BESeDAPESMI

1 

Dragotin Kette

Pesmi

BESeDA

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDAPESMI

2 

BESeDA

Dragotin KettePESMI

To izdajo pripravilaJoÏe Sekirnik in Franko Luin.

ISBN 91-7301-317-X

beseda@omnibus.se

www.omnibus.se/beseda

BESeDAPESMI

3 

Vsebina

I 8Ah, zapojte 9Oãitanje 11Vpra‰anje 12V katedrali 13Besedo si izrekla zlo 14Misel moja, pusti me 16Romanca 18Le ti, dekle, ostani 20Zaprta so njena okenca 22Take so 23Res, deklica, ti me ljubi‰ 25Ptiãka 26Ljubici 28Poklon 29V samotah 30Na poljani 31Zimska romanca 33Tam zunaj je sneg 36Laokoont 37Jaz nimam veã palm 39

BESeDAPESMI

4 

Staro sreão zopet si mi dala 40Na Krki 41Aj, ta lepa krãmarica 43Pred krãmo 44Sem fantiã bil mlad 45Le smehljaj se, ljuba 47Jagned 49Veãer 50V mlinu 51Tam kriÏpoti 53Na mostu 55·umi les 56·e raj‰i 58V gostilni 59To vse ljubezen stori 61Na trgu 63Sapica pihlja 65Lastovica pri‰la 67Naivna gazelica 68Moje ljubice 69Angelini 71Kamor koli hodim 73Ljubi me, deklica 75Nedelja je danes 76Kadar za gorami 77·um vira in zefira 79

BESeDAPESMI

5 

·e edenkrat reãem 80âemeren grem iz mesta 81Vrnitev 82Osameli 84Pod vrbami Ïalujkami 85Kam, prijatelj, leti‰ 86Zapu‰ãeni 87Lepa roÏa 89Pa zelene brstiãe poganja 91âez pe‰ãek bel 92Kesanje 93Novi akordi 95Na molu San Carlo 103âuj sanje mi 118

II 119Na otãevem grobu 120Jesen 121Zastonj 122Nekemu literatu 123Morituri 124Kritikom 125Tantal 126Vijolica 127·tefanija 128Zapustil sem 131

BESeDAPESMI

6 

O Jurãek, Jurãek 132Ko na veãer 133Dejal je Vlah Elija 134V kripti 135Zakaj sem bil v kapiteljnu 136Da bi pozabil nate 137Prej draÏil sem prijatelja 138Slovo 139Spomini 144Tihe noãi 149ârne noãi 155Adrija 159Moj Bog 167Izprehod 176A tebi, poet 182

III 183Starec in ptica 184Azrael 188Dekliãino premi‰ljevanje 190Popotnica 192Svetinji 194Na blejskem otoku 196Noã na poljani 201Îelje idealistove 204Starãkova pesem 206

BESeDAPESMI

7 

Misli starãeve 208Zimska idila 209Pred cerkvijo 210Podgorska svetnica 211Hvala starega ãasa 215Mlinarjeva hãerka 216Pesmica o pisarju 218Stara novica 220Pijanec 221Romarski beraã 227Starãkova misel 229Melanholiãne misli 230Resnica 232âevljarãek 236V kopeli 238Prekrasni trg 240Novej‰im poetom 242»Ljudevit« 243Nekemu pesniku 245Res je pel 246Pesmi kritiku 247Poetiãne igraãe 248Za spomin 249Moje maksime 259Francetu Pre‰ernu 261

BESeDAPESMI

8 

I

BESeDAPESMI

9 

Ah, zapojte

»Ah, zapojte, zaigrajtepesmico sladkóna zabavo na‰oz vajeno rokó!«

In zapel sem, zaigral semljubim deklicam,moji deklici predragi;in biló jo sram.

Tak lepo, tak hrepeneãedrobne strune pele so;tiho pesem deklicerazumele so.

»Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo,«so veselo vzklikale,druga drugi so porednosi z oãmi meÏikale.

BESeDAPESMI

10 

»Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo,kaj se vedno brani lev na‰o druÏbo, samotarka;vgánile smo, vgánile!«

Ona pa je tam sedela,orosile so solzénjena lica zarudela;meni tolklo je srcé.

BESeDAPESMI

11 

Oãitanje

Vetriã med vrhovi veje.k njemu mlada deva deje:

»Ej; vetríãek.ti si tiãek,kakor so mo‰ki vsi,listek poljubi‰,ãe‰ da ga ljubi‰,da ti zanj srce gorí  . . .

Z listka lic vedrihsmukne‰ — na nedrihdrugih se ziblje‰ en ãas,listek pa vene, njega kot menestrl jesenski bo mraz.«

BESeDAPESMI

12 

Vpra‰anje

Na vrtu raste izmed vsehnajdraÏja roÏa,ljubezni ljube lahen dihjo v lice boÏa.

Pa prirohni vihar besneãin jo poljublja,kaj ãuda, da ni cvetja veã,da kras izgublja!

Zakaj, o bleda roÏa ti,o roÏa vela,vetriãa iz pomladnih dniveã nisi htela?

BESeDAPESMI

13 

V katedrali

Kako je nemirno, nemirno nocoj!Glej, temna katedrala,ta bode gotovo mi dala pokojin srãni mir mi dala.

»Oj vsli‰i nas, sveta Porodica ti!«vsa mnoÏica moli goreãe;tam v kotu cvetoãa devica kleãi,molitev poboÏno ‰epeãe.

A jaz — se prekriÏam, po‰kropim z vodojin grem — a, katedrala,ni v tebi ne vlada mir in pokoj,‰e veãji nemir si mi dala.

BESeDAPESMI

14 

Besedo si izrekla zlo

Besedo si izrekla zloin nisva se ljubila veãin kadar sva se sreãala,oãi sva obrnila preã.

Oj deklica ponosna ti,kak dolgo bo trpelo to?Kak dolgo ‰e, oj ljubica,obraãala bo‰ preã oko?

A niso usta vpra‰ala,prevzetna usta je proseã,a vpra‰al jo, a vpra‰al jole pôgled moj je koprneã.

Ah, ni odgovora oãem,besede sladke ustom niin jezno se obrne vstran,kadar jo sreãam med ljudmi.

BESeDAPESMI

15 

In vendar — lepa je kot prej,ne, lep‰a in krasnej‰a je,pa v srcu mojem skrivomaljubezen ‰e moãnej‰a je.

Kako mi je hudo po nji,kadar poslu‰am jo skrivaj,kako si vo‰ãim presrãnóljubezen prej‰njih dni nazaj!

Oj ljubica, brezsrãnica,kak dolgo bo trpelo to,pa ne, da pojde‰ pred oltar,pa ne, da v grob me ponesó?

BESeDAPESMI

16 

Misel moja, pusti me

Misel moja, pusti me,jaz ti dam slovó,bilo je Ïivljenje s tabopusto in bridkó.

Verna drúÏica bilàmojih prej‰njih dni,verna druÏica bilà simoje Ïalosti.

A sedaj, adijo le,srãno prosim te,saj dovolj Ïe dolgo ãasav srcu nosim te.

Saj dovolj Ïe dolgo resdu‰a sanjala,ah, zaradi sanj usodame preganjala.

BESeDAPESMI

17 

Sreãe ne Ïeli srcein ljubezni veã,usta zdaj molãe, ne prosipôgled koprneã.

In edino Ïeljo tosrce govori,po pokoju, sladkem mirusrce hrepeni.

Misel moja, pusti me,jaz ti dam slovó,bilo je Ïivljenje s tabopusto in bridkó.

BESeDAPESMI

18 

Romanca

Ne kesaj se, ljuba moja;da ne mara‰ me, bi radadrugim, meni pokazala.Vendar, vendar ti je Ïal,

ãe zapazi‰, da mi Ïalostvedro ãelo potemnjuje,ãe zapazi‰, da se k drugimspet obraãa pogled moj.

Rado bi ljubilo, radomoje srce druga lica,ah, in tebe pozabilo,neprijazna, kakor si.

Kakor veje s krasnim cvetjem‰irijo mi bele rokein skrivnostno — kakor luna,ko skoz goste sence zre —

BESeDAPESMI

19 

zrejo me prijazne deve,smehljajoãe, vpra‰ujoãe,in besede zapeljiveusta njih ‰epeãejo.

A zaman, podoba enaplava pred menoj, in drugimni odprto srce moje.Ve li veãni Bog, zakaj?

Ha! . . . Pokazala bi rada,da ne ljubi‰ me, ne mara‰;da me ljubi‰, jaz povem ti,ker samà tegà ne ve‰.

Dan bo pri‰el in je blizu,da bo‰ mene poiskala,da bo‰ bol mi potoÏilasvojo z rosnimi oãmi . . .

A sedaj je to ‰e skrito,ker pomlad ‰e ni v apriluin lepo dehteãe cvetkevzbuja ‰ele gorki maj.

BESeDAPESMI

20 

Le ti, dekle, ostani

Meglica vso vas Ïe pokrivala je,okoli in okoliod tihih roÏic v poljivonjava sladkà se razlivala je.

Pred hi‰o je lajal va‰ sultan moãnoin mucika je predla,a ti si k meni sedla,poredno mi ãevrljala tako:

»Pa vedno mi pravi, kak rad me ima,no, jaz pa se delam gluha,res, kot podrepna muha,nikoder ta ãlovek miru mi ne da.

Pa misli, sevé, da je meni kaj mar,ãe tiste brke vi‰e!Naj le brado obri‰e!O, mene pa Ïe ne bo dóbil nikdar!«

BESeDAPESMI

21 

Tako si dejala in draÏesten smehkrog usten zaigral je,na lici prebeÏál jein skril se tam v majãkenih jamicah dveh.

V teh majãkenih jamicah dveh je lepo,da je kar neverjetno;to je tako prijetno,da v njih sem izgubil vso pamet svojó.

Pa kaj mi bo pamet! He, le naj beÏi,saj ji nihãe ne brani!Le ti, dekle, ostanipri meni s porednimi jamicami!

BESeDAPESMI

22 

Zaprta so njena okenca

Zaprta so njena okencain ona spi boÏji sen.A kje bi jaz spal, kako bi jaz spal?Pod milo nebo grem ven.

Tu . . . tam . . . se utrne zvezdicakot solza iz oãi . . .O krasni ljubezni ‰epeãejoble‰ãeãi tisoãi.

Med njimi kot srebrn ãolnpa plove bledi ‰ãip;smehljajo se mu zvezdice,ko skrije se za hrib.

A da bi mojo znali bolble‰ãeãi tisoãi,od smeha bi jim padalesolzice iz oãi . . .

BESeDAPESMI

23 

Take so

V mladosti tam daljni, izgubljeni mi,paã gledal sem rad vas — device:Cecilija, Barbara, NeÏica,device-muãenice!

Kako sem se ãudil obrazom takratin lepim devi‰kim telesom;in tihe so bile, trpele mirnóin gledale proti nebesom.

Zakaj ste postale vse druge sedaj,Cecilija, Barbara, NeÏka?Niã veã ne krasi vas trpljenje sladkóin tista svetloba nebe‰ka.

Ah . . . NeÏica nima veã janjãka v rokàh,ima le prav majhnega mopsa,a z Barbaro hodi prav sladek gospodin nosi ji v Ïepu roks-dropsa.

BESeDAPESMI

24 

Cecilija veã proti nebu ne zrein tudi ne svira, ne poje;pove‰a prav ljubko glavico svojo,in ona — dekletce je moje.

