UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Sašo Pleteršič

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

BLIŽNJI VZHOD PO PRVI SVETOVNI VOJNI

Graduation thesis

HISTORY OF MIDDLE EAST AFTER 1.ST WORLD WAR

Mentor: Kandidat:

izr. prof. dr. Dragan Potočnik Sašo Pleteršič

Maribor, 2016

Lektorica: Nina Ditmajer, profesorica slovenščine

Prevajalka: Nastja Ditmajer, profesorica angleščine in teologije

Zahvala

Za čas in vso pomoč pri nastajanju diplomske naloge ter nasvete se zahvaljujem mentorju izr.

prof. dr. Draganu Potočniku.

Za pomoč in podporo se zahvaljujem tudi lektorici Nini Ditmajer, prevajalki Nastji in svoji

družini, ki mi je ves čas študija stala ob strani, me podpirala in spodbujala. Zahvaljujem se

tudi punci Vanesi Fideršek, ki mi je pri zaključku študija še posebej stala ob strani.

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

IZJAVA

Podpisan Sašo Pleteršič, rojen 25. 7. 1988 v Mariboru, študent Filozofske fakultete Univerze

v Mariboru, smer dvopredmetna zgodovina in sociologija, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Bližnji vzhod po prvi svetovni vojni pri mentorju izr. prof. dr. Dragan Potočnik

avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

(podpis študenta)

Maribor, 2016

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................................................... 4

2 ZGODOVINA BLIŽNJEGA VZHODA ......................................................................................................... 6

2.1 Obdobje do nastopa islama ........................................................................................................ 6

2.2 Pojav islama ............................................................................................................................... 11

2.3 Osmanski in Safavidski imperij ............................................................................................... 16

3 PROPAD OSMANSKEGA IMPERIJA ...................................................................................................... 21

3.1 Vzroki za propad ....................................................................................................................... 21

3.2 Evropska nadoblast ................................................................................................................... 22

3.3 Konec evropske nadoblasti ....................................................................................................... 33

4 NAPETOSTI NA OBMOČJU BLIŽNJEGA VZHODA ................................................................................. 52

4.1 Nastanek Izraela in napetosti med državami .......................................................................... 52

4.2 Napetosti med državami ........................................................................................................... 58

4.3 Zalivska vojna ............................................................................................................................ 71

4.4 Napad ZDA na Irak .................................................................................................................. 79

4.5 Sirska državljanska vojna ........................................................................................................ 83

6 VIRI IN LITERATURA .......................................................................................................................... 101

KAZALO SLIK

Slika 1: Najstarejše civilizacije na Bližnjem vzhodu ................................................................................. 9

Slika 2: Imperiji na Bližnjem vzhodu ...................................................................................................... 18

Slika 3: Dogovor o razdelitvi Bližnjega vzhoda ...................................................................................... 26

Slika 4: Šiiti in suniti na Bližnjem vzhodu ............................................................................................... 51

Slika 5: Pot Izraela k neodvisnosti ......................................................................................................... 57

Slika 6: Povečano ozemlje Izraela po vojni 1967 ................................................................................... 64

Slika 7: Ozemeljske pridobitve v iraško-iranski vojni............................................................................. 70

Slika 8: Zalivska vojna ............................................................................................................................ 77

Slika 9: Ozemlja, kjer je prisotna ISIS. .................................................................................................... 95

POVZETEK

Tema moje diplomske naloge je Bližnji vzhod po prvi svetovni vojni. Dogajanje na tem

področju je bilo v zgodovini zelo razgibano, kar je opazno še danes. V nalogi poskušam

prikazati dogajanje po končani prvi svetovni vojni tudi s pomočjo zgodovine, saj je bilo to

zelo pestro že od pojava prvih civilizacij in islama, ki je pustil v zgodovini Bližnjega vzhoda

največji pečat. Nenehno so se ponavljale napetosti v religiji med šiiti in suniti, ki so večinoma

prerasle v vojne. Tako je bilo tudi v obravnavanem obdobju, kjer se verskim vzrokom

pridružijo še judovski dejavnik in zahodne velesile, ki so zaradi lastnih interesov ta nasprotja

krepile do te mere, da je v današnjem času območje Bližnjega vzhoda ena od najbolj nemirnih

regij.

Ključne besede: Bližnji vzhod, islam, judovstvo, šiiti, suniti, vojne

Abstract

My diploma thesis presents the Middle East after the First World War. Happenings in the

history of this area were very eventful, which is noticeable today. With the help of history I

try to display the developments after the First World War which were very varied since the

emergence of the first civilizations and Islam. The latter left the largest mark in the history of

the Middle East. Tensions in religion between Shiites and Sunnis were occurring constantly

and most of them escalated into war. This was also the case in the period where the Jewish

factor and the Western forces joined religious causes. As a result of self-interest, Western

forces strengthen the conflicts to such an extent that today Middle East region is one of the

most turbulent regions.

Key words: Middle East, Islam, Judaism, Shiites, Sunnis, wars.

4

1 UVOD

V svoji diplomski nalogi se posvečam območju Bližnjega vzhoda po končani prvi svetovni

vojni, saj se mi zdi dogajanje na tem območju izjemno pomembno. Tukaj so nastale prve

civilizacije, danes pa je zelo pomembno zaradi drugih, bolj zaskrbljujočih dogodkov.

Obravnavan čas je pomemben za vse današnje aktualno dogajanje v tem prostoru.

Moj cilj pri pisanju diplomske naloge je poiskati vzroke za današnje aktualno dogajanje na

tem področju v zgodovini. Menim, da imajo vse današnje težave v tem prostoru izvor v času

pojava islama, še posebej pa po končani prvi svetovni vojni in nastanku današnjih držav.

Na območju Bližnjega vzhoda so prve civilizacije omenjene že pred našim štetjem. Tam so

nastale zaradi ugodne geografske lege in ugodnih razmer za poselitev. V sedmem stoletju se

je na območju Bližnjega vzhoda pojavila nova vera – islam. Pred tem so bila verovanja na tem

območju poganska. Kasneje se je islam razcepil na več novih strank, med katerimi so se

pojavile napetosti, ki so se rešile z vojno in cepitvijo. Pri tem sta bili najmočnejši dve stranki

– šiiti in suniti. Temu obdobju je sledil čas vojn in širjenja islama, v času dinastije Omajadov

tudi preko severne Afrike do območja današnje Španije. Nato se na območju Bližnjega

vzhoda pojavita dva mogočna imperija, osmanski in safavidski, ki sta imela na tem območju,

prvi do 20. stoletja in drugi do 18. stoletja, največji vpliv. Po končani prvi svetovni vojni je

razpadel še drugi od obeh omenjenih imperijev, osmanski. Na njegovem nekoliko

zmanjšanem ozemlju so se pojavile nove države, med njimi tudi Turčija, ki medtem postane

republika. V času druge svetovne vojne na obravnavanem območju ne moremo govoriti o

močni lokalni oblasti, saj so tam imele velik vpliv evropske države. Ta se je nekoliko

zmanjšal v drugi polovici 20. stoletja, ko so nastale nove države: Sirija, Izrael, Libanon, Iran

in Irak. Po tem obdobju nastajanja novih držav je med njimi prišlo do napetosti, ki so vodile v

številne vojne, na tem območju prisotne vse do danes.

Pri pisanju diplomske naloge sem si pomagal predvsem z literaturo starejših obdobij, pri

pisanju poglavij o bolj aktualnih temah pa tudi z internetnimi viri, ki aktualno dogajanje

opisujejo bolj podrobno ter že tudi sami iščejo povezave in vzroke v preteklosti, ki vodijo do

današnjih dogodkov. Vendar sem pri tem moral paziti, da sem predelal različne članke in tako

dobil najbolj objektivno sliko.

5

Diplomska naloga ima naslednje cilje: potrditi razmišljanje, da imajo aktualna dogajanja

vzroke pri nastanku islama in njegovi cepitvi; opisati dogajanja v 20. stoletju, ko je na tem

območju nastalo veliko novih držav; opisati notranjo situacijo in odnose v državah ter odnose

med posameznimi državami na tem območju.

Diplomska naloga je razdeljena na posamezna poglavja. V prvem opisujem najstarejšo

zgodovino na tem področju, pojav in cepitev islama, osvajanja v času islama in nastanek ter

odnose med osmanskim in safavidskim imperijem. V naslednjem poglavju se posvečam

propadu osmanskega imperija, ki se je zgodil po končani prvi svetovni vojni, vzrokih za

propad in posledicah, ki jih je le-ta imel na ljudstva v regiji. V naslednjem poglavju pišem o

neodvisnosti posameznih držav, ki so se pojavile po razpadu osmanskega imperija, in o

nastanku države Izrael. Posebej se posvečam notranjepolitičnim situacijam v teh državah in

iščem vzroke za napetosti med državami na območju Bližnjega vzhoda. V zaključku

diplomske naloge pišem o povsem aktualnih dogajanjih na tem območju, od prvega napada

ZDA na Irak, drugega napada na Irak, državljanske vojne v Siriji in pojava ISIS-a.

6

2 ZGODOVINA BLIŽNJEGA VZHODA

2.1 Obdobje do nastopa islama

Prve civilizacije na območju Bližnjega vzhoda segajo v obdobje pred našim štetjem. Vse prve

civilizacije na tem območju so nastale ob rekah, ki so imele zaradi podnebnih razmer ključno

vlogo. Prva mesta se tako pojavijo pred šest tisoč leti ob rekah Evfrat in Tigris, nekoliko

kasneje še ob reki Nil. Pravi začetki civilizacije se pojavijo ob rekah Tigris in Evfrat, in sicer

ob njunem spodnjem toku. Tja se prvi priseljenci, nomadska ljudstva, naselijo med šest in štiri

tisoč leti pred našim štetjem. Po prihodu na to območje opustijo takratni način življenja in se

začno ukvarjati tudi s poljedelstvom in živinorejo. To so jim omogočali njihovi izumi in

zmožnost zajezitve rek. V okolici rek so tako začeli graditi prekope, po katerih so do polj

napeljali povezavo, po kateri je iz rek ta polja zalivala voda. To jim je omogočilo, da so lahko

na določenem ozemlju ostali dalj časa, saj so bili s hrano preskrbljeni čez vse leto. Kasneje se

ob primernem kmetovanju in pomoči izumov pojavi tudi presežek v hrani ter ostalih stvareh,

kar je omogočilo nov sloj trgovcev, rokodelcev in pisarjev.1

Prvo visoko civilizacijo je v spodnjem toku rek ustvarilo ljudstvo Sumercev. Tako so sredi

tretjega tisočletja pred našim štetjem tam iz prvih naselbin nastala prva velika mesta. Med

njimi je bilo bolj pomembno in bogato mesto Uruk. Temelj civilizacij na tem območju sta

predstavljala namakalno poljedelstvo, ki je omogočalo zadostno preskrbo in kasneje tudi

presežke, in trgovina, ki je zaradi ugodne geografske lege omogočala stike z drugimi ljudstvi

ter prodajo teh presežkov ali oskrbo z drugimi stvarmi, ki na tem območju niso bila dostopna.

Vodilno vlogo v teh državah so imeli svečeniki, saj je iz njihovih vrst izšel kralj. Zaradi

kopičenja presežkov je prišlo okoli tretjega tisočletja pred našim štetjem tudi do iznajdbe

pisave, ki je svečenikom omogočala, da so popisali zalogo v templjih. Vso bogastvo, ki se je

kopičilo v teh mestih, je privabljalo različna nomadska ljudstva, ki so jih napadala in se borila

1 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, (Maribor, 2006), str. 13–14 (dalje: Potočnik, Azija).

7

za prevlado nad mesti. Po vmesnih obdobjih vladanja nomadskih ljudstev so se posamezna

mesta ponovno osamosvojila okoli leta dva tisoč pred našim štetjem.2

Po ponovnem padcu moči mest v spodnjem delu toka rek Evfrat in Tigris se politična moč

preseli na zgornje območje omenjenih rek, kjer se okoli leta tisoč devetsto pred našim štetjem

pojavi babilonsko kraljestvo. Največji razcvet je kraljestvo doživelo pod vladarjem

Hamurabijem,3 ki je razširil kraljestvo in ob tem pustil velik pečat na področju zakonodaje. V

času njegovega vladanja nastane Hamurabijev zakonik, ki ima temelje v sumerskih in

akadskih zakonih. Te zakone je Hamurabi izboljšal in z njimi uredil socialno, ekonomsko,

vojaško in posestno pravo v 282 členih. Po njegovi smrti ga nasledijo nesposobni vladarji,

okoli leta tisoč šesto pred našim štetjem pa državo uničijo Hetiti. Severno od omenjenega

področja se razvijajo mestne državice na območju, imenovanem Asirija. Zaradi svoje lege in

nenehnih bojev z gorskimi plemeni so imele malo skupnega s kulturami na območju

Mezopotamije. Okrog leta devetsto pred našim štetjem so se tako podale v osvajanje

Mezopotamije, kjer so zaradi svoje dobre vojaške izurjenosti in opremljenosti osvajale mesto

za mestom. Pri tem so bili zelo nasilni, saj so po zavzetju mesta le-tega izropali, razdejali,

prebivalce pa pobili. Kljub tej krutosti so vsa najvažnejša dela Babiloncev zbrali v svoji veliki

knjižnici in tako ohranjali sumersko kulturo.4

Babilonci se nikoli niso povsem podredili Asircem; proti njim so vodili upore in po enem od

njih so začeli uspešen upor. V šestem stoletju so ustanovili novobabilonsko kraljestvo, ki je

osvojilo južno Mezopotamijo, Sirijo, ki so jo osvojili od Egipta, po uničenju Salomonovega

templja v Jeruzalemu pa so judovsko prebivalstvo zasužnjili. Tako je Babilon postalo eno

največjih in najbolj cvetočih takratnih mest. V njem je cvetela trgovina, trgovci, glasbeniki in

svečeniki so se držali tradicije Sumercev, tudi v pravu je bil v veljavi Hamurabijev zakonik. V

stoletjih, ki so sledila, so mestu najprej vladali mogočni Perzijci. Nato je to počasi propadlo,

podobno kot ostala mesta na tem območju. Dvesto let kasneje so območju zavladali Sasanidi,

2 Potočnik, Azija, str. 15–16.

3 Hamurabi (–1750 pr. n. št.) se je rodil v Babiloniji na ozemlju današnjega Iraka. Bil je šesti vladar svoje

dinastije zapored in ob tem najbolj znan. V pravni red države je uvedel Hamurabijev zakonik, ki je bil eden prvih

v zgodovini, ki je urejal področje prava (Renger, Johannes M., Hammurabi, Encyclopædia Britannica, 2015,

http://www.britannica.com/biography/Hammurabi, pridobljeno 12. 5. 2016).

4 Potočnik, Azija, str. 16–18.

8

ki so jedro nove perzijske države postavili v Mezopotamijo, glavno mesto pa prestavili le

šestdeset kilometrov od Babilona. Zaradi raznolikosti kultur, ki so se pod Perzijci združile, na

tem območju pride tudi do mešanja religij. Tako so tukaj sobivali kristjani, pogani, judi ter

pripadniki sekt in kultov. Na koncu država Sasanidov od vseh religij sprejme islam.5

Kot sem prikazal v prejšnjih odstavkih, je prihajalo na območju Mezopotamije do nenehnih

vzponov in padcev kultur. Vsaka od kultur, ki je zamenjala prejšnjo, je ohranila del nje in tako

so se določene stvari ohranile tudi več tisočletij. Razvili so umetnost arhitekture in predvsem

Hamurabijev zakonik, ki je ohranjen še danes in priča o visoki stopnji razvoja kultur v

Mezopotamiji na področju prava. Velik pečat je pustila tudi zasnova mesta Babilon, ki je bilo

ogromno; obdajalo ga je dvojno obzidje, dolgo več kilometrov. Pomembno izročilo sumerske

civilizacije je pisava, ki je bila na začetku slikovna, nato klinopisna, v prvem tisočletju pred

našim štetjem pa jo je nadomestil alefabet. Pisavo so, kot sem že omenil, izumili iz povsem

praktičnih razlogov. Uporabljali so jo predvsem svečeniki in nato trgovci pri zapisovanju

zalog ter pisanju računov. Na področju verovanja so se na tem območju kasneje pojavila

najvplivnejša monoteistična verovanja. V času prvih kultur pa so Sumerci častili naravne

pojave; pri tem je vsako mesto imelo svojega boga zaščitnika.6

5 Potočnik, Azija, str. 17–19.

6 Potočnik, Azija, str. 19–22.

9

Slika 1: Najstarejše civilizacije na Bližnjem vzhodu (vir: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2006-

1/6%20skriv.htm, pridobljeno 3. 5. 2016)

Drugo področje Bližnjega vzhoda, kjer so se razvile prve civilizacije, so naseljevala semitska

ljudstva. Gre za področje ob levantski obali, kjer se je v drugem tisočletju pred našim štetjem

razvilo ljudstvo Feničanov. Tudi tukaj na začetku govorimo o mestnih državah, ki so ob

mestu obsegala še ozek obalni pas. Na tem območju so se ukvarjali z gojenjem različnih

rastlih, najbolj pa je to ljudstvo slovelo po izdelavi blaga, obarvanega s škrlatno barvo, ki so

ga izvažali po Sredozemlju. Pod vodstvom mest so se nato začele povezovati v zvezo mestnih

državic, vsaki od njih pa je vladal kralj ob pomoči sveta starešin. Zaradi specifične lege so

poseljevali le ozek obalni pas in se zgodaj osredotočili na morje. Hitro so začeli pluti po

Sredozemlju in na obalah ustanavljali svoje kolonije. Pri tem so bili vodilni pri prenašanju

vplivov različnih kultur po Sredozemlju. Potrebno je poudariti, da svoje značilne kulture niso

imeli, saj se je preveč čutil vpliv vseh ostalih. Njihov največji prispevek h kasnejšim narodom

je iznajdba feničanskega alfabeta, ki so ga od njih prevzeli Grki in Rimljani, od njih pa ostala

Evropa.7

7 Potočnik, Azija, str. 23.

10

Južno od feničanskih mest se je razvila Palestina. Tja so se pred dva tisoč leti pred našim

štetjem preselili semitski Hebrejci, ki so bili sestavljeni iz izraelskih in judovskih rodov. Na to

območje so se kot nomadsko ljudstvo preselili iz Egipta. Severno zvezo desetih plemen

imenujemo Izrael, južno, ki sta jo sestavljala dva plemena, imenujemo Juda. V borbi proti

Filistejcem so uspeli pod kraljem Davidom,8 ki je ob tem zasedel tudi Jeruzalem, ki je postal

glavno mesto njegovega kraljestva. Po njegovi smrti se je razdelil na severno državo Izrael in

južno Judejo. Takrat so jih zasužnjili Babilonci, nazaj v Palestino pa jim je nato dovolil oditi

perzijski vladar. Od takrat so bili pod oblastjo Perzijcev, nato imperija Aleksandra Velikega,9

kasneje pod Selevkidi, ki so ohranili perzijsko ureditev. Glavni zapuščini Palestincev sta

Sveto pismo na področju literature in mesto Jeruzalem na področju arhitekture .10

Med prvotnimi civilizacijami in ljudstvi so tudi Hetiti in Perzijci. Prvi so ljudstvo, ki je na

območje Anatolije vdrlo pred dva tisoč leti pred našim štetjem, kasneje pa so začeli vdirati na

področje Sirije in zasedli tudi mesto Babilon. Sredi drugega tisočletja pred našim štetjem je po

državni reformi vladar izgubil svojo absolutistično moč, v omenjenem obdobju je nastal tudi

hetitski zakonik, ki se od Hamurabijevega razlikuje po svoji humanosti. Prvotno so prebivali

na anatolski planoti, kjer je veliko kamnin. Zato se njihovo stavbarstvo povsem razlikuje od

tistega v Mezopotamiji, kjer je prevladovala glina. Na drugi strani so Perzijci prvotno bili

nomadi v osrednji Aziji in so se na iransko planoto preselili v devetem stoletju pred našim

štetjem. Dokler Perzije niso zavzeli Arabci, je imela štiri obdobja cesarstev. Perzijska

dinastija Ahajmenidov je bila ustanovljena v šestem stoletju pred našim štetjem. Znana je bila

po vojaški moči in osvajanjih; takrat so dosegli največji obseg Perzije do tedaj. Največji obseg

so imeli pod kraljem Darejem I.,11

ko so osvojili dolino reke Ind, Trakijo in se borili z Grki.

8 David (–962 pr. n. št.) se je rodil v Jeruzalemu. Bil je drugi na prestolu izraelskih kraljev, utrdil je kraljestvo in

za prestolnico določil Jeruzalem. V kraljestvu je združil Jude (J. Coert Rylaarsdam, Encyclopædia Britannica, b.

d., http://www.britannica.com/biography/David, pridobljeno 12. 5. 2016).

9 Aleksander Veliki (356 pr. n. št.–323 pr. n. št.) se je rodil v Makedoniji, umrl pa v Babilonu. Od svojega očeta

je dobil urejeno državo, ki jo je v času svojega življenja še nadgradil. Tako je v vojnah premagal Perzijce in z

vojsko prispel do Indije. V času njegovega vladanja je bila značilna izjemno močna vojska, ki je temeljila na

konjenici (Frank W. Walbank, Alexander the Great, Encyclopædia Britannica, 2015,

http://www.britannica.com/biography/Alexander-the-Great, pridobljeno 12. 5. 2016).

10 Potočnik, Azija, str. 24–26.

11 Darej I. (550 pr. n. št.–486 pr. n. št.) je bil eden največjih vladarjev Perzije v času dinastije Ahajmenidov. Znan

je bil po svojih gradbenih projektih in zavojevalski taktiki. Tako je večkrat poskušal zavzeti Grčijo, vendar mu to

11

Ta je državo razdelil na dvajset provinc, v katerih so imeli tako splošno kot sodno oblast

satrapi. V tem času so poznali tudi enotno skupno valuto, imeli državno pošto in gradili ceste

predvsem za vojaške namene. Po koncu dinastije je sledilo obdobje vladanja Aleksandra

Velikega, nasledilo ga je obdobje Selevkidov in po propadu dinastija Arsakidov. V tretjem

stoletju našega štetja je na prestol prišla iranska dinastija Sasanidov, ki je bila na oblasti do

vdora Arabcev. Pod vladanjem te dinastije so beležili številne zmage nad Rimljani, imperij se

je raztezal od Armenije do današnjega Afganistana in Pakistana.12

Na področju umetnosti so vrh dosegli v obdobju dinastije Ahajmenidov, in sicer v

stavbarstvu; primer je poletna rezidenca vladarjev Persepola. Naslednji primer je Pazargad,

kot tretja takratna prestolnica se omenja Suza. V času dinastij Ahajmenidov do Sasanidov je

bila državna religija zaratustrstvo, kasneje se uveljavita mitraizem in manihejstvo.13

2.2 Pojav islama

O času pred pojavom islama in Arabcih obstaja zelo malo pisnih virov, zato je rekonstrukcija

življenja na Arabskem polotoku težja. Severni del polotoka je v sedmem stoletju našega štetja

spadal pod bizantinsko cesarstvo, v južnem, ki je spadal pod Perzijo, pa so dejansko vladali

premožni trgovci. Ti so živeli kot nomadi, nadzorovali so oaze in karavanske poti, med

plemeni pa so obstajale velike razlike. Kasneje se določena plemena naselijo v mestih, kjer se

začno ukvarjati s trgovino in obrtjo. Zaradi ugodne lege so premogli veliko kupno moč. Na

območju Arabskega polotoka so plemena govorila različne jezike, verovala so v tristo

različnih božanstev, na tem območju pa je bil po zaslugi kristjanov in Judov poznan tudi

monoteizem.14

ni uspelo. Kljub temu je v času vladanja zelo povečal ozemlje države (J.M. Munn-Rankin, Darius I,

Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/Darius-I, pridobljeno 12. 5. 2016).

12 Potočnik, Azija, str. 28–33.

13 Potočnik, Azija, str. 33–37.

14 Potočnik, Azija, str. 37–38.

12

Mesto Meka je predstavljalo središče dogajanja na polotoku že pred pojavom islama.

Politično so mesto obvladovali Kurajši, ki so se delili na več rodov, tudi Hašimite, iz katerih

je izhajal Mohamed. Le-ta je v otroštvu osirotel, vzgajala sta ga dedek in stric, od leta šeststo

deset pa je doživel več razodetij, ki jih je najprej oznanjal v krogu zaupnikov, nato pa kot

Božji odposlanec v Meki. Ker si je najprej želel pridobiti preproste ljudi, je govoril o enakosti

vseh spreobrnjenih. Po podatkih se je islam pojavil v letu šeststo enajst, in sicer v devetem

mesecu, imenovanem ramadan. Ker se ga je vladajoči razred ustrašil, so se vrstili napadi nanj.

Tako se je skupaj s privrženci umaknil v kasnejšo Medino, kjer ga priznajo za preroka. V

Medini je na novo določil obredje, kar pomeni odmik od judovstva in krščanstva, in določil za

vsakega muslimana pet stebrov. Prvi govori o priznanju, da je Alah edini Bog in Mohamed

njegov prerok, drugi določa opravljanje molitve petkrat na dan, tretji je zakonita miloščina, ki

omogoča zmanjševanje socialnih razlik. Četrti steber je post v svetem mesecu ramadan in peti

romanje v Meko za vsakega muslimana vsaj enkrat v življenju. Zbirka razodetij se nahaja v

Koranu, ki je napisan v verzih; v njem razlikujemo med tistimi iz Meke in Medine. Leta

šeststo trideset se je lahko vrnil v Meko.15

V času do njegove smrti je islam prevzela večino prebivalstva na Arabskem polotoku. Po

njegovi smrti se, ker ni imel moškega potomca, pojavi vprašanje nasledstva. Po plemenskem

običaju so izvolili novega vodjo. Na pobudo Mohamedovega zeta je to postal Abu Bakr.16

Ta

se je takoj po izvolitvi spoprijel z uporom plemen, ki so odrekla plačilo davkov. Leta šeststo

štiriintrideset ga je nasledi kalif Omar, ki velja za enega največjih kalifov. V naslednjih letih

je obračunal z odpadniki med Arabci in z močno vojsko začel osvajanja proti Bizancu in

sasanidski Perziji. Ključ za uspehe osvajanj se ni skrival v dobri oborožitvi ali dobri taktični

vojaški pripravi, ampak v navdušenju Arabcev ob osvajanjih in širjenju svoje vere. Tako so v

njegovem času osvojili Sirijo, Palestino, Irak, Armenijo, Perzijo in prodrli v Egipt. Osvojena

ozemlja je podeljeval svojim podložnikom v upravljanje, ob tem pa je v teh pokrajinah pustil

njihovo kulturo, jezik in upravo, zaradi manjših dajatev pa so dobro sprejeli islam. Nasledniki

so osvojili Anatolsko planoto in Armenijo. Po umoru naslednjega kalifa je izvolitev dosegel

15 Potočnik, Azija, str. 39–41.

16 Abu Bakr (573–634) je bil eden od Mohamedovih najtesnejših sodelavcev. Ta se je poročil z njegovo mlajšo

hčerko in se odpravil z njim na pot do Medine. V Medini je bil Mohamedov vrhovni svetovalec, ki je v času

njegove bolezni vodil molitve (Abu Bakr, Encyclopædia Britannica, 2016,

http://www.britannica.com/biography/Abu-Bakr, pridobljeno 10. 5. 2016).

13

Mohamedov zet kalif Ali, kar je sprožilo državljansko vojno. Ob tem se oblikuje več novih

strank, od katerih sta najpomembnejši šiitska in sunitska. Prvim je pripadal Mohamedov rod,

v drugem so se zbrali podporniki guvernerja Sirije Moavija. Po smrti Alija se je Moavi oklical

za kalifa in ustanovil dinastijo Omajadov, Alijev sin pa je po uporu s tovariši v Karbali padel;

tako je Karbala postala sveti kraj šiitov.17

Prvo obdobje osvajanja Arabcev se je začelo s kalifom Omarjem, v drugem obdobju pa je

glavno besedo imela dinastija Omajadov. V tem obdobju se dvor preseli v Damask, kjer si

najprej podredijo Perzijo, na zahodu pridejo čez severno Afriko do Atlantika, leta sedemsto

enajst pa na Pirenejski polotok do Pirenejev. Istočasno so ustanovili tudi močno pomorsko

floto, ki je zadoščala za zasedbo Cipra in prvo obleganje Konstantinopla. Kot glavnega kalifa

je potrebno omeniti začetnika Moavija, ki je osnoval dedni kalifat. Naslednji pomemben

predstavnik je bil Abd al Malikm, ki mu je po desetletjih državljanskih vojn ponovno uspelo

povezati in utrditi kalifat. S uvedbo arabščine kot upravnega jezika tudi na podjarmljenih

delih je poenotil upravo. Vzpostavil je stik s Slovani in na področju znanosti na svojem dvoru

prevajal antična dela v arabski jezik ter na ta način pripomogel, da so se ohranila. Prav v

obdobju vladavine Omajadov lahko govorimo o dokončni ločitvi islama na dva tokova, ki sta

kasneje zaznamovala zgodovino.18

V času dinastije Omajadov so kljub različnim etničnim skupnostnim glavne funkcije dobili

Arabci. Zaradi tega je prihajalo do uporov, predvsem v Perziji, kjer so zahtevali, da mora

imeti kalif ožjo sorodstveno povezavo s prerokom, česar Omajadi niso imeli. Po dolgem boju

zoper njih so na koncu prevladali uporniki, nova dinastija pa je izšla iz rodu hašimitov. Po

družini, iz katere je prišel kalif, se je imenovala dinastija Absidov. Nova družina je zaradi

stabilne države, ki so jo pridobili od Omajadov, doživela razcvet že v prvem stoletju vladanja.

Razvila se je kultura, ki je bila pod vplivom Perzije, ne več Sirije v času dinastije Omajadov.

Tako je tudi nova prestolnica bila v bližini sasanidskega glavnega mesta. Utrditev dinastije se

je zgodila pod al Mansurjem,19

ki je ukazal zgraditi prestolnico Bagdad, s čimer se kalifat

17 Potočnik, Azija, str. 41–44.

18 Potočnik, Azija, str. 44–45.

19 Al Mansur (709–775) se je rodil v Siriji in je bil drugi kalif dinastije Abasidov. Imajo ga za pravega

utemeljitelja dinastije, ki je prestavil prestolnico v Bagdad. Na čelu kalifata je prišel po smrti bratov, do takrat pa

je bil guverner Mezopotamije (G.R. Hawting, Al-Mansur, Encyclopædia Britannica, b. d.,

http://www.britannica.com/biography/al-Mansur-Abbasid-caliph, pridobljeno 5. 5. 2016).

14

odpre proti osrednji Aziji, posledično pa so začeli v državo prodirati Turki. Po prenosu

prestolnice se zgodijo še ostale spremembe, povezane s centralizacijo: tako vso oblast

združijo v rokah velikega vezirja; položaj, ki je neprestano v rokah Perzijcev. Tudi njegovi

nasledniki so skrbeli za razcvet civilizacije, predvsem na področju gradnje in znanosti. Tako

je Bagdad postal eno največjih takratnih mest. Tam zgradijo bolnico in skrbijo za prevode

vseh največjih antičnih avtorjev v arabščino.20

Čeprav je dinastija Abasidov še razširila in utrdila islam ter svoji civilizaciji prinesla napredek

na področju upravnih ureditev in znanosti, je ob koncu prvega tisočletja zašla v krizo. Na

njihovo ozemlje so vedno globlje vpadali Bizantinci, v osrednji Aziji so se utrdile vladavine

Samanidov in Bujidov, ki so imele status pol avtonomnih vladavin. Na zahodu se je v

prostoru Egipta in Sirije po odcepitvi od Abasidov uveljavila dinastija Fatimidov. Prav tako se

je tudi na območju Pirenejskega polotoka pojavil neodvisni kalifat. Vsi ti omenjeni kalifati so

bili šiitski, nekdaj ogromen kalifat Abasidov pa je počasi začel propadati.21

Od omenjenih šiitskih kalifatov, ki so vedno bolj slabili in nasprotovali sunitskemu kalifatu

dinastije Abasidov, bom najprej nekaj besed namenil kalifatu Bujidov. Gre za iransko pleme,

ki je zavzelo Bagdad, pregnalo Turke in abasidskega kalifa postavilo za vazala. Kalife so še

naprej priznavali za duhovne vodje, politično oblast pa so prevzeli sultani. Njihova moč je

prenehala sredi enajstega stoletja. V osrednji Aziji so se pojavili Samanidi, ki so vladali

območju od današnjega Uzbekistana do Afganistana. Z njimi se je v osrednji Aziji začela

zlata doba, saj so s pomočjo trgovine dosegli blaginjo, s katero so financirali umetnost in

kulturo. Za njihov obstoj je bil odločilen bivši turški vojaški poveljnik v njihovi vojski, ki je

kasneje postal sultan in osnoval lastno dinastijo v okolici mesta Ghazni. Dinastija se je

imenovala Gaznavidi in je obstajala do dvanajstega stoletja. Kot zadnjo dinastijo, ki je

nasledila nekoč ogromno področje, ki so ga osnovali Omajadi in Abasidi, naj omenim

dinastijo Seldžukov. Pojavijo se v enajstem stoletju in spadajo k turškim plemenom v osrednji

Aziji. Med prvimi vojaškimi uspehi je zmaga nad Gaznavidi, sredi enajstega stoletja pa so

začeli vpadati v Perzijo in jo kot sunitsko ljudstvo po zavzetju Bagdada rešili pred šiiti.

Vrhunec so dosegli v enajstem stoletju, nato pa so začeli širiti svoje območje proti prednji

20 Potočnik, Azija, str. 46–49.

21 Potočnik, Azija, str. 49.

15

Aziji, kjer so po zmagi nad Bizancem osvojili večji del Anatolije. Po zavzetju Jeruzalema

konec enajstega stoletja in zasedbi Palestine ter Sirije so se začeli križarski pohodi. Po tem

času se je pojavilo veliko malih krščanskih državic. Muslimanski svet se je na tem območju

ponovno združil pod Saladinom,22

ki je najprej osvojil Egipt in Damask, nato pa še

Jeruzalem.23

Po križarskih vojnah, ki so sledile in bile za kristjane vse po vrsti neuspešne, je imperij

razpadel na več delov. V Mali Aziji se je osnovala država rumskih Seldžukov, ki je preživela

na območju Anatolije do vdora Mongolov. Na območju Sirije se je pojavila država turške

dinastije Zengidov, ki ji Saladin leta 1171 po ustanovitvi dinastije Ajubidov, po tem ko

premaga šiitske Fatimide, pripoji še Egipt. Kot je razvidno, se je od začetka enajstega stoletja

pojavljala vedno večja razdrobljenost na političnem področju, čeprav se je država Abasidov

ohranila do srede trinajstega stoletja. Če je bila politično država precej razdrobljena, je na

področju vere bila bolj enotna. V vsakdanjem življenju se je z Omajadi zgodil prehod od

beduinske družbe v islamski imperij. V novi družbi je prevladoval arabski sloj, ki je pod sabo

združeval ostale kulture z osvojenih področij. Na področju birokratskega aparata se uveljavi

arabski jezik, v času Abasidov pa se središče življenja ponovno premakne v Perzijo, od koder

so v vse smeri vodile številne trgovske poti. Pomemben zasuk se je zgodil tudi znotraj islama,

ki je bil pred tem patriarhalni in volilni sistem v absolutni incentraliziran sistem, kjer ima

osrednjo vlogo kalif. V času omenjenih dinastij lahko opazimo tudi napetosti med različnimi

strankami v islamu. Tako se predvsem v zahodnih območjih, ki so jih ob prvi širitvi osvojili

muslimani, pojavijo šiitski kalifati, medtem ko sta bila Omajadski in Abasidski kalifat

predstavnika sunitske stranke.24

22 Saladin (1137–1193) se je rodil v Tikritu v današnjem Iraku in je bil ustanovitelj dinastije Abasidov. Bil je

eden največjih osvajalcev in herojev muslimanov. Zelo je razširil imperij, boril se je med drugim tudi proti

kristjanom in po dolgotrajni okupaciji zavzel Jeruzalem v križarskih vojnah (Paul E. Walker, Saladin,

Encyclopædia Britannica, 2012, http://www.britannica.com/biography/Saladin, pridobljeno 10. 5. 2016).

23Potočnik, Azija, str. 49–52.

24 Potočnik, Azija, str. 51–54.

16

2.3 Osmanski in Safavidski imperij

V šestnajstem stoletju se po obdobju manjših držav, ki so jih vodili šiitski ali sunitski kalifi, v

osrednjem delu islamskega sveta na ozemlju Irana pojavi šiitski Safavidski imperij, ostali

šiitski prebivalci v osrednjem islamskem svetu pa pridejo pod nadoblast sunitske dinastije

Osmanov. V naslednjih stoletjih se je ravno v interakciji med obema imperijema določila

usoda šiitskega sveta zahodno od Irana. Safavidi so izvirali iz Azerbajdžana, kjer je sunitsko

bratstvo vzpostavil Safi Ad Din.25

Bratstvo je imelo veliko privržencev v Anatoliji, Iranu in

Siriji. Do konca petnajstega stoletja so začeli poudarjati, da ima vodja reda božansko naravo.

Do tedaj miroljuben red je spremenil v militantnega in začel napadati krščanske sosede ter

kazati težnje po prevzemu posvetne oblasti – takratni voditelj reda si je nadel ime sultan.

Vzrok za izjemno učinkovitost je izjemna zvestoba voditelju, ki so ga pripadniki reda videli

kot božanstvo, in prepričanje, da so safavidski voditelji predstavniki ali celo sam dvanajsti

imam na zemlji. Po medsebojnih bojih se je Ismail I.26

leta tisoč petsto ena okronal za šaha ter

ustanovil Safavidsko dinastijo in državo, ki kasneje sprejme za državno vero dvanajstništvo.

V naslednjih desetih letih je osvojil celoten Iran, leta tisoč petsto osem tudi Bagdad in celoten

Irak. Po uveljavitvi oblasti v Iranu so začeli z nasilnim verskim spreobračanjem sunitov in

tudi ostalih ločin šiitske vere. Pri tem spreobračanju so si pomagali z arabsko duhovščino, ki

so jo pripeljali tudi od drugod. Po končanem procesu, ki je trajal celotno šestnajsto in

sedemnajsto stoletje, je bilo prebivalstvo spreobrnjeno. V državni organizaciji so uveljavili

centraliziran državni sistem, ki je zmanjšal moč turkmenskih vojaških elit. To so dosegli z

rekrutacijo drugih zasužnjenih narodov.27

Kot naslednji imperij omenjam sunitski Osmanski imperij, ki je bil največji islamski imperij

modernega časa, saj je na vrhuncu moči zasedal ozemlje od Madžarske, Maroka, Irana,

Ukrajine in Arabskega polotoka na jugu. Ob tem velja poudariti, da je bila dinastija Osmanov

25 Safi al Din (1254–1334) se je rodil na ozemlju Irana in je bil ustanovitelj sunitskega bratstva. V zgodnjem

življenju je sledil sunitskim učiteljem in naukom. Bil je začetnik velikega sunitskega imperija (Safi al-Din,

Encyclopædia Britannica, 2009, http://www.britannica.com/biography/Safi-al-Din, pridobljeno 12. 5. 2016).

