križaj Samo, Orehek Jožica. 2007. Kreditna politika podjetja Sika d.o.o.. Interno

gradivo podjetja Sika d.o.o..

15. Mlinarič Franjo. 2000. Ali bo zakon o finančnem poslovanju podjetij res opravil s

finančno nedisciplino?. Ljubljana. IKS XXVII 6, str. 15-37.

16. Prašnikar Janez. 2002. Analiza plačilnih navad in plačilne discipline v Sloveniji.

Ljubljana. Ekonomska fakulteta.

55

17. Rebernik Miroslav, Repovž Leon. 2000. Od ideje do denarja: podjetniški proces.

Ljubljana: Gospodarski vestnik.

18. Repovž Leon. 1994. Management. Radovljica: Didakta.

19. Repovž Leon, Peterlin Jožko. 2000. Finaciranje. Koper: Visoka šola za management.

20. Schneider Wilfried, Schwankhart Karl, Wirth Helga, Grbenic Stefan. 1999.

Gospodarsko poslovanje 2. Ljubljana: Mohorjeva založba Celovec-Dunaj-Ljubljana.

21. SRS 2006. Dostopno na: http:/www.si-revizija.si/dokumenti/srs/srs_2006/srs05.pdf.

22. Urbas Matej. 2010. Upravljanje obratnega kapitala in donosnost malega in

srednje velikega podjetja v Sloveniji. Magistrsko delo. Maribor: EPF

23. ZFPPIPP. 2007. Dostopno na: http://zakonodaja.com/zakon/zfppipp

24. Zimič Dragica. 2005. Likvidnost in plačilna sposobnost podjetij. Diplomsko delo.

Ljubljana:EF.