BESeDAPESMI

25 

Res, deklica, ti me ljubi‰

Res, deklica, ti me ljubi‰?Saj ni povedati greh,kar berem tak ãisto, tak jasnov tvojih nedolÏnih oãeh.

Prav, prav! Le molãi ‰e vedno,ker ti sramovala bi se;in kakor me gleda‰ nedolÏno,nedolÏno zlagala bi se.

Le molãi in pusti, da pijemljubezen iz tvojih oãi,a kadar ti bode zadosti,z roãicami si jih zakrij!

BESeDAPESMI

26 

Ptiãka

Ptiãka zapevalav zélenem boru,slu‰ala deva jona belem dvoru.

Kaj je povedala,kaj je zapela?Da je tri ptiãke Ïeljubãke imela.

»Ej, ej, ti ptiãica,ptiãica zala,je-li, ãetrtegazdaj bo‰ iskala?«

»Bodem iskala ga,bodem dobila,z njim kakor z drugimibodem storila!«

BESeDAPESMI

27 

Slu‰ala deva join zarudela,pesmico tako jetudi zapela.

BESeDAPESMI

28 

Ljubici

Ne, molim te ne, le ne misli nikar,saj nisi nobena svetnica!In ve‰, da bi deli te noter v oltar,ko bila bi kaka svetnica.

In tudi ne bodem od daleã te zrl,saj nisi ti Jeriho mesto!A jaz pa ne Mojzes, da prej bi umrl,ko pri‰el v to Jeriho mesto.

In grozen je s tabo res, ljubica, kriÏ,ker sama ne ve‰, kaj da hoãe‰!In ãe te ne ljubim, se grdo drÏi‰,in ãe te poljubljam, se joãe‰.

Vse druge sedaj bodem strune napel,niã veã te ne boÏal, ne gladil,in prosil ‰e manj! Bom za Ïenko te vzelin kmalu te reda navadil!

BESeDAPESMI

29 

Poklon

Hvala lepa za besede lepe,hvala lepa, ljubica mladenka!Bila je beseda tvoja sladka,ah, in vendar bila laÏ je grenka.

Za poglede tvoje ãarovite,krotke, neÏne — hvalo ti stoterno!Gledala si res tako poboÏno,a lagala se tako moderno!

Hvala ti za tvoja bela pismain za tinto! Vsako tvoje pismokaÏe, je-li, da smo se ljubili,ah, in vendar se ljubili nismo.

Torej hvala za poglede tvoje,roÏna pisma, sladki tvoj jeziãek! . . .Menil sem, da res si beli angel,pa si vendarle — nekak hudiãek.

BESeDAPESMI

30 

V samotah

Lahna sapica pihljaskozi veje hoj zelenih,na stezicah osamljenihmislim náte, ljubica.

Tu se je razlegalasmeha polna govorica,da je pla‰na vevericapo drevesih begala.

Ah, zdaj ptiãice molãév svojih gnezdih opletenih;od dreves, od trav zelenihrosne kapljice visé.

Jaz pa, jaz pa hodim sam,lep‰e dneve premi‰ljujemin, kar tebe veã ne ãujem,veã smejati se ne znam.

BESeDAPESMI

31 

Na poljani

Na poljani, na poljanijavor bel stoji,na poljano, na poljanosonce ne ble‰ãi.Za lesove, za pogorje‰lo je, ‰lo je v sveto morje,in niã veã ga ni . . .Mir je, mir v poljani krasni,beli javor tih,sli‰ati ni veã ‰umenja,listov zelenih.Aj, ti srce, kaj bi rado,kaj, da ne miruje‰?Sonce ti ne sveti veã,ljuba te ne ljubi veã . . .kaj ‰e priãakuje‰?Da bo ‰e enkrat vzcveteladraÏestna pomlad?Da te bo radà imelasreãa ‰e enkrat?Ne! . . . Onà je ‰la, ah, ‰la

BESeDAPESMI

32 

in ne vrne se —kakor zvezda vrh neba,ko utrne se . . .Ti je v jasni visoãiniveã ne priãakuj!Tvoji, srce, so spominiin miruj, miruj!

BESeDAPESMI

33 

Zimska romanca

O dedek na‰, povej, povej,kako pa je biló potlej?

Oãi vanj vsi uprli so,za drugo vse umrli so.

In gledala je deca vanj,a gledala ni Metka vanj.

Nje bajka ni zanimala,tam z glavico je kimala.

A dedek puhal dim — tako —in pravil pravljico lepó:

»Tam sred lesa zapu‰ãen kraj,tam stal je grad zaklet nekdaj.

Tam spala je Ïe tisoã letkraljiãina kot rajski cvet.

BESeDAPESMI

34 

A nihãe v lozo ni pri‰el,da bi prelepo spet otel.

Pa v gozd izgubil kralj se mladin pri‰el je pred beli grad.

In v grad se kralj izgubil je,kraljiãino poljubil je.

In glej — vzbudila se takoj,za Ïensko kralj jo vzel s seboj.«

Vsi bajko so poslu‰ali,premagati se sku‰ali.

Le Metke ni zanimala,tam z glavico je kimala.

Pa stopim k lepi Metki jazin jo poljubim na obraz.

»Niã se, kraljiãina, ne boj,jaz kralj sem in re‰itelj tvoj!«

To je debelo gledala,pa gorcih mi povedala.

BESeDAPESMI

35 

Pa kaj — ãe pógled jezen je,ko v srcu le ljubezen je.

BESeDAPESMI

36 

Tam zunaj je sneg

Tam zunaj je snegin burja nezvanka,a tebe, nevgnanka,le radost in smeh.

Ah, vse drugo je ‰lo,le tvoj pógled Ïari ‰e,tvoje lice rudi ‰ekot nekdaj lepo.

Ni veã na vrtehlepih roÏic razvitih,vijolic ni skritih,lilij belih ko sneg.

Toda ti si krasnà,tako strastna in vroãain sredi naroãjati vsa si mojà.

BESeDAPESMI

37 

Laokoont

Od mehkih rok, od belih rokkot Laokoont ovit,pijèm strastnó iz ust ji strupkot sladki pikolit.

V oãeh ji niso kerubimin niso serafimin Lucifer samo,a jaz njegov sem pobratim.

Kako Ïari obrazek jikot v dnu pekla plamèn,a jaz v tem plamenu gorimna veke pogubljen.

Paã lepa, rajska kaãa si,mehka in Ïiva ti,in blaÏenstvo je, ljubica,s teboj prebivati.

BESeDAPESMI

38 

Pa bodi kaãa, ljubica,a jaz Laokoont,Trojanci pa zijajo najna nas in Helespont!

BESeDAPESMI

39 

Jaz nimam veã palm

Jaz nimam veã palm in lotosa veãin drugih eksotiãnih cvetov;jaz nimam gazelic in ‰panskih romanc,jaz nimam veã la‰kih sonetov.

Imam pa vijolic dehteãih in roÏin lilij visokih tudi;in z njimi bom ljubici svoji krasilprelepe bele grudi.

Kot sonce leskeãe in Ïarke zlatépo‰ilja na zemljo — kot lipa,kot zélena lipa in roÏnat grmna veãer svoj beli cvet sipa,

tako zopet pesmice drobne, dekle,na tvojo lepoto zdaj pojem,ko ãrna meglica izginila jein pomlad spet v srcu je mojem.

BESeDAPESMI

40 

Staro sreão zopet si mi dala

Staro sreão zopet si mi dala,ko si me ljubó pogledala,in ko si mi belo rôko dala,vse si, ljuba, s tem povedala.

Pel bom zopet kakor drobni ptiãek,ko zapustil je jetni‰tva kraj,ko zletel je na livado prostok svojim drugom, drúÏicam nazaj.

Pa ne grem jaz na livado prosto,k drugim druÏicam, o, Bog ne daj,v sladko suÏenjstvo jaz grem le tvoje,draga moja ljubica, nazaj!

BESeDAPESMI

41 

Na Krki

Tiha in nemase vije krog mestain ga objemakot ljubica zvesta.Zadnja luã sije‰e tam izmed vej,Krka se vijepoãasi naprej . . .Adijo, adijo!

Ljubica, naj se obliãje ti zjasni,ljuba, ne joãi nikár!V daljno krajino, ah, v boj opasnikliãe me car.Da se ‰e ljubiva, da se ‰e vidiva,ljubica, upaj,morda ‰e kdaj ali morda ne pridevanikdar veã skupaj . . .Morda ‰e kdaj bom gledal ti v licev sladkem zavzetju . . .ali poãival v tuje zemljice

BESeDAPESMI

42 

hladnem objetju.Adijo! . . .

Kakor meglice,kakor vodicesredi te rekeãasi hitijo . . .Morda na veke,ljuba, adijo!

BESeDAPESMI

43 

Aj, ta lepa krãmarica

Aj, ta lepa krãmarica,kak je gladka, kak je sladka,ona ima bujne grudi,ona ima dva podbradka!

Do enajstih me ljubila,potlej me poditi jela . . .Vzela mo‰njo, srce, pamet —da le ni klobuka vzela!

Da le ni klobuka vzelamoja lepa krãmarica!Drugo mi bo Ïe vrnila,kadar moja bo Ïenica.

BESeDAPESMI

44 

Pred krãmo

Oj, mo‰njo, pamet in srcemi vzela bleda Fani;zaprla hi‰ne duri jein me spodila strani.

Klobuka pa le vzela ninatakarica Fanãka;na sredi ceste zdaj stojim,a ona znotraj spanãka.

Oj svetle zvezde vrh neba,prebele desetice,ki smuknile ste v laãni Ïepprelepe krãmarice:

Ve nedoseÏne ste mi zdajko njene bele grudi;in luna, ki se mi smehlja‰ —in Fani menda tudi!

BESeDAPESMI

45 

Sem fantiã bil mlad

Sem fantiã bil mladin hodil sem radna lepo Svetó Katarino,rad v cerkev bi paã,pa ni ‰lo drugaãin gledal sem reveÏ skoz lino.

V srebrnih zvezdàh,z dolgo palmo v rokahje stala svetà Katarina,visoka, krasnà . . .K nji priti bilàvse dni moja Ïelja edina . . .

O ljubica ti,neusmiljena si‰e bolj kot svetà Katarina . . .V sobi luã, tu je noã,jaz pod oknom pojoã . . .a ni je, zaprta je lina . . .

BESeDAPESMI

46 

O ljuba krasnà,kmalu bode‰ samà‰e bolj kot svetà Katarina,kaj zvezdic zre v noã,o, in deklic tisóãima ‰e zelena dolina.

BESeDAPESMI

47 

Le smehljaj se, ljuba

Le smehljaj se, ljuba, le meÏikaj, le ‰epeãi,da ne bodem nove ma‰e bral, 1e daj priseãi! . . .

Jaz bom pop!

Biti hotel sem kedaj jeziãni doktor,potlej drugi Hipokrat, Galen, ãe ne ‰e veãji . . .

Jaz bom pop!

In govoril ljubici sem o poroki sladki,toda zdaj ne sanjam veã o goljufivi sreãi . . .

Jaz bom pop!

Kajti ona je besedo dano prelomila,ni se bala k drugemu v zakonsko postelj leãi . . .

Jaz bom pop!

Jaz bom pop! In tam na leci, na visoki,zoper Ïenske glas povzdignil bom grmeãi.

Jaz bom pop!

BESeDAPESMI

48 

»Njih besede so laÏi, umetni so smehljaji,Mefistófelove zanke njih pogledi so goreãi . . .«

Jaz bom pop!