26 Ismail I. (1487–1524) se je rodil v Ardabilu in je bil prvi šah ter utemeljitelj dinastije Safavidov. Njegov oče je

umrl v boju proti sunitom, ko je bil Ismail star le eno leto. Pripadal je veji šiitov (Ismail I, Encyclopædia

Britannica, b., d., http://www.britannica.com/biography/Ismail-I-shah-of-Iran, pridobljeno 12. 5. 2016).

27 Primož Šterbenc, Šiiti: geneza, doktrina in zgodovina odnosov s suniti (Ljubljana, 2005), str. 341–353 (dalje:

Šterbenc, Šiiti).

17

ena najbolj trajnih muslimanskih dinastij vseh časov, saj ji je vladalo šestintrideset sultanov

po neposredni potomstveni liniji ustanovitelja Osmana Gazija.28

V začetku štirinajstega

stoletja je država zasedala le majhno ozemlje na zahodu Anatolije na meji z Bizancem. Do

konca tega stoletja je njena oblast že zajemala ves Balkan in celotno Anatolijo. Po vmesnih

slabostih in državljanski vojni je leta tisoč štiristo triinpetdeset zasedla Konstantinopel, čemur

so sledili ponovna zasedba Balkana, Anatolije in vpadi v osrednje dele islamskega sveta. V

začetku šestnajstega stoletja so osvojili Egipt, Sirijo, Hedžas in Jemen, nato Bagdad, Basro in

nazadnje še pokrajino Hasa. S tem je Osmanski imperij zavladal tudi šiitskemu prebivalstvu,

ki je živelo v Iraku, Siriji in Hasi.29

V začetku šestnajstega stoletja so se pojavile sovražnosti v odnosu med obema imperijema,

saj sta pokazala tenzije po širitvi. Srečevala sta se na pomembni geostrateški točki, kjer sta se

borila za prevlado na Bližnjem vzhodu. Pri tem je potrebno poudariti, da to ni bila navadna

vojna med dvema imperijema, ki ju je gnala le želja po širitvi, ampak je bil njun medsebojni

konflikt tudi versko naravnan. Na nasprotnih bregovih sta se morda prvič v tako velikem

obsegu znašli dve nasprotujoči si stranki islama, in sicer Osmanov sunitski sultan na eni in

Safavidov šiitski šah na drugi strani. Tako eni kot drugi so vodili ostro propagandno vojno.

Cilj enih je bilo prebivalstvo v Anatoliji in drugih prebivalstvo na iranski planoti. Pri tem

nagovarjanju so bili na začetku bolj uspešni Safavidi, ki jim je uspelo prepričati plemena v

Anatoliji k uporu proti Osmanom. Zaradi straha pred posledicami uporov je osmanski sultan

napovedal vojno Safavidom in jih leta tisoč petsto štirinajst uničujoče porazil ter zasedel

njihovo prestolnico. Po zavzetju se je obrnil in ni nadaljeval pohoda proti vzhodu. Poraz je

imel velike posledice za Safavide, ki so bili nato dolgo obdobje v obrambnem položaju pred

sunitskimi tekmeci.30

Do leta 1588 so bili vpadi Osmanov na ozemlje Safavidov precej pogosti zaradi boljše

vojaške opremljenosti Osmanov in bojevanja šiitov na dveh frontah, vzhodni in zahodni. Ko

28 Osman Gazi (1258–1324) je bil vladar plemena Turkov v Anatoliji. Kasneje je postal začetnik dinastije in

imperija Osmanov, ki so bili na področju Bližnjega vzhoda prisotni do konca prve svetovne vojne (Osman I,

Encyclopædia Britannica, 2015, http://www.britannica.com/biography/Osman-I, pridobljeno 10. 5. 2016).

29Efraim Karsh, Islamic Imperialism (London, 2006), str. 88–94.

30 Šterbenc, Šiiti, str. 355–358.

18

je prišel leta 1588 na oblast Abas I.,31

je položaj v imperiju postal zelo resen. Na zahodu so

Osmani zasedli vse zahodne iranske pokrajine, na vzhodu so polovico Horasana osvojili

Uzbeki. Ob tem je bil tudi notranjepolitični položaj zelo zahteven, saj so se za prevlado borili

poveljniki, šahov oblastni položaj pa je bil zgolj formalen. Ta je konec šestnajstega stoletja

podpisal sporazum z Osmani, po katerem je izgubil veliko zahodnega ozemlja in se zavezal k

nenapadanju njihovega imperija. Po tem je zaradi obdobja relativnega miru na zahodu lahko

reorganiziral državo in začel s ponovnim osvajanjem izgubljenega ozemlja. Tako je na

vzhodu pregnal Uzbeke, na zahodu z območja Irana in Iraka pa Osmane. Kasneje so Osmani

ponovno osvojili Bagdad. Pri vseh teh vojaških pohodih je potrebno poudariti, da sta obe

strani, ko sta premagali nasprotnika, izvajali poboje nad tamkajšnjim prebivalstvom. Potrebno

je poudariti tudi poseben status šiitov v Anatoliji, saj so se zdeli mogoč zaveznik Safavidov v

Osmanskem imperiju, slednji pa so jih videli kot sovražni element svoje države. Zato so nad

njimi izvajali veliko represijo in tudi genocide.32

Slika 2: Imperiji na Bližnjem vzhodu (vir:

http://images.classwell.com/mcd_xhtml_ebooks/2005_world_history/images/mcd_mwh2005_0618377115_p71_

f01.jpg, pridobljeno 5. 5. 2016)

31 Abas I. (1571–1629) je postal šah Perzije leta 1588, nato je utrdil in razširil imperij, tako da je s tega prostora

pregnal Osmane in Uzbeke. Za prestolnico je imenoval Estvahan in velik poudarek namenjal umetnosti (Roger

M. Savory, Abbas I, Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/Abbas-I-Safavid-

shah-of-Persia, pridobljeno 10. 5. 2016).

32 Šterbenc, Šiiti, str. 358–366.

19

Do sprememb je prišlo v prvi polovici osemnajstega stoletja, ko je po vpadu afganistanskih

plemen Safavidski imperij prenehal obstajati, ob tem pa je uradna vera Irana ponovno postal

sunizem. Vzroke za propad imperija lahko najdemo dobro stoletje pred tem vpadom, ko je

imperij doživel največji razcvet. Takratni šah se je odločil, da bo zaradi preprečitve

spletkarjenja svoje sinove omejil na kraljevi dvor. Vendar je s tem dosegel ravno obratni

učinek, saj so prav tam postali bolj dovzetni za spletke, ob tem pa tudi precej manj

zainteresirani za politiko. V takšnih razmerah so majhna afganistanska plemena lahko zasedla

nekdaj močna vojaška območja. Sledili so boji Osmanov s plemeni v Iranu, po porazu pa

njihovega vodjo priznajo za iranskega vladarja v prvi polovici osemnajstega stoletja. Sredi

osemnajstega stoletja se je v Iranu kot vera potrdil sunizem. O tem so obvestili tudi

osmanskega sultana kot vodjo sunitskega islama. Vendar je v naslednjem obdobju na ozemlju

Irana prihajalo do nenehnega menjavanja dinastij, šiiti pa so se pri menjavi osrednje vere

zatekli v Irak v sveta mesta. Ob koncu osemnajstega stoletja je na oblast prišla dinastija

Kadžar, ki je bila šiitska dinastija. Vladali so do dvajsetih let dvajsetega stoletja.33

O Osmanih je potrebno povedati, da sta njihova nadzor in premoč v arabskem svetu popustila

zaradi notranjepolitičnih težav in težav v evropskem delu imperija, kar potrjuje že dejstvo, da

so se na arabskem območju skoraj brez težav na prestolih menjavale majhne dinastije, ki bi ob

popolni osredotočenosti Osmanov imele precej malo možnosti za prevlado na tem prostoru,

saj so mnoge med njimi predstavljale drugo versko stranko islama. Tako sta v začetku

devetnajstega stoletja visoko stopnjo avtonomije dosegla Irak in Sirija. Tam so tudi brez težav

potekali obredi šiitov in izobraževanje šiitske duhovščine. V težjem položaju so se znašli šiiti

v Hasi, kjer jim je vladala dinastija Savdov, ki je pripadala vahabizmu. Na tem območju so

bili šiiti v zelo težkem položaju, saj so Savdi uničevali njihove objekte, ustanavljali svoje šole.

Za šiite je bila vladavina slednjih torej slabša kot pred tem vladavina Osmanov. Kasneje jih je

po nalogu Osmanov premagal egipčanski vladar. V začetku devetnajstega stoletja se je moč

Osmanov ponovno povečala, Irak pa je ponovno prišel pod centralno osmansko oblast. Zaradi

zahtev po spreobrnjenju prebivalcev v sunizem, je prihajalo do uporov.34

33 Šterbenc, Šiiti, str. 367–373.

34 Šterbenc, Šiiti, str. 374–383.

20

V dvajsetem stoletju se je represija nad šiiti v Hasi nadaljevala. Nad njimi jo je izvajala

dinastija Savdov, ki je temu območju ponovno zavladala. Tako se je podrejenost šiitov

nadaljevala tudi v tem stoletju. Vladajoči sloj jim je prepovedal opravljanje obredov, verska

srečanja, na ekonomskem področju pa jim je naložil plačevanje svetovojnega davka.35

35 Šterbenc, Šiiti, str. 384–385.

21

3 PROPAD OSMANSKEGA IMPERIJA

3.1 Vzroki za propad

O Osmanih in njihovih odnosih s Safavidskim imperijem sem pisal že v prejšnjem poglavju, v

tem poglavju pa se bom dotaknil zatona njihovega imperija, ki je imel zaradi izredne velikosti

vpliv na mnogo narodov in držav na območju Bližnjega vzhoda. V času njihovega največjega

uspeha so imeli Osmani v lasti velika območja, ki so se raztezala od Afrike, čez celotni

Balkan in na območje Arabskega polotoka. Zaradi slabe državne ureditve njihovih sosed s

prodiranjem in osvajanjem novega ozemlja niso imeli težav. Moč države je temeljila na

bogastvu, ki se je od trgovine in uspešnih vojnih pohodov stekalo v Istanbul, in moči vojske.

Ta je bila na začetku sestavljena predvsem iz Turkov, nato pa so se vanjo vključili sužnji in

prebivalci podjarmljenih narodov. Na čelu oblasti je bil sultana, ki je imel neomejeno oblast,

podrejen mu je bil razred vojakov, na koncu so bili podložniki. Pri tej ureditvi je potrebno

poudariti, da so bile prednosti Osmanov proti sosednjim narodom v bogastvu države, ki si je

tako lahko privoščila predvsem boljšo in bolj številno vojsko v primerjavi s sosedi. Ta vojska

jim je omogočala, da so pridobivali nova ozemlja, ki so jih za nagrado podelili vojaškim

poveljnikom. Sistem je deloval zelo dolgo, predvsem na območju Evrope. Kot sem pisal v

prejšnjem poglavju, je bilo drugače na Bližnjem vzhodu, kjer so potekali dolgotrajni spopadi s

Safavidi. Težave so se pojavile tudi v stebrih države, vojska je bila vedno bolj sestavljena iz

zasužnjenih narodov, kar je upočasnilo napredek, saj so Turki v preteklosti napredovali na

podlagi prepričanja o sveti vojni, sedaj pa je v ospredju bil le denar, ki ga je z zmanjšanjem

uspešnih vojaških pohodov in zastarele notranje ureditve bilo vedno manj.36

Tako se je od konca vladavine sultana Sulejmana Veličastnega37

v šestnajstem stoletju imperij

začel zmanjševati. Z vsakim stoletjem je imel manjši obseg, saj so ozemlja izgubljali v

številih bitkah, ki so se jih udeleževali. Zadnji poskus reorganizacije in obnovitve imperija se

je zgodil v začetku devetnajstega stoletja in je trajal do neizogibnega konca imperija kmalu po

36 Potočnik, Azija, str. 68–69.

37 Sulejman Veličastni (1494–1566) je bil edini sin očeta, kariero pa je začel kot guverner na Krimu. Po očetovi

smrti ga je nasledil na prestolu in pričel z vojaškimi pohodi čez Balkan proti osrednji Evropi. Na teh pohodih je

osvojil Beograd, Rodos, Mohač, kasneje prodrl do Madžarske, kjer je na enem od pohodov tudi umrl (V. J.

Parry, Encyclopædia Britannica, 2015, http://www.britannica.com/biography/Suleyman-I, pridobljeno 10. 5.

2016).

22

koncu prve svetovne vojne. Njihovo avtoriteto na območju Bližnjega vzhoda so vztrajno

spodkopavale evropske velesile, ki so pokazale težnje po večjem vplivu na tem območju.

Posledice so bile vedno hujše; tako so se pri podjarmljenih narodih v imperiju pojavljale

težnje po odcepitvi, ki so pripeljale do izgub velikega dela v prejšnjih stoletjih osvojenega

ozemlja. Tako so si od začetka devetnajstega stoletja sledile grške vstaje, turško-egiptovska

vojna, krimska vojna pa je imela tudi notranjepolitične posledice, saj je pripeljala do vstaj v

imperiju. Po teh in izgubah predvsem v evropskem delu imperija je v drugi polovici

devetnajstega stoletja začel naraščati evropski vpliv na območju Bližnjega vzhoda, kar se je

najprej kazalo na področju infrastrukture, kasneje pa še na ostalih področjih.38

Dokončen propad imperija se je zgodil po končani prvi svetovni vojni, ki jo je Turčija končala

na strani centralnih sil, ki so bile v vojni poraženke, z mirovno pogodbo po koncu vojne pa je

izgubila otoke v Egejskem morju, Armenijo, Sirijo, Palestino, Trakijo, Mezopotamijo in

Arabijo. Tako so Turčiji ostala le ozemlja v Anatoliji in mesto Istanbul. Temu so se pod

vodstvom Mustafe Kemala39

uprli in pregnali Grke iz Male Azije, z novo mirovno pogodbo

pa dosegli priznanje Turčije v današnjih mejah. Sledila je še odstavitev zadnjega sultana,

Turčija pa je pod vodstvom Kemala postala republika.40

3.2 Evropska nadoblast

Posesti propadlega imperija sta si v arabskem delu razdelili Francija in Velika Britanija v

okviru Društva narodov. Tako so na ozemlju nekdanjega imperija na območju Bližnjega

vzhoda nastale države Irak, Sirija, Libanon, Palestina in Transjordanija, ki so imele izjemno

vlogo v novejši zgodovini tega območja. Vendar je bila pot do tja precej zapletena, saj se je v

arabskem svetu pojavila težnja po neodvisnosti narodov na področju Bližnjega vzhoda, ki so

do tedaj spadali v Osmanski imperij. Britanci in Francozi so se tem težnjam zaradi svojih

38 Potočnik, Azija, str. 75.

39 Mustafa Kemal (1881–1938) se je rodil na današnjem ozemlju Grčije. Po poklicu je bil vojak, ki je reformiral

državo in ustanovil republiko. V njej je uvedel modernizacijo in se nagibal k evropskemu načinu življenja

(Norman Itzkowitz, Kemal Atatürk, b. d., http://www.britannica.com/biography/Kemal-Ataturk, pridobljeno 12.

5. 2016).

40 Potočnik, Azija, str. 76.

23

interesov uprli in so ustanovili mešano komisijo za to področje. V nadaljevanju poglavja

podrobneje predstavljam dogajanje po vojni na področju Bližnjega vzhoda, ki so vzrok vsem

današnjim težavam.41

Kljub temu da je bilo za dokončno razmejitev ozemlja potrebno počakati na konec vojne, se je

ta začela odvijati že veliko prej. Vzroke, ki so nato pripeljali do takšne delitve propadlega

Otomanskega imperija, najdemo v prvi svetovni vojni, ko je ta bila na vrhuncu in ob tem na

nekakšni mrtvi točki. Kot je znano, je bil način bojevanja v prvi svetovni vojni pozicijski;

tako si je katera od strani le s težavo priborila odločilno prednost. V taboru antantnih sil so

zato začeli razmišljati o čimprejšnjem porazu Otomanskega imperija, saj bi tako ostale

države, ki so se borile na strani centralnih sil, morale razporediti svoje sile na novo območje

in bi tako oslabile svoje utrjene pozicije. Pri proučevanju teh možnosti se je pojavilo tudi

vprašanje, kaj narediti po propadu Otomanskega cesarstva z njegovimi ozemlji na Bližnjem

vzhodu. Tako so se že med vojno začeli pogovori med predstavniki Rusije, Francije in Velike

Britanije.42

Po vstopu Otomanskega imperija v vojno na strani centralnih sil so svoje zahteve po njihovem

ozemlju po koncu vojne prvi postavili Rusi, ki so želeli zase Istanbul in tako doseči povezavo

do Sredozemlja. Sledili so Francozi, ki so podali zahtevo po jugovzhodnih obalah Turčije in

ozemlju velike Sirije, ki ga sestavljajo današnje države Libanon, Sirija, Jordanija in Palestina.

Zadnji so svoje zahteve predstavili Britanci, ki so zase želeli predvsem območja v Perzijskem

zalivu, od Kuvajta do današnjih Združenih arabskih emiratov, in območja nekdanje

Mezopotamije z mesti Mosul, Basra in Bagdad. Vse tri vpletene države so svoje zahteve

postavile že leta 1915, ko je bila vojna še v polnem razmahu. Najbolj dejavni na tem področju

41Peter Mansfield, A History of the Middle East, (New York, 1991), str. 180–183; Danforth, N., How the Middle

East was invented, The Washington Post, 19. 5. 2016,

https://www.washingtonpost.com/news/worldviews/wp/2016/05/19/the-modern-middle-east-is-actually-only-100-years-old/, pridobljeno 25. 6. 2016.

42 Lawrence James, Churchill and Empire, (New York, 2014), str. 153–160; Quince A, Drawing a line in the

sand: 100 years of the Sykes-Picot Agreement, ABC.net.au, 2016,

http://www.abc.net.au/radionational/programs/rearvision/100-years-of-the-sykes-picot-agreement/7423030,

pridobljeno 25. 6. 2016; Skyes-Picot: Lines in the sand, AlJazeera, 27. 5. 2016,

http://www.aljazeera.com/programmes/aljazeeraworld/2016/05/sykes-picot-lines-sand-160518114434646.html, pridobljeno 25. 6. 2016.

24

so bili Britanci, ki so se dogovarjali s tremi stranmi; pri tem je bilo zelo pomembno doseči

dogovor z vsemi naenkrat, saj so bili dogovori tudi medsebojno prepleteni.43

Britanci so se dogovarjali s Arabci o njihovem lastnem kraljestvu po vojni v zameno za

pomoč proti Osmanom. Dogovarjali so se s Francozi o natančni razdelitvi ozemlja, Judom pa

so obljubili lastno državo na Bližnjem vzhodu. Prvi del pogovorov je potekal s predstavniki

muslimanov v Meki, s katerimi so želeli doseči dogovor in tako preprečiti morebitno

otomansko razglasitev svete vojne, ki bi se ji pridružili tudi preostali muslimani, kar bi zelo

destabiliziralo razmere v britanskih kolonijah. S to potezo so želeli Britanci obrniti Arabce

proti Osmanom in povzročiti nemire znotraj imperija. Zato so Britanci obljubili finančno

pomoč in pomoč z orožjem v primeru arabskega upora. Pri pogajanjih so Arabci predstavili

zahteve po ozemlju Sirije, delu Turčije, ozemlju od Egipta do Sinaja in po celotnem ozemlju

Mezopotamije. Britanci so se s pogoji delno strinjali. Izvzeli so le območje zahodne Sirije, ki

so jo obljubili Franciji, ter območja Bagdada in Basre, ki so ju želeli zase. Po medsebojnem

dogovoru so Arabci pričeli z upori in v nadaljevanju vojne pregnali Osmane tudi iz

Damaska.44

Drugi del dogovorov je bil povezan z Judi in osnovanjem njihove države na Bližnjem vzhodu,

kar so jim Britanci obljubili. To tematiko bolj podrobno opisujem v nadaljevanju naloge, kjer

pišem o nastanku Izraela. Po dolgem obdobju naraščajočega antisemitizma v Evropi so se

Judje začeli povezovati in pri tem podpirati idejo o svoji novi državi, ki bi bila odmaknjena od

sovražno nastrojenega okolja. Prvi val preseljevanja se je začel v drugi polovici 19. stoletja. V

nadaljevanju se je preseljevanje stopnjevalo, dokler niso Judje dobili svoje države.45

Zadnji dogovor, ki je zaznamoval čas po koncu vojne in usodno razmejil ozemlje, je bil

dogovor med Francijo in Veliko Britanijo o interesnih sferah obeh velesil po končani vojni.

43 Eugene Rogan, The Arabs (London, 2009), str. 149–150 (dalje: Rogan, The Arabs).

44 Rogan, The Arabs, str. 150–153.

45 P. Calvocoress, New nations, The Spectator, 24. 2. 1961, http://archive.spectator.co.uk/article/24th-february-

1961/28/new-nations, pridobljeno 25. 6. 2016.

25

Pri pogajanjih sta bila prisotna Charles Picot46

na francoski srani in sir Mark Sykes47

na strani

Velike Britanije. Dogovor je bil dosežen oktobra leta 1916 in je dobil ime po obeh glavnih

akterjih – Sykes-Picotov dogovor. Kot je razvidno iz slike 3, je modro obarvan del prišel pod

francosko upravo, rdeče obarvan del pa pod britansko. Francoski del je zajemal obalne dele

Sirije in južno Anatolijo, medtem ko je britanski del zajemal provinci Bagdad in Basro. Obe

državi sta na teh ozemljih imeli proste roke glede ureditve. Pri tem je bila izvzeta Palestina, ki

je prišla pod mednarodni nadzor. Nad ostalim ozemljem sta obe državi dobili neformalno

obliko nadzora. Tako so Francozi nadzirali tudi ozemlja od Mosula, Alepa in Damaska, na

drugi strani pa so Britanci nadzirali tudi ozemlja od Kirkuka do Gaze. Ta dogovor ni

upošteval nobenega od prejšnjih, ki so jih sklenili Britanci, da bi oslabili Osmane, in je v

prihodnje prinesel več težav kot rešitev. Prvič so bile težave na vidiku že pred koncem vojne,

ko so v Rusiji oblast prevzeli boljševiki in objavili tajne dogovore, ki so potekali med vojno.

Drugič so težave nastopile po koncu vojne, ko so potekale mirovne konference, na katerih je

prišlo do delitve ozemlja centralnih sil. Še v posebej težavnem položaju so se znašli Britanci,

ki so morali najti pot med vsemi dogovori, ki so jih sklenili med vojno.48

46 Sir Mark Sykes (1879–1919) se je rodil v Londonu. Po poklicu je bil diplomat. Zastopal je interese Velike

Britanije pri sporazumu s Francozi o delitvi ozemlja po propadu Osmanskega imperija po prvi svetovni vojni

(Sir Mark Sykes, 6th Baronet, Encyclopædia Britannica, 2016, https://www.britannica.com/biography/Sir-Mark-

Sykes-6th-Baronet, pridobljeno 1. 7. 2016).

47 Francois Georges-Picot (1870–1951) se je rodil v Parizu. Po poklicu je bil diplomat in odvetnik. Zastopal je

interese Francije pri sporazumu z Britanci o delitvi ozemlja po propadu Osmanskega imperija po prvi svetovni

vojni. V svoji karieri je služil tudi v Bejrutu (Francois Picot, b. d., http://www-

personal.umich.edu/~sarhaus/MapsAndTimelines/Fall2007/Gryniewicz/Picot.html, pridobljeno 1. 7. 2016).

48 Rogan, The Arabs, str. 153; A. Hourani, Britain, France and the Arab Middle East 1914–1920. The Spectator,

13. 3. 1969, http://archive.spectator.co.uk/article/14th-march-1969/15/britain-france-and-the-arab-middle-east-

1914--1920, pridobljeno 25. 6. 2016.

26

Slika 3: Dogovor o razdelitvi Bližnjega vzhoda

(vir: http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/History/sykes_pico.html, pridobljeno 25. 6. 2016)

Po končani vojni je na prizorišče stopila diplomacija; v mirovnih pogodbah, ki so sledile, so

vse strani želele dobiti kar največ ozemlja. Na strani antantnih sil so bili prisotni predsedniki

držav in vlad, na strani Arabcev pa Amir Faysal,49

ki je na čelu arabskega gibanja nasledil

svojega očeta in v Damasku ustanovil arabsko vlado. Na pogovorih je dosegel tudi dogovor s

predstavniki Judov, ki jim je bil pripravljen odstopiti Palestino, če se bodo Britanci držali

svojega medvojnega dogovora o ozemlju, ki bi pripadlo arabskemu kraljestvu. Na pogajanjih

je nekoliko omilil svoje zahteve po ozemlju; tako je želel združiti Libanon, Sirijo in ozemlje

Transjordanije v celoto. To pa je bilo zadnje, kar bi si evropske velesile želele. Posredoval je

predsednik ZDA, ki je predlagal ustanovitev posebne komisije, ki bi rešila nastalo situacijo.

Vendar se je, medtem ko se je komisija osnovala in prišla do Sirije, tam pod vodstvom

Faysala začela velika propaganda za arabsko neodvisnost. Tako so sklicali parlament, ki je

predstavil zahteve po neodvisnosti ob pomoči ZDA, ki so jim najbolj zaupali, ob tem pa

nasprotoval vsakršni izgubi ozemlja, ki so ga zahtevali, in vzpostavitvi judovske države. Tudi

komisija je v prihodnjih mesecih podprla njihove zahteve, s katerimi se niso strinjali Britanci

in Francozi. Vendar so Arabci v Damasku 8. 3. 1920 kljub temu razglasili neodvisnost, pri

čemer je bil Faysal proglašen za kralja Sirije, ki ji pripadata tudi Libanon in Palestina. Nato je

49 Amir Faisal (1885–1933) se je rodil v Meki. Med prvo svetovno vojno in po njej je bil eden od voditeljev

naraščajočega arabskega nacionalizma, ki mu je v sodelovanju z Britanci prinesel mesto kralja v Iraku med

letoma 1921 in 1933 (Faysal I, Encyclopædia Britannica, b. d., https://www.britannica.com/biography/Faysal-I,

pridobljeno 1. 7. 2016).

27

sledil odgovor Francije, ki je v naslednjih mesecih zasedla Damask in okupirala Sirijo, kot je

bilo predvideno že v medvojnih dogovorih, ter Velike Britanije, ki je zasedla ozemlje Iraka.

Na konferenci v San Remu sta bili sprejeti delni samostojnosti Sirije in Iraka, vendar pod

nadzorom Francije in Velike Britanije.50

V nadaljevanju podpoglavja se posvečam obema velesilama in času po prvi svetovni vojni, ko

je postalo jasno, da bo pri delitvi ozemlja propadlega imperija obveljal dogovor med Francijo

in Veliko Britanijo oziroma med njunimi diplomati. Najprej se posvečam dogajanju na

ozemlju, ki je prišlo pod nadzor Velike Britanije; to so Irak, Transjordanija in Palestina.

Britanci so imeli svoj interes po tem ozemlju že v 19. stoletju, ko so se odločili povečati vpliv

in zajeziti piratstvo, ki jih je oviralo pri prosti plovbi do svoje kolonije Indije. Tako so v drugi

polovici 19. stoletja podpisovali dvostranske sporazume z vladarji v Perzijskem zalivu, ki so

jim zagotavljali monopol pri trgovanju in nudili zaščito njihove plovne poti do Indije. V 20.

stoletju se zanimanje Velike Britanije za področje Perzijskega zaliva ni zmanjšalo, kljub temu

da jim je sedaj bila v interesu nafta, ki je ob začetku 20. stoletja postala zelo pomembna za

britanski imperij. Tako so v letih pred prvo svetovno vojno Britanci sklenili sporazume o

ekskluzivni pravici do iskanja nafte z vladarji na območju Bližnjega vzhoda. Pri tem so

izpustili današnjo Savdsko Arabijo, ki si je do tridesetih let 20. stoletja v zalivu zagotovila

vodilno vlogo, saj je premagala hašimitsko dinastijo, ki je v vojni pomagala Britaniji in

zagospodarila na tem območju. Ob tem moramo poudariti, da je bila ena redkih držav, ki ni

bila podrejena Veliki Britaniji z nobenim sporazumom. Razlog je napačna ocena Velike

Britanije, da na tem ozemlju ni zalog nafte.51

Kljub temu da so Britanci pri vzpostavitvi nadoblasti gledali predvsem na lastne interese in so

pri dogovoru s Francozi tudi izbrali ozemlja v Perzijskem zalivu, so kasneje le želeli uresničiti

del obljub, ki so jih med vojno dali Hašimitom za njihovo pomoč v boju z Osmani. Tako so

50 Rogan, The Arabs, str. 156–163; The Allies at San Remo, The Spectator, 30. 4. 1920,

http://archive.spectator.co.uk/article/1st-may-1920/6/the-allies-at-san-remo, pridobljeno 25. 6. 2016.

51 Rogan, The Arabs, str. 175–183; »Arabia Infelix« to judge by the size of, The Spectator, 10. 5. 1934,

http://archive.spectator.co.uk/article/11th-may-1934/2/-arabia-infelix-to-judge-by-the-size-of-the, Pridobljeno

25. 6. 2015.

28

po porazu Amirja Faysala v Siriji proti Francozom in Ali bin Husseina52

proti vladarju

Savdske Arabije nameravali to vladarsko družino vključiti v vladanje na ozemlju svojih

protektoratov. Tako so se odločili, da jim prepustijo vladanje pod njihovim nadzorom v

novoustanovljeni državi Transjordaniji. Država je bila zelo posebna, po obsegu precej velika,

vendar ekstremno redko in neenakomerno poseljena. Prebivalstvo je živelo v mestih in na

vasi, osnovna gospodarska dejavnost je bila pretežno kmetijstvo, ostale panoge so bile

nerazvite, politika pa lokalno razdeljena. Njeno ozemlje so ločili od Palestine in s tem ugodili

obljubama, ki so ju dali med vojno – v Palestini so poskrbeli za novo domovino Judov, na

območju Transjordanije pa omogočili vladanje Hašimitom. Pri tem so se obrnili na Abdullaha

bin al-Husseina,53

ki je na to ozemlje prvotno prišel sam, da bi od tam vodil upore proti

francoski oblasti v Siriji, od koder so pregnali njegovega brata. Ker Britancem to ni bilo v

interesu, so mu ponudili, da zavlada novi državi, njegov brat Faysal pa Iraku.54

Tako je Hussein leta 1921 vzpostavil vlado v Transjordaniji s pomočjo arabskih nacionalistov,

ki so v Siriji pomagali njegovemu bratu, kar ja motilo tako Britance kot prebivalce nove

države; Britance zaradi nenehnih napetosti, ki so jih nacionalisti še vedno povzročali Franciji,

domačine pa zaradi vladanja tuje elite v njihovi državi. Zapiral je domačine, ki so odkrito

govorili proti njemu, začele pa so se pojavljati tudi nepravilnosti v finančnem poslovanju.

Zato so mu Britanci postavili ultimat, naj to uredi. V podporo zahtevam so v Aman in Irbid

poslali vojsko, ki je samo s svojo navzočnostjo poskrbela za ureditev razmer. Po tem dogodku

so se stvari v državi uredile, kralj Abdullah pa je zavladal s pomočjo domačinov, kar mu je

prineslo vso podporo prebivalstva, Veliki Britaniji pa malo dela s to kolonijo.55

52 Ali bin Hussein (1854–1931) se je rodil v Carigradu in umrl v Amanu. Pripadal je dinastiji Hašimitov, ki so

vladali v Meki. Kasneje je sam vladal kot emir v Meki in kralj Hejaza (Husayn ibn Ali, Encyclopædia

Britannica, b. d., https://www.britannica.com/biography/Husayn-ibn-Ali, pridobljeno 1. 7. 2016).

53 Abdullah bin Hussein (1882–1951) se je rodil v Meki in umrl v Jeruzalemu. Pripadal je dinastiji Hašimitov, ki

so vladali v Meki. Kasneje je sam vladal kot kralj Transjordanije, po tem ko je predhodno zavrnil prestol v Iraku

(Abdullah I, Encyclopædia Britannica, 2009, https://www.britannica.com/biography/Abdullah-I, pridobljeno 1.

7. 2016).

54 Rogan, The Arabs, str. 183–184; R. Landau, Britain The Emir Abdullah. The Spectator, 5. 8. 1937,

http://archive.spectator.co.uk/article/6th-august-1937/9/the-emir-abdullaii, pridobljeno 25. 6. 2016.

55 Rogan, The Arabs, str. 184–187; The Hasimite kingdom of Jordan, Ruth's Jordan Jubilee, b. d.,

http://www.jordanjubilee.com/history/abdullah.htm, pridobljeno 24. 6. 2016.

29

V Iraku so po dogovoru, ki so ga imeli z Abdullahom, na vrhovno mesto imenovali njegovega

brata Faysala, ki so ga Francozi pregnali iz Sirije. Na položaj so ga postavili leta 1921, leta

1924 pa so bili med Britanijo in mandatnim ozemljem Irakom vzpostavljeni pogoji, ki so

določali medsebojne odnose. Ker je v naslednjih letih Irak postal zelo uspešen, je prišlo do

njegove neodvisnosti in sprejetja v Društvo narodov, kar je bil prvi tak primer kakega

mandatnega ozemlja. Čeprav je Iraku v tridesetih letih uspel tak dosežek, je bila pot do tja

zelo zahtevna, saj so Britanci predstavili svojega kandidata za prestol. V naslednjih mesecih

so se morali za njegovo podobo in morebitno izvolitev zelo potruditi. Leta 1921 so Faysala

okronali za kralja Iraka, vendar je kmalu izgubil podporo domačinov, ki so od njega

pričakovali bolj neodvisno vladanje od Velike Britanije. To ni bilo mogoče, saj je bil Faysal

na mesto kralja imenovan prav z njihovo podporo in sam v državi ni imel dovolj moči za

vladanje, ob morebitni samostojnosti pa bi bil prepuščen sam sebi v boju z domačini.56

Leta 1922 so podpisali sporazum, ki je Irak še za nadaljnjih 20 let zavezal pod vladavino

Britanije na področju prava, diplomacije in ekonomije. Vendar je sporazum motil tako kralja,

ki mu je zelo omejil njegove možnosti vladanja, kot tudi domačine. V znak protesta je

odstopilo tudi nekaj takratnih ministrov. V nadaljevanju so se razmere še slabšale. Zato so

morali Britanci sporazum uveljaviti s silo, pri tem pa aretirati in izgnati najbolj goreče

predstavnike opozicije. Po izpeljavi volitev so z majhno večino izvoljeni predstavniki potrdili

sporazum. V državi so se pojavile prve težave, saj je ta bila sestavljena iz treh zelo različnih

provinc in treh različnih skupnosti – šiitske, sunitske in kurdske, ki jih je bilo zelo težko

pripraviti do sodelovanja za dosego skupnih interesov. Tako so Britanci spoznali, da bo

potrebno skleniti nov sporazum, ki bo Iraku omogočil nekoliko večjo samostojnost, še pred

tem pa so si zagotovili prevladujoč položaj v iraški naftni družbi. Po sporazumu je Irak leta

1932 pristopil k Društvu narodov kot samostojna država, čeprav so imeli v njej še vedno

neformalen vpliv Britanci.57

V nasprotju z omenjenima novonastalima državama so Britanci v Palestini, ki je prav tako

bila njihovo interesno območje, iskali kompromis, saj so morali ustanoviti novo državo, v

kateri so skupaj bivali prebivalci, ki so se tam nahajali od nekdaj, in preseljeni Judje, ki so se

56 Rogan, The Arabs, str. 187–189; Sarah Szymkowicz, Faisal ibn Husseini, Jewis virtual library, b. d.,

http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/biography/ibnHusseini.html, pridobljeno 24. 6. 2016.

57 Rogan, The Arabs, str. 187–191.

30

tja naselili tudi s soglasjem Britancev, ki so tako izpolnili eno od medvojnih obljub. Vendar so

bile stvari v Palestini zelo zapletene, saj je prišlo do trčenja treh idej oziroma pogledov.

Križale so se ideje Judov o svoji skupni domovini, vzpenjajoč palestinski nacionalizem, ki je

želel doseči podoben oziroma še večji uspeh, kot so ga Arabci v sosednjih državah, na koncu

pa še britanski imperializem, ki je želel zase novo podrejeno ozemlje. Ker so po končani vojni

dele nekdanjega ozemlja Palestine razdelili še v Transjordanijo in Sirijo, je ta leta 1923 že

izgubila nekaj ozemlja. Ozemlje je bilo pomembno trem različnim kulturam, med vsemi pa so

bili najmanj številčni prav Judje, ki so se v velikih valovih začeli preseljevati od konca 19.

stoletja naprej. Na začetku 20. stoletja se jih je iz ostalih delov sveta vsako desetletje preselilo

slabih 100 tisoč. Vse to preseljevanje je povzročilo odpor arabskega prebivalstva, Judje pa so

spretno izkoriščali razdeljenost arabskega prebivalstva in uspešno odbijali britanske zahteve

po omejitvi števila priseljencev.58

Položaj se je še posebej spremenil po letu 1931, ko je bila sprejeta deklaracija britanskega

premierja, ki je ponovno dovoljevala večjo preseljevanje. V naslednjih letih se je ob

naraščanju napetosti v Nemčiji po prihodu nacistov na oblast leta 1933 še povečalo bežanje

Judov iz Evrope. Ob njihovi gospodarski moči je bilo širjenje v Palestini na račun Arabcev

zelo enostavno, saj so za svoje interese pokupili veliko ozemlja. Tudi v drugi polovici

tridesetih let so se napetosti stopnjevale. Sobivanje na območju Palestine je bilo skoraj

nemogoče, kar so leta 1937 Britanci prvič priznali v poročilu komisije, ki je preverjala stanje.

Ob tem je predlagala rešitev, ki bi Judom zagotovila 20 odstotkov ozemlja Palestine, ki je bilo

najbolj razvito in ugodno za življenje. Iz ozemlja, ki je bilo ugodno in so na njem prebivali

Arabci, bi te preselili in tja naselili Jude. Arabce bi nato priključili Transjordaniji, kjer je

vladal kralj Abdullah. To jim ni bilo po godu, saj so v njem videli predstavnika Britancev.