In prijateljem poreãem: »Sreão pravo in resniconajdete samó v tej dvajsetletni kapljici ‰umeãi.«

Jaz bom pop!

Bolj kot staro, bolj sladko in jasno, ne kot Ïenska —vedno bolj se mora vince ti prileãi . . .

Jaz bom pop!

BESeDAPESMI

49 

Jagned

Oj ti jagned visokorastoãi,ti brezkonãno trepetajoãi,pozdravljen mi! — V tvoji bliÏinina zeleni vi‰iniali bela pristava se skrivaali dom, ki v njem Ïupnik prebiva,ali kranjski gradiã.

En poliã‰e pod niã,malo kraãebrez plaãein poljubãekvroãkrasotici . . .In ljubãekgre proã,po goriciglasno ukajoã,tebe, znamenje verno,hvaleã neizmerno.

BESeDAPESMI

50 

Veãer

Tam skrivomazvezdic pastirãez log hiti;polagomaobjame mirpoljá, vasi;potihomaodpri mi dver,Ïupanja hãi!

Ah, skrivoma,polagoma,potihomav srce pri‰laje misel takaskrivnostna,od mrakado dne beleganemirna neostavi me,pa ti, dekle,ozdravi me!

BESeDAPESMI

51 

V mlinu

V zéleni dolinipa v ‰umeãem lesiraste breza srebrolista.Tam ob belem mlinipod visokimi kolesivije se vodica ãista.

Pod veãerno zoropridem jaz ãez goropo lesovih skritih,potih kamenitih.

»Dober veãer, Bog daj,mlinarica mlada!«»Dober veãer, Bog daj,du‰a golobrada!«»Si li Ïito zmlela?«»·e ga nisem vsula.«»Bo‰ pa zdaj Ïedelain za kazen ãula.«

BESeDAPESMI

52 

V kotu drobni plamenÏalostno trepeãe.Ona gre pred kamen,Ïita vanj nameãe . . .

»Mlinarica, pridi,a ti, plamen, vgasni,da se paã ne vidi,kak devojki krasnipoljubujem lice.Le ropoãi v hi‰i,da se paã ne sli‰isladke govorice.«

Hitro sredi hramakamni se vrtijo,kratke ure namakakor blisk beÏijo.

BESeDAPESMI

53 

Tam kriÏpoti

Tam stoji kriÏpotihi‰a kamenita,z lozico ovita,s slamo je pokrita.

Mlado dekle notrina ‰umeãem stroju‰iva lepa krilapo pari‰kem kroju.

Ko bi le jeziãekbolj kot stroj ne tekel;oj, kaj je ãez mene,kaj je vse Ïe rekel!

A kako naj reveÏnjen jeziãek vstavim?A kako naj reveÏdeklico pozdravim?

BESeDAPESMI

54 

O, Ïe vem! Na ustnibodem jo poljubil,bodem o ljubeznipar besed izgubil.

Ni vrag, da bo potlejnajskrivnej‰o tajnotudi sklepetala —sladko ljubav najno.

BESeDAPESMI

55 

Na mostu

Ljubó ‰epeãe lipain jagned se ji ãudi,ljubó devojka mojain jaz jo ljubim tudi.

Pa kaj te ne bi ljubil,ko zre‰ tako prijazno,da se ne da izreãiz besedo neizrazno.

Glej, kak se bliÏa mesecizvoljeni zvezdíci,kak se nagiblje brezak srebrni studenãíci.

Kak valãek, glej, za valãkom‰epetajoã se trudiin mu poljubãek nudi . . .In jaz dekletcu — tudi.

BESeDAPESMI

56 

·umi les

·umi les. Grevapo senãnih poteh,molãiva, brbljapa sinica v vrheh:Fuj, fuj, cicifuj.

Kraj tihe vasiMarijo zvoni.Marija molãi,v mojem srcu Ïgoli:Fuj, fuj, cicifuj.

·umi les . . . In jazzavriskam glasnó;in skrije obraz,jo poljubim sladko:Fuj, fuj, cicifuj.

Pa sveti Florjanbo kmalu zvonil,zvonil bo zaman,

BESeDAPESMI

57 

ah, zaman bo gasil:Fuj, fuj, cicifuj . . .

BESeDAPESMI

58 

·e raj‰i

Paã tvoj mi smehljaj je najslaj‰i,o rajski moj cviãek! A glej,‰e raj‰i ga vidim, ‰e raj‰i,ãe pride od tam izmed vej!

Paã rado oko mi je zrlov kozarec izbru‰eni ta,paã rad sem ga spustil skoz grlov goltanec izsú‰eni ta.

In vendar se raj‰i bi, raj‰ina liãecu njenem napil,ah, tam se je grozdek najslaj‰is skrivnostno poltemo zakril.

BESeDAPESMI

59 

V gostilni

Za‰lo je Ïarko sonce,utihnil daljni zvon,a v na‰i tihi sobici‰e poje polifon.

In v moje srce slavãekpredrobni je zletel,predrobno spletel gnezdece,predrobno je zapel.

Kot o veãerih pojeob senãni struÏicio svoji lahki ljubici,o plahi drúÏici.

Njegove melodijesekiric nimajo,njegova sladka ãuvstva pase niã ne rimajo . . .

BESeDAPESMI

60 

Ni vinca tako sladkega‰e v Beli Krajini,kot draÏestno reznó-sladkipoljubi najini.

Zato le daj ‰e, ljuba,‰e pet, ‰e pet minut,potem bo slavãka vzdignilaiz gnezdeca perut.

Za‰lo je Ïarko sonce,utihnil daljni zvon,utihnil tudi davno Ïepojoãi polifon.

BESeDAPESMI

61 

To vse ljubezen stori

Vãeraj sem pozdravil ljubo,in onà na grudiglavico ljubó nagnila,odvrnila tudi.

Danes sreãa me prijatelj:»Hálo, dva oblaãkapod oãmi, a kje si krokal,da ima‰ zdaj maãka?«

Tam sosedu porogljivodragi me obira:»Glej, kako je bled poeta,Ïe poetizira!«

Pride tretji in se ãudi:»Bog te ãuvaj zlega,kaj da bolj se ne varuje‰?Bolen si, kolega!

BESeDAPESMI

62 

Bolen si, kolega dragi,pojdem po zdravnika!«»Ha, ãe pravega pripelje‰,hvala ti velika!«

BESeDAPESMI

63 

Na trgu

Noã trudnamolãi,nezamudnabeÏiãrez mestni trg luna sanjava.Vse v mrakumirnó,na vodnjakusamótih vetrc z vodoj poigrava.

Vodice‰uméin rosicepr‰ébrez konca v broneno kotanjo;brezdanj jeta vir,‰epetanje,nemirbrezkonãna, kot misli so nanjo.

BESeDAPESMI

64 

Pa blizini cest,ah, v Elizijdo zvezdne morete kaplje ‰umeãe.In smeleÏeljédo Angélemojéhitite zaman hrepeneãe . . .

Noã trudnamolãi,nezamudnabeÏiãez mestni trg luna sanjava,ki ru‰ipokojmoji du‰inocoj,brezskrbno pa deklica spava.

BESeDAPESMI

65 

Sapica pihlja

Sapica pihlja, majèpod oknom vinsko trto,duh nemirni plove tjeskoz okence odprto.

Glej, nebe‰kih zvezdic svit,ãuj, sapic ‰epetanje . . .Kaj zvezdé, kaj sapice,ah, kaj se menim zanje!

Glej, skoz okna luãi sto,ãuj, mestnih voz drdranje . . .Kaj vozovi, luãi mi,ah, kaj se menim zanje!

V sobici tam luã gori,enajsto zvon naznanja,moja ljubica sladkàprelepe sanje sanja.

BESeDAPESMI

66 

Vsaj eden njenih svit oãi,vsaj eden vzdih nje grudida videl bi, da sli‰al bi,sladko zaspal bi tudi.

BESeDAPESMI

67 

Lastovica pri‰la

Lastovica pri‰la,lastovica na‰lagnezdece, vanj séla.Zopet je krog hi‰e,zdaj pri tleh, zdaj vi‰e,letati zaãela.

Saj ni lastovica,misel le je pri‰lav moje srce bedno,da krog Angelíne,dokler dan ne mineletala bo vedno.

Ah, pri‰el bo deãek,gnezdece razdrobil,bedna lastovica!Bedno moje srce:tebe je Ïe davnoljubica-devica.

BESeDAPESMI

68 

Naivna gazelica

V soncu veãernem na trgu skoz okna obrazki ko makskrivno pokukali so. Pa zakaj? I, ‰el je ãez tlak.·el je iz mesta, na polje, za reko, ki roÏa tam raste,roÏa vsa polna ãebelic. Zakaj? I, med je sladak.Hodil je gori pa doli in Ïe so nebe‰ke zvezdiceljubko zasvetile v jasnem. Zakaj? I, saj je Ïe mrak!âaka in ãaka nestrpno in meãe drobtine v vodicoribicam urnim, ki ‰vigajo k njim. Pa zakaj?

I, nagon je tak.Dolgo ni treba mu ãakati, kmalu se deva prikaÏetiho ‰umeã med grmovjem. Zakaj? I, v sluÏbi ni vsak.

BESeDAPESMI

69 

Moje ljubice

Lipa je ‰umela,pa utihnila.In cvetel je kostanj,zima cvet upihnila.Vitka smreka, zelenela nisi,pa dehtela si,zeleneãa ovenela nisi.Ko zbledela si,to si bila priãamalega boÏiãa.Prva ljuba bila ãrnolaska,pa — umrla je,druga ljuba bila rjavolaska,pa se z manoj sprla je;sit sem bil do grla je.Tretja moja ljubica je vitkabolj kot smreka sred lesá,in do zadnjega poãitkabode‰ ljuba sred srcá.Saj ãe bo‰ zbledela,ljubica blondinka,

BESeDAPESMI

70 

v rokah bo‰ imela:kodrola‰ãka — sinka.

BESeDAPESMI

71 

Angelini

Izpod temne, sive skalemal potoãek Ïubori,a nad temno, sivo skalobela roÏica cveti.

Z neusmiljenim oãesomniti ne pogleda nanj,ki Ïe mora zapustitikraj prelepih, sladkih sanj.

Ko Ïe mora zapustitiravne tratice, gore,ko Ïe mora daleã itiv veãno, dáleko morjé.

Po visokih, prostih bregihcvetke rastejo povsod,lep‰e, míleje, prijaznezanj nikoder veã drugod.

BESeDAPESMI

72 

Ne brbljaje, Ïuboreãe,kakor prej‰nje, prej‰nje dni,mirno, tiho potok teãeskozi mesta in vasi.

TeÏke brode dalje nosi,nosi ladije teÏké,vendar tiho, mirno teãe,v veãno, daleko morjé.

»Angelina, vidi‰ potok?«Toda ljuba zamiÏi.»Angelina, ãuje‰ potok?«Toda ljubica molãi.

BESeDAPESMI

73 

Kamor koli hodim

Kamor koli hodim, ve‰, kdo z manoj hodi?Tvoja bradica lepà.

Kaj da z manoj hodi, to naj Bog razsodi,tvoja bradica lepà.

Pa ne boj se me nikari . . . ni se ti odmajala,da bi se kedaj, ej, le brez straha bodi,

tvoja bradica lepà.Toda ãuj, da se ne bode‰ ugibaje vsajala,glavo mi je zme‰ala kot Evo zlodi —

tvoja bradica lepà.Ko si bila pri koncertu, pri kadrilji rajala,ni zanimala mantilja me po modi —

tvoja bradica lepà,ta me je zanimala, in kjer si se sprehajala,v ‰umni druÏbi, vedno mi po glavi blodi —

tvoja bradica lepà.Sladka me je paã radost v kapiteljnu obhajala,ko molila je sveto k svetá Gospodi —

tvoja bradica lepà.

BESeDAPESMI

74 

Pa naj hodim, Ahasverus, kriÏem svet, porajala,vem, da bode se povsodi —

tvoja bradica lepà.Ah, in vendar bode me opravljala, ovajala,kadar pojdem na zahodno stran odtodi —

tvoja bradica lepà.

BESeDAPESMI

75 

Ljubi me, deklica

Ljubi me, deklica, nad mi ne jemlji,ah, in ohrani me v materi zemlji.Gledal sem v zvezde, pa one ne re‰ijoveãne uganke, srcá ne ute‰ijo;gledal v naravo, zrl hipno sem strinjanje,veãno loãenje sem zrl, izpremínjanje;hodil po ulicah: veãna mizerija,sama prozaiãnost, sama materija;vrnil se v du‰o: »Oj stokrat prevarjenadu‰a, povej mi, zakaj si ustvarjena?«»Stvarnik ni vstvaril me za preiskávanja,ni me ustvaril za sama zabávanja,le za ljubezen me dihnil je vate,le za tem ciljem si trgaj podplate.«Ljubi me, deklica, in ne oviraj miustnice z ustnami tvojimi spajati,ah, in nebe‰kih oãi ne zapiraj mi,da se ne more z du‰íco ti shajatidu‰a mojà. Le smej se, le smej se,du‰a mojà, po teh zimah ogrej se,du‰a mojà, po vseh blodnjah zdaj ti,du‰a mojà, v njeni du‰i poãij.

BESeDAPESMI

76 

Nedelja je danes

Nedelja je danes, nedelja,vse ãrni pe‰ãeni so poti;igranja, zabav in veseljaso polni gostilni‰ki koti.

Le dva sta, ki tépek in lesnikne dasta za sladke maslenke;ne dasta fijakar in pesnikza vraga ne konj za mladenke.

Ej dobro, da sluÏim drugaãekot ona rumene denarce,kak sicer bi rezal si kraãe,kak danes bi praznil kozarce?

BESeDAPESMI

77 

Kadar za gorami

Kadar za gorami tam daljniminebe‰ko sonce zahaja,ãrna tema se vzdigne od vzhoda tam,ãrna Ïalost pa v du‰i vstaja.

Brez svetle mi luãi Ïiveti ni moã,in iskal sem jo v pergamenih,iskal sem jo v knjigah do polnoãi,a nisem je na‰el v nobenih.

Iskal je v naravi in v zvezde sem zrl.O, paã so v njih trdi zakoni,o, mrzlo, tak mrzlo, da strah, mi zrone‰teti milijoni.

Naposled si ti, moje lepo deklé,temó razsvetlila in su‰orosila s solzami — in sreãen sem zrlv devi‰ko tvojo du‰o.

BESeDAPESMI

78 

In kadar zdaj sonce za daljne goré,za tihe vrhé se skrije,zasveti mi luã tvojih lepih oãi,‰e lep‰i mi danek zasije.

BESeDAPESMI

79 

·um vira in zefira

·um vira in zefirapa gaja zelenega,Ïar kamna in ciklamnain sonca rumenega,duh vijolic in trnjolic,ki sapica Ïene ga,mirú mi ne morete dati,mirú izgubljenega . . .

Pak pride‰ ãarodejka,dobi‰ zapu‰ãenega;preljuba kranjska Zulejka,razven tebe, vira studenega,ni mi treba nobenega.

BESeDAPESMI

80 

·e edenkrat reãem

·e edenkrat reãem: Devica,ne pojdi, ne pojdi odtod!Zaman, to je tvoja kaprica,ti gre‰, no, pak sreão na pot!

Enkrat ‰e oãi govorijo,enkrat ‰e mi je paradiÏodprt za trenutek. Adijo!Vlak ÏviÏga in proã mi hiti‰!

Vlak tam za meglenimi, griãizaÏviÏga in se izgubi,in ti — sedi‰ v mirnem kotiãi,in name — pozábila si.

BESeDAPESMI

81 

âemeren grem iz mesta

âemeren grem iz mesta,da v vinski se hram umaknemin suho si grlo oplaknem,v novine nos svoj vtaknem.

Tu smeje se ‰umna druÏba,ej, paã se nabrenkala cviãka;debela mamica ãiãkasmehljaje se radi dobiãka.

In glej mi ga — poliãka!Smehlja se na moji levici,na desni smeh kroÏi na licitoãajke, pravi tici.

In glej, moje srce zapojekot v sreãne ãase tiste,zakre‰em jih, plesnive liste,napijem se kapljice ãiste.

BESeDAPESMI

82 

Vrnitev

In zopet je danes prekrasen danin kakor v nekdanjih dnovihna kapiteljnu sveti mi zlati kriÏpa se koplje tam v mirnih valovih.

Ej, valovi, svedoki mi sreãnih dni,kaj ste vedno ‰e tukaj v pogorju?Ne, moti‰ se, moti‰, Ïe davno onitam v ãrnem plavajo morju.

Ob pisano ladijo pljuskajo tam,a nad njimi letijo delfini,veselijo se, ne Ïelijo sipo stari domovini.

Niã veã te ni, ljubica prej‰njih dni,v me‰ãank na‰ih pisanem krogu . . .na drobnem pesku, na trgu veã,ni v mirnem, sanjavem te logu.

BESeDAPESMI

83 

Ej, Bog ve, kje raste‰, razko‰ni moj cvet,kje nad tabo drhtijo metulji,ej, Bog ve . . . No, dnevi nekdanji lepiso davno preminuli.

BESeDAPESMI

84 

Osameli

Z menoj si, ljuba, ‰etala,raj sladki mi obetala,pa kje si, ljubica, zdaj ti,in kje, oh kje pa jaz.

Îe pozna je ura pozvanjala,sva sladke sanje sanjala,Ljubljanica ‰umela,prehitro je ura hitela.

Du‰íco íma zdaj tvojo nebo,zemljíca ima zdaj tvoje telo,zemljíca, nebó pa sta brez mej,ah, kje naj i‰ãem te, povej?Oh, kje si, ljubica, zdaj ti,in kje, in kje pa jaz!

BESeDAPESMI

85 

Pod vrbami Ïalujkami

Pod vrbami Ïalujkamipolzijo lahni valovi,tak meni plovejo dnovipod vrbami Ïalujkami.

Tak misli brez nehanjase skrivajo, ne poãivajo;se v globoko morje prelivajo,noter v ãrno mórje kesanja.

BESeDAPESMI

86 

Kam, prijatelj, leti‰

Kam, prijatelj, leti‰,ãemu vi‰e hlepi‰? . . .Glej, nizko so vinske goricez belimi hrami,veselim obrazom,sneÏniki kipijo v zvezdícevisoko nad nami,pokriti so z mrazom.

BESeDAPESMI

87 

Zapu‰ãeni

·e lani je ljubila me,a letos zapustila meje ljubica mojà.

In ‰e je zima in ‰e ni roÏ,pa Ïe pride k meni njen lepi moÏ.Ej, lepi moÏ, lepa gospa!

»Preljubi moj, predragi moj,moja Ïenka bo porodila nocoj!«In tako je dejal repeã:

»Naredi mi zibko pisano,na eno stran roÏo narisano,na drugo stran nagelj rdeã,

da bo zibala, da bo sanjala,z nogó da bo zibko poganjalain aja-tutajala.«

BESeDAPESMI

88 

In delam zibko pisano,na eno stran roÏo narisano,na drugo stran nagelj rdeã,

da bo zibala, da bo sanjala,z nogo da bo zibko poganjalain aja-tutajala.

Îe delam jo tri dni, tri noãi,pri mojem srcu zdravja ni,ah, kakor da vidim, se mi zdi,

pred sabo ãrno krsto tu,vse svoje Ïelje, vse nade na dnu,vse svoje sreãne dni . . .

BESeDAPESMI

89 

Lepa roÏa

Lepa roÏav svetli gredici, zélenem vrti,sapica boÏalici rumeni ti, ustni odprti!

Pesmi pa moje, Ïivahni metuljãki,ki so pripluli na tankih perutih,naj se na trnih pobodli bi krutih,naj bi poginili, krasni metuljãki?

Ej, pa ne marajo mladi umirati,ej, pa ne marajo zreti le nate,oni si hoãejo v svoje kosmate,gladke trebu‰ãke meda nabirati.

To so navihani mladi Lukulãki,tebi zastonj Ïe ne bodejo sluÏili;drugi se bodejo raj‰e pridruÏili,kratek ãas delali — krasni metuljãki.

BESeDAPESMI

90 

âuj, za logomklopica! Pride‰? . . . Vsaj za minuto . . .Ali pa zbogom!Saj radi tebe ne pojdem pod kuto. —

BESeDAPESMI

91 

Pa zelene brstiãe poganja

Pa zelene brstiãe poganjavsaka vejica kostanja.In poljubi jih sonce edenkrat,pa privabi Ïe listke zelene;in poljubi jih sonce drugikrat,sredi listkov Ïe cvetje poÏene,in poljubi jih sonce tretjikrat,ah, Ïe je omamilo mene.

BESeDAPESMI

92 

âez pe‰ãek bel

âez pe‰ãek bel, od senc poljubovan,gre ljuba nasproti ta krasni dan.Vzbrstele so neÏne ji grudi,mehké so in polne ji tudi;ãim meãje so in pólneje,tem bolj moje srce bolno je.Ali ti si mi bleda ko beli sneg,ko beli, Ïe davno skopneli sneg!

BESeDAPESMI

93 

Kesanje

Aj, ‰umite, le ‰umite, ve globoke vôde,ve od ‰um omraãene,kaj to kaÏete nebe‰ke luãi, vôde,pak obraze spaãene?

Ah, tako je mene to Ïivljenjehudo preobrázilo,ne poznam te, du‰a, ah, trpljenjev prah te je pogázilo.

Prav je, prav je, kaj si jo zapustil,svojo ljubico zvestó,kaj besedo si trdó izustil,da vesela veã ne bo!

Ljubica je belo roko dala,proã se obrnila je,Ïalosti pa ni kazala,Ïalost zagrnila je.

BESeDAPESMI

94 

·umi, veter od zahodne stráni,vest mojà, ne kliãi me,daj, uglu‰i vest, vihar mi vdani,ali, blisk, uniãi me!

Ni ga, ni ga moji du‰i veã zdravila,ranjeni, pokvarjeni,ni ga mrtvi ljubi tolaÏila,od mené prevarjeni.

BESeDAPESMI

95 

Novi akordi

I

»Pojdite k vragu, neumne besede,ãustev nerodne ‰ivilje!Ali ni ene iz va‰e ni srede,ene tak modre ‰embilije,da bi si upala gori do bledeljubice, tanke mi lilije?«

»Jaz!« »A kako ti je, mala, ime?«»Ljubim.« »Tvoj oãe?« »Nemirno srce.«»A tvoja mati?« »Pa du‰a je tajna.«»In domovina?« »Vsa zemlja brezkrajna.«»Pojdi! Mordà se v poniÏnem te krilililija moja usmili.«

BESeDAPESMI

96 

II

Oj tisoã zank in sponin trnkov milijonbi Ïelel, da bi te dobil,o draga!

Postal sem lahkokril‰krjanãek, torej ãujme, ljubica, ne sujme s praga!