Idejo komisije so podprli predstavniki Judov, ne pa Arabci v Palestini. Zato je sledilo novo

obdobje uporov, ki je bilo še posebej krvavo in se je končalo leta 1939 z novo komisijo in

novimi ugotovitvami. Te so bile zelo ugodne za Arabce znotraj Palestine, saj bi omejile

priseljevanje Judov in v desetih letih Palestini dodelile samostojnost pod skupnim vodenjem

Judov in Arabcev.

58 Rogan, The Arabs, str. 197–199; E. Wrench, The problem of Palestine. The Spectator, 26. 4. 1934,

http://archive.spectator.co.uk/article/27th-april-1934/7/the-problem-of-palestine-by-sir-evelyn-wrench-i-v-,

pridobljeno 25. 6. 2016.

31

S tem končujem del poglavja, v katerem sem predstavil dejanski razplet dogodkov, ki so

temeljili na sporazumu Velike Britanije s Francijo med vojno. V tem delu sem predstavil,

kako so Britanci uredili svoje mandatno ozemlje, pridobljeno po koncu vojne, v nadaljevanju

podpoglavja pa predstavljam še francosko vladanje na območju Bližnjega vzhoda.59

V zadnjem delu podpoglavja se posvečam še ureditvi Bližnjega vzhoda, ki je bil pod

protektoratom Francije, ki je dobila v upravo južni del Anatolije, Sirijo in Libanon. Francozi

so uspešno vladali v Severni Afriki. Podoben tip vladanja, ki je tam deloval, so želeli prenesti

tudi na Bližnji vzhod, kjer so jih z visokimi pričakovanji sprejeli v Libanonu, ki je bil do

konca vojne pod osmansko oblastjo. Dežela je bila omejena na ozek pas, brez obalnih mest, ki

so jih obdržali Osmani. Zaradi majhnega ozemlja se je v začetku 20. stoletja skoraj četrtina

prebivalstva odločila, da se izseli. Po koncu vojne so predstavniki Libanona na pariški

mirovni konferenci predstavili zahtevo po neodvisnosti pod nadzorom Francije, država pa bi

imela naravne meje. Pod to so njegovi predstavniki šteli tudi obalna mesta, Sidon, Tripoli,

Bejrut ter reke na severu, jugu in višavje na vzhodu. Želeli so pomoč Francije, ki je imela

drugačne cilje, saj je želela iz Libanona narediti svojo kolonijo. Čeprav je želela delegacija, ki

je zastopala Libanon na mirovni konferenci, pomoč Francije, je bila želja ostalega dela (obalni

del), ki je bil do konca vojne pod Osmani, združitev z Arabci iz Sirije in brez nadzora

Francije. Do leta 1920 se je tudi predstavništvo celinskega dela Libanona pridružilo

razmišljanju obalnega dela in se želelo združiti s Sirijo brez nadoblasti Francije.60

Ker so Francozi imeli drugačne cilje, so hoteli preprečiti združitev s Sirijo tudi s pomočjo

represije in aretacij vidnih politikov v Libanonu. Konec avgusta 1920 so Francozi v Libanonu

vzpostavili nadoblast in domačine na vodilnih položajih zamenjali s svojimi komisarji.

Vodilno vlogo v državi so namenili večini; torej je v Libanonu vladala katoliška večina. Leta

1922 so se odločili spremeniti strukturo vladanja. Prejšnjo administrativno komisijo so

nadomestili z voljeno, vendar je ta bila še vedno podrejena komisarju, ki ga je imenovala

Francija; ta je lahko na svojo željo zamenjal vse izvoljene predstavnike. Takšna sprememba je

59 Rogan, The Arabs, str. 199–207; Neither Arabs nor Jews are likely to approve the Goverment, The Spectator,

18. 5. 1939, http://archive.spectator.co.uk/article/19th-may-1939/1/neither-arabs-nor-jews-are-likely-to-

approve-the-g, pridobljeno 25. 6. 2016.

60 Rogan, The Arabs, str. 211–215.

32

samo potrdila domneve, da želijo Francozi vladati svoji koloniji in ji ne želijo pomagati

doseči lastne neodvisnosti.61

Še bolj napeta je bila situacija v drugem mandatnem območju Francije, v Siriji. Tam so se

Francozi že na začetku morali spoprijeti z nacionalisti, ki so tik pred njihovim prihodom

razglasili neodvisnost. Ta poskus so Francozi krvavo zadušili. Tudi po tem niso prenehale

želje domačinov po večji avtonomiji. To so Francozi leta 1919 delno podelili Alavitom v

mestu Latakia, kjer so vladali pod nadzorom Francozov. Medtem so Francozi v okolici mesta

Alepo zadušili upor krajevne milice, ki je trajal do leta 1921 in se je razširil tudi na južno

Turčijo. Francozi so na naraščanje nacionalizma odgovorili z razdelitvijo Sirije na štiri

pokrajine. Ločeni administraciji sta se nahajali v Alepu in Damasku, medtem ko so na zahodu

in jugu podelili lokalno avtonomijo verskim skupnostim alavitov in druzov. Takšen model je

bil relativno uspešen, saj do leta 1925 ne beležijo večjega števila uporov, vendar je bil za

Francijo prevelik strošek. Tako so obe administraciji ponovno združili in izpeljali volitve v

skupno predstavništvo. Pri druzih so se stvari pričele zapletati, ko so Francozi prekršili

dogovor in na mesto voditelja lokalne skupnosti imenovali svojega predstavnika, kar je

skupino pripravilo do sodelovanja z nacionalisti. Tako so druzi pričeli z uspešnim uporom na

jugu Sirije, kateremu so po dogovoru sledili upori nacionalistov v ostalih večjih mestih po

državi. Čeprav so bili druzi uspešni, so poraze doživljali drugod po državi, saj so Francozi

kljub pomanjkanju vojske s pomočjo letalstva uspešno zatirali poskuse upora. Do leta 1926 so

bili upori na jugu države uspešni, nato so Francozi po uspešno zatrtem uporu v Maroku v

Sirijo napotili okrepitve, ki so tudi na jugu države umirile situacijo. Upor je tako bil zatrt.62

V tridesetih letih so v Franciji na oblast prišli predstavniki Ljudske fronte, kar je predstavnike

obeh francoskih mandatnih območij navdalo z optimizmom. Razlog za optimizem so videli

tudi v dogajanju na tleh britanskih mandatnih območij, kjer je Irak dobil svojo neodvisnost

leta 1930, Egipt pa leta 1936. Tudi sami so želeli po tej poti vse do sprejetja v Društvo

narodov, kot že prej obe britanski koloniji.63

61 Prav tam, str. 215–224.

62 Rogan, The Arabs, str. 2224–232; France and British Met hods in the Near East, The Spectator, 26. 9. 1930,

http://archive.spectator.co.uk/article/27th-september-1930/6/french-and-british-met-hods-in-the-near-east,

pridobljeno 26. 6. 2016.

63 Rogan, The Arabs, str. 240.

33

3.3 Konec evropske nadoblasti

V tem delu poglavja opisujem konec evropske nadoblasti, ki je bila na obravnavanem

območju v neposrednem smislu zelo kratkotrajna. Čeprav je bilo območje Bližnjega vzhoda v

novejšem času interesna sfera evropskih držav, sta do upravljanja z državami na tem območju

prišli le Francija in Velika Britanija, kar je posledica Sykes-Picotovega sporazuma. Vendar

tudi v tem primeru govorimo o vladanju s pomočjo lokalnega prebivalstva, ki so ga na vodilne

položaje postavili eni ali drugi. Kot smo videli na primeru Iraka in Libanona, so bili

praviloma v podrejenem položaju šiiti, in to vse od obdobja Osmanov. Kljub majhnemu

vplivu evropskih držav na neposredno vladanje v državah na Bližnjem vzhodu lahko

govorimo o večjih poskusih vplivanja na lokalno politiko in predvsem želji po upravljanju

infrastrukture, naravnih bogastev in ostalih stvari, povezanih s financami. V tem poglavju

opisujem konec kratkega evropskega obdobja na tem območju, pri tem pa se dotikam vsake

države, ki je nastala na območju Bližnjega vzhoda.

3.3.1 Jordanija

Pregled začenjam pri Jordaniji, ki so jo Britanci po koncu vojne razdelili na tri okrožja pod

njihovo oblastjo. Severni del je imel svoj sedež v Irbidu, osrednji del v Saltu in južni v

Karaku. Vsi trije deli so bili administrativno združeni v Transjordanijo, ki se je v centralno

vodeno državo oblikovala 11. aprila 1921. Leta 1923 so Britanci odstopili od nadzora

Transordanije in tako priznali njeno delno neodvisnost. To je razjezilo Jude, ki so se v tem

času borili za svojo državo na tem območju, saj je priznanje Jordanije pomenilo manjšo

možnost za osnovanje njihove države. Ob tem je del ozemlja, ki so ga želeli za svojo državo,

prišel pod oblast Arabcev v Transjordaniji. Pomemben mejnik je predstavljal tudi sporazum

med kraljem Abdullahom in Veliko Britanijo leta 1928, po katerem so določili način

delovanja države, v kateri so za vedno več stvari skrbeli domačini, vendar so odločilno besedo

kljub temu imeli Britanci. Za domačine je pomembno točko v sporazumu predstavljalo

34

določilo, ki je priznavalo obstoj vlade pod vodstvom emirja, kar je s sabo prineslo tudi

spremembo statusa za Transjordanijo iz okrožja v emirat.64

Pot k večji samostojnosti se je nadaljevala v letu 1928, ko so ustanovili zakonodajni svet, v

katerem je bilo 21 predstavnikov. Čeprav je imel omejene pristojnosti, je pomenil korak

naprej v delovanju emirata. Istega leta so pričeli z zasedanji tudi v transjordanskem

nacionalnem kongresu. Čeprav je bila ta ureditev za prebivalstvo nekaj povsem novega, so se

stvari spreminjale na bolje v naslednjih letih, tako da so tudi domačini že usvojili politične

prvine, ki so jih zahodnoevropske družbe poznale že v 19. stoletju. Svet je bil pretežno

sestavljen iz ljudi, ki so sicer pripadali eliti, vendar so morali biti tudi rojeni na ozemlju

Transjordanije. Tako je v prvi sestavi le en član bil rojen zunaj meja države. To je bil

pomemben dejavnik za prebivalstvo, saj so tako njihovi predstavniki imeli večji interes za

uspešno vodenje. Svet je ob tem predstavljal tudi mesto za diskusije in pogajanja o stvareh, o

katerih so člani sveta lahko odločali.65

Z naslednjimi sporazumi so Britanci ohranili delni nadzor nad vojsko, financami in zunanjo

politiko. Na področju vojske so tako ustanovili Arabsko legijo, kamor so rekrutirali

pripadnike plemen. Jordanci so dobili možnost upravljanja z administracijo, kar je prispevalo

k medsebojnemu zaupanju med Transjordanci in Britanci. Tako so trideseta leta minila mirno

in produktivno ter v vedno bolj partnerskem odnosu. Po začetku druge svetovne vojne, ko je

Francija kapitulirala leta 1940, se je situacija na mejah s Sirijo nekoliko spremenila. Sedaj so

v Siriji vladali predstavniki Višijske Francije, kar je povzročalo skrbi Abdullahu. Prej

omenjeni pripadniki Arabske legije, ki so jo sestavljali člani plemen in od dvajset do trideset

odstotkov tudi plačanci, so se v času vojne zelo okrepili in niso delovali na tleh

Transjordanije, ampak so najprej posredovali v Iraku in nato še pomagali Britancem pri bojih

v Siriji.66

64 Robins Philip, A history of Jordan (Cambridge, 2004), str. 35–37 (dalje: Robins, Jordan); Silver, R., Water

under the bridge, The Spectator, 31. 12. 1983, http://archive.spectator.co.uk/article/31st-december-

1983/8/water-under-the-bridge, pridobljeno 26. 6. 2016.

65 Robins, Jordan, 37–40; Silver, R., Water under the bridge, The Spectator, 31. 12. 1983,

http://archive.spectator.co.uk/article/31st-december-1983/8/water-under-the-bridge, pridobljeno 26. 6. 2016.

66Robins, Jordan, 52–56; The Making of Transjordanija, b. d.,

http://www.kinghussein.gov.jo/his_transjordan.html, pridobljeno 26. 4. 2016.

35

Po koncu druge svetovne vojne je Abdullah ponovno želel pridobiti ozemlje in ugodnosti za

svojo državo, kot je to storil po prvi svetovni vojni, tudi tokrat s pomočjo Britancev. Vendar

se je na podlagi izkušenj z njimi odločil, da sprejme, kar mu ponujajo, in se šele nato bori za

več. Po vojni se je položaj nekoliko spremenil, saj Britanci niso bili več tako močni kot prej in

niso več bili vodilni na Bližnjem vzhodu. Ker se je med vojno vodstvo Transjordanije

izkazalo kot vredno zaupanja, so nanj drugače začeli gledati tudi Britanci. Tako je bil

podpisan nov sporazum, ki je nadgradil vse prejšnje. Transjordanija je postala samostojna

maja 1946, ko je Abdullah postal kronan kralj Hašemitskega kraljestva Transjordanije.

Vendar ta poteza v praksi stvari ni spremenila, saj je kraljevina še vedno bila obvezana

plačevati svojo letno obvezo, britanske vojaške enote so v državi ostale še nadaljnjih 25 let,

vojski Jordanije je še vedno poveljevala britanska in kralju je še vedno svetoval Britanec.

Odnose z novo državo so ZDA začele graditi šele leta 1949. Sovjetska zveza je do leta 1955

uveljavljala veto na njeno priključitev Združenim narodom. Nato so leta 1955 postali člani

organizacije Združenih narodov. Torej kljub temu da so dobili samostojnost, je ta bila delna,

saj je kralj imel manj moči in pooblastil v primerjavi s sosednjimi kraljevinami, kar je

pomenilo, da je še naprej lobiral za povečanje moči do svoje smrti leta 1951. Po dejanju je

državi zavladal njegov sin in nato še vnuk. Od tega obdobja je bila Jordanija vpletena skoraj v

vse konflikte, še posebej z Izraelom, kar podrobneje predstavljam v naslednjih poglavjih.67

3.3.2 Bahrajn

Pri pregledu stanja v posameznih državah na območju Bližnjega vzhoda po osamosvojitvi teh

nadaljujem z Bahrajnom. V državi so večino prebivalstva, okoli dve tretjini, predstavljali šiiti.

Prebivalstvo se je pretežno ukvarjalo z ribolovom in nabiranjem biserov, država pa je bila

med večjimi izvoznicami tega morskega produkta. Pred začetkom prve svetovne vojne so se

pojavile težnje po zmanjšanju vpliva Velike Britanije na državo in območje Perzijskega

zaliva. Po koncu prve svetovne vojne leta 1923 so sledile reforme Velike Britanije v

67 Robins, Jordan, 56–58; Williams K., Trans-Jordan's future, The Spectator, 29. 3. 1946,

http://archive.spectator.co.uk/article/29th-march-1946/7/trans-jordans-future, pridobljeno 26. 6. 2016; By the

waters of Jordan, The Spectator, 26. 7. 1951, http://archive.spectator.co.uk/article/27th-july-1951/4/by-the-

waters-of-jordan, pridobljeno 26. 6. 2016.

36

Bahrajnu. Tri leta za tem je bilo upravljanje države preneseno na Charlesa Belgrava,68

ki je

reformiral in nekoliko moderniziral državo. Tako je v času njegovega upravljanja Bahrajn

dobil prvo šolo, deset let za tem pa tudi prvo šolo, ki so jo lahko obiskovala tudi dekleta.

Sledili so konflikti med šiiti in suniti ter želja po povečanju iranskega vpliva v državi.69

Modernizacija se je v državi nadaljevala tudi v tridesetih letih 20. stoletja. Vzrok za še večji in

hitrejši napredek je odkritje nafte leta 1931; odkrila jo je družba, ki je bila podružnica podjetja

iz ZDA. Črpanje se je v večjih količinah začelo v naslednjem letu. To je s sabo prineslo tudi

prednosti: na voljo je bilo več denarja in tudi sodelovanje pri vodenju države z Britanci je bilo

bolj poglobljeno, kar je razvidno tudi iz tega, da so Britanci svoje pomorsko poveljstvo v

Perzijskem zalivu iz Irana preselili prav v Bahrajn. Ob ostalih pomembnih stvareh, ki so jih

prinesle nove finance, omenjamo tudi vzpostavitev letališča, ki je bilo odprto v tridesetih

letih. V drugi svetovni vojni, ki je sledila, je Bahrajn sodeloval na strani zaveznic, kar je

prineslo tudi italijansko bombardiranje rafinerij in naftnih polj. Škoda ni bila velika. Po koncu

vojne se je po Bližnjem vzhodu širil val nezaupanja in nezadovoljstva z britansko nadvlado,

kar je vodilo do protestov proti Britancem tudi v Bahrajnu. Stanje se je še poslabšalo v

petdesetih in šestdesetih letih, ko so se začeli upori, naperjeni proti Judom, in stavke zaradi

odpuščanj naftne družbe. V tem času se je veliko Judov bilo prisiljenih izseliti.70

68 Charles Belgrave (1894–1969) je bil med letoma 1926 do 1957 svetovalec bahrajnskega vladarja. Šolal se je v

Oxfordu, medtem ko je v času prve svetovne vojne služil v Sudanu, Egiptu in Palestini. V dvajsetih letih 20.

stoletja je pomagal izpeljati reforme v Bahrajnu (The Adviser: Charles Belgrave and Modern Bahrain, British

Library, 28. 2. 2014, http://britishlibrary.typepad.co.uk/asian-and-african/2014/02/the-adviser-

%D8%A7%D9%84%D9%85%D8%B3%D8%AA%D8%B4%D8%A7%D8%B1-charles-belgrave-and-modern-

bahrain.html, pridobljeno 2. 7. 2016).

69 Šterbenc, Šiiti, str. 411; Jill Ann Crystal, Bahrein, Encyclopedia Britannica, 2016,

https://www.britannica.com/place/Bahrain, pridobljeno 26.6.2016; Jane Kinninmont, Bahrain's Re-Reform

Movement, Foreign Affairs, 28. 2. 2011, https://www.foreignaffairs.com/articles/bahrain/2011-02-28/bahrain-

s-re-reform-movement, pridobljeno 26. 6. 2016; Mahan Abedin, All at sea over 'the Gulf, Asia Times Online, 9.

12. 2004, http://atimes.com/atimes/Middle_East/FL09Ak03.html, pridobljeno 26. 6. 2016.

70 Daniel Yergin, The Incessant Lure of Kuwait's Oil, The New York Times, 13. 1. 1991,

http://www.nytimes.com/1991/01/13/business/forum-the-incessant-lure-of-kuwait-s-

oil.html?pagewanted=all&src=pm, pridobljeno 26. 6. 2016; Bahrain, Wikipedia, 2012,

(https://en.wikipedia.org/wiki/Bahrain, pridobljeno 29. 6. 2016; Nissan Ratzlav-Katz, The King of Bahrain Wants

the Jews Back, Israel National News, 14. 8. 2008,

http://www.israelnationalnews.com/News/News.aspx/127201#.V3eZlBK3tv1, pridobljeno 27. 6. 2016; Adam

Curtis, If you take my advice – I'd repress them, BBC News, 11. 5. 2012,

37

V začetku sedemdesetih let so predstavniki Bahrajna podpisali nov sporazum z Veliko

Britanijo, s katerim so razglasili svojo samostojnost leta 1971 ter se nato še isto leto pridružili

Združenim narodom in Arabski ligi. Vladajoča rodbina je leta 1972 izvedla demokratične

reforme, ki so s sabo prinesle volitve. Izvoljeno telo je bilo zaradi spora z vlado razpuščeno

leta 1975. Po islamski revoluciji v Iranu so se razmere za šiite poslabšale, saj se je vladajoči

sloj ustrašil morebitne revolucije tudi v tej otoški državi. V nadaljevanju so v sedemdesetih

letih še povečali pozitiven učinek, ki ga je prinesla načrpana nafta, in povečali vpliv tudi v

bančnem sektorju. Tako so po državljanski vojni, ki je izbruhnila v Libanonu in zelo prizadela

takratno finančno središče na Bližnjem vzhodu, prevzeli njegovo vlogo prav v Bahrajnu. Po

protestih med letoma 1994 in 2000, ko so moči združili liberalci, islamisti in predstavniki leve

opcije, so sledile reforme, ki so uzakonile volitve v parlament, ženske so dobile volilno

pravico, izpuščeni so bili vsi politični zaporniki. Po letu 2000 so vladajoče strukture poskusile

z določenimi reformami, vendar so bile te neuspešne, vladajoči sloj pa še vedno predstavljajo

predstavniki sunitov, ki živijo v mestih. Ti zasedajo bolj pomembne položaje v službah, so

bolje plačani, medtem ko šiiti živijo na podeželju, se ukvarjajo z manj dobičkonosnimi

poklici, na prehodu v novo tisočletje pa so bili še vedno v slabšem in podrejenem položaju. V

nadaljevanju so sodelovali v vojni z Afganistanom, po kateri so se bolj približali Zahodu, kar

so izkoristili leta 2004, ko so podpisali sporazum z delegacijo ZDA, ki je določal pogoje

trgovanja.71

http://www.bbc.co.uk/blogs/adamcurtis/2012/05/if_you_take_my_advice_-_id_rep.html, pridobljeno 26. 6.

2016.

71 Šterbenc, Šiiti, str. 411; Lucy Dean (ur.), The Middle East and North Africa 2004 (London, 2004), str. 225,

https://books.google.si/books?id=pP315Mw3S9EC&pg=PA225&redir_esc=y&hl=sl#v=onepage&q&f=false,

pridobljeno 26. 6. 2016; Bahrain, National Post, b. d., http://www.nationalpost.com/story.html?id=9be313d4-

b349-40e2-a5f0-05fe3ee3a17a, pridobljeno 26. 6. 2016; Strobe Talbott, Gulf States: Stay Just on the Horizon,

Please, Time, 25. 10. 1982, http://content.time.com/time/magazine/article/0,9171,953597-4,00.html, pridobljeno

26. 6. 2016; Adel Darwish, Bahrain remains stable despite arson attacks that took place in the country,

HighBeam Research, 1. 3. 1999, https://www.highbeam.com/doc/1G1-55237347.html, pridobljeno 26. 6. 2016;

Lucy Dean (ur.), The Middle East and North Africa 2004 (London, 2004), str. 232,

https://books.google.si/books?id=pP315Mw3S9EC&pg=PA232&redir_esc=y&hl=sl#v=onepage&q&f=false,

pridobljeno 26. 6. 2016.

38

3.3.3 Savdska Arabija

Naslednji državi, ki ju v diplomski nalogi obravnavam, sta Kuvajt in Savdska Arabija.

Predhodnica današnje Savdske Arabije je bila država, ki je bila v Arabiji prisotna od 18.

stoletja naprej, vendar le do priključitve večine ozemlja na tem prostoru k Osmanom. V

začetku 20. stoletja je Rijad z okolico ponovno pridobil pod svoj vpliv Ibn Saud72

in na oblast

postavil dinastijo Al Saud, ki je počasi začela pridobivati ozemlja na račun Osmanov. V prvi

svetovni vojni se je dinastija Al Saud izognila vpletenosti v arabske upore. Končana vojna in

zmanjšan vpliv Osmanov na arabskih tleh sta omogočila širjenje različnih držav. Leta 1921 se

Ibn Saud okliče za sultana, nato sledi pohod proti zahodu polotoka, leta 1925 pa Savdijci

osvojijo bivši vilajet pod Osmani, znan pod imenom Hejaz. Tako je od leta 1926 pet let vladal

kot kralj Hejaza in Nadžda, oba področja pa sta bila administrativno ločena. Po združitvi se je

moral Ibn Saud spopasti z opozicijo v lastni državi, ki jo je uspešno premagal in združil oba

do tedaj ločena ozemlja ter se leta 1932 oklical za kralja Savdske Arabije.73

Po združitvi ozemlja je Savdska Arabija postala ena od najrevnejših držav na svetu, njeno

prebivalstvo pa se je ukvarjalo pretežno s kmetijstvom. Ob koncu tridesetih let je sledilo

odkritje zalog nafte tudi v tej državi, po letu 1941 pa črpanje v večjih količinah. Podobno kot

tudi v ostalih državah je tudi tukaj denar od načrpane nafte zelo spremenil življenje, saj se je

pričela modernizacija. Vendar je bila kraljeva družina preveč potrošno naravnana, kar je

vodilo do zadolževanja v tujini. V sedemdesetih letih so v družbi, ki je upravljala z nafto v

Perzijskem zalivu, imeli Savdijci že pomembnejši delež, kar je pomenilo, da se je vpliv ZDA

zmanjšal. To je razvidno tudi iz naslednje situacije, ko so ob vojni Izraela s sosedi cene nafte

na zahtevo Savdske Arabije poskočile za štirikrat, kar je ob dejstvu, da so bili največji

dobavitelji nafte, samo povečalo bogastvo države. Sledila je še večja modernizacija in

72 Ibn Saud (1880–1953) se je rodil v Riadu. Mladost je preživel v izgnanstvu v Kuvajtu, od koder se je vrnil leta

1901. Kasneje je utemeljil novo Savdsko Arabijo in pričel s črpanjem nafte v tej arabski državi (John Bagot

Glubb, Ibn Sa'ud, Encyclopædia Britannica, b. d., https://www.britannica.com/biography/Ibn-Saud, pridobljeno

2. 7. 2016).

73 Mahmud Ali Ghul, History of Arabia, Encyclopedia Britannica, b. d.,

https://www.britannica.com/topic/history-of-Arabia, pridobljeno 26. 6. 2016; D. Gold, Reining in Riyadh,

Jerusalem Center for Public Affairs, 6. 4. 2003, http://www.jcpa.org/art/nypost-dg6apr03.htm, pridobljeno 26.

6. 2016; James Wynbrandt, Fawaz A. Gerges, A Brief History of Saudi Arabia (2010), str. 182; po Wikipedia

2016, https://en.wikipedia.org/wiki/Saudi_Arabia, pridobljeno 26. 6. 2016.

39

posledično odmik od tradicionalnega načina življenja, kar je pripeljalo do uporov bolj

tradicionalnih skupin v državi.74

Tudi v Savdski Arabiji je iranska revolucija spodbudila šiite k borbi za izboljšanje lastnega

položaja v državi. Tako so vztrajali pri javnih verskih procesijah, ki so bile v državi

prepovedane od začetka 20. stoletja. Začetne dejavnosti so prešle v splošni upor tudi v mestih.

Zahteve demonstrantov so bile: pravičnejša delitev državnega naftnega bogastva, konec

diskriminiranja šiitske manjšine od vladajoče sunitske elite in podpora islamski revoluciji v

Iranu. Oblasti so upor s silo zatrle za manj kot leto, ko se je ta ponovno zgodil. Poseben strah

je bil prisoten ob dejstvu, da so se v času iranske revolucije začeli pojavljati manjši upori tudi

v ostalih državah Perzijskega zaliva, saj je tudi tukaj veliki šiitski večini vladala manjšina

sunitov, ki se je bala za svoj privilegiran položaj. V drugi polovici osemdesetih let so se šiiti

borili proti zapostavljanju njihove regije ter omejevanju verske svobode in delovanja. Položaj

se je delno spremenil in izboljšal po letu 1993, ko je med šiiti in vladarsko hišo prišlo do

sporazuma. Tako je prišlo tudi do sestankov med kraljem in šiiti ter slednjimi in suniti

predvsem na ravni verskih vodij, ki se do takrat niso sestajale.75

3.3.4 Kuvajt

V nekoliko manjši državi Kuvajtu je do 17. stoletja živelo le nekaj ribičev. Nato so se tja

začela preseljevati arabska plemena. Nato se je tam začelo novo obdobje zaradi ugodne lege,

saj je Kuvajt postal eno od središč trgovine na območju Bližnjega vzhoda. Postal je trgovsko

središče pri trgovanju Indije, Bagdada in Arabije. Do srede 18. stoletja je čezenj tekla močna

trgovska pot od Perzijskega zaliva do Alepa. Po perzijskem obleganju Basre se je večina

trgovanja preusmerila čez Kuvajt, ki je tako postajal še pomembnejša ugodna trgovska

postojanka pri trgovanju Azije, Evrope in Arabije. Ta status so obdržali tudi po koncu

74Robert Bertram Serjeant, History of Arabia, Encyclopedia Britannica, b. d.,

https://www.britannica.com/topic/history-of-Arabia, pridobljeno 26. 6. 2016; Mohamad Riad El Ghonemy,

Affluence and Poverty in the Middle East, (1998), str. 56; po Wikipedia 2016,

https://en.wikipedia.org/wiki/Saudi_Arabia; Toby Craig Jones, Desert Kingdom: How Oil and Water Forged

Modern Saudi Arabia, (2010), str 218–219; po Saudi Arabia, Wikipedia 2016,

https://en.wikipedia.org/wiki/Saudi_Arabia.

75 Šterbenc, Šiiti, str. 412–415.

40

obleganja Basre ob koncu 18. stoletja. Ob koncu 19. stoletja, natančneje leta 1899, so bili

zaradi vedno večjih groženj Osmanov prisiljeni podpisati sporazum s predstavniki britanske

vlade in postali njihov protektorat. V dvajsetih letih 20. stoletja je Kuvajt kot trgovinsko

naravnano državo zajela huda kriza, ki je bila posledica velike gospodarske krize po svetu in

še posebej v Evropi, saj so prav tja uvozili največ stvari iz Indije in Afrike. Zelo se je razvilo

tihotapstvo, s pomočjo katerega je obogatelo veliko trgovskih družin. Podobno kot velika

gospodarska kriza je trgovanje Kuvajta zelo prizadela tudi blokada Savdske Arabije, ki se je

zgodila po vojni med Nadždom in Kuvajtom. Po tej vojni so na konferenci izgubili tudi nekaj

več polovico svojega ozemlja.76

Najboljše obdobje v zgodovini je Kuvajt preživljal po drugi svetovni vojni, ko je liberalna

država s pomočjo dobička od prodaje nafte, ki so jo začeli na njihovih tleh črpati, doživljala

uspešno obdobje. V državo je prihajalo iskati delo veliko tujih državljanov, s pomočjo

dobička od prodane nafte se je začela podobno kot v vseh državah, bogatih z nafto,

modernizacija, ki je prebivalstvu omogočila boljši način življenja. V petdesetih letih 20.

stoletja je Kuvajt postal največji izvoznik nafte na svetu. Večino denarja so namenili

modernizaciji države, ki je bila do odkritja nafte kot ostale države, bogate z njo, precej

nerazvita. Leta 1961 je sledila osamosvojitev izpod britanske oblasti. Tako je takratni sultan

postal emir in Kuvajt emirat. Po koncu protektorata Britanije so v naslednjih letih izvedli prve

volitve in dobili novo ustavo. V šestdesetih in sedemdesetih letih so postali najbolj razvita

država v regiji s pomočjo dobička od prodane nafte. Vendar je kljub temu pomembno, da so

ga namenjali za dobro ljudi in izboljšanje njihovega standarda, ki je postal najboljši med

vsemi arabskimi državami. Ob vsej modernizaciji je ta zajela tudi način življenja, saj so

prebivalci prevzeli zahodnjaški način življenja. Konec šestdesetih let je bila ustanovljena tudi

univerza. Kot že rečeno, je bila država zelo liberalna, tudi na področju kulture in medijev.

Tako so prav v Kuvajtu v tistem času izdajali bolj popularne revije v arabskem svetu, veliko

76 Al-Jassar, Mohammad Khalid A., Constancy and Change in Contemporary Kuwait City: The Socio-cultural

Dimensions of the Kuwait Courtyard and Diwaniyya (PhD thesis) (The University of Wisconsin-Milwaukee,

2009), str. 64–80,

https://books.google.si/books?id=R0NH1CbXf24C&pg=PA64&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false,

pridobljeno 26. 6. 2016; Mostafa Ahmed Sagher, The impact of economic activities on the social and political

structures of Kuwait (1896–1946) (Durham, UK: Durham University, 2004), str. 108,

http://etheses.dur.ac.uk/1266/1/1266.pdf, pridobljeno 26. 6. 2016; Michael S. Casey, The History of Kuwait.

(Westport, Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2007), str. 57,

https://books.google.si/books?id=AwweY4yYSMIC&pg=PA57&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false,

pridobljeno 26. 6. 2016.

41

kulturnikov pa se je zaradi takšne svobode v ustvarjanju začelo preseljevati v Kuvajt. V

osemdesetih letih so se razmere začele slabšati; najprej je sledila gospodarska kriza, ki je

zaradi nižjih cen nafte na svetovnem trgu zelo prizadela to od izvoza nafte odvisno državico.

Nato je sledila vojna med sosedama, v kateri so najprej podprli Irak, ki jih je nato zaradi

neodpisanega dolga v devetdesetih letih tudi zasedel. Vendar sta to že temi, ki jih podrobneje

opisujem v naslednjih poglavjih.77

3.3.5 Libanon

V Libanonu je bilo stanje po zamenjavi oblasti v Franciji leta 1936 zelo optimistično, saj so v

tridesetih letih svojo neodvisnost dobili v dveh britanskih protektoratih. Do pogovorov o

osamosvojitvi med predstavniki Francije in Libanona je prišlo leta 1936, vendar so bili po

zamenjavi vlade v Franciji neuspešni, čeprav so nov dogovor že sprejeli na libanonski strani,

manjkala pa je le potrditev Francije. Kmalu po začetku druge svetovne vojne je Francija

kapitulirala, zaradi bojazni za svoja ozemlja pa je Libanon s pomočjo francoskega gibanja

zasedla Velika Britanija, ki je leta 1941 potrdila neodvisnost Libanona. Leta 1943 so ob

posredovanju Britancev k ustavi dodali nacionalni pakt, s katerim so določili, da bo

predsednik države izhajal iz vrst kristjanov, medtem ko bo predsednik vlade sunit. Ponovno

so, kot že v vseh omenjenih državah, najmanjši vpliv dobili šiiti, ki jim je pripadalo le

simbolno mesto predsednika parlamenta. Dogovor je temeljil na popisu iz dvajsetih let. Mesta

v parlamentu so bila razdeljena med kristjane in muslimane v razmerju šest proti pet v korist

kristjanov. Tudi tukaj so bili suniti in kristjani dobro zastopani v državnih podjetjih, zasedali

so dobro plačana mesta, medtem ko so bili šiiti politično neorganizirani, pri tem pa so zasedali

77 Noura Alsager (ur.), Acquiring Modernity: Kuwait's Modern Era Between Memory and Forgetting (National

Council for Culture, Arts and Letters, 2014), str. 7,

https://books.google.si/books?id=201yBgAAQBAJ&pg=PA7&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false, pridobljeno

27. 6. 2016; Farah Al-Nakib, Kuwait's Modernity Between Memory and Forgetting (2014), str. 7, Academia.edu,

https://www.academia.edu/8186917/_Kuwaits_Modernity_Between_Memory_and_Forgetting_Introduction_to_

Acquiring_Modernity_booklet_accompanying_the_Kuwait_Pavilion_at_La_Biennale_di_Venezias_14th_Intern

ational_Architecture_Exhibition_, pridobljeno 27. 6. 2016; Cultural developments in Kuwait, Gulf art guide,

(2013), http://gulfartguide.com/essay/cultural-developments-in-kuwait/, pridobljeno 26. 6. 2016; Deborah L.

Wheeler, The Internet In The Middle East: Global Expectations And Local Imaginations (Albany, New York:

State University of New York Press, 2005), str. 99,

https://books.google.si/books?id=v6aWc8fM1iEC&pg=PA99&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false, pridobljeno

27. 6. 2016.

42

slabe položaje v vojski in državni upravi ter bili večinoma nekvalificirani delavci in kmeti. Ob

tem so imeli slabo izoblikovano lastno identiteto v primerjavi s kristjani, ki so se kot entiteta

ločili od muslimanov, in suniti, ki so računali na močno sunitsko zaledje v sosednjih

državah.78

Položaj se je začel spreminjati v osemdesetih letih, ko so se šiiti povezali na političnem

področju in preko Visokega šiitskega sveta dobili svojega predstavnika v odnosih z državo.

Pri dogovarjanjih z državo je mufti Republike Libanon zagotavljal, da predstavlja vse

muslimane, kar ni bilo res. Odnosi med muslimanskim prebivalstvom so bili še posebej

svojevrstni v Libanonu. Ni skrivnost, da so bili tudi tukaj predstavniki obeh linij v sporu kot v

vseh državah na omenjenem območju, presenetljivo pri tem pa je, da so suniti lažje navezali

stike in bolje sodelovali tudi s predstavniki kristjanov ter Grške pravoslavne cerkve kot pa s

šiiti. Vzroki so v prevladi sunitov v vsej zgodovini in tudi v ločenem bivanju v eni državi, saj

so šiiti prebivali večinoma na podeželju, suniti pa v mestih, kjer so lažje prišli v stik s kristjani

kot šiiti. Leta 1974 je Musa As Sadr79

ustanovil organizacijo za uveljavljanje njihovih

interesov, politično poenotenje ter družbeno in politično mobilizacijo. Do sredine osemdesetih

let je doživela razcvet organizacija na političnem področju in postala eden najpomembnejših

akterjev na področju političnega življenja v Libanonu. Preporod šiitov v Libanonu so

povzročili trije dogodki: vojaški nastop proti izraelskemu vdoru v Libanon, skrivnostno

izginotje Muse v Libiji in iranska verska revolucija. Leta 1975 je v državi divjala državljanska

vojna, v začetku katere so imeli daleč največje izgube prav šiiti. Krščanske milice so v

naslednjih letih državljanske vojne očistile in iz domov pregnale veliko šiitov, ki so živeli v

Bejrutu. V času izraelskega vdora leta 1982 je del šiitov na jugu pozdravil njihov prihod, saj

so menili, da je boljši od dosedanjega štirinajstletnega trpljenja, šiiti v Bejrutu pa so nastopili

proti Izraelu, ki je sodeloval s krščanskimi milicami. Leta 1982 se je pojavila še druga

78 Šterbenc, Šiiti, str. 415–417; Rogan, The Arabs, str. 240–247; The Lebanon crisis, The Spectator, 18. 12. 1943,

http://archive.spectator.co.uk/article/19th-november-1943/3/the-lebanon-crisis, pridobljeno 27. 6. 2016.

79 Mustafa al Sadr (1928–1978) se je rodil v Libiji in leta 1978 tam tudi nepojasnjeno izginil. Bil je libanonski

šiitski klerik, ki se je izobraževal v Iraku in se kasneje preselil v Libanon (Musa al-Sadr, Encyclopædia

Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/Musa-al-Sadr, pridobljeno 10. 5. 2016).