Oj tisoã zank in sponin trnkov milijonbi Ïelel, da bi te dobil,o ljuba!

A kdo te je ovil,da vsa si zmedena,zavita in zapredenako buba?

BESeDAPESMI

97 

Postane‰ ti metulj?O, potlej bom odpluls teboj do zvezd; do raja,v azur . . .

Tja gori se izgubljalain bova se poljubljalabrez konca in kraja,brez ur . . .

BESeDAPESMI

98 

III

Ljubim, je rekel Jehova in vstvaril v tej urizemljico;ljubim, je vzdihnila zemlja in dala naturicvetico;ljubim, dé ona, kraseãa te sladkodevico;ljubim, ‰e jaz, ko ti pi‰em to kratkovrstico.

BESeDAPESMI

99 

IV

âe hoãe‰ biti carica,ne morem ti pomagati,ne, ne:car mora ljubiti ves rod,a kaj bi zate bilo? Kot!Ne, ne!

âe‰ biti generalica,ne morem ti pomagati,‰e manjvse razdejal bi general,jaz v srce ti le meã poslal,le vanj.

Je vzor li tvoj uradnica,ne morem ti pomagati:sedi,ãaãká in prost ni on nikol,a moj nebe‰ki protokolsi ti.

BESeDAPESMI

100 

âe hoãe‰ prostega moÏa,potem se da pomagati,da, da!Za sreão vem: ti bodi kljuã,za pravdo vem: ti bodi luãmojà!

BESeDAPESMI

101 

V

A kaj, ko ti si devicatako slaba, grlica moja,moja slika, visoka cvetica,ti drhti‰ i pred sapico boja.

Kot ob uri nevihte hudise ti zoÏijo grudi,ko se prikaÏem iz cestnega praha.Ah, kak te ljubim, srnica plaha.

BESeDAPESMI

102 

VI

BéÏi, béÏi pred menoj,samo ne zbéÏi!âe te ne dobim takoj,kmalu bo‰ v mreÏi.

Ej, sladkej‰e je potemplámeno licein gorkej‰i je objemtrudne device.

BESeDAPESMI

103 

Na molu San Carlo

I

Na tisoãe let, vsak danhiti‰ ãez visoko oboãjek niÏinam obzorjav mehko naroãjevesoljnega morja,sonce nebe‰ko!

Poslu‰a‰ na tisoãe letlahne govoricein zre‰ neprestanov môkre zeniceti strastno in vdanodrhteãe neveste.

Kako bi Ïarelo tiv samotah neskonãne praznine,kako bi Ïivelo?Ko jaz, ki mi ginemladost neveselabrez ljubice drage?

BESeDAPESMI

104 

Kajne, da bi dalo tiÏivljenje veãno kaj radoza eno druÏico,drobno in mladonebe‰ko zvezdico,za en trenutek?

BESeDAPESMI

105 

II

Sijaj, sijaj, sonce,na te ‰umeãe vodice!Naj se, naj se spominjamsladke nje govorice!

Sijaj, sijaj, sonce,na te mirne ravani!Naj se, naj se spominjamna njen pogled vdani!

Ti do dna jim sije‰,car nebesni, visoki,nad zemljo hiteãijastreb bistrooki.

Ali jaz, ljubica, nisemskozi oãi milinovidel ti v grudi neverne,v tvojega srca temino.

BESeDAPESMI

106 

Nisem videl, jaz slepec,nezvestobe tvoje,ãrva, neverna ljuba,ki ti v srcu gloje.

BESeDAPESMI

107 

III

No, ãasi so minoli,zbeÏali ko potok dereã,kot oblak nad ravninami gnani —in, ljubica lepa, nikolimidva se ne vidiva veã!

âe pa v Ïitja se snideva struji,spoznati ne bo se nam moã;in ãe se spoznava, neznaniostaneta srci in tuji,ko juÏni dan, severna noã.

BESeDAPESMI

108 

IV

Moj Bog, kako je paã ljubil to noã,te mrzle zvezdicein bele ravnicemoj pogled vroã!Kako je ljubilo moje srceti‰ino in mir,ko je pri‰el veãernad temne goré —tedaj, ko je zubelj v kaminu Ïoltzlatil svetlobo mehkih las,tvoj vitki stasin belo polt.·e vedno pred mano leskeãejotvoje ãrne oãi,glasovi sladki, kot prej‰nje dnitrepeãejo.Oãitajoãi glasovi, ãemuse bedni du‰i javljate,ãemu jo ve pozdravljate,morilke njenega miru?Saj vi glasovi ste bili,

BESeDAPESMI

109 

ki mene prevarili ste,saj vi pogledi ste bili,ki mene preslepili ste.

BESeDAPESMI

110 

V

No, ãasi so minuli,ko sem ljubil bledo smrt,sedaj pa ljubim tebe,o juga sonãni vrt!Kjer se razko‰ne roÏevalov dotikajo,med njimi pisane kaãenakvi‰ku sikajo.Lepo zaznamenovanez znamenjem kriÏa so,potomke one kaãeiz paradiÏa so.Krog Ïrtev se nesreãnihdrhteã ovijajoin jim Ïivljenje sladkodo dna izpijajo.In roÏe nad valoviin sonãni Ïar v valéh,narave tisoãeri‰epet in jok in smeh,ah, vse drhti v razko‰ju

BESeDAPESMI

111 

in vse veselo je:kaj ãuda, da ‰e mojesrce se vnelo je!Da je hvaleÏno tebi,ki mu ljubav deli‰,o sonce jasno, roÏain sladki paradiÏ!

BESeDAPESMI

112 

VI

Tam za vodami, tam za goramiluna svetlà se pojavila je. Dober veãer!Vzplavala ãeznjo je tanka meglica,bel ‰al kraljici napravila je. Dober veãer!Zvezda pri zvezdi se lesketajoãikrog vladarice postavila je. Dober veãer!Godba ‰umeãih glasov pa jo glasnotam iz niÏine proslavila je. Dober veãer!Radost se zopet je v srce vrnila,ki ga Ïe zdavnaj ostavila je. Dober veãer!Pri‰la je ljubica, dete pomladi,z mehkim me glasom pozdravila je. Dober veãer!Ej, vse naãrte in sklepe razumav brezno morjá strmoglavila je. Dober veãer!Kakor dreveãi Nil polja egiptska,du‰o z veseljem poplavila je. Dober veãer!

BESeDAPESMI

113 

VII

Kakor labud belogrudi poãasiplove moj ãoln po gladini morjá,tiho se koplje v ‰umeãih vodicah,v blaÏenstvu koplje se du‰a mojà.

»âudeÏ si, ljubica, ti naredila,smrt ti od mene pahnila si;zopet si nade mi v srcu priÏgala,zopet Ïivljenje vanj dahnila si.

Jaz sem umrl. Oj dekle, pomisli:moje ‰iroko razprte oãividele niso nebe‰kega sonca,sladkih ni ãulo uho melodij.

V moje srce se iz neÏnega lokaostro pu‰ãica izproÏila ni;zame ni pomlad na licih vzcvetela,grud se devi‰ka izoÏila ni.

BESeDAPESMI

114 

Okamenel sem kleãal pred oltarjem,ki ga krasil kamenit je idol;molil sem krasno, a hladno obliãje,molil celo kameniti prestol.

Menil sem pa, da ta hladna devicaroke na prsih razkriÏala bo,z mehkim nasmehom se, milim pogledom,vernemu slugi pribliÏala bo.

In ‰ele ti . . .« Toda nisem ji mogelpraviti dalje historije te;smeh je u‰el pri oãeh nagajivih,smeh ji u‰el skozi ustne sladké.

In zasmejalo se morje prostranoin zasmejal se je lahni zefirin zasmejale se drobne zvezdicev tihi, neskonãni, brezdanji veãer.

Toda zaprl sem ji ustnice zlobne,s strastnim poljubom zaprl sem jih . . .âolniã hiti ko labud belogrudi,vetrc objema nas lahen in tih.

BESeDAPESMI

115 

VIII

Kot na majke prsih belihdetece nebore sanja,tukaj v krajih osamelihvoda ziblje ãoln brezdanja.In drevo se nad valovetiho, radovedno sklanjaiz deÏele daljne, nove,kakor da lehno pozvanja.Tam v globini krasno mesto,sredi mesta katedrala.Vanjo lepo je nevestoÏiva druÏba pripeljala.Dom visoki razsvetljujetisoã srébrnih lestencev,tisoã glasov oznanjujesladko sreão zaroãencev.Toda — Ïenin, on ne gledasvetlih luãi v kandelabrih,‰umna godba mu preseda.Ej, v njegovih prsih hrabrihena luã Ïari krasneje

BESeDAPESMI

116 

kakor vsi nebá svetovi,eden glas zveni krepkejekakor vse zemljé zvonovi.Kakor sonãni Ïar cveticesvit oãi pijè mu du‰a,glas izvoljene devicekot zamaknjena poslu‰a.Kar se zgane kip v oltarji . . .Iz oãi, ki v njih ljubezenni svetila v mili zarji,‰vigne nanjga pôgled jezen.In vse luãi potemnijo,sladki vtihnejo glasovi,zopet v trudno melodijome objamejo valovi.In drevo se nad valovetiho, radovedno sklanja,sladka ljubica me zove,kakor da lehno pozvanja:»Zdrami se, moj ljubãek, zdrami,kaj si se tako zamaknil,tam med ãrnimi vodamikaj si novega iztaknil?«Da je ãas kot brzi vranectam po stepah divjajoãi,a spomin pa samozvanec

BESeDAPESMI

117 

lev, ki v hipu nanjga skoãi . . .âas je sonce, ki nam veãnona visokem nebu sije,a spomin z megló nesreãnona‰im ga pogledom skrije . . .O, da bi ti veter bila,ki preÏene megle ãrne,o, da bi moj ãoln vodila,dokler se v pristan ne vrne.

BESeDAPESMI

118 

âuj sanje mi

âuj sanje mi sinoãnjega veãera:Dva ljuba, draga sta umrla.·e edenkrat sta se ozrlana zemljo in sred noãnega zefirasklenila v strasten, vroã objem.On bil je v njej in ona bila v njem.In angela teh du‰ sta stalapri kraju in ãakála in ãakála . . .in du‰i sta pozábili na raj . . .Za kratek hip? Na vekomaj?

BESeDAPESMI

119 

II

BESeDAPESMI

120 

Na otãevem grobu

Povedi, mraãni me grobar, s sebojna zéleni, na senãni grob njegov,kjer kriÏ Ïelezen, kamenit je krov,pod njim uÏiva otec svet pokoj.

Ah, dobro ti je tukaj, otec moj!A jaz potujem pot ti negotovbrez smotra, brez prijateljev, drugóv,brez sreãe, sam, a z du‰oj Ïalostnoj.

Zakaj si pravil, otec, mi nekdajo svetski sreãi, otec? Sèn je, sèn!Îivljenje je sovra‰tvo, veãen boj . . .

Paã ljubim te, a ker te ljubim, znaj,ne vo‰ãil bi ti spet iz groba vèn.Le spavaj, spavaj, sreãni otec moj!

BESeDAPESMI

121 

Jesen

Oj ‰umi, ‰umi, les, ‰umljaj, ‰umljaj,potoãek moj, oj sapica, pihljaj!Trpi mi du‰a zapu‰ãena, vzdi‰e,jaz mislim, mislim, v gozd grem tiho, ti‰e . . .

»Pozdravljen! Si li ti, moj ljubãek, kaj?«Strmeã in pla‰en se ozrem nazaj,ne vidim niã! . . . V obraz mi vetrc pi‰ein vzna‰a listje vi‰e, vedno vi‰e.

Kam gre‰, jesen? Nekoliko postoj!»Na jasni jug jaz grem, v toplej‰e kraje,na dvor zeleni, beli gradiã svoj.

Krog oken, vrat visi sadje najslaje,tam krasne so noãi.« Jaz grem s teboj,o starka ljuba, tam bi bil najraje!

BESeDAPESMI

122 

Zastonj

Res teÏka, pridgar, tvoja je naloga!O, kolikrat svari‰ jih brez uspeha:»Kristjani moji, varujte se greha,Boga se bojte! . . .« Nihãe te ne uboga.

Res grozen kriÏ je tebi in nadloga,ker dostikrat ti je Ïe to uteha,da ‰e ne spita, da se jima zdeha,gospod soprog, pri njem gospa soproga.

Res so podloÏniki ti kaj navzkriÏni.I moji niso po najbolj‰em kroji!Jim pravim: »Bratje, bodite poniÏni!

Ne veãne pravde, neprestani boji!Naj bliÏnjega kr‰ãansko ljubi bliÏnji!«Zastonj! Ne slu‰ajo me — brki moji.

BESeDAPESMI

123 

Nekemu literatu

Oj, v staro-staro — starodavnem ãasuÏiveli niso le na pevski gori,Ïiveli tudi na prero‰kem dvoriso pesniki tam spodaj ob Parnasu.

Kar modra Pitija v prero‰kem glasunaznanila nad temnimi predori,povedali so ljudstvu pesmotvoriv daktilov in spondejev bajnem krasu.

Kaj si morda iz onih Delfov, ljubãek,ki si naredil pesmi tolik kupãek,nabrencanih romanc in fantazij?

Ki dobro ve‰, da sam ne ve‰, kaj pi‰e‰.Poslu‰a‰ Pitijo? Sam paro di‰e‰?Kaj si pri‰el iz onih Delfov ti?

BESeDAPESMI

124 

Morituri

Mladeniã ‰el je pozno v noã domov,tam sredi loze v cerkev se ozrl;oj, toliko da reveÏ ni umrl:ker polna cerkev bila je duhov.

Brez glav so pri‰li iz temnih grobovin peli litanije so brez grl . . .Ej, to jo je mladeniã proã udrlin ni re‰itve ãakal od zvonov . . .

Tako kot v oni stra‰ni, pozni uriv slovenski tudi je literaturi . . .Brez grl jih mnogo je, brez glav niã manj.

BeÏim pred vami, slavni morituri,ker, kaj je treba toÏnih vzdihovanj,ãemu je treba brezkoristnih sanj?

BESeDAPESMI

125 

Kritikom

Srcé mi je morjá ‰irina mirnain du‰a je morjá globoko dno,skoz steklo vanj ne seÏe ti oko,celo gladina bo ti neprezirna,

profesor moj! Ej, ladija pre‰erna,ti skupaj zbito, zma‰eno telo,le glej, da te vihar razdel ne boprej, ko zasije zvezda ti veãerna.

Pa zvezda ve za morja poti vse,pa zvezda ve za vse strastné viharje,za ãustva, misli, sku‰ene brodarje.

A glej, kako naj ti pristan odpre,kako naj te valov, neviht obvarje,ko zvezda-ljubica le vame zre . . .

BESeDAPESMI

126 

Tantal

Tantál trpi paã stra‰ne boleãinetam v stra‰nem tártaru, kjer se mu vejaz razko‰nim sadjem zapeljivo smeja,a ko jo ãe doseãi, spet izgine;

do grla sega val mu studenãíne,a da bi ga minula stra‰na Ïeja,a da bi se napil vodé, nadejaz vodó, ko vpôgne se do nje, premine.

Pogledov Ïarnih tvojih, najmileja,Ïelim in ustnic méda, lic miline,a kaj — ko je med nama taka meja,

ki je ne tvorijo bregov strmine,ki jo nemilost tvoja le nareja,ki meni vedno bega‰ iz bliÏine.

BESeDAPESMI

127 

Vijolica

V krasnì Ïivela je nekdàj poljani,kjer v travah se srebrn potoãek vije;metuljãki, videti nje lepotije,in drugi ljubãeki krog nje so zbrani.

Zato upre oãesci k nebu vdani,naj re‰i jo nevarne tovar‰ije,naj jo v samoto tiho, revo, skrije,ker zdaj v nevarnosti je neprestani.

Usli‰i Bog molitvico naivnoin presadi v samoto cvetko divno.Tam raste zdaj dehteãa in vesela.

Le tu pa tam obi‰ãe jo na skrivno,da bi jo poljubila in objelain ‰epetala par minut, ãebela.

BESeDAPESMI

128 

·tefanija

I

Temnó je danes, ah, tako temnó!Kaj vas je treba Ïalostnih oblakov?âuj! Tihih, bliÏajoãih se korakovkot lahka sanja ona gre mimó.

Oj, dober veãer! — Bog daj! — Kak ljubótresoã je glasek njen! Odgovor makovna sapice pozdrav sred cvetliãnjakov —da ‰e trepeãe mi srce bolnó.

Poslu‰am . . . Nje stopinji vedno ti‰i . . .Tak lahno, tiho ljubav, sladka nadav srce hiti; ne vidi se, ne sli‰i . . .

Kak ãudna v teh deÏelah je navada,da tujka ‰e ne trka ne pri hi‰i,brez trkanja bi v moje srce rada . . .

BESeDAPESMI

129 

II

Oj, Emil, Emil, detece veselopriteãe k meni v srajãki in sezuto,da bi objel ga, da bi me objeloin mi vo‰ãilo: »Tata, dôbo úto!«

Oj, Emil, Emil, v ãelce tvoje beloin v lice, s cvetjem draÏestnim posuto,in v oãki gledal bi Ïivljenje celo,a mislil bi, da gledam le minuto.

Poljubil si, objel me? Res lepó!Ná tudi ti na ãelce, v ustni, lica!Prav taka tvoja jih ima sestrica.

Sestrica tvoja je deklè ljubó;da radi nje mi je srcé bolnó,ne bode menda prazna govorica.

BESeDAPESMI

130 

III

Dejali so, da sem paã tak in tak,da sem metuljãek, ej, da sem ãebela,ki lep ji je in dober cvetek vsak —o ljubica, in ti si jim verjela!

Pri‰la je siva starka v sivi mrak,na suhe prste ‰teti je zaãelavse ljube, kamor sili moj korak — o ljubica, in ti si jim verjela!

»âez leta tri!« takó sem ti dejal . . .A kak‰no zdaj te vidim pred seboj:oãi mraãné, medlé, obraz upal!

In ta otrok, kajne, je sinãek tvoj?Kak lep! Res, Ïena, tebe mi je Ïal . . .Ne joãi! . . . Sinãek, niã se me ne boj!

BESeDAPESMI

131 

Zapustil sem

Zapustil sem ljubljansko belo mesto,zapustil v njem sem ljubico nezvesto,obupan se opil in v svetli noãipo cesti stopal sem odmevajoãi.

Sijala luna je na belo cestonad ·marijem. Tam pred nebá nevestosem padel: »O Marija! Zdihujoãi,trpeãi du‰i daj, o daj pomoãi!«

In ãudo — srce je mirnó kot prej.In komaj pridem v ·marije — glej, glej,k dekletom Ïivim, v krãmo kamenito,

dá prva vinca mi z domaãih mej,in druga putko dá z mastjo polito,poljubãek tretja z dolgo ãrno kito!

BESeDAPESMI

132 

O Jurãek, Jurãek

O Jurãek, Jurãek, ta otrok nevgnan!Igral se in zanetil ogenj v hi‰i!In glej, Ïe ‰viga plamen vedno vi‰iin noã je svetla kakor beli dan!

»Pomagaj nam, o sveti Florijan!«Od vseh strani obupen klic se sli‰i :»Vodé, vodé . . . Ne stoj! Nikar ne vzdi‰i! . . .Pomagaj! . . .« Ah, in vendar vse — zaman!

Oj, Amor, Amor, glavica pretkana,zanetil ogenj v srcu! To so ãezenjmoj oãka, majka, to je striãek jezen!

Pa kaj, ko ni ga svetega Florjanaz golido, da pogasil bi ljubezen,ki je za tebe, ljuba, v srcu vÏgana.

BESeDAPESMI

133 

Ko na veãer

Ko na veãer ljubo pihlja zefirin tiha luna med oblaki plove,leté ãarovnice ãez temne krove,goré, vodé in mirni svit jezer.

In potlej ‰vigajo v poljanski mirz roga‰ke gore, vÏigajo domove;in kadar zopet odzvoni danove,ali, tu ni hi‰e, tam skednjà nikjer! . . .

A ni-li moja sreãa prah, pepel,kar njo plamèn oãi je tvojih vzel? . . .Zdaj vem, zdaj vem, tvoj ljubi je Mefisto,

in zvéãer nosi te na goro tistoroga‰ko, kakor vse ãarovnicemetli‰ãe ali del kuhóvnice.

BESeDAPESMI

134 

Dejal je Vlah Elija

Dejal je Vlah Elija: »V lihi lozi,ki ne drÏi nobena steza skozi,tam bela se je vila skrivala,ob zori se v studencu vmivala.

âe videl starec jo — mu Bog pomozi!Srce mu prestrelila v temni vozi . . .Z otroki pa je rada bivala,radost je rada z njimi vÏivala.«

Tako sem videl tebe v perivoji,kako si ljubko s fantkom govorila,ki z drobnimi capljal noÏicami.

A da bi jaz hitel k bliÏini tvoji,to vem, da bi mi srce prestrelilas pogleda jeznega pu‰ãicami.

BESeDAPESMI

135 

V kripti

Rumeno sonce zapustim in grempo stolbi dol, kjer boÏji grob pokojnible‰ãi v svetlobi luãi raznobojni,kjer zadi ti stoji‰, Jeruzalem!

O sveti Sijon! Zopet te uzrem.DrÏé paã nate poti mnogobrojni,a zame ne . . . Glej, straÏnikov razbojnipogled mi brani, da na pragu mrem.

Te luãke, to so Ïivi mladi dnovi,ta Kristus pokopana je mladost!Da, kriÏana bilà moja mladost!

In vendar hvalo bi dajal Jehovi,da vstala bi kot On v zavezi novi,no, ãas je veãni straÏnik v nje sladkost.

BESeDAPESMI

136 

Zakaj sem bil v kapiteljnu

Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj! . . .Tam stala pred oltarjem razsvetljenimin v lila-krilu, s slamnikom rumenim,Ïarela je kot v jutru rosni maj.

Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj! . . .S pogledom, bratci, ah, s pogledom enimpriÏgala luã mi v srcu zapu‰ãenem,vgasnila jo takoj na vekomaj,

ker i‰ãem, i‰ãem je povsod okrog,zdaj v upu rdeã, zdaj v strahu smrtnobled,zdaj v cerkev grem, zdaj v ulice, zdaj v log.

Zaman! . . . Na nebu se prikaÏe lep komet,izgine spet, a vedi veãni Bog,kam prejde on v neznani daljni svet.

BESeDAPESMI

137 

Da bi pozabil nate

Da bi pozabil nate, bral sem v knjizivse Avgu‰tine, Atanazije,Gervazije, Protazije in Azijevse magije pred sabo zrl na mizi.