43

radikalna šiitska organizacija – Hezbolah, ki si je zadala boj proti Izraelu, pri tem pa jo je

podpiral Iran.80

V dramatičnih dogodkih leta 1983 so osrednjo vlogo odigrale radikalne šiitske milice, in sicer

po prihodu vojaških enot ZDA, Francije in Italije v državo. Te enote so imele nalogo

zagotavljanja varnosti, vendar so se po pokolu v Sabri in Šatili, okrepljene z britanskimi

vojaki, namestile na strateške točke po Bejrutu. Po tej nastanitvi dodatnih vojakov v državi so

bili leta 1983 izvedeni trije samomorilski napadi na ameriško veleposlaništvo ter vojaški

oporišči francoske in ameriške vojske. Napadi so imeli vzroke v dogodkih, ki so se zgodili

mesec dni pred tem, ko so vojaške enote posredovale na strani kristjanov, čeprav bi morale

biti nevtralne. Prav tako so združene mirovne enote posredovale v bojih v Bejrutu, kjer so

pred porazom rešile krščanske borce, pri tem pa niso sodelovale italijanske enote in tudi

kasneje niso bile tarče napadov. Do sredine osemdesetih let se je način boja spremenil, saj sta

obe strani začeli z ugrabitvami; najprej pripadniki krščanskih milic, ki so ugrabili štiri iranske

diplomate, čemur so sledile ugrabitve šiitov, ki so s tem želeli doseči tri cilje: odpraviti

nesorazmerje v oboroževanju Iraka in Irana, preprečiti vmešavanje Zahoda v državljanski

vojni na strani krščanskih sil in izpustitev več zapornikov, ki jih je Izrael zaprl brez obtožnice.

Državljanska vojna je trajala šestnajst let in se je končala s podpisom Nacionalne spravne

listine v Savdski Arabiji leta 1989, po kateri so bili šiiti v parlamentu skoraj izenačeni s suniti.

Vendar so vse muslimanske skupine v parlamentu bile izenačene s kristjani, čeprav so bile po

številu prebivalstva že v ospredju s 60–75 % prebivalstva. Prve demokratične volitve so

potekale leta 1992. Krščanske sile so jih bojkotirale, zmagovalki volitev pa sta bili stranki

Hezbolah in Amal.81

80 Šterbenc, Šiiti, str. 417–424; Seale P., Middle East. The Spectator, 19. 11. 1975,

http://archive.spectator.co.uk/article/20th-september-1975/10/middle-east, pridobljeno 27. 6. 2016.

81 Šterbenc, Šiiti, str. 424–431; What's left of Lebanon? The Spectator, 11. 2. 1984,

http://archive.spectator.co.uk/article/11th-february-1984/3/whats-left-of-lebanon, pridobljeno 27. 6. 2016; J.

MacManus, Suicide bombers kill 170 troops. The Guardian, 24. 10. 1983,

https://www.theguardian.com/century/1980-1989/Story/0,,108233,00.html, pridobljeno 27. 6. 2016.

44

3.3.6 Sirija

Drugi del, ki je nastal po razpadu nekdaj skupne Sirije in je bil podobno kot Libanon pod

francoskim vplivom, je Sirija, ki se je po turbulentnem obdobju od leta 1925 do 1927 odločila

za pot k samostojnosti z nenasilno politiko pod vodstvom nacionalnega bloka. Vendar do

sredine tridesetih let ta politika ni obrodila sadov, saj so Francozi ponudili sporazum, ki za

sirsko politiko ni bil sprejemljiv. Leta 1936 je sledila splošna stavka v državi in podobno kot

v Libanonu optimizem zaradi menjave vlade v Franciji. Septembra leta 1936 je sledil podpis

sporazuma, ki je še povečal optimizem v državi, da so na poti do neodvisnosti. Vendar so se

stvari zelo zaostrile po padcu vlade v Franciji, ko ta ni ratificirala sporazuma in je leta 1939

pred drugo svetovno vojno nekaj ozemlja na severu Sirije odstopila Turčiji v zameno za njeno

nevtralnost, kar je v Siriji povzročilo velike proteste. Francija je nato preklicala ustavo in

razpustila sirski parlament. Kmalu po začetku druge svetovne vojne so podobno kot Libanon

francoske oblasti izgubile tudi Sirijo, ki so ji Britanci obljubili samostojnost. Vendar so bili

francoski zavezniki proti tej odločitvi Britanije, pot Sirije do samostojnosti pa se je zdela zelo

dolga. Zadeve so se zaostrovale vse do pomladi leta 1945, ko so v državi potekale velike

demonstracije pod vodstvom nacionalnega bloka, ki si je na zadnjih volitvah zagotovil veliko

večino. Francoski odgovor je bil silovit, saj so zasedli vladno poslopje in preganjali vlado s

pomočjo vojske; ta je le s težavo ubežala obstreljevanju topništva. To se je nadaljevalo tudi v

naslednjih dneh, ko so Francozi močno napadli Damask, sirska vlada se je umaknila na varno

in od tam prosila za pomoč Britance, ki so Francoze prepričali, da končajo napade. Po tem je

sledila hitra rešitev v prid samostojnosti za Sirijo, ki je bila od Združenih narodov priznana

oktobra 1945, medtem ko se je francoska vojska umaknila iz države leto za tem.82

Leta 1963 je stari režim, v katerem so imele glavno vlogo sunitske veleposestniške skupine in

vplivne trgovske skupine, z državnim udarom zrušila skupina treh oficirjev stranke Baas.

Stranka Bass je bila ustanovljena leta 1953 z združitvijo Arabske socialistične partije in

Partije arabskega preporoda. Značilnost programa, ki so ga zagovarjali, je bilo nasprotovanje

vsem takratnim pogledom, tudi marksizmu. V njem je opaziti elemente nacionalizma in

socializma, zagovarjali so tudi združitev vseh arabskih narodov. V zunanji politiki so

82 Rogan, The Arabs, str. 240–247; Uncertainty in Syria, The Spectator, 5. 7. 1940,

http://archive.spectator.co.uk/article/5th-july-1940/6/uncertainty-in-syria, pridobljeno 27. 6. 2016; Atiyah E.,

France and the Levant. The Spectator, 31. 5. 1945, http://archive.spectator.co.uk/article/1st-june-

1945/6/france-and-the-levant, pridobljeno 27. 6. 2016.

45

zagovarjali borbo proti neokolonializmu, na notranjepolitičnem področju so zagovarjali večje

socialne pravice, bili so proti kopičenju kapitala in privatni lastnini. Zaradi teh stališč so bili

vedno v nasprotju s Komunistično partijo Sirije.83

Po prevzemu oblasti so pridobili tudi podporo civilnega dela stranke in začeli z utrjevanjem

svoje vladavine. V vojski je sledila čistka: na vodilne položaje so postavili tudi pripadnike

verskih manjšin, iz položajev pa izrinili oficirje, ki so pripadali sunitom. Reorganizirali so

vojaške enote v državi, tako da so enotam v okolici Damaska priključili vojake iz verskih

manjšin, enotam na obrobju države pa sunitske borce. Po državi so sledili upori pod vodstvom

sunitov, ki so bili proti vladi manjšine, vendar je bil upor hitro zatrt. Do leta 1966 so potekale

napetosti med Vojaškim odborom in političnim delom stranke Baas glede vprašanja, kdo je na

oblasti. To si je ob pomoči vojaških enot v okolici Damaska zagotovil al Asad.84

Po prevzemu

oblasti se je zgodil upor v Vojaškem odboru, ki je bil neuspešen, glavna častniška mesta pa so

zasedli aleviti85

. 86

Med letoma 1966 in 1970 je Siriji vladal režim Salaha Džadida, ki je v družbi izvedel

zemljiško reformo in nacionalizacijo, s temi ukrepi pa je odvzel vpliv sunitskih elit in

izboljšal položaj pripadnikov verskih manjšin. Vendar nihče od omenjenih ni odkrito prevzel

položaja v državi, saj so imeli glavno besedo še vedno predstavniki sunitov, ki jih je bilo

številčno več. V naslednjih letih so se nesoglasja me Džadidom in al Asadom poglabljala, še

posebej po porazu z Izraelom v šestdnevni vojni. Po porazu je al Asad vedno bolj prevzemal

vodilni položaj v vojski, medtem ko se je Džadid osredotočal na civilno vodenje stranke Baas.

Kar je bilo usodno za njegove predhodnike, je bilo tudi za njega. Leta 1970 ga je al Asad

aretiral in nato kot prvi predstavnik alevitov postal predsednik države. Po prevzemu oblasti je

83 Andrej Novak, Arapska republika Sirija, (Beograd, 1976), str. 7–8.

84 Hafiz al Asad (1930–2000) se je rodil v Siriji in je po uporu leta 1971 postal predsednik Sirije. Državo je utrdil

in moderniziral, tako da je predstavljala eno močnejših držav na področju Bližnjega vzhoda. Bil je predstavnik

stranke Baas, ki mu je pomagala pri prihodu na oblast (Hafiz al-Assad, Encyclopædia Britannica, 2010,

http://www.britannica.com/biography/Hafiz-al-Assad, pridobljeno 10. 5. 2016).

85 Aleviti pripadajo šiitski veji v islamu. Od leta 1971 so bili dominantna skupina v Siriji, najbolj pa so zastopani

v regiji Latakija v Siriji. V Siriji so druga največja skupnost za suniti (Alawite, Encyclopædia Britannica, b. d.,

http://www.britannica.com/topic/Alawite, pridobljeno 9. 5. 2016).

86 Šterbenc, Šiiti, str. 431–436; Yigh R., The Ba'ath at the Crossroads. The Spectator, 9. 4. 1964,

http://archive.spectator.co.uk/article/10th-april-1964/9/the-baath-at-the-crossroads, pridobljeno 27. 6. 2016.

46

opustil radikalno politiko predhodnika in pristopil k ukrepom kohezivnosti družbe. Tako je

ponudil roko sprave vplivnim pripadnikom sunitske buržuazije in ustvaril ugodne razmere za

delovanje ekonomskega sektorja. V nadaljnjih ukrepih je ukinil strahovlado in ljudstvu dal

občutek soodločanja, saj je razpisal referendume in dovolil združenja, ki pa so bila

nadzorovana. V državnih službah ni omejeval predstavnikov drugih verskih skupin, saj je k

sodelovanju vabil vse, v najožjih službah pa je zaupal le alevitom.87

S svojim načinom vladanja je pridobil naklonjenost večine prebivalstva, vendar so se kljub

temu pojavili nasprotniki, ki so trdili, da alevitska vera pripada nevernikom. Ko se je v

državljanski vojni v Libanonu postavil na stran kristjanov, mu je Muslimansko bratstvo

napovedalo sveto vojno, ki se je uresničila v naslednjih letih z umori vodilnih članov družbe v

Siriji. Napadi so se vrstili do začetka osemdesetih let. Pri tem se je vladajoči režim obnašal

dokaj rezervirano, dokler se ni zgodil poskus atentata na al Asada, kar je sprožilo veliko

represijo. V letu 1982 je vladajoča stran napadla Hamo in v napadih ubila do petindvajset

tisoč prebivalcev, četrtino mesta pa so povsem porušili. S takšno represijo si je uspel al Asad

vendarle zagotoviti oblast še naprej. Potem ko je odkrito podprl iransko revolucijo, se je

pričelo sodelovanje med šiiti od Teherana preko Damaska do Libanona.88

V času vladanja je al Asad moderniziral Sirijo in s tem izboljšal razmere za življenje za

večino prebivalstva glede na stanje pred prevzemom oblasti. Največji preporod je

pričakovano doživela skupnost, ki ji je pripadal – alevitska skupnost. Ta je bila ob začetku

dvajsetega stoletja najbolj zaostali del družbe, v devetdesetih letih pa vse bolj razvita. Velik

del prebivalstva, ki je pripadal temu delu islama, se je začel naseljevati v dolinah, kljub temu

da je v gorovju zraslo veliko modernih in sodobnih objektov, ki so bili namenjeni prav njim.

Življenju v mestih so se lahko bolj prilagajali kot sunitska skupnost. Ob tem je potrebno

poudariti, da so bili zelo naklonjeni izobraževanju. Tako je nastal poseben razred alevitske

inteligence, ki je v nekaterih pogledih začel izpodrivati sunitsko in krščansko. Z boljšo

izobrazbo so tudi lažje stopali v državne in vojaške službe, ki so bile bolje plačane in do tedaj

rezervirane za predstavnike ostalih verskih skupnosti. V takšnih razmerah je bil morebiten

87 Šterbenc, Šiiti, str. 436–438; Syrian Genaral is Said to Press Power Strugle, New York Times, 5. 3. 1969,

http://query.nytimes.com/gst/abstract.html?res=9F05E1D71339E63ABC4D53DFB5668382679EDE&legacy=true

, pridobljeno 27. 6. 2016.

88Šterbenc, Šiiti, str. 438–442.

47

izsiljen prehod na družbeno situacijo, ki je obstajala pred revolucijo, skoraj nemogoč ali vsaj

zelo otežen.89

Po smrti Hafiza al Asada leta 2000 se je zelo hitro uredilo vprašanje nasledstva – mesto

predsednika je prevzel njegov sin Bašar al Asad.90

Novi predsednik se je hitro lotil

generacijske zamenjave v državnem aparatu in je po prihodu na oblast zamenjal več kot

polovico obstoječih kadrov z mlajšimi, s katerimi je zaradi pripadnosti isti generacijski

skupini lažje sodeloval. Ob prevzemu oblasti je zavrnil vsakršno možnost za delno zamenjavo

režima z večstrankarskim; tako je režim tudi v prihodnje temeljil na treh stebrih. Vladni

birokraciji, stranki Baas in predvsem varnostnemu aparatu je glavni temelj skoraj neomejena

pristojnost, ki jo ima predsednik države. Čeprav so imeli v oblasti vodilno vlogo še vedno

aleviti, jim je ni bilo treba utrjevati z represijo, saj si večina prebivalstva ni želela prehoda v

obdobje nestabilne družbe, ki so ga motili številni poskusi državnih udarov. Kljub temu se je

razmišljanje v današnjem času nekoliko spremenilo s pomočjo številnih dejavnikov. Tako je

danes Sirija država, v kateri že nekaj let divja državljanska vojna. Situacijo v današnji državi

obravnavam v podpoglavju 4.5.91

3.3.7 Irak

Naslednja država, ki se nahaja na tem območju in ima zelo bogato zgodovino, vendar je danes

podobno nestabilna kot Sirija, je Irak. Irak je formalno neodvisnost od Velike Britanije dobil

leta 1932. Podobno kot v vseh državah v regiji so tudi v Iraku bili na oblasti suniti, šiiti pa so

izvajali upore, ki so bili skoraj vedno krvavo zatrti. V tridesetih letih se je nezadovoljstvo

stopnjevalo, še posebej po britanskem popisu prebivalstva, po katerem so dobili potrditev, da

v državi tvorijo večino prebivalstva. Upori so se po popisu in smrti kralja, ki je bil naklonjen

šiitom, nadaljevali. Leta 1935 je sunitska vlada le s težavo, tudi ob pomoči letalstva, upor

89 Šterbenc, Šiiti, str. 442–443.

90 Bašar al Asad (1965) se je rodil v Damasku v Siriji. Na prestolu predsednika je nasledil svojega očeta leta

2000, kateremu je sledil tudi kot vladar, saj vlada zelo avtoritativno, kar je po letih vladanja vodilo do vojne v

državi (Bashar al-Asad, Encyclopædia Britannica, 2013, http://www.britannica.com/biography/Bashar-al-Assad,

pridobljeno 10. 5. 2016).

91 Šterbenc, Šiiti, str. 443–448; Portrait of the week, The Spectator, 17. 6. 2000,

http://archive.spectator.co.uk/article/17th-june-2000/6/portrait-of-the-week, pridobljeno 27. 6. 2016.

48

zadušila. Upor je pokazal slabosti, saj na strani upornih šiitov ni bilo osebe, ki bi lahko

združila uporna ljudstva in jih uspešno zastopala v Bagdadu. Tako so do petdesetih let šiiti

zmanjšali primanjkljaj na področju izobrazbe v primerjavi s suniti in bi bili že sposobni

prevzeti pomembnejše službe v državni upravi; vendar se to ni zgodilo. Tako so v tem času

imeli v vladi le dva ministra. Čeprav so povečevali število šiitov, ki so jih zaposlili v državne

službe, so ob tem povečali tudi število ljudi, zaposlenih v teh službah.92

V času druge svetovne vojne je prišlo do novih napetosti med državama, saj so Britanci

prosili za možnost namestitve lastnih vojakov v Iraku. Ko je ta prošnjo zavrnil, je leta 1941

prišlo med državama do vojne. Britanci so kmalu po začetku vojne s svežimi enotami iz Indije

premagali Iračane pri Faludži, po tem pa se je politični vrh umaknil iz države. Z Britanci se je

o miru pogajal župan Bagdada. Po umiku Britancev so na mesto vladarja ponovno postavili

svojega privrženca iz še vedno Hašemitske dinastije. Vendar so bili kljub temu v državi vedno

bolj osovraženi. Prav tako zaradi omenjene vojne v državi niso bili priljubljeni predstavniki

vladajoče dinastije. Britanci so v tridesetih letih kot prvemu ozemlju podelili neodvisnost prav

Iraku, zaradi česar so bili v državi zelo priljubljeni, vendar se je to po vojni 1941 hitro

spremenilo; državo so zapustili z vprašljivim vladarjem in v krizi.93

Leta 1958 je skupina sunitskih oficirjev z državnim prevratom usmrtila kralja in tako zrušila

monarhijo. Prvi predsednik je postal brigadir Abd al Karim Kasim,94

ki ga je po novem udaru

leta 1963 zamenjal Abd al Salam Arif,95

ki je postal predsednik po skupni akciji stranke Baas

in skupine arabskih nacionalističnih oficirjev. Z drugim prevratom se je za šiite začelo

štiriletno zlato obdobje, saj je predsednik nagradil njihovo podporo pri zrušitvi Kasima. Tako

se je v šiitski stranki zelo povečalo članstvo, novi člani pa so prihajali predvsem iz vrst

92 Šterbenc, Šiiti, str. 397–399.

93 Rogan, The Arabs, str. 208–209; End of Iraq Revolt, The Spectator, 6. 6. 1941,

http://archive.spectator.co.uk/article/6th-june-1941/1/end-of-the-iraq-revolt, pridobljeno 27. 6. 2016.

94 Abd Al Karim Kasim (1914–1963) se je rodil v Bagdadu. Bil je vojaški častnik, ki je ob koncu monarhije

prišel na čelo republike, ki je bila takrat ustanovljena. Vladal je pretežno s pomočjo vojske (Abd al-Karim

Qasim, Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/Abd-al-Karim-Qasim, pridobljeno

12. 5. 2016).

95 Abd al Salam Arif (1921–1966) je po novem državnem udaru postal predsednik Iraka leta 1963. Na čelo

države je prišel s pomočjo stranke Bass. Na severu države je dosegel premirje in želel vladati Kurdom s civilno

upravo, ki bo jo imenoval sam (Abd al-Salam Arif, Encyclopædia Britannica, b. d.,

http://www.britannica.com/biography/Abd-al-Salam-Arif, pridobljeno 10. 5. 2016).

49

študentov in inteligence. Vendar to zlato obdobje za šiite ni trajalo dolgo, saj je leta 1968

oblast prevzela stranka Baas, katere jedro so tvorili sunitski častniki. V času prvega

predsednika iz njihovih vrst je prihajalo do velikih napetosti med šiiti in suniti zaradi bojazni

po izgubi vodilnega položaja sunitov v državi. Tako se je režim Baasa poslužil ukrepov, ki so

bili uperjeni proti šiitom: zapirali so njihove osnovne in srednje šole, zaplenili zemljišča v

lasti skupnosti, prepovedali izhajanje njihove revije in sprejeli zakon o služenju šiitskih

študentov v vojski. Represija se je nadaljevala in stopnjevala, ko je leta 1979 postal

predsednik države predstavnik radikalnega dela sunitov – Sadam Husein,96

k povečani

represiji pa je zelo pripomogel tudi vpliv revolucije v Iranu.97

Revolucija je bila zelo moteč dejavnik v času vladavine Sadama Huseina, saj si je prizadevala

za širitve preko svojih meja, ob tem pa je skrbela za zatočišče in urjenje številnim borcem iz

sosednjih držav. Pri uporu in spodbujanju k temu v Iraku je veliko vlogo odigral ajatola. Po

začetnih akcijah, uperjenih proti njemu, se je režim v boju za svoj položaj nekoliko umaknil,

vendar so ga po poskusu atentata na zunanjega ministra usmrtili. Šiiti so odgovorili z

nastavljanjem bomb, vladni režim pa z deportacijo šiitov, ki niso mogli dokazati, da v državi

živijo že več generacij. V mestih, ki so bile poseljene pretežno s šiiti, so v okolici mošej

porušili stare mestne četrti in na njihovem mestu zgradili široke trge, ki so jih lažje

nadzorovali. Svojo politiko do šiitov je režim omilil le v času vojne z Iranom. V času prve

zalivske vojne, ko je ves muslimanski svet podpiral Irak in bil proti posredovanju krščanskih

zaveznikov, je bilo stališče iraških šiitov nekoliko bolj zapleteno. Na eni strani so sicer

podpirali odhod kristjanov iz muslimanskega sveta, vendar so se zavzemali tudi za

kaznovanje Sadama Huseina in odhod zaveznikov po osvoboditvi Kuvajta. Ob koncu vojne je

represija Sadama Huseina dosegla vrhunec. Šiiti so na jugu države sprožili velike upore proti

režimu, na katere je Husein odgovoril s poboji. Umorjenih je bilo na deset tisoče šiitov, več

kot petdeset tisoč jih je pobegnilo v Savdsko Arabijo. Upor so iz varne razdalje spodbujali

tudi Američani, ki so odigrali dvojno igro, saj niso preprečili delovanja bojnih helikopterjev,

96 Sadam Husein (1937–2006) se je rodil v Tikritu v Iraku. V mladosti se je preselil v Bagdad, kjer se je kasneje

pridruži stranki Baas, leta 1979 pa je postal predsednik Iraka. Vladal je zelo kruto in se zapletal v številne vojne,

ki so slabile državo (Saddam Hussein, Encyclopædia Britannica, 2015,

http://www.britannica.com/biography/Saddam-Hussein, pridobljeno 12. 5. 2016).

97Šterbenc, Šiiti, str. 399–404; Desmond P., The sunnier side. The Spectator, 9. 7. 1982,

http://archive.spectator.co.uk/article/10th-july-1982/11/the-sunnier-side, pridobljeno 29. 6. 2016.

50

kot je bilo dogovorjeno, šiitom pa so preprečili, da bi se v zapuščenih vojaških skladiščih

oborožili, saj so se bali nastanka islamistične države ali razpada Iraka. Upori so se nadaljevali

vse do konca režima Sadama Huseina, ki ga je prav tako povzročilo vmešavanje Amerike,

zaradi česar so v državi še danes nestabilne razmere.98

3.3.8 Kurdi

V zadnji točki poglavja omenjam še en narod, ki je zastopan na območju Bližnjega vzhoda,

vendar nima svoje države – to so Kurdi. Po nekaterih ocenah jih je trideset milijonov,

natančnih številk ne poznamo. Na tem območju predstavljajo za Arabci, Turki in Perzijci

četrti največji narod. Kot sem že omenil, nimajo svoje države. Tako jih je v Turčiji petnajst, v

Iranu deset, v Iraku pet milijonov in v Siriji okoli dva. Na tem območju živijo že zelo dolgo,

še v času Mezopotamije, govorijo lasten jezik, pri pisanju pa uporabljajo različne pisave.

Živijo na goratem območju brez posebne infrastrukture, njihov življenjski prostor pa se

razteza v veliko držav. Vendar zaradi velikosti prostora, imenovanega Kurdistan, ne moremo

govoriti le o nerazvitem delu; v delu, ki sega v Irak, imajo tudi zelo moderna mesta. Takšno je

Arbil, kjer prebiva milijon ljudi. Mesto je zelo moderno, ima parlament, bolnice in

supermarket. Kurdistan je območje, veliko kot Francija, na katerem se nahajajo tako vodni

viri, reki Tigris in Evfrat, in naftna nahajališča. Od tam izvira polovica nahajališč iraške

nafte.99

Na svojem ozemlju živijo kot večinski prebivalci, vendar kljub temu nimajo svoje države;

tako živijo v številnih sosednjih državah kot manjšina. Od prvih konfliktov na tem območju je

bil njihov prostor osrednji prostor teh, vendar kljub temu v nobeni mirovni pogodbi niso bili

navedeni kot narod, ki bi lahko postal neodvisen. Že od osmansko-perzijskih sporov do

devetnajstega stoletja, ko je Evropo preveval duh nacionalnosti, in do mirovnih pogodb po

končani prvi in drugi svetovni vojni so vedno ostali brez svoje države in razpršeni v več

novih. Kljub temu so jih pogosto slepili z obljubami o lastni državi in pomoči pri tem, bodisi

Sovjetska zveza ali kasneje ZDA, nato pa so jih prepustili samim sebi. Največjo stopnjo

98 Šterbenc, Šiiti, str. 404–411; Desmond P., The sunnier side, The Spectator, 9. 7. 1982,

http://archive.spectator.co.uk/article/10th-july-1982/11/the-sunnier-side, pridobljeno 29. 6. 2016.

99 Gunther Deschner, Kurdi, (Ljubljana, 2007), str. 16–17. (Dalje: Deschner, Kurdi).

51

avtonomije uživajo na severu Iraka, kjer imajo pod zaščito ZDA svojo precej avtonomno

pokrajino. Vendar ostale države, kjer prav tako najdemo Kurde, nasprotujejo še večji

avtonomiji zaradi bojazni o priključitvi njihove države Kurdom. To bi bilo lahko izvedljivo,

saj je ozemeljsko Kurdistan povezana celota.100

Ob zaključku poglavja prilagam zemljevid, ki priča o vseh verskih raznolikostih, ki smo jih

spoznali v tem poglavju diplomske naloge. V zgodovini prav vseh držav, ki sem jih opisal, je

moč zaznati napetosti med obema vejama islama. Te napetosti so velikokrat povzročile tudi

vojaške konflikte v državi in predvsem med posameznimi državami, kar podrobno opisujem v

naslednjem poglavju.

Slika 4: Šiiti in suniti na Bližnjem vzhodu (vir: http://cdn1.vox-cdn.com/assets/4231075/sunni_shia_nasr.jpg,

pridobljeno 5. 5. 2016)

100 Deschner, Kurdi, str. 17–21.

52

4 NAPETOSTI NA OBMOČJU BLIŽNJEGA VZHODA

4.1 Nastanek Izraela in napetosti med državami

V prejšnjih poglavjih sem predelal prve civilizacije, ki so se naselile na območju Bližnjega

vzhoda. Nato sem opisal nastanek modernih držav, ki jih poznamo danes na tem območju in

pri tem opisal ključno vlogo, ki so jo odigrali Britanci in Francozi. Ti so v veliki meri zarisali

meje tudi današnjih držav in so pri vsem tem najbolj odgovorni tudi za današnje težave. Pri

pregledu sem se naslonil predvsem na islamske narode. Vsi konflikti od širjenja islama na tem

področju, z izjemo križarskih vojn in že omenjenega evropskega imperializma so bili

večinoma povezani z borbo znotraj religije med šiiti in suniti, čemur je še dodatno pripomogel

evropski imperializem, ki je v večini primerom nesmiselno zarisal meje med državami. Kar

sem na primeru vsake posamezne države opisal v prejšnjih poglavjih. V sredini dvajsetega

stoletja pa na območju Bližnjega vzhoda dobi državo narod, ki je tam prisoten že od nekdaj a

vendar je zelo zaznamoval dogajanje vse do danes, seveda je govora o Judih, ki so na tem

območju že več tisoč let, vendar so do svoje države prišli šele sredi 20. stoletja. Pot do tja so

jim tlakovali hebrejski intelektualci, ki so se spretno znašli tudi v diplomaciji in tako sredi

stoletja dosegli svoj cilj ob pomoči zahodnih velesil.101

V tem podpoglavju opisujem nastanek države Izrael, kot jo poznamo danes, in njen vpliv na

politiko v regiji. Dejstvo je, da so Jude v času druge svetovne vojne nacisti najbolj preganjali.

Velike žrtve so utrpeli tudi v Sovjetski zvezi. Vendar so se prve ideje o združeni državi Judov

pojavile že v drugi polovici devetnajstega stoletja. Pojavile so se ideje ne le o skupnem

spominu iz preteklosti, ampak tudi o skupni prihodnosti, ki naj bi si jo izborili z združenjem

nacionalnih sil in iskanjem zaveznikov. Ideje so se pojavile v Evropi v devetnajstem stoletju,

kjer se pojavijo prve ideje o nacijah in skupnih državah posameznih narodov. Tako se je med

judovskimi intelektualci je rodila ideja o nacionalnem gibanju. Ideje o lokaciji države so bile

na začetku različne: od New Yorka do Palestine po propadu Osmanskega imperija. Vedno

bolj je prevladovala ideja o naselitvi Palestine Judov kot naroda in ne versko-kulturne

101 Shlomo Sand, Kako so izumili judovsko ljudstvo, (Ljubljana, 2010), str. 360–379.

53

skupine. Tako je bilo gibanje o poselitvi Palestine osnovano že leta 1880. Prve naselitve so se

začele po pogromih v Rusiji leta 1881, vendar so bile takrat številke zelo majhne.102

Ob koncu stoletja so bili Judje prepričani, da antisemitizem v Evropi ne bo izginil. Tako so se

okrepile ideje o preselitvi Judov iz Evrope. Vendar so se ideje takrat vodilnega predstavnika

na tem področju, Theodorja Herzla,103

razlikovale od ostalih. Nasprotoval je idejam o

poselitvi Palestine brez političnih poroštev. Pod njegovim vodstvom se je odvil v Baslu prvi

kongres sionistov, na katerem je bilo 200 delegatov. Sprejeli so program, ki se je zavzemal za

zagotovitev nacionalnega doma v Palestini, zaščitenega z mednarodnim pravom. V naslednjih

letih se je število sionističnih organizacij večalo, kongresi pa so se vrstili. Na petem kongresu

so svoje upe za rešitev nehali polagati na Turčijo in se bolj posvetili sodelovanju z Veliko

Britanijo. Na sedmem kongresu se je lokacija naselitve ponovno spremenila; tako je postala

aktualna Uganda, kar je povzročilo razkol znotraj sionistične organizacije. Leta 1904 je

ponovno zaživela ideja o Palestini, istega leta pa je umrl Herzl. Za naslednje kongrese je

značilno ločeno delovanje številnih organizacij znotraj gibanja in iskanje različnih lokacij za

naselitev.104

Preseljevanje se zgodi v več valovih, alijah. Do prvega vala je prišlo leta 1881, ko se je

položaj Judov v Palestini spremenil. Čeprav je bilo število priseljencev majhno, so začeli z

natančnimi načrti naseljevanja. Prednostna misija je bila osnovati poljedelske naselbine, ki

bodo v prihodnosti pomagale ostalim priseljencem pri naseljevanju. Kljub dobro izdelanim

načrtom so se pri naseljevanju spopadali s finančnimi težavami in težavami na področju

poljedelstva, ki je bilo ključno za njihovo nadaljnje preseljevanje. Zaradi težav na omenjenih

področjih so se začeli nagibati k uporabi arabskih delavcev v poljedelstvu, saj so bili cenejši.

Na začetku dvajsetega stoletja je bilo na področju Palestine po vedno novih mestih že petdeset

102 Klemen Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina Judov, (Celovec, 2010), str. 281–283 (dalje: Boeta, Kratka

zgodovina Judov).

103 Theodor Herzl (1860–1904) se je rodil na Madžarskem v Budimpešti. Bil je ustanovitelj političnega gibanja

Sionistov, ki se je borilo za ustanovitev judovske domovine. Zato je ustanovil kongres sionistov, na katerem je

bil izbran za predsednika gibanja (David Ben-Gurion, Theodor Herzl, Encyclopædia Britannica, 2015,

http://www.britannica.com/biography/Theodor-Herzl, pridobljeno 10. 5. 2016).

104 Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 283–286; The fourth annual international congress of the Zionist or Jews,

The Spectator, 18. 8. 1900, http://archive.spectator.co.uk/article/18th-august-1900/2/the-fourth-annual-

international-congress-of-the-zi, pridobljeno 29. 6. 2016.

54

tisoč Judov. Drugi val preseljevanja se je zgodil med letoma 1904 in 1914, predvsem iz

Rusije. V Palestini je bilo po koncu tega vala že nekaj manj kot sto tisoč Judov. Na malo

večje težave so naleteli pred začetkom vojne in po njej. Med Arabci so se pojavljala vedno

večja nasprotovanja, po številnih izgonih pa je bilo v Palestini ob koncu vojne še nekaj več

kot petdeset tisoč Judov.105

V času prve svetovne vojne so se zaradi rešitve vprašanja nove domovine zatekli k Veliki

Britaniji v upanju, da bo ozemlje Palestine prišlo pod njihovo okrilje. V britanski vojski so

tako organizirali prve sionistične čete. Novembra je britanska vlada na ideje odgovorila

pozitivno in bila naklonjena izpolnitvi tega cilja. Težnje po državi Judov je priznal tudi del

Arabcev, ki je menil, da so zahteve nacionalne, ne imperialistične. V nasprotju s tem so na

arabskem nacionalnem kongresu izdali resolucijo proti naseljevanju v Palestini. Po

dolgotrajnih pogajanjih je problem Palestine dokončno postal britansko interesno področje,

kar so Judje sprejeli z odobravanjem. Na začetku je bilo stanje porazno, saj je bilo veliko

Judov izseljenih, številna mesta in naselbine so bile v razsulu, uradna jezika sta bila

angleščina in arabščina. Položaj Judov se je na novem ozemlju slabšal, vrstili so se napadi

nanje. Zaradi obrambe so organizirali svojo neodvisno vojaško organizacijo. Zaradi neredov

je leta 1921 tja prišel tudi Churchill,106

ki je naslednje leto izdal Belo knjigo, v kateri je

Transjordanijo ločil od Palestine in jo podelil Arabcem ter še naprej podpiral idejo judovskega

nacionalnega doma. Dogovorjena sta bila tudi osnovanje deželnega parlamenta, v katerem bi

zaradi večjega števila prebivalcev imeli večino Arabci, in ideja o bodočem preseljevanju, ki

bo v skladu z gospodarsko sposobnostjo dežele. Vendar so Arabci vse podobne ideje

zavrnili.107

105 Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 291–296.

106 Winston Churchill (1874–1965) se je rodil v Oxsfordshiru. Bil je predsednik vlade od leta 1940 do 1955 in je

tako vodil Veliko Britanijo v času druge svetovne vojne, kjer jo je iz skorajšnjega poraza pripeljal do zmage

(Herbert G. Nicholas, Winston Churchill, Encyclopædia Britannica, 2015,

http://www.britannica.com/biography/Winston-Churchill, pridobljeno 10. 5. 2016).

107 Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 312–316; The new development of Zionism, The Spectator, 12. 9. 1903,

http://archive.spectator.co.uk/article/12th-september-1903/8/the-new-development-of-zionism, pridobljeno

29. 6. 2016.

55

Sledilo je obdobje, ki je bilo v zgodovini Judov eno od bolj temnih. V Evropi se je položaj

zanje zelo poslabšal, število žrtev pa je bilo zaradi preganjanja v času nacizma in boljševizma

zelo visoko. Vendar kljub tem žrtvam v Evropi v času vojne Velika Britanija ni odprla

ozemlja Palestine za priseljence. Tako so ob pritisku ZDA sprejeli le idejo o osnovanju

preiskovalne komisije o vprašanju Palestine in Judov v Evropi. Razglasili so predlog, da bodo

Palestino predali Združenim narodom, ki bodo osnovali državo Palestina. Ugotovitve so

podpirale takojšen sprejem sto tisočih beguncev na tem območju, čemur so nasprotovali

Britanci. Judje so se organizirali drugače; na območje Palestine so začeli prihajati na ilegalen

način z ladjami s sredozemskih otokov. Ob tem preseljevanju je potrebno poudariti napetosti,

ki so se pojavile med Judi in Britanci predvsem zaradi omejitve priseljevanja Judov v

Palestino. Pri tem velja poudariti tudi situacijo, ki se mi zdi zelo zanimiva in izkazuje koliko

so bili Judje pripravljeni storiti, da bi dobili svojo državo. Tako so se proti Britancem boli

pripravljeni povezati celo z Nemci, ki so jih med vojno in pred njo preganjali po Evropi. Pri

tem so se na strani Judov organizirale tri pomembnejše organizacije, ki so se borile proti

Britancem na različne načine. Največ je bil napadov na infrastrukturo in pomembnejše

Britanske častnike.108

Po vojni je bila Velika Britanija izčrpana in brez volje, zamisli in financ za rešitev krize v

Palestini. Takrat so dokončno spoznali kako nasprotujoči si obljubi so dali Judom in Arabcem

v Palestini. Saj nikakor niso bili sposobni uresničiti obeh obljub, ne da bi škodovali drugi

strani. Velika Britanija je tako mandat za Palestino prenesla na Združene narode, ki so v ta

namen ustanovili komisijo, ki je bila sestavljena iz predstavnikov enajstih držav, pri tem

nobena razen Irana ni imela lastnih interesov na Bližnjem vzhodu. Komisija je obiskala

Palestino in prišla do zaključka, da se mora britanski mandat v državi končati. V nadaljevanju

se je osem od enajstih delegatov odločilo za ločeni državi Arabcev in Judov, trije so bili za

skupno državo pod federalno ureditvijo in Jeruzalem pod zaščito ZN-a. V nadaljevanju so

Britanci sprejeli odločitev da se do leta 1948 umaknejo iz države, na kar so Judje dosegli

108 Rogan, The Arabs, str. 247-249; The Palestine Mandate, The Spectator, 9. 2. 1945,

http://archive.spectator.co.uk/article/9th-february-1945/12/the-palestine-mandate, pridobljeno 29. 6. 2016.

56

rešitev, ki je njim prisodila dve tretjini ozemlja. Na skupščini konec novembra 1947 je bil

predlog sprejet, proti pa so bile arabske države in Velika Britanija.109

Že naslednji dan po razglasitvi namere ZN-a so se začeli vrstiti napadi Arabcev, ki so

oblikovali osvobodilno vojsko, ki je ob podpori britanskih dezerterjev, nemških beguncev in

bosanskih muslimanov začela vstopati na ozemlje Palestine. Med temi enotami in Judi so se

oblikovale frontne linije med četrtmi, ki so pripadale eni ali drugi strani. Do leta 1948 so

Arabci povečevali pritisk, ubitih pa je bilo že več kot tisoč Judov, tudi v sosednjih pokrajinah.