Vendar, da je bilà pi‰tola blizi,polastil bi se v hip v ekstazi je,tako sem pa le pil malvazije,ki res mi je pomagala v Elizij.

A kaj, ‰e tu brenãala si v moj duh,o ti ljubezen, ti si muha muh!Miljon oãi ima‰, vse poke najde‰.

Ti se v ãloveka sitna zaleti‰,z oãi na nos, z nosú v uho brenãi‰,naposled ‰e v glavó, v glavó mi zajde‰.

BESeDAPESMI

138 

Prej draÏil sem prijatelja

Prej draÏil sem prijatelja: »Poljubãek,kajne, bi bil iz njenih ust sladak,ko roÏa so, rubin in poljski mak,a kaj, ko te ne mara, bedni ljubãek!

A kaj, ko drugih ji sledi cel kupãek:moj don Juan, en gigerl, en vojakpa ta komí, pa ta, ki nosi klak,zato paã lahko te mori obupãek.«

Tu pride‰ ti ãez drevored, neznanka . . .Tako polzí ãez modri val labud,ko z biseri si moãi belo grud.

Kedo je ta prelepa Gruzijanka?»Oho, prijatelj, zdaj si ti Juan,kajne, poljubãek, to bi bil krasan?«

BESeDAPESMI

139 

Slovo

I

Kak tiho vije‰ se, lahnó, krog mesta,zelena Krka, kot mladà nevestakrog Ïenina, ljubo ga objemaje,ko mora proã od nje na tuje kraje.

In ko Ïe skorajda narazen gresta,kako ‰umi‰ plakaje, njemu zvesta,miljon ti solz blesti v oãeh, ki v gaje,domove zrla veãno hi najraje.

A da pozna‰ devet visokih korov,nebe‰kih angelov kraljico ti,da ona biva sredi teh prostorov,

ki fra Angelico ji mojster ni:vzdrhtela do podzemeljskih izvorov.celo ti, hladna, ostrmela bi!

BESeDAPESMI

140 

II

Kako te ljubim, angel moj, kakonaj ti povem? Jaz nisem jasni zvon,jaz tudi nisem modri Salomon,kot stari prerok jaz jecljam samó.

A pride sodni dan. Takrat v nebopozove tromba nas pred boÏji tron;in brez krivulj in brez cesarskih kronJehovino, glej, sodi nas oko.

»Poetje!« — on zavpije z glasom hudim —»Ti pet, ti ‰est, ti dvajset krasoticsi ljubil? . . . Proã, a ne v jokanje vic.

v pekèl, ki vse zastonj za vas se trudim!« . . .Tu vstopim jaz s teboj veselih lic . . .»Ti zvest si nji . . . Ne ãudim se, ne ãudim.«

BESeDAPESMI

141 

III

Ne Ïije bajk vam toliko v vrheh,Gorjanci moji, ni se ti v kleteh,o tr‰ki breg, duhov preganjalo,kot v srcu sladkih Ïelj je sanjalo.

Zdaj kraji drugi sijejo v oãeh,‰e vedno iste nade v prsih teh.Bo‰ li vsekdar to bol naznanjalo,srce, se vzorom prej‰njim klanjalo?

Postani, srce moje, spomenik,postani zbirka zgodovinskih slik,herbarij neÏnih roÏic mi postani!

Pozabi, kar si ljubilo ‰e lani!Kaj to drhti‰ kot listki trepetlik?Kaj ãe‰? Da sonce vzide za Britani?

BESeDAPESMI

142 

IV

Zastonj! . . . Visoka stena je med nama,ki nihãe dalje in vrhá ne ve ji . . .Ti rada bi sluÏabnika v livreji,ti rada bi bilà visoka dama.

Ti rada bi bilà kraljica samav salonih, pri kadriljah, soareji;tvoj moÏ pa kot prilepljen ptiã na vejiod daleã glej mi kakor stara mama.

Jaz zrl le tvoja oãka bi odprtain trgal cvetke ust iz prsi vrta,cvetoãega, dehteãega sladkó.

Da bi bilà italijanska trtain jaz, ki nanj opira‰ se, drevo.ti sad dajala, senco jaz hladnó.

BESeDAPESMI

143 

V

Zaman, zaman! . . . In vendar pozabitine morem te, dolenjska roÏa ti!Nikdar ne jenjaj srce je ljubiti,nikdar je vetrc sreãe boÏati!

Kot cvet metulji, naj bi jasni svitiblaÏenstva mogli te obkroÏati.o, da bi pravega med satelitiizbrala si kedaj za móÏa ti!

Ah, morda bodo mamici-starici,ej sivolaski, zlatolaski prejesolzice se prikazale na lici,

ko bo‰ spoznala ta ljubav brez meje;za té solzé, prihodnji talisman,o hvala, hvala! — Nisem pel zaman . . .

BESeDAPESMI

144 

Spomini

I

To bil je ãas prerójene nature,ko plava lahna megla vrh gorà,ko se planinski svet ljubó smehljákot ljuba v mislih na veãerne ure; —

ko sonãna luã me‰ãan, slikar konture,pijè z oãmi pastir azur nebá,curljaje vir v samoti senc brbljá,ko noã v njem kaÏe svetle Dioskure.

Tedaj mi du‰a vsa zahrepenela.Po druÏbi li? O ne! Kozarãki li?·e manj. Po rúmenih denarãkih li?

âemu! . . . Le tebe vzrlo je oko;ko ãrno noã komet, tako temosi du‰no razjasnila mi, Angela! . . .

BESeDAPESMI

145 

II

In djal sem ti, da roÏa si mi roÏ.A ti? . . . Ah no, da se ti reveÏ smili.Seveda, on se ti ponuja, sili,kaj ne da, ljubica? — Ne bo‰, ne bo‰!

O nismo tak ãastilec belih koÏ,da bi kot Samson v krilu pri Dalilitam s kodri svojo mo‰ko ãast zgubili,o ne, vi milostna, smo pa le moÏ!

Paã sem ljubezen v svojem srcu nosil,a nikdar nisem te ljubezni prosil,‰e manj nevrednega pomilovanja.

Ponosna glava moja se ne klanja,molãijo usta, lic solzà ne moãi,naj tudi hrepeneãe srce poãi . . .

BESeDAPESMI

146 

III

Ne, tvojega ni treba milovanja!Veã nego Rotschild, Fugger ali Krez.veã ko nebo zvezdà in drevja les,veã biserov to srce moje shranja.

Kot reka je, ki prej iz nje Hispanjazlato vozila, dragotine vmes,zato, prelepa, meni prav zaresni treba ãisto niã pomilovanja.

Bolj tebi . . . Kot katoli‰ki Madonisem hotel, da bi ti svetili v kroniti krasni biseri, ti milijoni.

No, zdaj je proã! Naj bisere na dnumi ãuva led, da nikdar veã od tune pridejo na dan! Po kaj? âemu?

BESeDAPESMI

147 

IV

âemu? . . . Hm, v nas je pesnikov dovolj!Gregorãiãe imamo in Gorazde,Ïenije proste, mirne kuãegazde,PilatuÏev pa kot nikjer nikol.

Ta zvest je Ahrimanu, oni boljgorí za vzorni svet Ahuramazde,in nove zopet drugi orje brazde;ta se poti iz rodoljubja zgolj.

Sicer pri tem oranju peto bi kolone bil; ‰e kako sme‰no bi uganilin tudi kak‰nega filistra ranil.

A mraãno gleda zdaj mi v svet oko;‰aljivost rakom ÏviÏgat, ribam gostje ‰la zdaj Ïèla mojega bridkost.

BESeDAPESMI

148 

V

In ti si tega kriva, odaliska,golobãek moj, belà trnjolica,prevzetni pav, ne, ne, vijolica,ki roka hrepeneã jo k prsim stiska.

Li ve‰, kako vsled sonãnega obiskaÏarnó ble‰ãi dolenjska stolica,kako po rosi vsa okolicacvetè, drhti, kako od sreãe vriska! . . .

To dobro ve‰, a tebe pa ne raniljubezni moje toÏba? Ti molãi‰?O ãudo, ãudo! . . . Ti se meni zdi‰

kot ãisti angel v édenski poljani,ki brez strastí z ognjenim meãem branivrnitev mi v nebe‰ki paradiÏ.

BESeDAPESMI

149 

Tihe noãi

I

Zakaj li pojem? Morda, da gospémse laskam, moji ljubi morebiti?Hm, morda hoãem kam visoko priti,hm, morda pa ‰e sam tega ne vem?

O vem, da pojem le zato, ker smempovedati v besedi tajno-skriti,kar bi ne smel drugaãe poroãitini ljubici kedaj in ne ljudem.

»Kar poje‰, to je vse lepo in diãno« —tako dé ljudstvo — »ali ni resniãno!To sladke, gladke so laÏi vse skupaj!« . . .

No, kaj dé ljudstvo, to ni mar mi dosti!âe ti ne verje‰, pa ti Bog oprosti,o ljubica, a srce, ti obupaj!

BESeDAPESMI

150 

II

Kaj more biti bolj resniãnega,kot na‰e du‰e glasni zdihi so?Kaj ve‰, da vsi, ki proã od niãnegasveta gredó, da vsi menihi so?

Kaj ve‰, da blizu res kaj miãnegaglasovi iz daljave tihi so?Lahko, da modreci sveta odliãnegadoma sorodniki pavlihi so . . .

A du‰a na‰a — ta nikdar ne laÏe,in ãe se v govoru drugaãna kaÏe,pove ti vso resnico en zdihljaj.

In pesmi moje niso ne besede,zdihljaji so iz srca tajne srede,kipeãi k luãi tja v visoki raj.

BESeDAPESMI

151 

III

Zdihljaji so samotne du‰e cveti,ki se odpro tedaj, kadàr zasvetinebe‰ko sonce v ãa‰o tenkozorno,oko nebe‰ko v moje srce borno.

Daj, ljuba, du‰e tajni vrt odpreti,pribliÏaj roÏicam obraz razvneti,oko pribliÏaj svoje ãudotvorno,da soncu nagnejo se mu pokorno,

in spleti liste nade zeleneãein roÏice ljubezni pregoreãein lilije srca oãitega . . .

Dve roÏici pa ti daruj mi tudiobraza ljubega, zakritega,dve liliji pa svojih belih grudi.

BESeDAPESMI

152 

IV

Kedàr zagledam tvoje zorno lice,se du‰e moje ãuden strah poloti,podobe se spominjam muãenice,ki zrl sem jo v sveti‰ãa temnem koti.

Bilà so vse krvave ji noÏicein lice bledo je biló siroti,ki ‰la po trnju v noãi brez zvezdíceob breznih po brezkonãni, strmi poti

samà . . . Ah, kaj! Saj to so puhle sanjein fantazije, kdo se méni zanje,in brez pomena je podoba taka.

Mogoãe je, mogoãe tudi ni,ej, tolikrat samotna du‰a plaka,ko v strastnih radostih telo drhti.

BESeDAPESMI

153 

V

Ej, kolikrat samotna du‰a plaka,ko v burnih radostih telo drhti;in ãaka reva, vse Ïivljenje ãaka,telesnih radosti le konca ni.

Ob Bramaputri Ganges se pretaka,a veãni Himalaja ju deliin ‰ele v morju drugo drug namaka,v nji on in ona v njem se izgubi.

Tako se hrepené zedinitiduhovi, skoz in skoz pre‰initiin v drugem drug Ïelé izginiti.

A kdaj Ïivita dobri du‰i skupno?Ah, zamori ju to Ïivljenje hrupnoin du‰i sami plakata obupno.