Po ilegalnih nakupih orožja, predvsem v Evropi, se je situacija pri Judih umirila; tako so

zaustavili arabsko ofenzivo. Namesto da bi jih to spodbudilo, so se Arabci začeli množično

umikati. Do britanskega umika leta 1948 so dosegli številne uspehe, s katerimi so uspeli

povezati svoje naselbine. Po bojih za mesta so začeli predstavniki Arabcev v mestih pozivati

prebivalstvo, naj se umakne; vrnili bi se čez nekaj dni, ko bodo premagali Jude.110

Deklaracija o izraelski neodvisnosti je bila prebrana 14. maja 1948 v muzeju v Tel Avivu.

Tako je bila razglašena judovska država z glavnim mestom Jeruzalemom. V deklaraciji, ki so

jo podpisali številni znani člani judovske skupnosti so govorili o zgodovinski pravici Judov

do Palestine in prosili ZN, da jim pri osnovanju države pomagajo. Takoj po tem so državo

priznale ZDA in tri dni za tem še Sovjetska zveza, na drugi strani pa so arabske države

novoustanovljeni državi napovedale vojno.111

Judovske vojaške sile so najprej uspele zaustaviti napredovanje Libanona, Sirije in Iraka,

prodor Egipta je bil prav tako zaustavljen na južni fronti. Največji uspeh pri Arabcev je imela

109 Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 330–332; Rogan, The Arabs, str. 247–254; The Palestine Mandate, The

Spectator, 9. 2. 1945, http://archive.spectator.co.uk/article/9th-february-1945/12/the-palestine-mandate,

pridobljeno 29. 6. 2016.

110 Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 332; After the Truce in Palestine, The Spectator, 12. 11. 1948,

http://archive.spectator.co.uk/article/12th-november-1948/1/after-the-truce-in-palestine, pridobljeno 29. 6.

2016.

111 Declaration of Establishment of State of Israel (2013). Israel Ministry of Foreign Affairs,

http://www.mfa.gov.il/mfa/foreignpolicy/peace/guide/pages/declaration%20of%20establishment%20of%20state

%20of%20israel.aspx, pridobljeno 24. 4. 2016.

Draft of recognition of Israel, May 14, 1948, Alphabetical Correnspodence File, 1916–1950, Ross Papers,

Truman Library,

http://www.trumanlibrary.org/whistlestop/study_collections/israel/large/documents/index.php?documentdate=19

48-05-14&documentid=48&pagenumber=1, pridobljeno 15. 5. 2016.

57

Arabska liga v Jordaniji, ki je zasedla nekaj četrti v Jeruzalemu, medtem ko je bila redna

izraelska vojska osnovana konec maja. Ob razglasitvi premirja sredi junija so nadzorovali

majhni del judovske države. Omenjeno premirje je koristilo obema stranema, vendar so ga

nekoliko bolje izkoristili Izraelci, ki so dobili okrepitve vojaštva in tudi velike količine orožja.

Tako so po koncu premirja sredi julija zasedli Nazaret, osrednjo Galilejo, v Jeruzalemu pa so

bili neuspešni. Sledilo je novo premirje po le desetih dnevih bojev. Pogovori o koncu vojne so

potekali na Rodosu, prekinitev bojev pa je bila podpisana februarja z Egiptom, marca z

Libanonom, aprila z Jordanijo in julija s Sirijo. Z Irakom niso podpisali ničesar. Izrael je tako

obsegal 80 % mandatne Palestine.112

Slika 5: Pot Izraela k neodvisnosti (vir: http://cdn0.vox-cdn.com/assets/4239219/arab-israeli-war_1948.jpg,

pridobljeno 3. 5. 2016)

S to vojno se je končal boj Judov za svojo državo. Le-ta je bil zelo dolg, ob začetnih

vprašanjih o sami lokaciji pa se je za Jude po drugi svetovni vojni razpletel zelo ugodno.

Vendar je kljub začetni rešitvi konflikta med narodi in verami vse do danes ostalo vprašanje

Izraela na nek način nerešeno, saj so med vsemi vpletenimi državami napetosti prisotne še

danes. Vzrok so različne kulture, ki so naenkrat bile prisiljene sobivati na tem majhnem

področju. Predvsem sosednje arabske države so imele Izrael za tujek, saj je bilo njegovo

prebivalstvo na to območje preseljeno od drugod, njihovo pa potisnjeno v ozadje in

112 Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 332–334.

58

izpodrinjeno s tega območja. V naslednjih podpoglavjih pišem o odnosih na območju

Bližnjega vzhoda po razglasitvi neodvisne države Izrael.

4.2 Napetosti med državami

V tem podpoglavju pišem o odnosih in napetostih med državami na Bližnjem vzhodu po

ustanovitvi Izraela. Poudarek namenjam Izraelu in njegovemu boju proti sosednjim arabskim

državam, obravnavam pa tudi odnose med samimi arabskimi državami, ki so prav tako vodili

do napetosti, predvsem razmerje med Irakom in Iranom. Posebej me zanimajo vzroki za

takšne napetosti med državami. Ali so podobno kot v zgodovini ponovno versko pogojeni ali

je v ozadju kateri drugi vzrok?

Na začetku podpoglavja se navezujem na prejšnje in obravnavam odnose Izraela s svojimi

arabskimi sosedami od konca vojne za neodvisnost.

Prve večje težave z arabskimi sosedi so se pojavile v začetku petdesetih let dvajsetega stoletja,

ko se je začelo večati število arabskih infiltracij na meji z Izraelom. Večati se je začelo število

napadov v Izraelu, svoje napadalce pa je v Izrael pošiljal Egipt. Prisotni so bili napadi na

avtobuse, farme, nastavljanje min, pri tem pa se je število smrtnih žrtev hitro povečalo nad

tisoč. Izrael je začel na napade odgovarjati, vendar to ni zmanjšalo števila napadalcev ali

smrtnih žrtev. Mednarodna javnost je bila nad napadi vedno bolj zgrožena. Položaj se je

spremenil leta 1956, ko so se ZDA odmaknile od Naserja113

in prenehale financirati gradnjo

Asuanskega jezu. Takratni egiptovski predsednik je na to odgovoril z nacionalizacijo

Sueškega prekopa, kar je povzročilo nasprotovanje največjih oškodovank – Velike Britanije

in Francije. Tema je pomoč pri rešitvi nastalega položaja ponudil Izrael, ki je želel ob tem

zajeziti napade iz Gaze. Napad Izraela se je začel na Sinaju, namen pa je bil zamotiti Naserja,

uničiti fedajine in odpreti Tiransko ožino. Celotna vojna je trajala šest dni. Enote evropskih

113 Gamal Abdel Nasser (1918–1970) se je rodil v Aleksandriji. Na začetku kariere je bil vojaški oficir, ki je nato

postal predsednik vlade in kasneje predsednik države v letih 1956–1970. V času svojega vladanja se je dvakrat

zapletel v vojno z Izraelom in bil mediator v državljanski vojni Jordanije (Robert St. John, Gamal Abdel Nasser,

Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/Gamal-Abdel-Nasser, pridobljeno 10. 5.

2016).

59

zaveznic so zadržale egiptovsko vojsko v ozadju, medtem pa so izraelske enote uničile baze

fedajinov in zaplenile velike količine orožja.114

Po končani kratki vojni leta 1956 se je rast Izraela na območju Bližnjega vzhoda nadaljevala,

z zmago pa zadala boleč udarec idejam o arabski enotnosti. Začele so se pojavljati ideje o

uničenju Izraela in začetku svete vojne tako državnikov kot akademikov. Stvari so se umirile

predvsem na južni meji, saj je Naser težišče problemov preselil drugam. V Izraelu so se

incidenti pojavljali predvsem na mejah z Jordanijo in Sirijo. V boje proti Izraelu so arabske

države želele vključiti palestinske begunce; tako so po koncu arabskega vrha leta 1964

ustanovili Palestinsko osvobodilno organizacijo. Ta je začela z novačenjem Palestincev iz

ostalih arabskih držav. Financiranje je potekalo s pomočjo prispevkov ostalih držav in davka,

ki so ga plačevali vsi Palestinci. Boji so se pričeli leta 1967 z izraelskim napadom na letališča

arabskih držav in uničenjem infrastrukture ter letal, ki so bila takrat še na kopnem. S tem

manevrom so si pred nadaljevanjem vojne zagotovili strateško prednost v zraku in odločilno

prednost, ki so jo potrebovali glede na številčno vojaško in oborožitveno inferiornost proti

arabskim državam. Številke so govorile v prid slednjim – Izrael je imel na razpolago 275 tisoč

vojakov, 2800 tankov in 280 letal, arabske države pa skupno 440 tisoč vojakov, okoli 2000

tankov in 640 letal.115

Zaradi teh podatkov, ki so se jih zavedale tudi izraelske oblasti, so se odločile za presenečenje

in so prve napadle vojaške cilje arabskih držav. Zavedali so se, da bi zaradi številčne premoči

le-teh njihov sočasni napad pomenil najverjetneje poraz v tej vojni. Tako so načrt za napad

začeli kovati že leta 1963, ko so začeli z zbiranjem podatkov obveščevalnih služb o

zmogljivosti vojsk arabskih držav. Najprej so se odločili za napad na letalstvo, pri čemer je

odločilo razmišljanje o napadu na letališke steze, katerih lokacije so določili predhodno s

pomočjo obveščevalcev in tako onemogočili vzletanje letalstva nasprotnikov. Operacija je

bila zelo skrbno pripravljena; tako so določili cilje tudi na osnovi lastnosti svojih letal, ki so

jih imeli možnost uporabiti. Napad je bil časovno kar se da usklajen; napadli bi vse točke ob

istem času, kar bi še povečalo element presenečenja. Iz izraelskih oporišč je vzletelo naenkrat

114 Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 339–341; … of Britain, 30. 10. 1957, The Spectator,

http://archive.spectator.co.uk/article/30th-october-1959/7/-of-britain, pridobljeno 1. 7. 2016.

115 Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 341–342; D. Colarič, Vojne Sirije in Egipta proti Izraelu leta 1973,

diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2003.

60

160 letal, v obrambni pripravljenosti jih je ostalo le dvajset. Letela so nizko in iz smeri

Sredozemlja, kar je dodatno presenetilo Egipt. Najprej so uničile letališke steze, nato pa s

ponovnimi preleti letala na zemlji. Po koncu dneva je bilo uničenih čez 400 arabskih in 26

izraelskih letal.116

S temi letalskimi napadi je Izrael odrezal večino groženj o hitrem napadu na njihovo ozemlje

in nasprotnikom zadal prve izgube v boju ter tako vplival na njihovo moralo. Kot naslednje

pomembno dejanje omenjam boj za Sinajski polotok. Boj na tem področju je imel štiri cilje:

prebiti egiptovsko obrambo pri mestih El Arish in Abu Agweilla, hitro napredovanje brigade

za hrbet egiptovske vojske do Sueškega prekopa in onemogočenje umika, le-to potisniti do te

točke, jo prisiliti k predaji in deblokirati ponovno zaprto Tiransko ožino. V primeru vstopa

Jordanije v vojno so bili načrti obrambni, hitra zasedba Jeruzalema in napredovanje do reke

Jordan v smeri proti Siriji so bile v ospredju padalske enote inženirji, ki so imeli nalogo

omogočiti dostop na težko prehodno območje oklepnim vozilom.117

Do premirja je prišlo 10. 6. 1967 na pobudo organizacije OZN. Do takrat je Izrael zasedel

ozemlje, ki je bilo štirikrat večje kot ozemlje, ki so ga imeli v lasti pred vojno. Izraelci so se s

premirjem strinjali, saj so zasedli veliko ozemlje. Na arabske države je poraz deloval zelo

negativno, saj so do tedaj bili prepričani o svoji moči. Tako je imel po končanih operacijah

Izrael oblast nad starim delom Jeruzalema, Golansko planoto, Gazo, Zahodnim bregom in

Sinajskim polotokom. Po premirju je tokrat Izrael sprejel drugačno politiko kot leta 1956, ko

so se po bojih umaknili, saj so tokrat ostali na zasedenih ozemljih. V naslednjih letih se je zelo

povečalo število priseljencev v Izrael, saj so začutili, da jim bo dejansko uspelo osnovati in

obvarovati svojo državo. Na drugi strani pa Arabci niso opustili ideje o izgonu Judov s tega

območja; tako so na arabski konferenci leta 1967 sprejeli sklepe o nepriznavanju Izraela in

nadaljnjih bojih proti Judom. Tudi ostale arabske države, ki niso bile fizično vpletene, so

ponudile pomoč na finančnem področju, saj so posledice vojne zelo prizadele še posebej

116 G. Zagrajšek, Arabsko-izraelska vojna leta 1967, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta

za družbene vede, 2003.

117 Prav tam.

61

Egipt, ki je utrpel škodo na področju turizma in industrije, saj je izgubil polovico naftnih

nahajališč, ki so se nahajala na območju Sinaja.118

Po vseh vojnah od njihove osamosvojitve je Izrael imel večje ozemlje. Samo v vojni leta

1967, ki so jo, kot vse do tedaj, dobili, se je ozemlje povečalo iz 20 tisoč kvadratnih

kilometrov na 88 tisoč. Njihovo ozemlje se je tako od leta 1937, ko so dobili lokacijo za

naselitev, povečalo za 18-krat. Osvojena nova ozemlja so bila geografsko zelo pomembna, saj

so zaščitila izraelska mesta v notranjosti in preprečila nenaden arabski napad iz vseh strani.

Vsa osvojena ozemlja so pri tem imela tudi pomembno religiozno vlogo, saj so Izraelci do

njih čutili določeno povezanost iz zgodovine naroda.119

Šestdnevna vojna, moč Izraela in povečanje tako prebivalcev kot ozemlja so imeli velike

posledice za odnose na tem območju. Po izgubi ozemlja se je zmanjšalo tudi upanje

Palestincev v obnovo prejšnjega stanja, vodenje organizacije PLO pa so prevzeli od Egipta

sami pod vodstvom Jaserja Arafata,120

ki je nadaljeval svoj boj s terorističnimi napadi in

težišče prenesel iz Jordanije v Libanon. Naslednja vojna se je zgodila leta 1973. Obdobje pred

njo je bilo dokaj mirno, tako da so bili Izraelci nekoliko nepripravljeni nanjo.121

V tej vojni sta na strani arabskih držav sodelovali le Sirija in Egipt, bojišče pa je bilo bolj ali

manj omejeno na Sinaj in Golansko planoto. Razmejitvena črta med Egiptom in Izraelom je

potekala ob Sueškem prekopu in zajemala kratek 50 km dolg pas na obe strani meje. Zaradi

specifike geografske sestave Sinajskega polotoka je vojskovanje na njem zajemalo borbo za

redke strateške točke, ki so jih po večini predstavljali prelazi na redkih dvignjenih delih

ozemlja. V preteklih letih, od konca prejšnje vojne, sta obe strani namenili ogromno časa

strateški ureditvi tega območja, kot jim je koristil. Na strani Egipta so bili vzpostavljeni

118 Prav tam.

119 Ahron Bregman, Izrael's wars 1947–93, (London, 2000), str. 58–61; Goodhart P., Profit and loss. The

Spectator, 16. 6. 1967, http://archive.spectator.co.uk/article/16th-june-1967/4/profit-and-loss, pridobljeno 1.

7. 2016.

120 Jaser Arafat (1929–2004) se je rodil v Kairu. Bil je predsednik palestinskih oblasti med letoma 1996 in 2004

ter vodja palestinskega gibanja za osvoboditev med letoma 1969 in 2004. Leta 1993 je z Izraelom podpisal

mirovni sporazum, za kar je leto kasneje dobil Nobelovo nagrado za mir (Alain Gresh, Yasser Arafat,

Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/Yasser-Arafat, pridobljeno 10. 5. 2016).

121 Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 342–343.

62

protiletalski centri in mreža radarjev, ob tem pa tudi široka mreža cestnih povezav za

čimprejšnje morebitno ukrepanje in dovoz okrepitev. Na strani Izraela je prav tako potekala

gradnja cest, ki bi služila dovozu okrepitev, vendar je bila ta znatno manjša kot na strani

Egipta.122

Druga točka, kjer je prišlo od bojev, je bila Golanska planota, ki je bila mejno območje med

Izraelom in Sirijo. Teren je na nadmorski višini 1000 metrov in težko prehoden, na njem pa

ima poseben položaj gorski masiv Hermon, ki nudi odlično naravno zavetje. Na planoti sta

potekali dve operativni črti, ki sta imeli v vojni poseben pomen. Na severu je potekala črta, ki

se je končala ob morju na strani Izraela in v Damasku na strani Sirije. Na jugu je drugi del

bojišča, ki je imelo manjši pomen, omejevalo Galilejsko jezero. Na izraelski strani so se pred

boji pripravili podobno kot na Sinaju, posebno pozornost pa so namenili pozicijskemu načinu

boja. Tako je bila njihova črta sestavljena iz obrambnega jarka, minskega polja, po vmesnih

ovirah pa ponovno iz slednjega. Na sirski strani so potekale tri obrambne črte: prva 3 km od

razmejitvene črte, naslednja malo bolj v notranjost, kjer so bili vkopani oklepni tanki, zadnja

pa je že predstavljala obrambno črto pred Damaskom.123

Glede na že utrjene položaje so lahko sedaj vpletene strani lažje predvidevale in hitreje

ukrepale v primeru napada ene od strani. Prednost Izraela je bila, da se je tokrat boril le proti

dvema državama, ne proti štirim. Vendar je bil kljub temu na vojaškem področju

neenakovreden, saj je vojsko Egipta sestavljalo 800 tisoč vojakov, 1700 tankov, 700 letal in

150 helikopterjev. Egipčani so veliko pozornost namenjali protioklepnemu orožju in

protiletalski obrambi na Sinaju, kar je Izraelu povzročilo veliko izgub v začetnih bojih. Na

strani Izraela je bilo v vojski 310 tisoč vojakov, 1750 tankov, 480 letal in 75 helikopterjev.

Številke v sirski vojski so bile manjše, vendar so skupaj z egiptovskimi bile le-te konkretno na

strani obeh arabskih držav. Vse države so imele na omenjenih območjih zaradi prejšnjih

napetosti taktično razporejene vojake, veliko več jih je bilo tudi v nenehni pripravljenosti

nekaj kilometrov za obrambno črto.124

122 D. Colarič, Vojne Sirije in Egipta proti Izraelu leta 1973, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za družbene vede, 2003.

123 Prav tam.

124 Prav tam.

63

Boji so se pričeli 6. 10. 1973 s sočasnim napadom Egipta in Sirije na utrjene točke Izraela. V

prvem valu je Egipt začel z oklepnim bombardiranjem utrjenih nasipov, letalskim napadom in

prečkanjem prekopa z osem do deset tisoč vojaki. V prvem valu je egiptovska vojska zavzela

skoraj vse utrdbe na izraelski obrambni črti. Velik del izraelskih oklepnih enot na tem

območju je bil uničen v prvih dneh. Egiptu je delo pri prečkanju olajšalo tudi dejstvo, da je

bilo na obrambnih mesti le tretjina vojakov Izraela, ostali dve tretjini sta bili v rezervi. Izrael

je odgovoril z letalskimi napadi na mostove, ki so bili namenjeni prečkanju prekopa, vendar

zaradi dobre egiptovske protiletalske obrambe niso bili uspešni. Sledila je protiofenziva na

tleh, ki je bila neuspešna, saj so od poslanih dveh brigad izgubili 80 % enot. V nadaljevanju

so se egiptovski položaji utrdili in prešli so v branjenje položaja, Izrael pa je začel z

dovažanjem okrepitev, saj so medtem že zaprli fronto proti Siriji.125

Na področju Golanske planote so se v sirski vojski odločili za napad z oklepnimi vozili. Le-ta

bi potekal v več valovih ne glede na izide prejšnjega vala. V načrtu so imeli zavzetje planote v

treh dneh in nato utrditev položajev. Vendar je bil Izrael na tukajšnji napad bolje pripravljen

predvsem zaradi bližine svojih naselbin; tako je bilo tukaj nastanjenih več vojakov kot na

Sinaju. V prvem valu so ob pomoči oklepnih vozil Sirci zasedli prvo obrambno črto Izraela in

preprečili protiofenzivo letalstva Izraela, ki je sledila. V nadaljevanju je Izrael predvsem s

hitrejšim reagiranjem in po zaslugi počasnega napredovanja Egipta iz Sinaja pripeljal

okrepitve, ki so Sirce potisnile nazaj. Nato je izkoristil izčrpanosti Sirije ter zasedel vso prej

izgubljeno ozemlje. Sledil je poskus napada na Damask, kjer je sirska vojska ob pomoči enot

Jordanije in Iraka ter ponovni razporeditvi vojakov Izraela na Sinaj napade odbila 35

kilometrov pred Damaskom. Po kratki razporeditvi in ureditvi je Sirija nameravala začeti s

protiofenzivo, vendar je bilo prepozno.126

Na prošnjo Sirije se je Egipt odločil na naslednji napad proti Izraelu 13. 10. 1973. Napad se je

začel naslednje jutro z veliko tankovsko bitko, v kateri je sodelovalo več kot dva tisoč tankov

na obeh straneh. Izrael je prvi napad odbil in prešel v protiofenzivo. Sledili so večdnevni boji

na ozkem bojišču, ki so jih kasneje ob pomoči orožja iz ZDA in uporabe njihovih posnetkov

bolje zaključile izraelske enote, ki so začele celo prodirati proti Kairu. Takrat so na pobudo

125 Prav tam.

126 Prav tam.

64

Egipta, ki je pri tem dobil pomoč Sovjetske zveze in ZDA, sprejeli resolucijo o prekinitvi

ognja. Izrael se na začetku s tem ni strinjal. Na koncu je sicer popustil, vendar se iz zasedenih

območij ni umaknil. Tako je bil od Kaira oddaljen sto, od Damaska pa le petinštirideset

kilometrov. Na območje Sinaja je bilo po resoluciji OZN-a poslanih 70 tisoč pripadnikov

modrih čelad. Vojna je na vseh straneh zahtevala več žrtev kot prejšnja; tako je bilo na strani

Egipta ubitih 5, Sirije 3,5 in Izraela okoli 3 tisoč vojakov. Uničenih je bilo okoli štiri sto

izraelskih tankov in nad tisoč tako egiptovskih kot sirskih, tudi izgube na področju letalstva so

bile velike. 127

Slika 6: Povečano ozemlje Izraela po vojni 1967 (vir: http://cdn3.vox-

cdn.com/assets/4239235/Israeli_territory_1949_to_1967.jpg, pridobljeno 2. 5. 2016)

Po končani vojni je potrebno omeniti še spore, ki so se na omenjenem območju končali z

napadi in v katerih je bil udeležen Izrael. Na področju Libanona, kamor se je zatekel vrh

organizacije PLO, je od leta 1974 potekala državljanska vojna, ki je zahtevala 50 tisoč

smrtnih žrtev. Hkrati z omenjeno vojno so se nadaljevali napadi tudi na območje Izraela; to so

bile posamezne teroristične akcije, podtaknjene bombe in razne ugrabitve, na katere je Izrael

127 Prav tam; Victory or, The Spectator, 13. 10. 1973, http://archive.spectator.co.uk/article/13th-october-

1973/1/victory-or-, pridobljeno 1. 7. 2016.

65

odgovoril z okupacijo južnega Libanona. V omenjenih letih je bil v ZDA med Egiptom in

Izraelom podpisan dokončen sporazum, po katerem so se slednji umaknili iz zasedenega

območja Sinaja. Po nadaljnjih napadih PLO je Izrael 6. 6. 1982 odgovoril z napadom na

Libanon. Prodrl je do Bejruta in ga dva meseca oblegal, končalo pa se je z odhodom članov

PLO iz Libanona v Tunizijo. Izrael se je iz omenjenega območja umaknil šele leta 1985, ko je

bila med obema mejama na severu Izraela ustanovljena nekakšna tampon cona, ki naj bi

preprečevala napade na Izrael.128

V osemdesetih letih so se na območju Zahodnega brega nenehno nadaljevali spopadi med

Palestinci in Izraelci, ki so nadaljevali z ustanavljanjem novih naselbin. Zato je bila leta 1988

ustanovljena organizacija Hamas, ki je zavrnila PLO kot edinega predstavnika palestinskega

naroda. Hamas je bila veliko bolj radikalna organizacija kot PLO. Mirovna pogajanja so se

začela po vedno večjih napetostih in bolj številnih napadih ter so potekala v celotnih

devetdesetih letih, vendar le s predstavniki PLO na palestinski strani, ker so bile ostale

organizacije proti pogajanjem in iskanju kompromisa. Leta 1994 je bil podpisan mirovni

sporazum med Izraelom in Jordanijo, ki je zaključil odprta vprašanja iz vojne leta 1956 in po

katerem se je slednja odpovedala Zahodnemu bregu in delom Jeruzalema. Izrael se je začel

postopno umikati iz Gaze, vendar je začel postavljati ograjo. Na palestinskih volitvah je leta

2007 zmagal Hamas, ki je s tem prevzel oblast v Gazi, boji na tem območju pa se nadaljujejo

še danes.129

Med pregledom dogajanja, v katerega je bil vpleten Izrael, in pri opisu situacije znotraj

Libanona sem se že na kratko dotaknil obdobja državljanske vojne v tej državi. Tej temi

nekoliko več prostora namenjam v sledečem odstavku o glavnih karakteristikah omenjenega

konflikta. V Libanonu je bila na področju Bližnjega vzhoda posebna situacija, saj je bila

večina prebivalstva in s tem oblast v rokah krščanskih strank, med stranema pa je vladalo

krhko premirje. Slika v državi se je spremenila po prihodu vodstva stranke PLO v Libanon,

kmalu za tem pa še številnih njihovih privržencev, ki so od tam vodili napade na Izrael. Stanje

se je poslabšalo leta 1973, ko so izraelske sile sredi Bejruta ubile tri višje predstavnike

palestinskega gibanja, kar je ob pasivnosti libanonske vojske, ki je bila večinoma krščanska,

128 Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 343–344.

129 Boeta, Kratka zgodovina Judov, str. 344–346.

66

sprožilo nezadovoljstvo. Za uradni začetek se ob številnih napadih omenja datum 13. 4. 1975,

ko je eden od teh napadov povzročil spiralo nasilja; ena stran je odgovarjala na napade druge,

v vojno pa sta se kasneje aktivno vključili še sosednji državi Izrael in Sirija. V zgodnji fazi

vojne sta si obe državi prizadevali za izgon nasprotnikov iz svojega ozemlja, po razpadu redne

vojske pa je palestinska koalicija nadzorovala dve tretjini ozemlja.130

Sirija je od nekdaj ozemlje Libanona videla kot del tako imenovane Velike Sirije. V tem duhu

je delovala pred vojno in v začeti fazi. Njen predsednik je podpiral Palestince, obenem pa je

na pogovore v Damask vabil tudi predstavnike krščanske milice. V začetnih spopadih je želel

odigrati vlogo mediatorja. Leta 1976 se je priključila vojni z vojaško intervencijo prav na

strani krščanskih borcev. Vzroki za ta korak so naslednji: PLO je do takrat obvladoval večino

ozemlja, delovanje le-tega in njihov boj so podpirale arabske države, ki so bile Siriji sovražne.

Njihova zmaga bi omogočila nastanek močnega palestinskega dejavnika, kar Asadu ni

odgovarjalo. Ob tem je obstajala možnost razdelitve ozemlja, kar bi pomenilo, da bi lahko

nastala nova krščanska država, ki bi lahko v bojih proti Siriji pomagala Izraelu. Uspešna

dejavnost Palestincev bi prav tako lahko opogumila manjše skupine v Siriji, ki je bila prav

tako sestavljena iz majhnih mešanih etničnih skupin. V dveh ofenzivah je vojska Sirije

napredovala hitro, od izčrpanih in slabše oboroženih Palestincev pa ni bilo močnega odpora.

Prva faza se je končala z napotitvijo mirovnih enot Arabske lige v Libanon.131

Do vojne leta 1967 je na severni meji Izraela z Libanonom vladalo zatišje vse do leta 1968, ko

so Palestinci pričeli z napadi na ozemlja in naselbine Izraela. Napetosti so se povečale po letu

1970, ko je Jordanija izgnala člane PLO, ki so našli zatočišče v Bejrutu in od tam vodili

napade. Ukrepi Izraela so bili precej obrambni. Na napade so odgovarjali le z obveščevalno

dejavnostjo in posameznimi likvidacijami članov palestinskega gibanja s pomočjo posebnih

enot. Pred posredovanjem v Libanonu so bili predstavniki izraelskih oblasti zaradi pravkar

končane vojne z Egiptom in Sirijo previdni, vendar so se zaradi uspehov palestinske koalicije

130A. Premk, Izraelska vojaška navzočnost v Libanonu, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za družbene vede, 2004; Triumph for Syria, The Spectator, 31. 1. 1976,

http://archive.spectator.co.uk/article/31st-january-1976/7/triumph-for-syria, pridobljeno 1. 7. 2016; P.

Cockburn, Triumph for Syria, The Spectator, 27. 11. 1976, http://archive.spectator.co.uk/article/27th-

november-1976/9/syria-takes-all-the-tricks, pridobljeno 1. 7. 2016.

131 A. Premk, Izraelska vojaška navzočnost v Libanonu, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za družbene vede, 2004.

67

kljub temu odločili za oboroževanje krščanske strani. Razloga sta bila: borba libanonskih

kristjanov proti muslimanom in bojazen ob porazu kristjanov, saj bi celoten Libanon lahko

prišel pod Sirijo. S podporo so dobili potrebne informacije o muslimanih, ki so jih potrebovali

pri svojem delovanju. Zanimivo je, da sta v Libanonu imeli obe državi, ki sta še pred kratkim

bili v vojni, skupne interese. Obe sta bili na strani kristjanov, kar je bilo opazno pri sirskem

posredovanju, ki mu Izrael ni nasprotoval, in kasnejši delitvi interesov v Libanonu. Vendar je

za razliko od Sirije Izrael posredoval le z oskrbo orožja in kasneje logistično podporo milic na

jugu Libanona. Kasneje leta 1978 so se zaradi izraelskega podpisa sporazuma z Egiptom

stališča spremenila, Sirija pa je začela podpirati muslimane, kar je za Izrael pomenilo

povečano stopnjo tveganja. Odločili so se za vojaško posredovanje, na jugu Libanona pa so

želeli urediti nekakšen varnostni pas dolžine sto kilometrov do reke Litani. Pri tem so bili

usmerjeni samo v čiščenje ozemlja; ubili so tisoč ljudi, 160 tisoč so jih pregnali ter se pri tem

umikali sporom s sirsko vojsko.132

Po resoluciji OZN-a leta 1978 se je Izrael počasi umikal z zasedenega ozemlja, za nadzor pa

so bile tja napotene enote OZN-a. Naslednje posredovanje Izraela se je zgodilo leta 1982 po

atentatu na njihovega diplomata v Londonu. To je bila operacija manjšega obsega, ki je imela

naslednje cilje: zagotoviti za vse naselbine v Galileji varnost pred mogočimi izstrelki iz

Libanona, izogibanje konfliktom s sirskimi enotami in podpis sporazuma z neodvisnim

Libanonom. Čeprav so bili cilji operacije znani, so bili različni. Takratni obrambni minister

izraelske vlade je pri dosegi dovoljenja predstavil misijo kot vpad do 45 kilometrov v

notranjost Libanona. Dejansko so enote prodrle vse do Bejruta, kar je bil že od začetka skriti

cilj, znan njemu in pripadnikom krščanske strani v Libanonu, zamolčan pa preostanku

izraelske vlade. Na območje so izraelski vojaki vdrli v dveh valovih; v prvem je bil cilj prebiti

prve obrambne linije Palestincev, v drugem valu pa obkoliti Bejrut. Napad je trajal devet dni.

Misija se je nadaljevala z obleganjem Bejruta, kjer so najprej bombardirali južne predele, nato

še preostale dele, še posebej tiste, kjer se je nahajal PLO, na koncu pa tudi same trgovske

objekte in ostalo. Več žrtev je bilo med civilisti kot gverilci. Epilog misije je bil umik PLO-ja

iz Libanona. V nadaljevanju je leta 1983 sledil tudi umik izraelske vojske iz Libanona po

132 Prav tam.

68

številnih mednarodnih misijah, ki so si tam sledile, in mednarodnim pritiskom. Dokončen

umik se je zgodil leta 2000.133

S tem delom poglavja je končan pregled napetosti, ki so se dogajale na tem območju in v

katere je bil vpleten Izrael, ki je s svojo neodvisnostjo vnesel veliko nemira. To počne tudi v

21. stoletju, ko se je zmanjšalo število konfliktov v katerih je prisoten, vendar zbuja pozornost

na malo drugačen način. Tako so leta 2002 začeli z gradnjo zidu na Zahodnem bregu. Za

začetek gradnje se je odločila izraelska vlada brez kakršnega koli posvetovanja s Palestinci o

poteku gradnje in meje. Zid je sestavljen iz betonskega dela v mestih in električne ograje v

podeželskih predelih, kjer je še posebej prizadel kmete, ki so ali ostali brez svoje zemlje ali jo

je zid razdelil na dva dela. Kljub temu, da po mnenju mednarodnega sodišča ni v skladu z

mednarodnimi zakoni ga Izrael ne namerava porušiti. Vendar pa zid po mojem mnenju ne

more biti rešitev tega vprašanja, saj je bil postavljen enostransko in tako še naprej deli oba

naroda in pri Palestincih še povečuje sovraštvo proti Izraelu. Tudi zaradi nepremišljene

postavitve, saj se pri njej niso ozirali na druge dejavnike, kot samo na lastno zaščito.134

V poskusih, da bi to neodvisnost in judovsko državo preprečili, so bili arabski narodi

nemočni, delno tudi zaradi lastnih težav, ki so na tem območju vodile do sporov med

posameznimi islamskimi državami. Tako je na primer Iran, ki je sicer bil ločen od dogajanja

okoli Izraela in ostalih arabskih držav, takoj po izpeljani revoluciji duhovščine v državi stopil

v vojno s svojo sosedo – Irakom. Napetosti med državama imajo dolgo zgodovinsko

predzgodbo, ki smo jo predelali v prejšnjih poglavjih. Dotikajo se tako religioznih dejavnikov

kot političnih, širjenje ene veje islama ali druge. Pri tem je potrebno poudariti, da so bili

razlogi na obeh straneh različni, vendar sta to povsem drugačni in nasprotujoči si družbi.

Vojna se je začela septembra 1980 z nenadnim vdorom iraške vojske na področje Irana.

Posledica je bilo osemletno vojskovanje. Glavni cilj iraške vojske je bila osvojitev province

Huzestan, ki so jo zato tudi večkrat bombardirali. Cilj so bile predvsem rafinerije in

nahajališča nafte. Sadam Husein je želel osvojiti tudi druge južne province, vendar je bil

glavni motiv ponovno nafta. Na nasprotni strani je trčil ob prav tako odločnega voditelja, ki je

133 Prav tam; E. Mortimer, Israel losses support, The Spectator, 25. 3. 1978,

http://archive.spectator.co.uk/article/25th-march-1978/7/israel-loses-support, pridobljeno 1. 7. 2016.

134 Reece Jones, Christine Leuenberger in Emily Regan Wills, The West Bank Wall, 2016,

http://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/08865655.2016.1174599, pridobljeno 10. 5. 2016.

69

kmalu po uspešni revoluciji videl priložnost za razširitev vse do Libanona in tako večji

razmah šiitske vere.135

Kljub dejavniku revolucije v Iranu in zgodovinskih napetosti, ki so temeljile na različnih

vejah islama, pri odločanju v obeh državah je bil osrednji motiv nadzor nad Perzijskim

zalivom. Čeprav sta po končani vojni obe strani razglasili zmago, je prav tako moč govoriti o

porazu obeh držav, še posebej prebivalcev. Na obeh straneh je bilo skupno več kot milijon

smrtnih žrtev, višina škode pa se je gibala okoli števila 350 milijard. Husein se je odločil za

napad na podlagi dejstva, da je po revoluciji veliko bivših častnikov bilo odstavljenih,

pripadniki novih revolucionarnih sil pa še niso bili dovolj izurjeni, bili so tudi slabo

opremljeni, kar so želeli Iračani na začetku izkoristiti.136

V Iranu se je ob teh nenehnih bombnih napadih življenje povsem ustavilo, še posebej v

provincah, ki so bile tarče napadov, in ob večernih urah, ko so ljudje vsakodnevno pričakovali

bombardiranja. Pri tem je vojna dobivala vedno večje verske razsežnosti in je s pozivi obeh

strani bila označena za sveto vojno. Vojna se je končala leta 1988 prav tako tiho, kot se je

začela. Epilog in številke so bile grozljive. Na strani Irana je bilo ubitih milijon ljudi, državo

pa je po končani vojni zajela gospodarska kriza, ki je s sabo prinesla visoko inflacijo,

brezposelnost in pomanjkanje hrane. Vzrok za poraz Irana je bila mednarodna osamitev, saj

so proti njim nastopile vse velesile, ki so z raznimi stvarmi pri napadih oskrbovale iraško

stran. Vzrok za tako očiten nastop na strani Iraka je bil strah pred posledicami, ki bi ob zmagi

Irana prišle v arabski svet, saj bi se ponudila priložnost za širitev skrajne oblike šiitizma.

Vojna se je končala z resolucijo OZN-a, ki je predvidela premirje, umik na prej priznane

mednarodne meje in napotitev enot ZN-a na vmesno območje.137

Pri vojni ne gre spregledati vloge ZDA, ki je s podporo šaha v Iranu, ki je odstopil leto pred

vojno, izgubila vpliv v tej državi, zaradi njene dobre geografske lege pa tudi v Perzijskem

zalivu. Temu vplivu se po govorih takratnih ameriških politikov niso želeli odreči. Po

propadli ideji o vplivu na Iran se je zadeva razpletla drugače, saj je v sosednjim Iraku leto

135 Potočnik, Iran, str. 199–200.

136 G. V., Vojna brez zmagovalca in z več kot milijon žrtvami. Rtvslo.si, 22. 9. 2010,

http://www.rtvslo.si/svet/vojna-brez-zmagovalca-in-z-vec-kot-milijon-zrtvami/239862, pridobljeno, 26. 3. 2016.

137 Potočnik, Iran, str. 201–202.

70

pred vojno na oblast prišel Sadam Husein, ki je bil Ameriki zelo naklonjen in je z njihovo

pomočjo bil pripravljen prevzeti primat v zalivu. Zato so ga ZDA vse od njegovega prevzema

oblasti začele oskrbovati z orožjem, med drugim tudi s kemičnim, ki ga je slednji v vojni

zavzeto uporabljal, čeprav je bilo to v nasprotju z vsemi mednarodnimi konvencijami. Na

drugi strani so sicer v nekoliko manjši meri z orožjem oskrbovali tudi Iran. Z oskrbovanjem

druge strani so si zagotovili strateško premoč v primeru zmage katere koli strani. Takrat so

pričele ZDA igrati dvojno igro v primeru vojn na področju Bližnjega vzhoda. To igro so

igrale tudi v vseh naslednjih vojaških napetostih, kjer jim je bilo malo mar za končne

zmagovalce, še manj za poražence. Nekatere med njimi omenjam v nadaljevanju diplomske

naloge.138

Slika 7: Ozemeljske pridobitve v iraško-iranski vojni (vir: https://chronicle.fanack.com/specials/iraq-iran-war-

1980-1988/, pridobljeno 26. 4. 2016)

138 M. Štefančič, Pozabljena vojna. Mladina, 12. 11. 2001, http://www.mladina.si/92358/pozabljena-vojna/,

pridobljeno 25. 4. 2016.

71

4.3 Zalivska vojna

Po končani iraško-iranski vojni je Irak potreboval le nekaj let, da je začel novo vojno na tem

območju. Vojna se je začela leta 1991 leta z začetkom operacije Puščavski vihar, v kateri so

sodelovale ZDA in njene zaveznice iz organizacije OZN. Najprej so proti državi, ki je na tem

ozemlju povzročala napetosti, uvedle gospodarske sankcije, po izteku ultimata pa je sledilo

vojaško posredovanje, ki je v kratkem času končalo vojno.139

Za vojsko ZDA je bilo posredovanje na Bližnjem vzhodu prvo v takšnem obsegu od časa

obdobja hladne vojne. Pri posredovanju niso bili osamljeni, saj jim je uspelo sestaviti

koalicijo s članicami zveze NATO, ki so sodelovale najprej pri gospodarskih sankcijah, nato

pri vojaških operacijah, ki so se najprej osredotočile na letalske napade, kasneje pa na

kopensko posredovanje. Kljub temu da v bojih s svojo dolgoletno partnerico Sovjetska zveza

ni sodelovala, se je pridružila koaliciji s podporo stališč v OZN-u.140

V bolj obsežnem pregledu zalivske vojne se bomo najprej podrobneje dotaknili dogodkov, ki

so pripeljali do zadnje večje vojne na področju Bližnjega vzhoda v dvajsetem stoletju. Stranka

Baas je prišla v Iraku na oblast leta 1968, kmalu po tem pa je država postala enostrankarska.

Sadam Husein je začel svojo postopno pot na oblast kot mlajši član stranke. Nekaj časa je

vodil tudi tajno policijo, kasneje še republikansko gardo, ki jo je preoblikoval in reorganiziral;

kasneje mu je služila kot lastna varnostna straža. Dokončno si je pot na oblast utrl po aretaciji

in umiku dotedanjega predsednika. Tako je sam postal predsednik države leta 1979. Po

nastopu oblasti je najprej zamenjal ljudi na pomembnih položajih s svojimi pripadniki in si

tako utrdil oblast znotraj države. Kasneje je s pomočjo dobička od prodaje nafte, ki je znašal

na desetine milijard dolarjev letno, močno posodobil vojsko in jo tudi številčno zelo povečal.

Orožje je kupoval v Franciji, Nemčiji, ZDA, Sovjetski zvezi in drugih takrat vplivnih državah.

139 Začetek operacije Puščavski vihar, Obramba, 17. 1. 1991, http://www.obramba.com/novice/17-januar-1991-

zacetek-operacije-puscavski-vihar/, pridobljeno 24. 4. 2016.

140 The First Gulf War, Office of the Historian, Bureau of Public Affairs, b. d.,

https://history.state.gov/departmenthistory/short-history/firstgulf, pridobljeno 26. 4. 2016.

72

S pomočjo Francije je zgradil prvo jedrsko elektrarno, ki jo je nekaj let kasneje uničil Izrael

zaradi skrbi o uporabi plutonija v vojaške namene.141

Ob modernizaciji vojske je z denarjem od nafte začenjal uresničevati še druge projekte: gradil

je šole, bolnice, cestno omrežno povezavo, pričel je tudi z gradnjo kulta osebnosti. Tako je

objavljal svoje velike slike na vsakem koraku, primerjal se je z zgodovinskimi osebnostmi, ki

so vladali na tem področju. Želel je tudi združiti arabske narode v boju proti Izraelu, vendar

mu je pri tem cilju stala na poti sosednja država Iran, ki jo je napadel leta 1980 in končal

vojno, kot sem omenil v prejšnjem poglavju, konec osemdesetih let. Po vojni je bila država

zelo zadolžena; dolg je bil v višini dveletnega državnega proračuna. Po vojni je želel obnoviti

vojsko, vendar je bil tokrat dobiček od nafte prenizek. Zato se je na notranjepolitičnem

področju moral braniti pred naraščajočim nezadovoljstvom tako med Kurdi kot tudi v lastni

vojski. Tudi v Iranu so bile razmere podobne. Ker je imel zavarovano eno stran, se je odločil

napasti državo v zalivu, ki ji je dolgoval velike količine denarja – Kuvajt.142

Cilj pri morebitnem napadu je bilo zavzetje naftnih nahajališč, ostale naftne infrastrukture in

pristanišč, kar bi mu omogočalo hitro finančno okrevanje. Temu je sledil negativen odgovor

na zahtevo Iraka po novem posojilu in obtožba Kuvajta, da črpa nafto na področju Iraka.

Omenjamo še negativen odgovor na zahtevo Iraka o zmanjšanju načrpane količine Kuvajta,

kar bi omogočilo dvig cen nafte in omogočilo hiter zaslužek Iraka. Gledano z zgodovinske

perspektive ne moremo mimo iraškega nacionalizma, ki je videl Kuvajt kot del lastne države.

Z uspešno operacijo in priključitvijo Kuvajta bi Irak dobil dostop do Perzijskega zaliva, postal

najmočnejša sila na Bližnjem vzhodu in med najbolj vplivnimi na svetu, saj bi sam načrpal

eno tretjino vse nafte planeta.143

S tem razmišljanjem je iraški diktator začel že drugo vojno 2. 8. 1990, ko je vojska na čelu z

republikansko gardo prečkala mejo s Kuvajtom. V napad so bila za podporo vključena

oklepna vozila in helikopterji, glavnino so predstavljale tri divizije, ki so se po vdoru združile

pri mestu Kuvajt, oklepna divizija pa je prodrla naprej in zavarovala transportne poti proti

141 William Thomas Allison, The Gulf War, 1990–91, (Hampshire, 2012), str. 28–31 (dalje: Allison, The Gulf

War).

142 Prav tam.

143 Prav tam.

73

sosedi Savdski Arabiji. Napad je bil zaradi slabše vojaške zmogljivosti Kuvajta končan do

tretjega avgusta, pred tem pa je iz države pobegnil tudi vladar. Po prvotnih napadih je sledilo

kopičenje vojske v Kuvajtu, kar bi teoretično lahko omogočalo nadaljnje akcije tudi proti

Savdski Arabiji, česar se je ta vedno bolj bala. Tako je za pomoč prosila ameriške čete, ki jim

je dovolila namestitev znotraj svojih meja. Po zasedbi so se začele kopičiti resolucije OZN-a,

ki so temeljile predvsem na zahtevah po umiku in gospodarskih sankcijah, za katere so

voditelji držav menili, da bodo zadostne. Po prošnji Savdske Arabije po namestitvi vojaških

enot Zahoda na svojem ozemlju so se podobno odločile tudi druge arabske države; to je bil

začetek operacije Puščavski ščit.144

Na začetku konflikta so bile zahodne države na kakršno koli močnejše vojaško posredovanje

slabo pripravljene. Tako so ob prvih prošnjah lahko le prestavile ladjevje na vzhodno

Sredozemlje, en del pa v Perzijski zaliv. Za kopensko posredovanje so bile popolnoma

nepripravljene. Ostala je le možnost posredovanja z letali, kar so ocenili kot nezadostno.

Kmalu za tem so na območje začele prihajati tudi prve kopenske sile. Njihovo poveljstvo je v

konfliktu imelo naslednje cilje: premakniti vojaške sile v Savdsko Arabijo in tako preprečiti

morebitni napad nanjo ter okrepiti gospodarske sankcije proti Iraku. Po podatkih

obveščevalnih služb je bil napad na Savdsko Arabijo povsem realen, saj je imel Irak v

Kuvajtu dovolj vojske, obramba pa je bila še vedno šibka. Tako bi lahko Irak dosegel Riad v

treh dneh. Sadam Husein se za ta korak ni odločil, ampak je septembra začel organizirati bolj

obrambne taktike in premeščanje enot. Pri nastanitvi okrepitev so se zavezniki znašli pred

pomembnimi izzivi. Pot je potekala ali po morju ali delno po zraku, pri tem pa je bilo

potrebno upoštevati dolgo pot in omejeno nosilnost transportnih enot, saj so se tudi po

prihodu v zalivske države zavezniki soočali s težavami v transportu. Po nameščanju in

pogajanjih se je proti Iraku zbrala koalicija štiridesetih držav, ki so se večinoma vključile v

mornariško dejavnost, nekoliko manj jih je bilo na kopnem. Irak se je odločil za obrambno

taktiko in se spogledoval z napadom na Izrael, za katerega so upali, da se bo odzval in

posredoval čez Sirijo in Jordanijo. Tako bi se ti državi morali braniti, arabska koalicija pa bi

razpadla.145

144 R. Fras, Zalivska vojna 1990–1991, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene

vede, 2004.

145 Prav tam.

74

Po tem ko so ostale članice zavezništva prepričale Izrael, naj ne posreduje, so se začele

priprave na ofenzivo zaveznikov. Oktobra 1990 so imeli ti na razpolago okoli 220 tisoč

kopenskih vojakov, medtem ko se je vojska Iraka z okrepitvami povečala na 400 tisoč mož.

Pri Iračanih se je pojavljala možnost uporabe kemičnega orožje, ki so ga slednji uporabili že v

vojni proti Iranu. Ob teh težavah je imel takratni predsednik ZDA George Bush146

težave s

prepričevanjem domače javnosti in kongresa o smiselnosti in nujnosti tveganja življenj

njihovih vojakov. Pri tem je bil Bush bolj prepričljiv v OZN-u, kjer je kot bivši ambasador

ZDA poznal delovanje organizacije. Tako je bila novembra 1990 sprejeta resolucija o

možnosti vojaškega posredovanja, če se iraške sile ne bi umaknile do postavljenega roka, to je

do sredine januarja. Sledila so pogajanja z iraškimi oblastmi in iskanje podpore v Ameriki, za

napad na Irak.147

Z večanjem podpore domače javnosti in močno neuklonljivostjo Iraka se je začela misija

zaveznikov, imenovana Puščavski vihar, ki je imela za cilj osvoboditev Kuvajta. Vojna se je

dotaknila treh omenjenih držav, potekala pa je v prostoru, kjer se temperature čez dan

povzpnejo zelo visoko. Območje je ravninsko, obala pa sestavljena iz majhnih otočkov. V

Iraku je najrodovitnejši del pokrajine med zgodovinskima rekama, na severu je gorat predel,

državo pa ob tem sestavljata še dve puščavi. Sama misija je bila sestavljena iz treh delov:

kopenskega, kjer je bilo ladjevje zaradi sestave obale omejeno na manjši doseg v notranjost,

saj se je moralo zadrževati stran ob obale, ki je bila bolj primerna za amfibijski način

izkrcanja;148

puščavskega dela, kjer so proti zaveznikom delovale visoke temperature, kljub

temu da so za napad izbrali najbolj primeren čas. Pojavilo se je tudi vprašanje prilagojenosti

vojaških zmogljivosti zahodnih enot na puščavsko vojskovanje in sam vpliv vremena ter

peska na orientacijo, delovanje orožja, identifikacijo in borbo enot, ki na to niso prilagojene.

Tretje območje bojev je potekalo ob rekah, predvsem ob reki Šat El Arab, v katero se izlivata

obe veliki iraški reki. To območje je bilo težko dostopno, saj so reko na obeh straneh obdajali

146 George Herbert Walker Bush (1924) je poslovnež in politik, ki je politično kariero začel kot podpredsednik in

nato enainštirideseti predsednik ZDA. V času njegovega predsedništva so ZDA postale vojaška velesila, ki se je

posvetila območju Bližnjega vzhoda (George H. W. Bush, Encyclopædia Britannica, b. d.,

http://www.britannica.com/biography/George-H-W-Bush, pridobljeno 10. 5. 2016).

147 Allison, The Gulf War, str. 78–95.

148 R. Fras, Zalivska vojna 1990–1991, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene

vede, 2004.

75

tudi protipoplavni nasipi, ki so služili namenu predvsem od februarja naprej, ko so padavine

in poplave bolj pogoste.149

Priprave na vojno so bile končane. Iračani niso popustili in so utrdili svoje obrambne

položaje. Vojna se je začela 17. januarja 1991 ob treh zjutraj po lokalnem času z letalskim

napadom zaveznikov na obrambne iraške enote v Kuvajtu in južnem Iraku ter prav tako na

strateške cilje v samem Bagdadu. Takrat je bilo na tem območju razporejenih več kot pol

milijona iraških enot. Ob začetnem napadu je iz ovalne pisarne spregovoril tudi Bush, ki je

razkril cilje operacije: umik iraških enot, ponovna vzpostavitev prejšnje oblasti v Kuvajtu in

pripraviti Irak, da postane miroljuben del družbe.150

Irak je v prejšnjem času dobro izpopolnil svojo obrambo, ki je bila sestavljena zelo

premišljeno. Tako so posedovali veliko raket, ki so bile namenjene tako obrambi po kopnem

kot protiletalski obrambi. Ob obalah so bili prisotni patruljni čolni, v vodi pa mine.

Zavezniške enote so bile sestavljene še iz dobrih 200 tisoč vojakov več ter so imele manj

tankov in artilerij, vendar več letal. Pri napadu na Irak je imela mornarica bolj obrobno vlogo.

Sicer je bila zelo pomembna v logistiki, pri dejanskem bojevanju pa ni imela večje vloge.

Poudariti moramo še njeno pomoč pri letalskih napadih iz letalonosilk in možnost

množičnega amfibijskega napada na obalo, do katerega ni prišlo, vendar je kljub temu

onemogočal Iračanom, da bi prerazporedili svoje vojake drugam. Imeli so tudi premoč v

številkah, saj so zavezniške pomorske enote uspele uničiti iraško mornarico do 8. februarja,

ker je omogočalo morebiten prodor proti severu.151

Ob pomorskih so pomembno vlogo odigrale letalske enote, ki so imele v vojni cilj

onesposobiti energijske kapacitete, ki zagotavljajo energijo in omogočajo delovanje sistemov,

povezanih z vojsko; uveljaviti prevlado v zraku, ki bi omogočala lažje vojskovanje; uničenje

radarskih postaj in protiletalske obrambe; uničenje jedrske in kemične proizvodnje ter

skladišč tega orožja; onemogočiti iraške napadalne enote in uničiti infrastrukturo, ki je bila

pomembna za logistične dejavnosti. Prve tri faze misije naj bi bile po načrtih končane v

149 Prav tam.

150 Allison, The Gulf War, str. 104–105.

151 R. Fras, Zalivska vojna 1990–1991, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene

vede, 2004.

76

osemnajstih dneh. To so strateške zračne operacije, zagotovitev premoči v zraku in uničenje

infrastrukture ter oskrbovalnih vojaških poti, s čimer bi zmanjšali možnosti za prilagajanje

iraške vojske na razmere na bojišču. Uspešno realiziranemu načrtu po teh treh fazah bi sledila

še kopenska ofenziva, ki bi omogočila dokončno osvoboditev Kuvajta. Zračni napadi so se

začeli 17. januarja. Najprej so onesposobili radarsko mrežo, ki je omogočala zgodnje

odkrivanje zavezniških letal, in uničili ostale protiletalske obrambne sisteme, kar je v

nadaljevanju vojne omogočilo premoč v zraku za zaveznike, ki je bila vzpostavljena do konca

januarja.152

Po uspešno končanih operacijah mornarice, ki je najprej na logističnem področju omogočila

bojevanje, in uspešne operacije letalstva, ki je uničila večino obrambnih sposobnosti in

infrastrukture, ki je pomembna pri bojih, je sledil napad kopenskih sil. Operacija kopenskih

sil se je začela 24. februarja 1991. Na začetek operacije so bili zavezniki dobro pripravljeni,

saj so do tedaj opravili vso ostalo delo in pripravili teren na kopensko invazijo, ki je bila za

končanje vojne in umik iraške vojske vendarle ključna. Kljub temu da so rešili vprašanje

zmagovalca v zraku in na morju pred invazijo, je bilo potrebno upoštevati še ostale dejavnike,

ki bi lahko odločilno vplivali na končen razplet vojne. Pri tem so veliko vlogo igrali: vreme,

logistična postavitev bojnih enot, oslabitev obrambnih sposobnosti iraških borcev in tudi

morala, ki je bila po začetnih uspešnih napadih zaveznikov v zraku in na morju vendarle

nekoliko nižja. Pred začetkom bojev je bilo ključno, da bi Iračani pravilno predvideli mesto

invazije, zavezniki pa bi to namero kar se da dobro skrili. To jim je nazadnje uspelo, saj so

Iračani predvidevali, da bodo napadli iz morja. Zato so rezervne enote napotili na ta del. Da bi

jih uspešno preslepili, so zavezniki povečali dogajanje ob obali, ukvarjali so se tudi z

razminiranjem min in obstreljevanjem. Tako se je lahko del vojske uspešno in neopaženo

premaknil na zahod.153

Iračani so se osredotočili na obrambo obale v bližini kuvajtskih pristanišč, okoli katerih so

oblikovali močno utrjene obrambne linije. Njihov načrt je predvideval ujetje zavezniške

vojske, po tem ko bi predrla prvo obrambno linijo s protinapadom. Tako bi enote ostale ujete

med obema obrambnima linijama. Na meji s Savdsko Arabijo je bilo razporejenih 16 divizij,

152 Prav tam.

153 Prav tam.

77

na zahodu Kuvajta je bilo v rezervi 10 divizij, na severu Kuvajta in jugu Irak pa je bilo v

pripravljenosti 12 divizij Republikanske garde, ki bi se vključile v boj, šele ko bi bilo znano

mesto napada. Končni načrt invazije je predvideval uresničenje zadanih ciljev in napadanje

vseh treh iraških razporeditev. Najprej bi napadli in uničili komunikacijske linije in tako

poskusili odrezati enote na bojišču od enot v notranjosti. Drugi val je predvideval napad na

Republikansko gardo, na desnem bregu pa bi poskrbeli za uničenje in nadzor nad

oskrbovalnimi potmi.154

Slika 8: Zalivska vojna (vir: http://smattinglywarandpeace.weebly.com/first-gulf-war.html, pridobljeno 6. 5. 2016)

Napad na položaje iraške vojske se je začel 24. februarja. Zavezniške sile so napadle na vseh

treh bojiščih. Ker so na začetku iraške sile izvajale redek odpor, so zavezniki lahko

uresničevali svoja pričakovanja pred napadi in so že prvi dan prodrli do 280 kilometrov v

notranjost do Glavne ceste 8 ter s tem otežili oskrbo med silami v Iraku in Kuvajtu, cesto in

ostala večja mesta v okolici pa so tudi v naslednjih dneh blokirali pripadniki padalskih enot. V

dolini reke Evfrat so uspeh za uspehom dosegale zavezniške enote zaradi naprednejše opreme

enot. Nazadnje so ob kontaktu premagali tudi enote Republikanske garde. Tako so imeli

veliko hitrejše polnjenje orožja, boljše radarje v tankih, ki so hitreje opazili tanke iraške

vojske kot ti zavezniške, pomagali so si tudi s termokamerami … S prodiranji so nadaljevali

tudi v smeri vzhoda, kjer so na poti prav tako premagali enote Republikanske garde, ki so se

za razliko od prejšnjih enot bolj močno upirale. Na tem pohodu so zajeli veliko zapornikov, ki

154 Prav tam.

78

so se hitro predajali, razen enot Republikanske garde. 26. februarja je bilo osvobojeno tudi

mesto Kuvajt, iz katerega so bežale iraške enote proti mestu Basra. Avtocesto med obema

mestoma so iz zraka minirale zavezniške enote in tako uničile več kot 2 tisoč vozil. Konec

vojne se je približeval s tretjim dnem kopenskih bojev, ko so se zavezniške enote približevale

mestu Basra, kjer je potekala ena od večjih tankovskih bitk. Iraške enote so se vkopale na

položaje in pričakovale ameriške, ki so bile izven njihovega dosega. S pomočjo termokamere

so jih zaznale in tako uničile od dva do tri tanke, preden so jih iraške enote opazile. Po

skorajšnjem padcu Basre je Sadam Husein ukazal prerazporeditev enot v centralni Irak. Po

tako hitrem napredovanju so se predsednik ZDA in poveljniki odločili, da vojno končajo 28.

februarja zjutraj, natanko sto ur po začetku.155

Po koncu vojne, ki je bila precej kratka, so bile predstavljene izgube, ki so jih utrpele iraške

enote. Te so bile dokaj visoke pri materialnih stvareh, medtem ko smrtnih žrtev ni bilo veliko,

saj se je vojskovanje odvijalo kratek čas – kopenska ofenziva je trajala le štiri dni, veliko

število vojakov pa je med vojno dezertiralo ali se umikalo pred zavezniškimi silami. Po

podpisu premirja je sledil umik vojske iz Kuvajta. Pri tem je prišlo na iraških tleh do uporov v

vseh večjih mestih pri šiitih, na severu pa Kurdih. Iraške oblasti so reagirale zelo ostro, vendar

zavezniki tokrat niso posredovali, saj naj bi šlo za notranjepolitično dogajanje. Iraška vojska

je v bojih uporabila taktiko obkolitve mesta in nato dolgotrajno bombardiranje ter uporabo

raznih plinov. Žrtev je bilo zelo veliko, še več pa se jih je iz Iraka izselilo. Po resoluciji ZN-a,

ki je sledila, je bilo takšno početje nedopustno. Mednarodna skupnost se je dogovorila za

pomoč beguncem in zaščito Kurdov na severu ter šiitov na jugu. Vojaške enote so se do

poletja umaknile, do konca septembra tudi iz Turčije, kjer so bile nameščene po umiku iz

Iraka.156

Omenjena zalivska vojna je bila prva takšna na omenjenem področju, saj je v njej sodelovalo

veliko zavezniških držav, ki so se odločile, da bodo disciplinirale eno samo državo. ZDA so

namreč bile preveč obremenjene z drugimi dejavniki in so imele na voljo premalo sredstev za

takšen poseg. Dalje so želele disciplinirati Irak, ki so mu v prejšnji vojni prav same pomagale

z oskrbovanjem orožja, sedaj pa se je do njih vedel neposlušno. Zato je bil predstavljen kot

155 Allison, The Gulf War, str. 133–139.

156 R. Fras, Zalivska vojna 1990–1991, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene

vede, 2004.

79

vzorčni primer, kaj se lahko zgodi v tem primeru. Tretji vzrok je gospodarski, saj je Irak

napadel Kuvajt zaradi lastne finančne izčrpanosti, po neodobritvi posojila pa je bil na nek

način bil prisiljen v tako ukrepanje. Glavni cilj pri napadu ni bilo brezglavo uničenje, ampak

zasedba naftnih nahajališč s pripadajočo infrastrukturo na obmejnih delih. Ravno to je bil

vzrok za posredovanje zaveznikov, saj bi Irak ob dokončni pripojitvi Kuvajta predstavljal

največjega dobavitelja nafte, kar bi glede na finančno situacijo pomenilo velik dvig cen. S tem

bi koristili le sebi, medtem ko bi bili predvsem zavezniki, ki svojih nahajališč nimajo v takih

količinah, precej bolj odvisni od Arabcev.

4.4 Napad ZDA na Irak

Po koncu prve tako obsežne operacije v novejši zgodovini na območju Bližnjega vzhoda je po

letu dva tisoč sledila druga. Ponovno so napad prevzeli ZDA in zavezniki, vendar jim je tokrat

uspelo odstraniti prejšnji režim, nasilja pa jim ni uspelo ustaviti vse do danes. Dogodke

podrobneje opisujem v nadaljevanju.

Napad se je zgodil v občutljivem času, saj je svet nekaj let pred tem po zaslugi ZDA stopil v

globalno vojno proti terorizmu. ZDA so tako najprej napadle Afganistan, kjer so z oblasti

pregnale talibane, nato pa še Irak. Zaveznic pri tem niso imele, saj ni bilo pravega povoda za

začetek vojne. Kljub temu da je minilo malo časa od napada na ZDA, izjava o ogrožanju

varnosti ni bila več prepričljiva. ZDA so poskusile podporo za napad dobiti pri ZN-u, kjer so

po govoru njihovega predstavnika in predstavitvi dokazov dejale, da ima Irak po njihovih

podatkih orožje za množično uničevanje, kar bi pomenilo povečano stopnjo ogroženosti za

svetovno varnost in tudi zaveznik Izrael, ki je bil na dosegu roke. Ne smemo tudi spregledati

dejstva, da je bil v Iraku na oblasti še vedno Sadam Husein. V ZN-u so pozvali Irak, naj

dokaže, da orožja nima, kar je bilo v nasprotju z vsemi pravnimi redi, saj je treba dokazati

krivdo, ne nedolžnosti. Po iraškem sodelovanju, ki je odobril misijo inšpektorjev, ti niso našli

sledi omenjenega orožja, zato ZN resolucije proti Iraku ni podprl. Tako so začele ZDA iskati

koalicijo držav, ki bi kljub temu bile pripravljene podpreti napad na Irak in jim pomagati v

80

kakršni koli obliki, saj so imeli sami dovolj izdatkov in vojaštva še v Afganistanu. V koalicijo

se je takrat med drugimi priključila tudi Slovenija.157

Vojna se je začela s podporo Ameriki in njeni vojni proti terorizmu kljub nasprotovanju ZN-a.

Tokrat se Irak ni odločal napačno kot v prejšnji vojni, ko se ni želel umakniti iz zasedenih

ozemelj, in je celo dopustil misijo inšpektorjev v Iraku. Vendar tudi to ni bilo dovolj, da bi

preprečil napad zaveznikov. Ta se je zgodil 20. marca 2003, ko je iz Kuvajta v Irak vkorakalo

nekaj manj kot 150 tisoč vojakov, ki so bili pripravljeni na misijo, trajajočo tri mesece.

Britanska vojska je želela kar se da hitro osvojiti in zavarovati naftno industrijo ter obkoliti

mesto Basra, medtem ko so sile ZDA hitro prodirale proti severu. Pri napredovanju nobena od

držav ni naletela na obsežen upor pripadnikov vojske niti Republikanske garde, ki je imela 70

tisoč mož, niti specialnih enot garde, ampak so se uprli šele civilisti v mestih. Takšnega boja

zavezniki niso pričakovali. To so bile oborožene milice, podobne civilistom in tako od daleč

nenevarne. Vojska ZDA je hitro napredovala proti Bagdadu, ki so ga dosegli in osvojili brez

večjih težav že po treh tednih. Tudi žrtve so bile na obeh straneh minimalne: na iraški strani je

padlo med 3 in 11 tisoč vojakov ter do 7 tisoč civilistov, na zavezniški pa 133 vojakov ZDA

in 32 britanskih vojakov.158

Manjši upor Iračanov naj bi se zgodil zaradi izjemne propagande zaveznikov na arabskih

televizijskih kanalih, ki so prikazovali zelo krute slike, da bi zmanjšali željo po borbi iraškega

prebivalstva. Tudi v slovenskem prostoru je bilo poročanje sprotno, da bi lahko bili gledalci

vseh televizijskih mrež pravočasno obveščeni o dogajanju. Tako so v enem od medijev sproti

poročali o napredovanju zavezniških čet, ki so bile slab dan po začetku napadov že 160

kilometrov v notranjosti iz smeri Kuvajta, ob tem pa so že bombardirali mesta Bagdad, Mosul

in Kirkuk. V letalskih napadih so se usmerjali predvsem na vojaške tarče in objekte ter

varovanje naftne industrije. Zavezniki naj bi v prvih dneh uporabljali predvsem daljinsko

vodene izstrelke, kar je zmanjšalo število žrtev na njihovi strani. Iračani so poskusili tudi z

obstreljevanjem Kuvajta, vendar v zelo omejenem obsegu. Ob tem so vse izstrelke prestregle

157 M. Raičevič, Deset let po invaziji na Irak: šlo je le za nafto, 24ur, 20. 3. 2013, http://www.24ur.com/foto-

deset-let-po-invaziji-na-irak-slo-je-le-za-nafto.html, pridobljeno, 26. 3. 2016.

158 Jason Burke, 9/11 Wars, (London, 2011), str. 109–110 (dalje: Burke, 9/11).

81

obrambne rakete zaveznikov. Na stran iraških oblasti so se tokrat postavili tudi verski

voditelji, ki so pozivali k boju proti barbarom.159

Pod vplivom nagovarjanj verskih voditeljev pri molitvah in nezadovoljstvom ljudi so se boji

nadaljevali tudi po koncu prve invazije v državo in zavzetju naftnih nahajališč ter velikih

mest. Tokrat so se uprli preprosti ljudje, ki so bili nezadovoljni s stanjem po padcu iraških

oblasti: izdelki v trgovinah so se dražili, ljudje so na Američane gledati kot na osvajalce,

prihajalo je do oboroženih uporov posameznih skupin. Takšen način boja je v naslednjih

mesecih postal stalen, zavezniki pa so imeli z njimi večje težave kot s prvo ofenzivo, ki je

potekala precej gladko. V enih od teh bitk so se morali umakniti, saj jim ni uspelo zavzeti

Faludže. Stanje so vedno bolj začele izkoriščati razne skupine, ki so po padcu režima videle

priložnost za prevzem oblasti, ki jim je bila dolga leta nedosegljiva.160

Medtem so zavezniki pospešeno iskali orožje za množično uničenje, ki je bilo povod za

začetek spopada. Do spomladi leta 2004 ga niso našli, kar je v javnosti sprožalo vedno večje

polemike. Na zagovor k predsedniku Georgeu Bushu161

je moral tudi direktor CIE,162

ki je

zagotovil, da agencija ni prirejala podatkov. V bran mu je stopil tudi predsednik George Bush,

ki je dejal, da bi ravnal enako ob podatkih, ki so mu znani leto po napadu. Direktor CIE je

razkril metode zbiranja podatkov, ki so se izkazale za neverodostojne. Uporabili so nepopoln

seznam ZN-a o iraškem orožju, podatke inšpektorjev, satelitske posnetke in prisluškovanje.

Ob tem je dejal, da se bo iskanje nadaljevalo. Orožja tudi kasneje niso našli, kar je potrdilo

159 Intenzivni napadi na Irak, 24.ur (21. 3. 2003), http://www.24ur.com/novice/svet/intenzivni-napadi-na-

irak.html?ts=1379171240&stream_cat=3, pridobljeno 24. 4. 2016.

160 Burke, 9/11, str. 114–148.

161 George Walker Bush (1946) je bil triinštirideseti predsednik ZDA. V času njegovega mandata se je zgodil

teroristični napad na New York, kar je izkoristil za napad na Afganistan in kasneje Irak. Pred kariero

predsednika je bil guverner Texasa (Brian Duignan, George W. Bush, Encyclopædia Britannica, 2014,

http://www.britannica.com/biography/George-W-Bush, pridobljeno 10. 5. 2016).

162 Central Intelligence Agency je primarna zunanjepolitična in protiobveščevalna agencija v ZDA. Ustanovljena

je bila leta 1947 po koncu druge svetovne vojne (Robert W. Pringle, Central Intelligence Agency (CIA),

Encyclopædia Britannica, 2014, http://www.britannica.com/topic/Central-Intelligence-Agency, pridobljeno 9. 5.

2016).

82

dejstvo, da so ZDA varnostnemu svetu ZN-a lagale, in pravilno odločitev tega organa, biti

proti napadu.163

Ob neuspelih poskusih pri iskanju orožja za množično uničenje so se v javnosti začela

ugibanja o pravih vzrokih za posredovanje. Po mnenju nekaterih akademikov na Bližnjem

vzhodu se je pravi razlog skrival v nadzoru nad nafto, saj so ZDA izkoristile napad na New

York za posredovanje v Afganistanu, na ta način pa si zagotovile nekoliko bližjo pozicijo do

nahajališč nafte. Nato je sledil napad na Irak, ki ima bogata nahajališča. S temi ozemlji so si

želele zagotoviti prevlado, z naslednjim korakom pa ohranjanje prevlade. To bi dosegli z

razkosanjem konkurenčnih držav in podpihovanjem manjšin v le-teh, ki bi s svojim uporom

destabilizirale državno oblast in regijo. ZDA so namreč že pred vojno podpisovale pogodbe s

svojimi podjetji o koncesiji za črpanje. Ker tega z zamenjavo oblasti niso mogle storiti, so se

zatekle k metodi, ki po mednarodnem pravu omogoča razveljavitev pogodb – požig

vrelcev.164

Ker se vsi niso strinjali s temi razlogi, so še naprej ugibali o njih, medtem pa je vedno bolj

postajalo jasno, da to niso ne širjenje demokracije ne terorizem niti orožje za množični napad.

Za vsakega od naštetih razlogov je moč najti argumente, ki ga podpirajo. Pravi razlog naj bi

bil boj za prevlado v gospodarstvu, boj med najpomembnejšima valutama – dolarjem in

evrom. Ta se je začel že v devetdesetih letih, ko so prav Iračani kot prvi začeli prodajati nafto

v evrih, kmalu pa so temu sledile tudi druge države. Če se takrat ZDA še niso obremenjevale,

so se takrat, ko je imel Irak zaradi te odločitve 17-odstotni dobiček. Temu vzoru bi sledile tudi

druge izvoznice nafte, kar bi povzročilo konec prevlade ZDA v gospodarstvu. To sklepanje je

podpiralo razmišljanje, da so vojni nasprotovale države Evropske unije (EU), ki od napada ne

bi imele koristi. ZDA so se odločile posredovati same, saj bi imele v nasprotnem primeru

večjo izgubo.165

163 Vodja CIE zagovarjal napad na Irak, Rtvslo, 5. 2. 2005, https://www.rtvslo.si/svet/vodja-cie-zagovarjal-

napad-na-irak/15271, pridobljeno 24. 4. 2016.

164 A. Gaube, »Napad na Irak je začetek spopada civilizacij«, Dnevnik, 26. 3. 2003,

https://www.dnevnik.si/46652, pridobljeno 25. 4. 2016.

165 I. Mekina, Vojna za dolarje, Mladina, 15. 4. 2003, http://www.mladina.si/96386/vojna-za-dolarje/,

pridobljeno 25. 4. 2016.

83

Napad na Irak se je končal, čete zaveznikov so se čez nekaj let iz države umaknile, vendar se

situacija ni umirila vse do danes. Žrtve vojne so naraščale; tako je do leta 2013 v Iraku umrlo

do 170 tisoč civilistov, nad 4500 zavezniških vojakov in 3 tisoč pogodbenih delavcev, ki so

bili v državi zaradi obnove. Strošek vojne naj bi se gibal okoli bilijona dolarjev. Sami boji so

kazali drugačno sliko, saj so bile v napadu žrtve minimalne, zavezniki pa na začetku sprejeti

kot osvoboditelji. Vendar se je situacija slabšala iz leta v leto; tako so žrtve naraščale, prav

tako nezadovoljstvo med Iračani. Za to so bile krive tudi namere po prevladi različnih verskih

skupin v državi po odstavitvi manjšinskega sunitskega sistema. Vendar so kasneje spoznali,

da imajo tudi zavezniki svoje načrte o načinu vodenja. Zato je prišlo do upora proti

zaveznikom, ki je trajal še desetletje po uradnem koncu vojne.166

4.5 Sirska državljanska vojna

Zadnja napetost na obravnavanem območju je vojna v Siriji, ki je iz majhnih protestov

prerasla v državljansko vojno, v katero so se nato vključile tudi svetovne velesile. V državi že

od sredine dvajsetega stoletja vlada družina al Asad, ki ima zelo avtoritativen način vladanja.

S takim načinom vladanja je prišla na oblast in se tam tudi obdržala, saj je Sirija versko zelo

raznolika, tako različne skupine prebivalstva pa je težko povezati in obdržati skupaj. Bašar al

Asad je prišel na oblast po smrti očeta leta 2000 in je vladal brez posebnih pretresov do leta

2011, ko so protesti v okviru tako imenovane arabske pomladi dosegli tudi Sirijo. Od takrat v

državi trajajo spopadi, ki so zahtevali več kot 200 tisoč življenj, več kot 11 milijonov ljudi pa

je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove.167

Kot že navedeno, so se manjši protesti začeli v mestu Daraa na jugu države. Ti protesti so s

pomočjo mednarodne skupnosti prerasli iz majhnih, usmerjenih proti vladajoči stranki, do

protestov med različnimi verskimi skupinami v državi, kjer je večina prebivalstva sunitov, ki

166 A. Potočnik, Deset let vojne v Iraku: Nepremišljena vojna s katastrofalnimi posledicami, Dnevnik, 19. 3.

2013, https://www.dnevnik.si/1042581586#, pridobljeno 25. 4. 2016.

167 B. Videmšek, Sirija – vojna, ki se še dolgo ne bo končala, Delo, 17. 3. 2015,

http://www.delo.si/svet/krize/sirija-ndash-vojna-ki-se-se-dolgo-ne-bo-koncala.html, pridobljeno 15. 5. 2016.

84

jim vladajo manjšinski alaviti. Uporniki so bili pri tem vedno bolj uspešni in osvajali mesto za

mestom. Zato se je oblast odločila, da bo povečala intenzivnost represije. Pričeli so

uporabljati tudi oklepne enote in letalstvo, ki so jih uporabljali le za osvobajanje izgubljenih

ozemelj. Z uporabo večje sile vlade se je ta povečala tudi pri upornikih. Oblast je tako po

nekaterih podatkih uporabila tudi kemično orožje, vendar to sklepanje spominja na primer

Iraka leta 2003, ko so morale posredovati ZDA z zavezniki.168

Omenjena vojna je tako razsežna zato, ker so vanjo vključene številne skupine tako iz države

kot tudi tujine, vsaka od njih pa ima svoje interese in se ne ozira na sredstva za dosego tega

cilja. V Siriji se tako borijo za prevlado vladne sile, ki jih sestavlja redna vojska, in posebne

milice, ki so bile ustanovljene za pomoč vladi. Te milice so sestavljene iz prebivalcev, ki v

Siriji predstavljajo manjšino proti sunitom. Za sprejetje odločitve, da pomagajo vladi, so se

odločile predvsem zaradi nevarnosti ponovne podreditve, če zmagajo uporniki in pridejo

večinski suniti ponovno na oblast. Na strani upornikov ni enotne organizacije. Tako se proti

oblasti bori več skupin, ki imajo različne interese, saj se občasno borijo tudi med sabo. Od teh

omenjam naslednje skupine: Islamska fronta, ki si prizadeva za uvedbo šeriatskega prava,

Svobodna sirijska armada, ki je sestavljena iz bivših vojakov, al Nusra, ki je povezana z

organizacijo Al Kaida, Sirijska revolucionarna fronta in Islamska država Sirije in Levanta

(ISIS), ki se bori, da bi povezal ozemlje Levante v eno državo. Slednjo bolj podrobno

opisujem v zadnjem odstavku, saj je postala večja organizacija, ki je vplivala na življenje v

Siriji, Iraku in tudi nekaterih afriških državah. V Siriji je leta 2014 začelo prihajati do vedno

pogostejših bojev med ISIS in fronto al Nusra, kar so izkoristile vladne sile ob pomoči

Hezbolaha, milice iz Libanona, ki z bojem na strani vladnih oblasti ne želi izgubiti proste poti

za pridobivanje orožja iz Irana.169

Med skupinami, ki so udeležene v vojni, ima vsaka stran svoje interese, še dodatno pa je

obremenjujoče vpletanje mednarodne skupnosti. Tako ima oblast podporo predvsem v Iranu,

ki jo finančno podpira, in Libanonu, ki jo podpira z vojaškimi enotami, v zadnjem času pa

tudi Rusije, ki oblast podpira v ZN-u in pomaga z vojaškimi operacijami proti upornikom.

168 M. Štefančič, Velika vojna, Mladina, 6. 9. 2013, http://www.mladina.si/148060/velika-vojna/, pridobljeno 15.

5. 2016.

169 A. Gaube, Vojni labirint z volilnim postankom, Dnevnik, 31. 5. 2014,

https://www.dnevnik.si/1042661708/vec-vsebin/vojni-labirint-z-volilnim-postankom, pridobljeno 15. 5. 2016.

85

Rusiji sledi vedno tesna zaveznica Kitajska, ki pa nudi le podporo v ZN-u. Na drugi strani

podpirajo upornike, predvsem finančno, Savdska Arabija, Katar, na severu pa Turčija, ki

vojno izkorišča za svoje obračune proti Kurdom. Medtem sta ponovno na nasprotni strani

Rusije ZDA in EU, ki v vojni podpirata upornike. Rusija vidi svoje interese na področju

trgovine, kjer poteka predvsem prodaja orožja, ohranitve pomorske baze, črpanja nafte in

preprečitve revolucije na svojem ozemlju. Na drugi strani se v vojno vpletajo tudi ZDA, ki

želijo destabilizirati državo, s čimer bi najbolj škodili prav Rusiji, saj bi izgubila pravico do

črpanja nafte in uporabe pomorske baze v Sredozemlju. S podporo želijo oslabiti tudi Iran, ki

prav tako podpira sirijsko oblast, predvsem zaradi odprte poti do Sredozemlja preko Sirije in

Libanona ter lažjega nadzora Izraela. V tako zapletenih odnosih se odvija državljanska vojna,

ki je tako ali drugače že zajela celotno območje Bližnjega vzhoda.170

V vojni, ki traja od leta 2011, je življenje izgubilo že več kot 220 tisoč ljudi, prav nič pa ne

kaže na njen konec, saj je ozemlje Sirije postalo pravi poligon za dokazovanje moči pri

interesih držav, ki imajo vedno manj skupnega s protesti, ki so pripeljali do bojev. Tuje sile,

razen Rusije, ki odkrito bombardira upornike in pomaga sirijski vojski, upornikom pomagajo

predvsem z oskrbovanjem orožja in urjenjem, ki jim pomaga pri ravnanju z le-tem. Urjenje

poteka predvsem pod okriljem mednarodnih inštruktorjev bodisi v sosednjih nemirnih

državah, kjer ni pravega nadzora, bodisi v državah, ki finančno podpirajo upornike. Ker so

mednarodne sile vsaka na svoji strani in želijo z akterji na terenu premagati ena drugo, se

vojna še vedno ni končala. V tej situaciji se je zelo okrepila skupina ISIS, ki je v Siriji

pridobila veliko ozemlja na račun prejšnje oblasti. Prav ta skupina bi lahko bila povezovalni

element za morebitni skupni nastop mednarodnih držav proti njim, vendar ta ne more uspeti

samo z letalskimi napadi, ki so jih ob Rusih začele izvajati tudi ZDA.171

Za kaj več kot letalska bombardiranja in pomoč v hrani in ostalih materialnih stvareh se

mednarodna skupnost še ni odločila. Na to vpliva tudi različna pozicija mednarodnih držav, ki

so razdeljene v tri tabore. Rusija podpira režim predsednika al Asada, Turčija in Saudska

Arabija podpirata opozicijo in upornike in ZDA skrbi predvsem za begunce. Vendar so kljub

temu ti trije nasprotujoči si tabori podpisali premirje in se dogovorili za sodelovanje v boju

170 T. Berginc, Vojna v Siriji – lokalni spopad med globalnimi akterji, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2014.

171 Prav tam.

86

proti silam ISIS in al Nusre. Vendar je ta skupen nastop proti obema organizacijama najbolje

izkoristil prav al Asad, ki je dosegel vojaško prevlado nad opozicijskimi silami. Ob tem se

pojavljajo tri možnosti, ki so nesprejemljive za vse vpletene strani. Morebitna zmaga

opozicije, ki jo podpirata Turčija in Saudska Arabija bi bila posebej nesprejemljiva za Kurde,

ki bi bili še naprej zatirani. Ob tem bi se povečal vpliv omenjenih držav v regiji v primerjavi s

Iranom in Irakom. Kot druga možnost se omenja zmaga ISIS in osnovanje nove države ali

ustanovitev nove kurdske države za katero si prizadevajo že stoletja. Proti tej možnosti sta

tako režim al Asada in opozicija, saj bi se spremenila teritorialna sestava Sirije in bi se na

zemljevidu pojavila nova država, ki bi jo bilo v prihodnje potrebno upoštevati. Kot zadnja

možnost se pojavlja zmaga predsednika al Asada, ki bi pomenila še naprej vodenje države s

strani manjšinskih alavitov. To bi predstavljalo še posebej velik problem, saj je prav takšno

vodenje države v preteklosti pripeljalo do uporov in posledično do vojne. Ob predpostavki, da

bi se to nadaljevalo še naprej in ob dejstvu, da je sedaj režim še v slabšem položaju bi bilo

takšno vodenje države skoraj nemogoče.172

Ob vseh teh lastnih interesih velikih držav je bilo v ozadje potisnjeno človeško življenje, za

katerega se zdi, da v tej vojni ne zanima nikogar. Saj je od začetka vojne v Siriji že več kot

250 tisoč ljudi izgubilo življenje, od tega je večina civilistov. Pri napadih so vladne sile

uporabljale kemično orožje, dogajali so se številni vojni zločini. Pri tem je potrebno poudariti,

da so te izvajale tako vladne kot tudi opozicijske skupine. Tukaj govorimo o načrtnih umorih

civilistov, posiljevanjih, uporabi civilistov kot živi ščit in še ostalih načinih. Vladna stran

ubije največ civilistov z bombardiranjem gosto naseljenih področij z letali, medtem ko se

predvsem opozicijske skupine poslužujejo uporabe civilistov kot obrambe pred napadi

vladnih sil. Razloge za takšno ravnanje gre iskati v vojaški podrejenosti in tako vidijo takšno

obrambo kot zadnjo možnost. Na vladni strani, ki je sestavljena iz manjšinskega prebivalstva

bombardirajo večja mesta in uporabljajo kemično orožje morda zaradi tega, ker se borijo proti

večinskim sunitom in tako jih ne skrbi toliko za žrtve. Ob tem je potrebno poudariti, da imata

172Assad’s military victory in Syria is hollow if it depends on Russian, Iranian support, Firstpost, 5. 5.

2016,http://www.firstpost.com/printpage.php?idno=2766828&sr_no=0, pridobljeno 26. 4. 2016.

87

obe strani v svojih vrstah veliko borcev iz tujine in prav ti so po mojem mnenju še najmanj

pazljivi pri morebitnih civilnih žrtvah.173

Ob vseh tem visokih številkah pri civilnih žrtvah je potrebno poudariti tudi vse prebivalce

Sirije, ki so zapustili državo in se odpravili naproti miru v tujino. Tako je v vojni domove

zapustilo že več kot 11 milijonov ljudi, več kot 4,5 milijonov jih je zapustilo državo in so se

odpravili v sosednje države ali v Evropo. Med njimi je velika večina žensk z otroki, ki se po

večini odpravljajo v sosednji Libanon, Turčijo in Jordanijo. Tako se jih je v Libanona zateklo

nekaj več kot milijon, v Jordanijo okoli 700 tisoč in največ v Turčijo, in sicer nekaj manj kot

3 milijone. Največ jih je izbralo Turčijo predvsem zaradi lažjega potovanja naprej v Evropo.

Okoli 10% pa je takih, ki so se odločili za pot v Evropo. Veliko vlogo pri reševanju

humanitarne krize imajo ZN, ki so ocenjevali, da bodo za uspešno spopadanje z krizo

potrebovali več kot 3 milijarde dolarjev. Na začetku vojne sta obe strani zavračali dostop

predstavnikom ZN, da bi dostavili pomoč v najbolj oblegana mesta.174

Po obisku visokega predstavnika ZN za humanitarne krize v Siriji so se stvari začele

spreminjati. V njegovem objavljenem poročilu je bilo zapisano, da je obiskal državo z

namenom najti najboljšo rešitev, da bi pomoči potrebni to dejansko dobili. Finančno je ocenil,

da bi za pomoč potrebovali več kot 3 milijarde dolarjev, saj je pomoči potrebnih ogromno.

Tako so kar tri četrtine populacije brez dostopa do pitne vode in 2 milijona otrok brez

možnosti šolanja. Največji poudarek bi bilo po njegovem mnenju nameniti območjem, kjer

potekajo spopadi, saj v te predele pomoč ne pride. Tako so bili civilisti v Homsu brez pomoči

skoraj celo leto. Na težko dostopnih območjih je živelo 4.5 milijona ljudi, od tega nekaj manj

kot pol milijona v obleganih mestih in od teh je pomoč dobilo le 7% ljudi. Vendar tukaj po

mojem mnenju krivda ni na strani ZN, ker imajo ti premajhen vpliv na samo politiko in

173 Syria: The story of the conflict, BBC, 11. 3. 2016, http://www.bbc.com/news/world-middle-east-26116868,

pridobljeno 25. 4. 2016; Deadly airstrikes destroy three hospitals, school in Syria, Aljazeera America, 15. 2.

2016, http://america.aljazeera.com/articles/2016/2/15/airstrike-destroys-msf-supported-hospital-in-syria.html,

pridobljeno 25. 4. 2016.

174

Syria: The story of the conflict, BBC, 11. 3. 2016, http://www.bbc.com/news/world-middle-east-26116868,

pridobljeno 25. 4. 2016; A. Bernard, How We Measure the Human Toll in Syria Amid the Fog of War, The New

York Times, 13. 5. 2016, http://www.nytimes.com/2016/05/13/insider/how-we-measure-the-human-toll-in-syria-

amid-the-fog-of-war.html, pridobljeno 20. 5. 2016.

88

možnost doseči premirje, ki je prvi predpogoj, da bi pomoč v te odročne predele sploh lahko

prišla.175

Kljub temu, da premirja med vsemi skupinami še niso dosegli, je prva pomoč v odročne in

okupirane predele le začela prihajati v večjih količinah februarja 2016. Po mnenju

predstavnikov je prav ta pomoč velik prvi korak na poti do dosege morebitnega premirja med

vsemi vpletenimi. Prva pomoč je bila odposlana iz Damaska v sedem mest, ki jih okupirajo

vladne sile. Šlo je za več kot 100 tovornjakov na katerih je bila hrana, ki jo je spremljalo tudi

medicinsko osebje za nudenje pomoči na terenu. Pomoč je zadostovala za 100 tisoč ljudi, ki

so bili še vedno ujeti v obleganih mestih.176

Vendar je pri tej pomoči potrebno poudariti še nekaj druga, kot so dejali že predstavniki ZN in

nekateri drugi politiki je to šele prvi korak k morebitnemu miru v Siriji in širše na območju

Bližnjega vzhoda. Kar je moč razbrati tudi iz naslednjih potez sprtih strani, saj je tako vladna

stran kot tudi opozicija dovolila, da se pomoč dostavi na ogrožena območja. Tako je vladna

stran dovolila dostaviti pomoč v sedem obleganih mest, kjer so ljudje že dolgo brez vsakršne

pomoči, ob tem so se nadaljevala tudi pogajanja o morebitnem premirju v nekoliko bolj

pozitivnem vzdušju, saj je bil s dostavo pomoči storjen prvi večji korak k večjemu

medsebojnemu zaupanju, ki je predpogoj za morebitne pogovore o premirju med sprtimi

stranmi.177

In prav to se je zgodilo v naslednjih tednih, ko so se pričeli pogovori sprtih strani pod

nadzorom Rusije in ZDA. Seveda sta se morali najprej med sabo dogovoriti prav omenjeni

državi, ki podpirata vsaka svojo stran. V morebitne pogovore in dogovore nista bili vključeni

al Nusra in ISIS, medtem ko so se jih udeležili predstavniki vladne strani in opozicijskega

175 United Nations Under-Secretary-General for Humanitarian Affairs and Emergency Relief Coordinator,

Stephen O’Brien – Statement to the press on Syria, Relief Web, 14. 12. 2015,

http://www.mfa.gov.il/mfa/foreignpolicy/peace/guide/pages/declaration%20of%20establishment%20of%20state

%20of%20israel.aspx, pridobljeno 24. 4. 2016. 176

Aid convoys reach starving Syrians, AlJazeera, 18. 2. 2016, http://www.aljazeera.com/news/2016/02/aid-

convoys-reach-starving-syrians-besieged-towns-160218034808821.html, pridobljeno 25.4.2016; Aid convoys

reach besiged Syrian towns, AlJazeera, 18. 2. 2016, http://www.aljazeera.com/news/2016/02/humanitarian-aid-

besieged-syrian-towns-160217124655199.html, pridobljeno 25. 4. 2016.

177 Syria »approves« aid access to seven besieged areas, AlJazeera, 17. 2. 2016,

http://www.aljazeera.com/news/2016/02/russia-rejects-war-crimes-accusation-syria-attacks-

160216175121002.html, pridobljeno 25. 4. 2016.

89

bloka. Boji bi se naj ustavili po polnoči 26. februarja. Pred veljavnostjo sporazuma je bilo

prisotnega veliko nezaupanja, tako so opozicijski predstavniki podpirali sporazum, ampak bili

pri tem nezaupljivi do vladne strani. Nekoliko kritik je bilo prisotnih tudi iz mednarodnih

krogov, predvsem zaradi vnaprejšnje določitve datuma. Bali so se namreč, da bi se napadi do

takrat še okrepili in bi si obe strani želeli še pridobiti ozemlje. Kar bi lahko v najslabšem

primeru vodilo tudi do takojšnjih kršitev, saj bi druga stran želela pridobiti ozemlje nazaj. Oči

mednarodne javnosti so bile uprte v razvoj dogodkov, saj bi se z uspešno prekinitvijo napadov

lahko nadaljevali mirovni pogovori, ki so bili prekinjeni. Opozicijski blok se je strinjal z

omenjeno prekinitvijo in dejal, da jo bo spoštoval dva tedna. Za to potezo so se odločili po

tem, ko je tudi vladna stran pristala na prekinitev in tako se je lahko nadaljevala tudi dostava

pomoči iz zraka s strani ZN, ki so na ta način odvrgli 21 ton materiala.178

S tem krhkim premirjem, ki sedaj z manjšimi napadi vztraja že več kot tri mesece so se začele

stabilizirati razmere v Siriji. Tudi pomoč je sedaj začela prihajati v oblegana in bolj odročna

mesta, tako se je izboljšal tudi položaj beguncev v državi. Ob teh je potrebno poudariti tudi

teh 10%, ki sem jih prej izpustil. Ti so svojo pot iz države skozi Turčijo nadaljevali naprej v

Evropo, kjer so jim zavetišče ponudile bolj razvite Evropske države. Vendar je bila pot do tja

vse prej kot lahka. Veliko se jih je odločilo za pot preko Turčije na Grške otoke in nato naprej

preko Balkana v zahodno Evropo. Pri tem je potrebno poudariti, da največ migrantov prihaja

iz Sirije, Afganistana in Iraka, skupaj jih je prišlo skoraj milijon. Največ jih je na poti v

Nemčijo, Veliko Britanijo, Francijo, Avstrijo in skandinavske države. Kljub temu pa imajo

največji vpliv na lokalno prebivalstvo na Madžarskem, Avstriji in Švedskem, kjer jih je prišlo

največ na 100 tisoč domačega prebivalstva. In prav to je vzrok, da so se države v Evropi

odločile za kvote po katerih si bodo razdelile begunce.179

Vendar so vse to le številke katerim je potrebno dodati tudi zgodbe tisočih, ki na tej poti

umrejo ali ostanejo nekje na pol poti v evropske države. Veliko migrantov, ki so na poti

178 US and Russia agree on Syria cessation of hostilities, AlJazeera, 23. 2. 2016,

http://www.aljazeera.com/news/2016/02/deal-reached-cease-hostilities-syria-160222150923772.html,

pridobljeno 15. 5. 2016; Syrian opposition accepts ceasefire for »two weeks«, Aljazeera, 25. 2. 2016,

http://www.aljazeera.com/news/2016/02/syrian-civil-war-air-drops-aid-deir-az-zor-160224194355887.html,

pridobljeno 15. 5. 2016.

179 Migrant crisis: Migration to Europe explaind in seven charts, BBC, 4. 3. 2016,

http://www.bbc.com/news/world-europe-34131911, pridobljeno 27. 4. 2016.

90

izgubili življenje se poda na nevarno pot čez Sredozemsko morje, ki se konča v Italiji ali v

Franciji. Kjer številni ostanejo v pristaniškem mestu Calais na poti v Veliko Britanijo. Večja

skupina se odloča za pot preko Turčije na grške otoke in kasneje čez Balkan v Nemčijo in

Skandinavijo. Tudi ta pot se je pred kratkim zaprla na makedonski meji, kjer številne nato

vračajo nazaj v Turčijo. Na tej poti begunce izkoriščajo številni tihotapci, ki jim obljubljajo

varno pot v Evropo, ki pa se velikokrat konča negativno. To teh zgodb in zaprtih meja morda

ne bi prišlo, če bi bili med begunci le takšni iz vojnih območij. Vendar temu ni tako, saj je

veliko ljudi predvsem iz področja Balkana izkoristilo stisko ljudi, ki se iz Sirije in Iraka

odpravijo proti boljšemu življenju. Veliko se jih pridruži in tudi sami nadaljujejo pot in v

tujini zaprosijo za azil, pri tem pa morda zasedejo mesto komu, ki je tega bolj potreben, ki je

zaradi straha pred izgubo življenja v domovini zapustil vse in se podal na več tisoč kilometrov

dolgo pot. Pri tej poti je bila veliko bolj kot je mogoče sklepati glede na velikost države

vpletena tudi Slovenija. Saj se je val preusmeril z Madžarske, ki je zaprla meje na Slovenijo.

Ta je tako morala kot prva članica EU poostriti zunanje meje, saj se pri njej konča skupna

meja EU.180

Po zaprtju meja na tako imenovani balkanski poti se je EU dogovorila s Turčijo za sprejem

beguncev le iz vojnih območij in za vračanje beguncev nazaj v Turčijo, če so le ti na

nezakonit način prestopili v Grčijo. V ta namen je EU Turčiji ponudila tudi denarno

nadomestilo, da bi se ta namesto nje ukvarjala z begunci. Kajti kot smo videli je val beguncev,

ki je zajel Evropo to zelo presenetil in jo dobil povsem nepripravljeno. Razlogi so v precej

togi skupni evropski politiki, ki se ni bila sposobna dogovoriti za nikakršno rešitev znotraj

Evrope, kot za plačilo Turčiji, da se ukvarja z njenimi težavami. V Turčiji je že več milijonov

beguncev, ob severni sirski meji jih za vstop čaka še več kot milijon. Ti se odločijo za

nastanitev na tem delu države, da bi se lahko kar se da hitro vrnili nazaj v Sirijo. Veliko jih je

razpršenih po ostalih večjih turških mestih, kjer imajo zavarovan status. Turške oblasti se

180 Z. Campbell, As thousands enter Europe, Eu flails in anti-smuggling efforts, Al Jazeera America, 25. 2. 2016,

http://america.aljazeera.com/articles/2016/2/25/as-thousands-enter-europe-eu-flails-in-anti-smuggling-

efforts1.html, pridobljeno 15. 5. 2016; A. Lebinger, Grošelj: Begunci kmalu v Sloveniji, Mladina, 25. 8. 2015,

http://www.mladina.si/168923/groselj-begunci-kmalu-v-sloveniji/, pridobljeno 10. 5. 2016.

91

borijo situacijo še izboljšati, saj se nameravali začeti tudi s programom za izobraževanje, ki bi

bil namenjen le sirskim otrokom in tako bi tudi v šole zaposlili sirske učitelje.181

Ob koncu dela diplomske naloge, ki je bil namenjen Siriji in vojni, ki trenutno tam poteka bi

se rad obrnil še malo v prihodnost. Kakšna prihodnost je sploh v tej državi ob tako raznolikim

skupinam, ki tam prebivajo in se med sabo bojujejo sploh mogoča. Vsaka skupina ima svoje

interese, vsaka svojo zgodovino in vse so bile do nedavnega povezane v celoto, ki je sedaj z

vmešavanjem tujih velesil razpadla. In ponovno se na zasedanjih v tujini te velesile

dogovarjajo o prihodnosti in ureditvi v sklopu svojih interesov. Podobno zgodbo smo doživeli

na začetku prejšnjega stoletja, ko sta se Francija in Velika Britanija dogovorili urediti Bližnji

vzhod po svoje, tako da bo rešitev ustrezala njima. Dogovorile sta se za vplivna območja, brez

oziranja na zgodovino in brez vsakega smisla in občutka za želje lokalnega prebivalstva.

Podobno se dogaja tudi tokrat, le da so se velesile spremenile, tokrat sta to Rusija in ZDA,

katerim je bila najprej cilj ureditev Sirije v obstoječih mejah le brez al Asada. Temu sta

seveda nasprotovali Rusija in Iran. Kot naslednja se je ponujala možnost razkosanja ozemlja

nekdaj suverene države in morda bi se takšna rešitev prilagajala interesom posameznih držav.

Vendar temu seveda nasprotuje Turčija, ki se v tem primeru boji izgube ozemlja s strani

Kurdov, ki bi svojo državo iz Sirije kaj lahko poskusili razširiti na Turčijo. Vendar kar je

skupno vsem je pomanjkanje časa, saj se bojijo še večjega vzpona bolj radikalnih skupin.182

Kljub številnim konferencam v tujini se stanje v Siriji ne sklada s predstavo, ki jo imajo ti

mednarodni igralci. Vsi se borijo za svoje interese tako, da so morda pozabili tudi ali je v

stanju v kakšnem se nahaja država po letih vojne sploh pomembno kdo ji vlada. Z al Asadom

na čelu ali ne je država skoraj popolnoma uničena, tudi zato skrajni čas, da se akterji v Siriji

pogovorijo o prihodnosti. To se je tudi zgodilo v aprilu, ko so po predhodnem prenehanju

napadov opozicijske skupine prvič privolile v sodelovanje z vladno skupino. Vendar je teh

majhnih skupin v opoziciji preveč in vsaka ima pod kontrolo del države, ki je verjetno po letih

bojev ni pripravljena prepustiti nazaj prejšnji vladajoči skupini. Tudi infrastruktura, šole,

181 S. Pecanha, How Turkey's Promise to Stop the Flow of Refugees is Creating a New Crisis, The New York

Times, 25. 4. 2016, http://www.nytimes.com/interactive/2016/04/18/world/middleeast/How-Turkeys-Promise-to-

Stop-the-Flow-of-Syrian-Refugees-Is-Creating-a-New-Crisis.html, pridobljeno 20.5.2016.

182 D. Senger, Legacy of a Secret Pact Hounts Efforts to End War in Syria, New York Times, 16. 5. 2016,

http://www.nytimes.com/2016/05/17/world/europe/syria-europe-kerry-assad.html, pridobljeno 20. 5. 2016.

92

zdravstvo in vsa velika mesta so zelo uničena, tako se tudi na tem področju poraja vprašanje

kako bo v prihodnje. Si bo Sirija sploh lahko opomogla ali bo država le predstavljala poligon

za razne ekstremne skupine, kot je to v praksi v sosednjih državah, ki jih je doletela podobna

usoda.183

Ob koncu poglavja o Siriji bom pristavil še moj pogled na nastalo situacijo. Vojna se je začela

z majhnimi protesti, ki so se takrat začeli v več arabskih državah, vendar v nobeni drugi

državi ostale velesile niso videle takšne možnosti za uveljavitev ali zaščito lastnih interesov.

Tako se tukaj rešuje vprašanje naftne industrije, strateškega dostopa do Sredozemskega morja,

vprašanje varnosti Izraela, vprašanje Kurdov in v vsem tem so jo daleč najslabše odnesli

ravno civilisti v državi. Kar je ponovno svoja zgodba, saj se jih veliko izseljuje zaradi strahu

pred ravnanjem vladne manjšine z sunitsko večino in na drugi strani zaradi strahu manjšine

kaj bo z njimi v kolikor se na oblast povzpne sunitska večina. Zadeve so v Siriji tako

kompleksne, da se poraja veliko vprašanje ali se bo situacija v bližnji prihodnosti sploh

stabilizirala ali pa bomo dobili še eno krizno žarišče, ki bo trajalo še zelo dolgo. Po mojem

mnenju se bo zgodilo prav slednje in se bodo vse napetosti, ki so tukaj začasno prekinjene

preselile še v redke sosednje države,ki so še izolirane od tega. Tako imajo težave sicer v

manjšem obsegu tudi v Jemnu.

V zadnjem delu poglavja podrobneje predstavljam najmočnejšo uporniško skupino v prej

omenjeni vojni, ki ne deluje le v Siriji, ampak tudi v muslimanskih državah Afrike in

predvsem Iraku, ter danes že tudi v drugih delih sveta. Kot pove že ime, je njihov poglavitni

cilj ustanoviti skupno državo na območju Iraka in Levanta, na območju, ki je zelo nestabilno

in predvsem brez močne osrednje oblasti, kar jim omogoča lažje delovanje in ozemeljsko

širitev. To je ozemlje Sirije, Iraka in delov sosednjih držav. V začetku so njeni člani spadali v

mednarodno skupino Al Kaida, od katere so se ločili leta 2014. Do ločitve je prišlo, ker ISIS

ni želel več sprejemati navodil iz vodstva Al Kaide, saj so sami dejansko postali močnejši.

183 T. Cambanis T., Syria's Future: A Black Hole of Instabilty, The New York Times, 16. 4. 2016,

http://www.nytimes.com/2016/04/17/opinion/sunday/syrias-future-a-black-hole-of-instability.html?_r=0,

pridobljeno 21.5.2016.

93

Tako se lahko ob sredstvih, ki jih imajo na voljo, v Siriji uspešno borijo tako proti upornikom

kot vladnim silam in zaveznikom, ki jim pri tem pomagajo predvsem z bombardiranjem.184

Po ločitvi od Al Kaide je skupina ISIS, ki se od takrat imenuje Islamska država (IS),

ustanovila svoj kalifat, ki se mu pridružujejo številni borci iz tujine. Ob ustanovitve je

skupino vodil Abu Bakr Al Bagdadi, ki je prihajal iz Iraka in je pred tem pripadal tamkajšnji

veji Al Kaide, majhni sunitski skupini, ki je nastala na ozemlju Samare. Al Bagdadi je od leta

2004, ko so ga aretirali bil v zaporu, kjer je navezal številne stike podobno mislečimi, kar mu

je kasneje pomagalo pri novačenju novih članov. Ob tem je bil vojaški poveljnik, ki je pri

novačenju novih članov postal uspešnejši od Al Kaide, saj je zaradi vojaške podkovanosti bil

privlačnejši od teologov, ki omenjeno skupino vodijo in zaradi skupne preteklosti z večino

sedanjih soborcev bolj vreden zaupanja. Ob dokaj vzornem obnašanju v zaporu ga ZDA več

niso prepoznavale kot grožnjo in ga decembra leta 2004 iz zapora izpustijo. Seveda je Al

Bagdadi do takrat že skoval načrte za nadaljnje korake po izpustitvi, ki jih je začel

uresničevati skupaj s svojimi sojetniki. Zaradi njegovega vojaškega predznanja se ne zatekajo

le k posameznim napadom, ampak na ozemlju Sirije in Iraka zasedajo mesto za mestom.

Vodenje organizacije je prevzel po letu 2010, ko je v eni od akcij ubit prejšnji poveljnik. Tako

so leta 2013 zasedli sirijsko mesto Raqqa, leta 2014 mesto Faludža v Iraku, Ramadi v Siriji,

številna manjša mesta ob meji Sirije s Turčijo, poleti 2014 pa še drugo večje iraško mesto

Mosul. Ob teh ozemeljskih uspehih, ki jim zagotavljajo najmočnejšo pozicijo med uporniki,

so tudi najbogatejši med njimi, predvsem zaradi donacij bogatih posameznikov iz Perzijskega

zaliva in prodaje nafte, ki se nahaja na zasedenem območju. Tako ocenjujejo, da se je njihovo

premoženje povečalo iz približno 900 milijonov dolarjev pred zasedbo Mosula na 2 milijardi

po zasedbi.185

Čeprav se o ISIS-u govori nekoliko več šele v prejšnjih letih se je pravzaprav njihov vzpon

začel že leta 2007, ko so ZDA dobile podatek, da želijo združiti in zasesti ozemlje v

184 T. Berginc, Vojna v Siriji – lokalni spopad med globalnimi akterji, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2014.

185 Syria Iraq: The Islamic State militant group, BBC, 2. 8. 2014, http://www.bbc.com/news/world-middle-east-

24179084, pridobljeno 24. 4. 2016; M. Gomboc, Sociološka in zgodovinska ozadja fenomena Islamske države,

diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta, 2016.

94

osrednjem Iraku. Večja in bolj uspešna dejavnost se j pričela pod vodstvom Abu Bakr Al

Bagdadija, ki je vodenje prevzel po letu 2010. po letu 2013 se je ime skupine spremenilo v IS,

medtem, ko je vodenje skupine ostalo trdno v rokah Al Bagdadija. Od takrat je sledil silovit

vzpon, kateremu so se pridružili tudi bivši podporniki režima Sadama Huseina, ki so si

ponovno zadali za nalogo popolno očiščenje države verskih manjšin. Po letu 2013 se

formalno ločijo od Al Kaide in na osvojenem ozemlju v Iraku ustanovijo kalifat. In prav v letu

2014 se je članstvo v skupini najbolj povečalo in sicer iz 5 tisoč na 50 tisoč v Siriji in 30 tisoč

v Iraku.186

Po ustanovitvi kalifata in velikem povečanju ozemlja, po nekaterih ocenah je to obsegalo celo

210 tisoč kvadratnih kilometrov so se zaradi vse večje vloge skupine in vplivanja na interese

ZDA le-te odločile za letalske napade na ISIS na območju Iraka. Tako so do sredine leta 2015

izvedle nekaj manj kot 7 tisoč zračnih napadov na cilje ISIS-a, ki je kljub temu po nekaterih

ocenah izgubil le 10 % ozemlja, saj so po izgubi določenega ozemlja njihovi borci zasedli

novo ozemlje. Pri tem so uspešno zmanjšali število borcev, saj bi jih naj po nekaterih ocenah

ubili okoli 10 tisoč. Vendar se je njihovo število znova povečalo predvsem na račun borcev, ki

so se začeli pridruževati iz tujine, predvsem iz severne Afrike in Evrope. Kljub temu je težko

podati natančne ocene o velikosti izgubljenega in pridobljenega ozemlja. Lahko pa z

gotovostjo zapišemo, da so izgubili območja ob Bagdadu, kurdska območja v Iraku, ozemlje

pa so pridobili v okolici Palmire v Siriji. Pri tem gre za premike znotraj bolj ali manj

svobodnega ozemlja brez močne centralne oblasti, ki bi jim to onemogočila, ne pa za

dejansko zmanjšanje ozemlja zaradi bombnih napadov. Na spodnji sliki je vidna bolj natančna

slika ozemlja ISIS-a.187

186 Prav tam.

187 K. Gilsinan, How ISIS territory has changed since the U.S. bombing campaign began, The Atlantic, 11. 9.

2015, http://www.theatlantic.com/international/archive/2015/09/isis-territory-map-us-campaign/404776/,

pridobljeno 15. 5. 2016; M. Gomboc, Sociološka in zgodovinska ozadja fenomena Islamske države, diplomsko

delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, 2016.

95

Slika 9: Ozemlja, kjer je prisotna ISIS (vir: http://www.bbc.com/news/world-middle-east-24179084, pridobljeno

10.5.2016).

Dokaz trditve iz prejšnjega odstavka, da so to le premiki skupine, je njihova zasedba Palmire

v Siriji ob začetku bombardiranja sil ZDA. To je zgodovinsko pomembno mesto, saj je bilo na

seznamu svetovne kulturne dediščine, ki so ga ob osvojitvi uporniki začeli uničevati podobno

kot vse, kar je v osvojenih mestih pričalo o dogodkih pred pojavom islama. Leta 2015 so ga

vladne sile ob pomoči ruskih letal ponovno zasedle in iz njega pregnale upornike, ki so se

umaknili skoraj brez boja, saj se je sirska vojska okrepila in je bila številčno premočna. Lahko

še omenimo, da je ISIS po bombardiranju ZDA začel izgubljati ozemlje, saj ni mogel

vzdrževati tako velike fronte, na kateri se je boril z režimom v Siriji, proti Kurdom na severu

in iraškim silam na jugu. Prav tako skupini zmanjkuje finančne podpore. Iz teh podatkov

lahko sklepamo, da do takšnega števila žrtev in uničenja v Siriji sploh ne bi prišlo, če bi

mednarodna skupnost že na začetku delovala skupaj, ne pa zaradi lastnih interesov.188

Pri vsem velja na koncu omeniti še ideologijo, ki žene borce Islamske države. Gre za

ekstremno vejo sunitskega islama, ki ima vse svoje nasprotnike za nevernike in edino sebe

prepozna, kot pravega predstavnika islama. V svojem delovanju se poslužujejo metod, ki so

bile v širjenju islama prisotne v prvih stoletjih in pri tem tudi zagovarjajo takšno ideologijo,

zato njihovo početje in ideje niso le krinka za politično uspešnost. In podobne ideje

zagovarjajo tudi na ostalih področjih, tako se je denimo na osvojenih ozemljih tudi šolski

188 Starodavna Palmira je znova v rokah sirske vojske, Dnevnik, 29. 3. 2016,

https://www.dnevnik.si/1042732755/svet/starodavna-palmira-je-znova-v-rokah-sirske-vojske, pridobljeno 15. 5.

2016.

96

sistem spremenil v skladu s tem, kako je pouk potekal včasih. Pri tem je največji poudarek na

učenju Korana. V tem je tudi težava, ki so ima zahod, saj ideološko ni pripravljen na situacijo,

ki jo zagovarja Is in tako ne more nasprotovati njegovim idejam in preprečiti širjenja. Prav

zato je zahod v boju zoper to ideologijo toliko neuspešen, saj kar več kot vojaških uspehov ne

doseže, kar pa pri tem ne bo dovolj, kar je razvidno tudi iz števila ubitih v napadih v Siriji,

kjer so izgubili 10 tisoč borcev in do konca leta se jim je pridružilo 25 tisoč borcev. Kar je

dosti več, kot je bilo žrtev in pri tem bo moral v borbi z Islamsko državo zahod storiti korak

naprej. Predvsem je to pomembno v današnjem globalnem svetu, saj se ideje kar hitro lahko

razširijo med ostalimi muslimani po svetu in takrat bo borba zoper IS še težja.189

189 M. Gomboc, Sociološka in zgodovinska ozadja fenomena Islamske države, diplomsko delo, Maribor: Univerza

v Mariboru, Filozofska fakulteta, 2016.

97

5 ZAKLJUČEK

V diplomski nalogi sem se osredotočil na območje Bližnjega vzhoda v obdobju po končani

prvi svetovni vojni. Zaradi zapletenega dogajanja na tem območju pa sem moral opisati tudi

obdobje pred tem. V prvem poglavju sem se osredotočil na samo območje in tamkajšnje

zgodovinske dogodke, saj so se na omenjenem ozemlju že zelo zgodaj pojavile prve

civilizacije, ki so bile zelo napredne tako na področju kmetijstva, matematike, gradbeništva

kot tudi umetnosti. Veliko stvari, ki jih poznamo še danes, izvira iz teh časov. Zelo

pomemben dejavnik, ki je kasneje vplival na vso dogajanje na tem področju, je bil islam, saj

se je po svojem pojavu začel širiti preko ozemlja Afrike vse do Francije, na območju Azije pa

vse do Indije. O tem še danes na teh območjih pričajo predvsem gradbeni dosežki islamske

kulture. Islam je bil predvsem pomemben v stoletjih po širitvi, saj so veliko pozornost

namenjali umetnosti in izobrazbi. Predvsem po njihovi zaslugi so se ohranila številna dela iz

Antike, dosegli so številna odkritja na področju medicine, ki so jih prevzeli krščanski

zdravniki. Predvsem pa so kasnejša obdobja na tem ozemlju zaznamovali spori in vojne, ki

potekajo vse do danes. Veliko vlogo pri tem ima sama delitev znotraj islama na šiite in sunite,

ki je pripeljala do današnjih napetosti. Te so se bolj konkretno začele pojavljati že v času

Osmanskega in Safavidskega imperija, ko so se začele med sabo zapletati islamske države.

Po končani prvi svetovni vojni je prišlo do razpada Osmanskega imperija, ki je izgubil veliko

ozemlja, ki so ga začele upravljati evropske velesile. Te so po dogovoru med Francijo in

Veliko Britanijo razdelile ozemlje glede na lastne interese, kar je pomenilo, da se niso ozirale

na zgodovinske značilnosti ozemlja in na prihodnost območja. Tako so nastale številne nove

države v katerih so na oblast prišle skupine, ki so bile v dobrih odnosih z zahodom, ki je tako

še naprej posredno vplival na dogajanje na tem območju in podpiral pri delovanju določene

skupine, ki so mu omogočale nadaljnje izčrpavanje virov na Bližjem vzhodu. Na podlagi tega

dogovora je na ozemlju Palestine nastala tudi država Izrael, v katero so se preselili številni

Judje iz tujine in tako povečali število ne islamskega prebivalstva na Bližnjem vzhodu. Prav

nastanek omenjene države je kasneje botroval prvim konfliktom na tem območju, ko so se

arabska ljudstva želela upreti lastni državi Judov. In prav na tem primeru je najbolj očitna

svojeglavost mednarodne skupnosti, saj je bilo za lokacijo nove države Judov imenovanih več

krajev in po mojem mnenju je ta ena izmed najslabših. Res je, da imajo do tega ozemlja na

98

nek način legitimno pravico iz zgodovine, vendar je se od takrat veliko stvari spremenilo in

takšno lociranje države na silo je imelo velike posledice v novejši zgodovini in jih ima še

danes. Saj deluje Izrael v tem primeru kot popolni tujek na omenjenem področju. To je

razvidno na vseh področjih, saj imajo težave z vsemi sosedi, najboljše odnose imajo z

oddaljenimi ZDA in na vseh športnih področjih se udejstvujejo v Evropi, kamor geografsko

niti približno ne sodijo.

Ob tem je potrebno dodati, da je na njihovo naselitev močno vplival proces antisemitizma, ki

se je razvil v Evropi pred drugo svetovno vojno. Kar jim je kasneje omogočilo solidarnost

evropske skupnosti in razglasitev lastne države. Najbolj ironično pri vsem tem je po mojem

mnenju, da se ljudstvo, ki je bilo po lastnih besedah skozi zgodovino zelo zatirano od

ustanovitve lastne države obnaša zelo podobno kot so se drugi narodi v zgodovini do njih.

Brez kančka solidarnosti in občutka za druge narode in vere. Kot dokaz tej trditvi naj omenim

številne vojne v katere so se zapletali in si na njihov račun povečevali ozemlje do obsega

kakršen je danes. V teh bojih je bilo zelo malo vojaških žrtev in veliko več civilnih, predvsem

v bojih s Palestinci in Libanonom. V obeh omenjenih primerih je razvidna tudi dvoličnost

mednarodne skupnosti, ki je bila na kriznih žariščih prisotna, ampak je kljub temu dopustila

napade na območja, ki so bila gosto poseljena z civilisti in v primeru Libanona tudi prav na

begunski center. Omeniti velja še gradnjo zidu na Zahodnem bregu, ki je povsem presekal

življenje predvsem na podeželju in izgon številnih Palestincev na račun širjenja življenjskega

prostora za lastno prebivalstvo. Ob tem se poraja vprašanje koliko kredita še ima država Izrael

zaradi zgodovinskih dogodkov, ki so bili njim v škodo.

Dvoličnost mednarodne skupnosti je opazna tudi v nadaljnjih primerih, ki niso povezani z

Izraelom. Tako že vseskozi mirno gledajo dogajanje, ki je povezano z napadi Izraela na

Arabce, medtem ko so se v dogajanje med arabskimi državami vpletli brez velikih zamud.

Tako so denimo v vojni Iraka in Irana brez težav z vsemi vrstami orožja oskrbovali Iračane in

kasneje zelo hitro posredovali v primeru napada Iraka na Kuvajt. Pri tem se torej poraja

vprašanje zakaj so se lahko na eni strani vpletle zahodne države tako hitro, medtem ko na

drugi še danes mižijo pred problemi. Morda gre odgovore iskati v naravnih bogastvih in

finančni motivaciji. Kaj pa jim lahko ponudijo povsem obubožani Palestinci, katerih večina

životari na majhnem območju Gaze, kjer so na trenutke zelo dolgo brez vode, elektrike in

ostalih osnovnih pogojev za življenje. Na drugi strani pa imamo države, ki so naravno zelo

bogate z nafto, zemeljskim plinom in ki so medsebojno že dolgo razklane in skupaj še samo s

99

pomočjo sile s katero vladajoči krogi držijo skupaj državo, da lahko še naprej vladajo s

pomočjo denarja od teh virov. To so spoznale tudi svetovne velesile in so na območju Iraka v

kratkem času posredovale kar nekajkrat. Seveda je pri tem potrebno povedati, da so najprej

podpirale eno skupino in nato nastopile proti njej. Ter pri tem z vsakim posredovanjem na

območju Bližnjega vzhoda pustile večje razdejanje. Tudi legitimnost posredovanja je vedno

bolj vprašljiva, pri prvem so želele preprečiti okupacijo Kuvajta s strani Iraka, pri naslednjih

napadih so legitimnost upravičevale tudi s ponarejanjem dokazov, kar se je izkazalo nekaj

časa po napadu.

Ob koncu diplomske naloge se bom dotaknil še najbolj aktualnega dogajanja na območju, ki

sem mu posvetil svojo nalogo. Pri tem imam v mislim dogajanje predvsem v Siriji in

sosednjih državah v katere se je stanje preselilo. Tudi na tem primeru bom predstavil svoje

nestrinjanje z ravnanjem mednarodne skupnosti in vseh pomembnih držav, ki imajo moč, da

lahko odločajo o tako pomembnih zadevah. Vso dogajanje se je začelo podobno kot v ostalih

arabskih državah z manjšimi upori, vendar so se ti predvsem v severni Afriki končali dokaj

hitro in z mirnim prehodom na oblast novih elit. Medtem, ko se je situacija v Siriji zelo

zaostrila in sedaj spopadi, ki so medtem prerasli v državljansko vojno trajajo že peto leto.

Temu je tako predvsem zaradi merjenja moči svetovnih velesil, saj ima vsaka kot sem že

omenil v nalogi svoje interese in cilje po končani vojni. Vendar, če so bili na začetku prisotni

le majhni spopadi so le ti do sedaj prerasli v pravo katastrofo, ki bi jo bilo mogoče preprečiti

že v začetku seveda ob predpogoju, da bi katera od držav nekoliko zmanjšala svoje apetite. Pri

dogajanju v Siriji namerno toliko časa posvečam zunanjim akterjem, saj menim, da gre vzroke

za tako dolgotrajno spopadanje iskati prav tam. Seveda je eden od vzrokov tudi poskus

prevzema oblasti večinskega sunitskega prebivalstva, vendar bi bila zadeva hitro končana, če

pri tem ne bi imeli podpore tujih držav.

Pri vsem tem igranju velikih držav pa so jo najslabše odnesli prav prebivalci Sirije, saj je

njihovo ozemlje poligon za dokazovanje premoči tujih držav in borcev, ki so se prišli boriti iz

vseh koncev sveta, medtem ko so med žrtvami prav prebivalci Sirije. Žalostno je, da se je

zadeva s pomočjo ZN za prebivalce začela odvijati šele leta 2015, kar je 4 leta po začetku

vojne. V tem času se jih je več kot 10 milijonov razselilo iz svojih domov. Velika večina jih je

v Turčiji, nekaj jih je potovalo tudi naprej v Evropo, kjer pa jim je le ta hitro obrnila hrbet. Na

vseh mednarodnih konferencah in zasedanjih v evropskih institucijah se politiki ponašajo z

urejeno Evropo, ki je lahko zgled ostalim državam sveta, vendar smo na primeru beguncev iz

100

Sirije lahko videli, da so to le prazne besede. Saj se Evropa ni bila sposobna spopasti z krizo

in je le to kaj hitro preložila na Turčijo v zameno za denarno pomoč. Pri tem se poraja

vprašanje za kakšno vsoto so prodali človeško življenje.

Medtem, ko se situacija na območju Sirije vendarle nekoliko umirja in stabilizira se je

potrebno vprašati kaj je vse to pomenilo za prihodnost. Sirija se po vojni še ne bo hitro

pobrala, saj je veliko infrastrukture povsem uničene, številni prebivalci razseljeni. Morda bo

šla država po poti številnih sosed, ki so postale dolgoročni poligon za tuje borce, morda se bo

situacija vseeno popravila tako v Siriji, kot tudi v omenjenih sosednjih državah. Vendar pa

kljub temu lahko govorimo, da se dogajanje tako hitro spreminja in potencira, da je že sedaj

dobilo globalne razsežnosti. Saj so vanj vpletene številne države sveta, tudi ljudje iz tega

območja se razseljujejo po vsem svetu, kar bo zelo vplivalo tudi na sestavo prebivalstva v

novih državah v katere se preseljujejo. Kar bi lahko ob nepazljivi prilagoditvi tako

tamkajšnjega prebivalstva in beguncev lahko vodilo do novih konfliktov, ki bi glede na

razširjeno zadevo lahko imelo odločilne posledice za celoten planet.

101

6 VIRI IN LITERATURA

»Arabia Infelix« to judge by the size of, The Spectator, 10. 5. 1934, http://archive.spectator.co.uk/article/11th-

may-1934/2/-arabia-infelix-to-judge-by-the-size-of-the, Pridobljeno 25. 6. 2015.

… of Britain, 30. 10. 1957, The Spectator, http://archive.spectator.co.uk/article/30th-october-1959/7/-of-britain,

pridobljeno 1. 7. 2016.

A. Bernard, How We Measure the Human Toll in Syria Amid the Fog of War, The New York Times, 13. 5. 2016,

http://www.nytimes.com/2016/05/13/insider/how-we-measure-the-human-toll-in-syria-amid-the-fog-of-

war.html, pridobljeno 20. 5. 2016.

A. Gaube, »Napad na Irak je začetek spopada civilizacij«, Dnevnik, 26. 3. 2003, https://www.dnevnik.si/46652,

pridobljeno 25. 4. 2016.

A. Gaube, Vojni labirint z volilnim postankom, Dnevnik, 31. 5. 2014, https://www.dnevnik.si/1042661708/vec-

vsebin/vojni-labirint-z-volilnim-postankom, pridobljeno 15. 5. 2016.

A. Hourani, Britain, France and the Arab Middle East 1914–1920. The Spectator, 13. 3. 1969,

http://archive.spectator.co.uk/article/14th-march-1969/15/britain-france-and-the-arab-middle-east-1914--1920,

pridobljeno 25. 6. 2016.

A. Lebinger, Grošelj: Begunci kmalu v Sloveniji, Mladina, 25. 8. 2015, http://www.mladina.si/168923/groselj-

begunci-kmalu-v-sloveniji/, pridobljeno 10. 5. 2016.

A. Potočnik, Deset let vojne v Iraku: Nepremišljena vojna s katastrofalnimi posledicami, Dnevnik, 19. 3. 2013,

https://www.dnevnik.si/1042581586#, pridobljeno 25. 4. 2016.

A. Premk, Izraelska vojaška navzočnost v Libanonu, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta

za družbene vede, 2004.

A. Premk, Izraelska vojaška navzočnost v Libanonu, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta

za družbene vede, 2004.

Abd al-Karim Qasim, Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/Abd-al-Karim-

Qasim, pridobljeno 12. 5. 2016.

Abd al-Salam Arif, Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/Abd-al-Salam-Arif,

pridobljeno 10. 5. 2016.

Abdullah I, Encyclopædia Britannica, 2009, https://www.britannica.com/biography/Abdullah-I, pridobljeno 1. 7.

2016.

Abu Bakr, Encyclopædia Britannica, 2016, http://www.britannica.com/biography/Abu-Bakr,

pridobljeno 10. 5. 2016.

Adam Curtis, If you take my advice – I'd repress them, BBC News, 11. 5. 2012,

http://www.bbc.co.uk/blogs/adamcurtis/2012/05/if_you_take_my_advice_-_id_rep.html, pridobljeno 26. 6.

2016.

Adel Darwish, Bahrain remains stable despite arson attacks that took place in the country, HighBeam Research,

1. 3. 1999, https://www.highbeam.com/doc/1G1-55237347.html, pridobljeno 26. 6. 2016.

102

After the Truce in Palestine, The Spectator, 12. 11. 1948, http://archive.spectator.co.uk/article/12th-november-

1948/1/after-the-truce-in-palestine, pridobljeno 29. 6. 2016.

Ahron Bregman, Izrael's wars 1947–93, (London, 2000).

Aid convoys reach besiged Syrian towns, AlJazeera, 18. 2. 2016,

http://www.aljazeera.com/news/2016/02/humanitarian-aid-besieged-syrian-towns-160217124655199.html,

pridobljeno 25. 4. 2016.

Aid convoys reach starving Syrians, AlJazeera, 18. 2. 2016, http://www.aljazeera.com/news/2016/02/aid-

convoys-reach-starving-syrians-besieged-towns-160218034808821.html, pridobljeno 25.4.2016.

Alain Gresh, Yasser Arafat, Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/Yasser-

Arafat, pridobljeno 10. 5. 2016.

Alawite, Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/topic/Alawite, pridobljeno 9. 5. 2016.

Al-Jassar, Mohammad Khalid A., Constancy and Change in Contemporary Kuwait City: The Socio-cultural

Dimensions of the Kuwait Courtyard and Diwaniyya (PhD thesis) (The University of Wisconsin-Milwaukee,

2009), str. 64–80,

https://books.google.si/books?id=R0NH1CbXf24C&pg=PA64&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false,

pridobljeno 26. 6. 2016.

Andrej Novak, Arapska republika Sirija, (Beograd, 1976), str. 7–8.

Assad’s military victory in Syria is hollow if it depends on Russian, Iranian support, Firstpost, 5. 5. 2016,

http://www.firstpost.com/printpage.php?idno=2766828&sr_no=0, pridobljeno 26. 4. 2016.

Atiyah E., France and the Levant. The Spectator, 31. 5. 1945, http://archive.spectator.co.uk/article/1st-june-

1945/6/france-and-the-levant, pridobljeno 27. 6. 2016.

B. Videmšek, Sirija – vojna, ki se še dolgo ne bo končala, Delo, 17. 3. 2015, http://www.delo.si/svet/krize/sirija-

ndash-vojna-ki-se-se-dolgo-ne-bo-koncala.html, pridobljeno 15. 5. 2016.

Bahrain, National Post, b. d., http://www.nationalpost.com/story.html?id=9be313d4-b349-40e2-a5f0-

05fe3ee3a17a, pridobljeno 26. 6. 2016.

Bahrain, Wikipedia, 2012, (https://en.wikipedia.org/wiki/Bahrain, pridobljeno 29. 6. 2016

Bashar al-Asad, Encyclopædia Britannica, 2013, http://www.britannica.com/biography/Bashar-al-Assad,

pridobljeno 10. 5. 2016.

Brian Duignan, George W. Bush, Encyclopædia Britannica, 2014,

http://www.britannica.com/biography/George-W-Bush, pridobljeno 10. 5. 2016.

Cultural developments in Kuwait, Gulf art guide, (2013), http://gulfartguide.com/essay/cultural-

developments-in-kuwait/, pridobljeno 26. 6. 2016.

D. Colarič, Vojne Sirije in Egipta proti Izraelu leta 1973, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za družbene vede, 2003.

D. Gold, Reining in Riyadh, Jerusalem Center for Public Affairs, 6. 4. 2003, http://www.jcpa.org/art/nypost-

dg6apr03.htm, pridobljeno 26. 6. 2016.

103

D. Senger, Legacy of a Secret Pact Hounts Efforts to End War in Syria, New York Times, 16. 5. 2016,

http://www.nytimes.com/2016/05/17/world/europe/syria-europe-kerry-assad.html, pridobljeno 20. 5. 2016.

Danforth, N., How the Middle East was invented, The Washington Post, 19. 5. 2016,

https://www.washingtonpost.com/news/worldviews/wp/2016/05/19/the-modern-middle-east-is-

actually-only-100-years-old/, pridobljeno 25. 6. 2016.

Daniel Yergin, The Incessant Lure of Kuwait's Oil, The New York Times, 13. 1. 1991,

http://www.nytimes.com/1991/01/13/business/forum-the-incessant-lure-of-kuwait-s-

oil.html?pagewanted=all&src=pm, pridobljeno 26. 6. 2016.

David Ben-Gurion, Theodor Herzl, Encyclopædia Britannica, 2015,

http://www.britannica.com/biography/Theodor-Herzl, pridobljeno 10. 5. 2016.

Deadly airstrikes destroy three hospitals, school in Syria, Aljazeera America, 15. 2. 2016,

http://america.aljazeera.com/articles/2016/2/15/airstrike-destroys-msf-supported-hospital-in-syria.html,

pridobljeno 25. 4. 2016.

Deborah L. Wheeler, The Internet In The Middle East: Global Expectations And Local Imaginations

(Albany, New York: State University of New York Press, 2005), str. 99,

https://books.google.si/books?id=v6aWc8fM1iEC&pg=PA99&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false,

pridobljeno 27. 6. 2016.

Declaration of Establishment of State of Israel (2013). Israel Ministry of Foreign Affairs,

http://www.mfa.gov.il/mfa/foreignpolicy/peace/guide/pages/declaration%20of%20establishment%20of%20state

%20of%20israel.aspx, pridobljeno 24. 4. 2016.

Desmond P., The sunnier side, The Spectator, 9. 7. 1982, http://archive.spectator.co.uk/article/10th-july-

1982/11/the-sunnier-side, pridobljeno 29. 6. 2016.

Desmond P., The sunnier side. The Spectator, 9. 7. 1982, http://archive.spectator.co.uk/article/10th-july-

1982/11/the-sunnier-side, pridobljeno 29. 6. 2016.

Draft of recognition of Israel, May 14, 1948, Alphabetical Correnspodence File, 1916–1950, Ross Papers,

Truman Library,

http://www.trumanlibrary.org/whistlestop/study_collections/israel/large/documents/index.php?documentdate=19

48-05-14&documentid=48&pagenumber=1, pridobljeno 15. 5. 2016.

Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, (Maribor, 2006).

E. Mortimer, Israel losses support, The Spectator, 25. 3. 1978, http://archive.spectator.co.uk/article/25th-march-

1978/7/israel-loses-support, pridobljeno 1. 7. 2016.

E. Wrench, The problem of Palestine. The Spectator, 26. 4. 1934, http://archive.spectator.co.uk/article/27th-

april-1934/7/the-problem-of-palestine-by-sir-evelyn-wrench-i-v-, pridobljeno 25. 6. 2016.

Efraim Karsh, Islamic Imperialism (London, 2006).

End of Iraq Revolt, The Spectator, 6. 6. 1941, http://archive.spectator.co.uk/article/6th-june-1941/1/end-of-the-

iraq-revolt, pridobljeno 27. 6. 2016.

Eugene Rogan, The Arabs (London, 2009).

104

Farah Al-Nakib, Kuwait's Modernity Between Memory and Forgetting (2014), str. 7, Academia.edu,

https://www.academia.edu/8186917/_Kuwaits_Modernity_Between_Memory_and_Forgetting_Introd

uction_to_Acquiring_Modernity_booklet_accompanying_the_Kuwait_Pavilion_at_La_Biennale_di_V

enezias_14th_International_Architecture_Exhibition_, pridobljeno 27. 6. 2016;

Faysal I, Encyclopædia Britannica, b. d., https://www.britannica.com/biography/Faysal-I, pridobljeno 1. 7. 2016.

France and British Met hods in the Near East, The Spectator, 26. 9. 1930,

http://archive.spectator.co.uk/article/27th-september-1930/6/french-and-british-met-hods-in-the-near-east,

pridobljeno 26. 6. 2016.

Francois Picot, b. d., http://www-

personal.umich.edu/~sarhaus/MapsAndTimelines/Fall2007/Gryniewicz/Picot.html, pridobljeno 1. 7.

2016.

Frank W. Walbank, Alexander the Great, Encyclopædia Britannica, 2015,

http://www.britannica.com/biography/Alexander-the-Great, pridobljeno 12. 5. 2016

G. V., Vojna brez zmagovalca in z več kot milijon žrtvami. Rtvslo.si, 22. 9. 2010,

http://www.rtvslo.si/svet/vojna-brez-zmagovalca-in-z-vec-kot-milijon-zrtvami/239862, pridobljeno, 26. 3. 2016.

G. Zagrajšek, Arabsko-izraelska vojna leta 1967, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za

družbene vede, 2003.

G.R. Hawting, Al-Mansur, Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/al-Mansur-

Abbasid-caliph, pridobljeno 5. 5. 2016.

George H. W. Bush, Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/George-H-W-Bush,

pridobljeno 10. 5. 2016.

Goodhart P., Profit and loss. The Spectator, 16. 6. 1967, http://archive.spectator.co.uk/article/16th-june-

1967/4/profit-and-loss, pridobljeno 1. 7. 2016.

Gunther Deschner, Kurdi, (Ljubljana, 2007)

Hafiz al-Assad, Encyclopædia Britannica, 2010, http://www.britannica.com/biography/Hafiz-al-Assad,

pridobljeno 10. 5. 2016.

Herbert G. Nicholas, Winston Churchill, Encyclopædia Britannica, 2015,

http://www.britannica.com/biography/Winston-Churchill, pridobljeno 10. 5. 2016.

Husayn ibn Ali, Encyclopædia Britannica, b. d., https://www.britannica.com/biography/Husayn-ibn-Ali,

pridobljeno 1. 7. 2016.

I. Mekina, Vojna za dolarje, Mladina, 15. 4. 2003, http://www.mladina.si/96386/vojna-za-dolarje/, pridobljeno

25. 4. 2016.

Intenzivni napadi na Irak, 24.ur (21. 3. 2003), http://www.24ur.com/novice/svet/intenzivni-napadi-na-

irak.html?ts=1379171240&stream_cat=3, pridobljeno 24. 4. 2016.

Ismail I, Encyclopædia Britannica, b., d., http://www.britannica.com/biography/Ismail-I-shah-of-Iran,

pridobljeno 12. 5. 2016.

J. Coert Rylaarsdam, Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/David, pridobljeno

12. 5. 2016.

105

J. MacManus, Suicide bombers kill 170 troops. The Guardian, 24. 10. 1983,

https://www.theguardian.com/century/1980-1989/Story/0,,108233,00.html, pridobljeno 27. 6. 2016.

J.M. Munn-Rankin, Darius I, Encyclopædia Britannica, b. d.,

http://www.britannica.com/biography/Darius-I, pridobljeno 12. 5. 2016.

James Wynbrandt, Fawaz A. Gerges, A Brief History of Saudi Arabia (2010), str. 182; po Wikipedia 2016,

https://en.wikipedia.org/wiki/Saudi_Arabia, pridobljeno 26. 6. 2016.

Jane Kinninmont, Bahrain's Re-Reform Movement, Foreign Affairs, 28. 2. 2011,

https://www.foreignaffairs.com/articles/bahrain/2011-02-28/bahrain-s-re-reform-movement, pridobljeno 26. 6.

2016.

Jason Burke, 9/11 Wars, (London, 2011).

John Bagot Glubb, Ibn Sa'ud, Encyclopædia Britannica, b. d., https://www.britannica.com/biography/Ibn-Saud,

pridobljeno 2. 7. 2016.

K. Gilsinan, How ISIS territory has changed since the U.S. bombing campaign began, The Atlantic, 11. 9. 2015,

http://www.theatlantic.com/international/archive/2015/09/isis-territory-map-us-campaign/404776/, pridobljeno

15. 5. 2016.

Klemen Jelinčič Boeta, Kratka zgodovina Judov, (Celovec, 2010).

Lawrence James, Churchill and Empire, (New York, 2014).

left of Lebanon? The Spectator, 11. 2. 1984, http://archive.spectator.co.uk/article/11th-february-1984/3/whats-

left-of-lebanon, pridobljeno 27. 6. 2016.

Lucy Dean (ur.), The Middle East and North Africa 2004 (London, 2004), str. 225,

https://books.google.si/books?id=pP315Mw3S9EC&pg=PA225&redir_esc=y&hl=sl#v=onepage&q&f=false,

pridobljeno 26. 6. 2016.

Lucy Dean (ur.), The Middle East and North Africa 2004 (London, 2004), str. 232,

https://books.google.si/books?id=pP315Mw3S9EC&pg=PA232&redir_esc=y&hl=sl#v=onepage&q&f=false,

pridobljeno 26. 6. 2016.

M. Gomboc, Sociološka in zgodovinska ozadja fenomena Islamske države, diplomsko delo, Maribor: Univerza v

Mariboru, Filozofska fakulteta, 2016.

M. Raičevič, Deset let po invaziji na Irak: šlo je le za nafto, 24ur, 20. 3. 2013, http://www.24ur.com/foto-deset-

let-po-invaziji-na-irak-slo-je-le-za-nafto.html, pridobljeno, 26. 3. 2016.

M. Štefančič, Pozabljena vojna. Mladina, 12. 11. 2001, http://www.mladina.si/92358/pozabljena-vojna/,

pridobljeno 25. 4. 2016.

M. Štefančič, Velika vojna, Mladina, 6. 9. 2013, http://www.mladina.si/148060/velika-vojna/, pridobljeno 15. 5.

2016.

Mahan Abedin, All at sea over 'the Gulf, Asia Times Online, 9. 12. 2004,

http://atimes.com/atimes/Middle_East/FL09Ak03.html, pridobljeno 26. 6. 2016.

Mahmud Ali Ghul, History of Arabia, Encyclopedia Britannica, b. d., https://www.britannica.com/topic/history-

of-Arabia, pridobljeno 26. 6. 2016.

106

Michael S. Casey, The History of Kuwait. (Westport, Connecticut: Greenwood Publishing Group, 2007), str. 57,

https://books.google.si/books?id=AwweY4yYSMIC&pg=PA57&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false,

pridobljeno 26. 6. 2016.

Migrant crisis: Migration to Europe explaind in seven charts, BBC, 4. 3. 2016, http://www.bbc.com/news/world-

europe-34131911, pridobljeno 27. 4. 2016.

Mohamad Riad El Ghonemy, Affluence and Poverty in the Middle East, (1998), str. 56; po Wikipedia 2016,

https://en.wikipedia.org/wiki/Saudi_Arabia

Mostafa Ahmed Sagher, The impact of economic activities on the social and political structures of Kuwait

(1896–1946) (Durham, UK: Durham University, 2004), str. 108, http://etheses.dur.ac.uk/1266/1/1266.pdf,

pridobljeno 26. 6. 2016.

Musa al-Sadr, Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/Musa-al-Sadr,

pridobljeno 10. 5. 2016.

Neither Arabs nor Jews are likely to approve the Goverment, The Spectator, 18. 5. 1939,

http://archive.spectator.co.uk/article/19th-may-1939/1/neither-arabs-nor-jews-are-likely-to-approve-the-g,

pridobljeno 25. 6. 2016.

Nissan Ratzlav-Katz, The King of Bahrain Wants the Jews Back, Israel National News, 14. 8. 2008,

http://www.israelnationalnews.com/News/News.aspx/127201#.V3eZlBK3tv1, pridobljeno 27. 6. 2016.

Norman Itzkowitz, Kemal Atatürk, b. d., http://www.britannica.com/biography/Kemal-Ataturk, pridobljeno 12.

5. 2016.

Noura Alsager (ur.), Acquiring Modernity: Kuwait's Modern Era Between Memory and Forgetting

(National Council for Culture, Arts and Letters, 2014), str. 7,

https://books.google.si/books?id=201yBgAAQBAJ&pg=PA7&redir_esc=y#v=onepage&q&f=false,

pridobljeno 27. 6. 2016.

Osman I, Encyclopædia Britannica, 2015, http://www.britannica.com/biography/Osman-I, pridobljeno

10. 5. 2016.

P. Cockburn, Triumph for Syria, The Spectator, 27. 11. 1976, http://archive.spectator.co.uk/article/27th-

november-1976/9/syria-takes-all-the-tricks, pridobljeno 1. 7. 2016.

Paul E. Walker, Saladin, Encyclopædia Britannica, 2012,

http://www.britannica.com/biography/Saladin, pridobljeno 10. 5. 2016.

Peter Mansfield, A History of the Middle East, (New York, 1991).

Portrait of the week, The Spectator, 17. 6. 2000, http://archive.spectator.co.uk/article/17th-june-2000/6/portrait-

of-the-week, pridobljeno 27. 6. 2016.

Primož Šterbenc, Šiiti: geneza, doktrina in zgodovina odnosov s suniti (Ljubljana, 2005).

107

Quince A, Drawing a line in the sand: 100 years of the Sykes-Picot Agreement, ABC.net.au, 2016,

http://www.abc.net.au/radionational/programs/rearvision/100-years-of-the-sykes-picot-agreement/7423030,

pridobljeno 25. 6. 2016

R. Fras, Zalivska vojna 1990–1991, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene

vede, 2004.

R. Fras, Zalivska vojna 1990–1991, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene

vede, 2004.

R. Landau, Britain The Emir Abdullah. The Spectator, 5. 8. 1937, http://archive.spectator.co.uk/article/6th-

august-1937/9/the-emir-abdullaii, pridobljeno 25. 6. 2016.

Reece Jones, Christine Leuenberger in Emily Regan Wills, The West Bank Wall, 2016,

http://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/08865655.2016.1174599, pridobljeno 10. 5. 2016.

Renger, Johannes M., Hammurabi, Encyclopædia Britannica, 2015,

http://www.britannica.com/biography/Hammurabi, pridobljeno 12. 5. 2016).

Robert Bertram Serjeant, History of Arabia, Encyclopedia Britannica, b. d.,

https://www.britannica.com/topic/history-of-Arabia, pridobljeno 26. 6. 2016.

Robert St. John, Gamal Abdel Nasser, Encyclopædia Britannica, b. d.,

http://www.britannica.com/biography/Gamal-Abdel-Nasser, pridobljeno 10. 5. 2016.

Robert W. Pringle, Central Intelligence Agency (CIA), Encyclopædia Britannica, 2014,

http://www.britannica.com/topic/Central-Intelligence-Agency, pridobljeno 9. 5. 2016.

Robins Philip, A history of Jordan (Cambridge, 2004).

Roger M. Savory, Abbas I, Encyclopædia Britannica, b. d., http://www.britannica.com/biography/Abbas-I-

Safavid-shah-of-Persia, pridobljeno 10. 5. 2016).

S. Pecanha, How Turkey's Promise to Stop the Flow of Refugees is Creating a New Crisis, The New York Times,

25. 4. 2016, http://www.nytimes.com/interactive/2016/04/18/world/middleeast/How-Turkeys-Promise-to-Stop-

the-Flow-of-Syrian-Refugees-Is-Creating-a-New-Crisis.html, pridobljeno 20.5.2016.

Saddam Hussein, Encyclopædia Britannica, 2015, http://www.britannica.com/biography/Saddam-Hussein,

pridobljeno 12. 5. 2016.

Safi al-Din, Encyclopædia Britannica, 2009, http://www.britannica.com/biography/Safi-al-Din,

pridobljeno 12. 5. 2016.

Sarah Szymkowicz, Faisal ibn Husseini, Jewis virtual library, b. d.,

http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/biography/ibnHusseini.html, pridobljeno 24. 6. 2016.

Seale P., Middle East. The Spectator, 19. 11. 1975, http://archive.spectator.co.uk/article/20th-september-

1975/10/middle-east, pridobljeno 27. 6. 2016.

Shlomo Sand, Kako so izumili judovsko ljudstvo, (Ljubljana, 2010).

Silver, R., Water under the bridge, The Spectator, 31. 12. 1983, http://archive.spectator.co.uk/article/31st-

december-1983/8/water-under-the-bridge, pridobljeno 26. 6. 2016.

108

Silver, R., Water under the bridge, The Spectator, 31. 12. 1983, http://archive.spectator.co.uk/article/31st-

december-1983/8/water-under-the-bridge, pridobljeno 26. 6. 2016.

Sir Mark Sykes, 6th Baronet, Encyclopædia Britannica, 2016,

https://www.britannica.com/biography/Sir-Mark-Sykes-6th-Baronet, pridobljeno 1. 7. 2016.

Skyes-Picot: Lines in the sand, AlJazeera, 27. 5. 2016,

http://www.aljazeera.com/programmes/aljazeeraworld/2016/05/sykes-picot-lines-sand-

160518114434646.html, pridobljeno 25. 6. 2016.

Starodavna Palmira je znova v rokah sirske vojske, Dnevnik, 29. 3. 2016,

https://www.dnevnik.si/1042732755/svet/starodavna-palmira-je-znova-v-rokah-sirske-vojske, pridobljeno 15. 5.

2016.

Strobe Talbott, Gulf States: Stay Just on the Horizon, Please, Time, 25. 10. 1982,

http://content.time.com/time/magazine/article/0,9171,953597-4,00.html, pridobljeno 26. 6. 2016.

Syria »approves« aid access to seven besieged areas, AlJazeera, 17. 2. 2016,

http://www.aljazeera.com/news/2016/02/russia-rejects-war-crimes-accusation-syria-attacks-

160216175121002.html, pridobljeno 25. 4. 2016.

Syria Iraq: The Islamic State militant group, BBC, 2. 8. 2014, http://www.bbc.com/news/world-middle-east-

24179084, pridobljeno 24. 4. 2016.

Syria: The story of the conflict, BBC, 11. 3. 2016, http://www.bbc.com/news/world-middle-east-26116868,

pridobljeno 25. 4. 2016.

Syria: The story of the conflict, BBC, 11. 3. 2016, http://www.bbc.com/news/world-middle-east-26116868,

pridobljeno 25. 4. 2016.

Syrian Genaral is Said to Press Power Strugle, New York Times, 5. 3. 1969,

http://query.nytimes.com/gst/abstract.html?res=9F05E1D71339E63ABC4D53DFB5668382679EDE&legacy=tr

ue, pridobljeno 27. 6. 2016.

Syrian opposition accepts ceasefire for »two weeks«, Aljazeera, 25. 2. 2016,

http://www.aljazeera.com/news/2016/02/syrian-civil-war-air-drops-aid-deir-az-zor-160224194355887.html,

pridobljeno 15. 5. 2016.

Šterbenc, Šiiti, str. 411; Jill Ann Crystal, Bahrein, Encyclopedia Britannica, 2016,

https://www.britannica.com/place/Bahrain, pridobljeno 26.6.2016.

T. Berginc, Vojna v Siriji – lokalni spopad med globalnimi akterji, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2014.

T. Berginc, Vojna v Siriji – lokalni spopad med globalnimi akterji, diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, 2014.

T. Cambanis T., Syria's Future: A Black Hole of Instabilty, The New York Times, 16. 4. 2016,

http://www.nytimes.com/2016/04/17/opinion/sunday/syrias-future-a-black-hole-of-instability.html?_r=0,

pridobljeno 21.5.2016.

109

The Adviser: Charles Belgrave and Modern Bahrain, British Library, 28. 2. 2014,

http://britishlibrary.typepad.co.uk/asian-and-african/2014/02/the-adviser-

%D8%A7%D9%84%D9%85%D8%B3%D8%AA%D8%B4%D8%A7%D8%B1-charles-belgrave-and-modern-

bahrain.html, pridobljeno 2. 7. 2016.

The Allies at San Remo, The Spectator, 30. 4. 1920, http://archive.spectator.co.uk/article/1st-may-1920/6/the-

allies-at-san-remo, pridobljeno 25. 6. 2016.

The First Gulf War, Office of the Historian, Bureau of Public Affairs, b. d.,

https://history.state.gov/departmenthistory/short-history/firstgulf, pridobljeno 26. 4. 2016.

The fourth annual international congress of the Zionist or Jews, The Spectator, 18. 8. 1900,

http://archive.spectator.co.uk/article/18th-august-1900/2/the-fourth-annual-international-congress-of-the-zi,

pridobljeno 29. 6. 2016.

The Hasimite kingdom of Jordan, Ruth's Jordan Jubilee, b. d.,

http://www.jordanjubilee.com/history/abdullah.htm, pridobljeno 24. 6. 2016.

The Lebanon crisis, The Spectator, 18. 12. 1943, http://archive.spectator.co.uk/article/19th-november-

1943/3/the-lebanon-crisis, pridobljeno 27. 6. 2016.

The Making of Transjordanija, b. d., http://www.kinghussein.gov.jo/his_transjordan.html, pridobljeno 26. 4.

2016.

The new development of Zionism, The Spectator, 12. 9. 1903, http://archive.spectator.co.uk/article/12th-

september-1903/8/the-new-development-of-zionism, pridobljeno 29. 6. 2016.

The Palestine Mandate, The Spectator, 9. 2. 1945, http://archive.spectator.co.uk/article/9th-february-

1945/12/the-palestine-mandate, pridobljeno 29. 6. 2016.

The Palestine Mandate, The Spectator, 9. 2. 1945, http://archive.spectator.co.uk/article/9th-february-

1945/12/the-palestine-mandate, pridobljeno 29. 6. 2016.

Toby Craig Jones, Desert Kingdom: How Oil and Water Forged Modern Saudi Arabia, (2010), str 218–219; po

Saudi Arabia, Wikipedia 2016, https://en.wikipedia.org/wiki/Saudi_Arabia.

Triumph for Syria, The Spectator, 31. 1. 1976, http://archive.spectator.co.uk/article/31st-january-

1976/7/triumph-for-syria, pridobljeno 1. 7. 2016.

Uncertainty in Syria, The Spectator, 5. 7. 1940, http://archive.spectator.co.uk/article/5th-july-1940/6/uncertainty-

in-syria, pridobljeno 27. 6. 2016.

United Nations Under-Secretary-General for Humanitarian Affairs and Emergency Relief Coordinator, Stephen

O’Brien – Statement to the press on Syria, Relief Web, 14. 12. 2015,

http://www.mfa.gov.il/mfa/foreignpolicy/peace/guide/pages/declaration%20of%20establishment%20of%20state

%20of%20israel.aspx, pridobljeno 24. 4. 2016.

US and Russia agree on Syria cessation of hostilities, AlJazeera, 23. 2. 2016,

http://www.aljazeera.com/news/2016/02/deal-reached-cease-hostilities-syria-160222150923772.html,

pridobljeno 15. 5. 2016.

V. J. Parry, Encyclopædia Britannica, 2015, http://www.britannica.com/biography/Suleyman-I, pridobljeno 10.

5. 2016.

110

Vodja CIE zagovarjal napad na Irak, Rtvslo, 5. 2. 2005, https://www.rtvslo.si/svet/vodja-cie-zagovarjal-napad-

na-irak/15271, pridobljeno 24. 4. 2016.

William Thomas Allison, The Gulf War, 1990–91, (Hampshire, 2012).

Williams K., Trans-Jordan's future, The Spectator, 29. 3. 1946, http://archive.spectator.co.uk/article/29th-march-

1946/7/trans-jordans-future, pridobljeno 26. 6. 2016.

Yigh R., The Ba'ath at the Crossroads. The Spectator, 9. 4. 1964, http://archive.spectator.co.uk/article/10th-april-

1964/9/the-baath-at-the-crossroads, pridobljeno 27. 6. 2016.

Z. Campbell, As thousands enter Europe, Eu flails in anti-smuggling efforts, Al Jazeera America, 25. 2. 2016,

http://america.aljazeera.com/articles/2016/2/25/as-thousands-enter-europe-eu-flails-in-anti-smuggling-

efforts1.html, pridobljeno 15. 5. 2016.

Začetek operacije Puščavski vihar, Obramba, 17. 1. 1991, http://www.obramba.com/novice/17-januar-1991-

zacetek-operacije-puscavski-vihar/, pridobljeno 24. 4. 2016.