BESeDAPESMI

154 

VI

Zato veruj, ni strastno poÏelenje,o draga, ki mi v du‰i zdaj gori,to je le moje du‰e hrepenenje,da s tvojo se kedaj zdruÏila bi.

Kako tvoj duh je blag, kako iskren je,pokazale so mehke mi oãi,ah, ljubica, ãe loãi nas Ïivljenje,po smrti nama veã loãitve ni.

Tako si ljuba dva Ïivela stav deÏeli kranjski, rada se imela sta,nemili stari‰i so ju loãili.

Umrla sta. Iz loãenih grobovsta roÏa, lilija ãez sveti krovvzkipeli in se tam zdruÏili . . .

BESeDAPESMI

155 

ârne noãi

I

Sedel sem ves vtopljen v ãarobne sanjein pri odprtem oknu gledal v noã.Ah, moje du‰e tiho zdihovanjepo tebi, ki te zábiti ni moã,

je demon ãul. Skoz vetrca pihljanjezaãela mi je zla peklenska moãobujati obup, zanikovanje,in pokoj moje du‰e bil je proã.

»Saj te ne ljubi; ve‰ li, kak trdóje bilo njeno angelsko oko? . . .Kako je zrla nate prezirljivo,

kako je zrla nanjga ljubeznivoin strastna je in polna takih muh,da joj,« je ‰epetal laÏnivi duh.

BESeDAPESMI

156 

II

Dovolj je, demon, dalje ne govoriin du‰e mi s klevetami ne moriti nevo‰ãljivec, rad bi jo priãrnil,od mojega srca jo rad odvrnil.

»Ti ãrv pozemeljski, ti ãlovek nori,o slepec ti in tvoji lepi vzori!Glej, s tvojim srcem rad bi pamet strnilin golo ti resnico rad odgrnil! . . .«

PokaÏi jo! . . . In zrl sem vrt Edéna.Ob krasnih roÏicah so sikaletam kaãe in cvetove pikale.

Kedó je to? »Glej, to je du‰a njena.«In ni re‰itve? »Ni.« In stal pri vrtiin plakal sem ob nadeji potrti.

BESeDAPESMI

157 

III

O demon, demon, kaj mi je resnica,paã ljub‰a bi mi bila krasna laÏ.Pa saj je to izmi‰ljena pravljica,o demon, jeli, ti se le igra‰?

»Nikakor! Vrt prekrasni je devica,ki jo za angela, hm, angela ima‰.«O demon, demon, kaj mi je resnica,paã bolj‰a bi mi bila krasna laÏ!

Re‰itve ni? »Nikdar.« In pozabljenja,o temni duh, nesreãni plod stvarjenja,ga ni? »Nikdar.« Nikdar? »Jaz vem — nikdar.«

Kaj naj storim? . . . »SovraÏi in ‰koduj!«In v smehu je v temi polnoãnih strujodplul zanikujoãi poglavar.

BESeDAPESMI

158 

IV

In topo zre oko v ponoãni svet,brezsmiselno, brezãutno, brezizrazno,po nebu plava mesec tih in bled,na ãrno zemljo sije neprijazno.

Zato sem torej celo vrsto letgojil krepost s tak verno, vroão, blaznoljubavjo in skrbjo kot neÏni cvet,da srce moje bode prazno, prazno! . . .

Zato? . . . Sicer pa prav se mi godi!V pekèl razuma ni bilo mi trebaÏeleti, ne se dvigati do neba,

lepo na zemlji raj‰i hodil bi,pil sladko vince, da bi se omamil.in zjutraj se na polnih grudih zdramil.

BESeDAPESMI

159 

Adrija

I

O Adrija, kako naj te objame,kako te naj poljubi pogled moj!Ti si kot deva, ki si venec snamena dan poroãni z draÏestnoj rokój.

Kakor se Ïeninu oko zavzame,ko jo zagleda neÏno pred seboj:tako si, Adrija, razlila namerazko‰ij svojih pisani nebroj.

Ah, veã kot svetlih je zvezdic na nebiin veã kot ladij-jadrnic na tebi,morjé, ti v srcu Ïelj rodilo si.

O srce, kaj si mi morje postalo,da bode‰ nove Ïelje pokopalo,kot nekdaj stare potopilo si? . . .

BESeDAPESMI

160 

II

Da, srce moje, ti si ‰irno morje!Kako mraãnó si bilo nekedaj!A ko ti je vzcvetel ljubezni maj,si bilo val, ki gibki ãoln ga orje.

A ko se pomraãilo je obzorje,oj, kak‰no si biló mi do tedaj,ko v nje oãeh zagledalo si raj,da, to so bili ãasi tvoje glorje.

O Adrija, jaz v nedrija sem bilzamaknjen takrat mehko valovanje,poslu‰al strastnih usten zdihovanje . . .

Na tiste grudi, sladki njen profilspominja‰ me, ‰epet, ki sem ga piliz njenih ust, na one kratke sanje.

BESeDAPESMI

161 

III

Zefir gladino morja valoví,v srce pa ãustva silijo neznana,ki prej si vedno klicalo: Nirvana!V obupu nemem zdihovalo si.

O Ïena, kar tvoj pogled govori,ki spe‰ z menoj iz ‰umnega pristana,kot svetega apostola Ivanaopisati skrivnosti moãi ni.

Samo to vem, da kar je bilo prazno,sedaj blesti nasproti mi prijazno,Ïivljenje mi je bilo dolga noã.

Îivljenje dan je, hitro konãujoã,poln straha, poln nadej in poln nemirakot ‰irno morje, gnano od zefira.

BESeDAPESMI

162 

IV

Naj pijem, Ïena, vase tvojo rast,s pogledom me demoniãnim umori!Konãaj z besed sladkostjo, o govori,povej, od kod ima‰ li to oblast?

Kako, da vzbuja‰ v meni tako strast?Povej mi, kaj si? Kaãa li na gori,skrivnostna sfinga na egiptskem dvori,li angel, demon li, vodeã v proprast,

li mrzli led, li ogenj konãujoãi,li kamen, trst se vedno zibajoãi,li morda vse, li morda niã, povej!

Ah, Bog si vedi, to le paã odslejza trdno vem, da ljubim te brez mej,da ni brez tebe mi Ïiveti moãi.

BESeDAPESMI

163 

V

O noã brez sladkega miru in spanja,v nemirih strastnih hrepenenj preãuta,ko ure za minuto se minutaje vlekla enoliãno brez nehanja.

»Nocoj te bom ãakála kraj zidanjav bliÏini morja. Tam je pot nasuta,ob poti pa stoji samotna uta,«tako je rekla, draÏestna kot sanja.

Rad vedel bi, kaj té oãi Ïarijo,rad sli‰al ust nebe‰ko harmonijo.Ah, grudi . . . »Pojdi!« ‰epeta mi zlodi.

»Nikar,« dé angel . . . »Hipec sreãen bodi . . .«»Nikar!« dé angel . . . »VÏivaj! . . .« A potlej?Molãi, beÏi peklenski farizej.

BESeDAPESMI

164 

VI

Nikar, nikar, dejal je angel ãisti.No to ni bil noben krilatec boÏji,a bil je moj vodnik, sodnik najstroÏjipo mojem Odre‰itelju, po Kristi.

Bilà si, ljuba, ti moj angel tisti,ne kakor sveti Mihael v oroÏji,ne, kot Preãista z roÏicoj v podnoÏjiob liliji visoki, ozkolisti.

Pokazala si nase: »Bodi moÏ!«Dejala si: »Kaj li pozabil bo‰na lilijo in roÏo svojo milo?«

Ne, ne, preljuba moja, drugih roÏne bo plamteãe mi srce ljubilo,ni drugih lilij s pesmimi ãastilo.

BESeDAPESMI

165 

VII

»Ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha! . . .Poglejte ga, sovraÏnika poliãka,kako se rad z menoj o vzorih priãka,poglejte ga, svetnika, vzor-moÏa!

Ah! Stopi vendar na realna tla,ni baba vredna ene kaplje cviãka,le varaj jih, ne bodi brat osliãka,ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha! . . .«

Miruj, miruj, ne smej se toli grozno,prijatelj moj, ker Ïe je nekam pozno,in ãuj, prijatelj, kaj ti jaz velim:

Da raj‰i v vi‰jih sferah se hladim,kot da bi na realnih tleh peklenskihse cvrl in pekel ob pohotnih Ïenskih . . .

BESeDAPESMI

166 

VIII

O, ljubi, du‰a, in v krepost verjamiin z dvomi se nikar nikdar ne muãiin, hrepeneã strastnó vsekdar po luãi,veruj, da tam izvira . . . nad zvezdami.

Tam biva On, vesoljni Bog nad nami,v rokàh so mu do vseh skrivnosti kljuãi,ki rad jih da — le trudi se, le uãi,le ljubi s srcem, z glavo in rokami!

In smrti ni! . . . Jaz vidim le Ïivljenje,ljubezen veãno vidim krog in krog;saj ãe te, duh, neskonãno hrepenenje,

ah, ãe te je v nebo poklical Bog:Glej, vzklilo je telo v lepo zelenje,kot roÏica krasi dehteãi log.

BESeDAPESMI

167 

Moj Bog

Il faut que tout homme trouvepour lui-même une possibilitéparticuliére de vie supérieure dansl’humble et inévitable réalité quotidienne.

Maeterlinck

I

Ko pride noã, sodruga fantazije,in mir objame polja in goré,se raz podobe moje galerijespominov temni zastori spusté.

In duh se med spomini lahno vijein moje ranjeno drhti srce,in pozna ura v tihi noãi bijein vedno ‰e oãi v temò strmé.

Takó pred Bogorodico trepeãe,sedaj vstajaje, a sedaj vmiraje,do jutra sebe gonobeãi plamen.

BESeDAPESMI

168 

O, da bi tudi ti, srce goreãe,ob grobu zadnje Ïe biló postajein vzdihnilo Ïe k njej poslednji amen!

BESeDAPESMI

169 

II

A tu ni govora o koncu, ni . . .Globoko brezno zije pred menojin liro mojo, ki na dnu leÏi,zakriva z nepremaganoj temoj.

Le malo strun napetih je na njiin skoz temò duhá ‰e mali brojle malo-malokdaj se oglasiz obupa polnoj, Ïalostnoj toÏboj.

O demon zanikavanja, ãemu,ãemu mi jemlje‰ dneva svetlo luã,da tava duh po temi brez miru?

Spoznanje kje je, demon, kje je kljuãdo sreãe? . . . Tvoje peklo bodi rajin tvoja noã me razsvetljuje naj? . . .

BESeDAPESMI

170 

III

O Bog svetlobe, stvarnik harmonije,tvoj izgubljeni sin je zopet tu;o, daj mu izgre‰enega mirúv bliÏini svoje svete domaãije!

O, naj mu Ïarek milosti zasijev tem osamelem, osamelem dnusrca in du‰e, da po dvojnem zluzapoje zopet prej‰nje melodije!

Glej, menil sem, da mogel bi Ïivetibrez tebe kdaj, brez svojega Boga;a naj li rastejo vonjivi cveti

brez sonca sredi jasnega neba?Zato pre‰ini me, o Bog, zanetimi veãni, Ïarki ogenj v dnu srca!

BESeDAPESMI

171 

IV

V pu‰ãavi si v podobi meglovitibil Izraelcem verni kaÏipot;v plamenu te je gledal, o Gospod,in v blisku svetlem njih vodnik ãastiti.

A v Palestini nisi hotel pritipred njih oãi, in samo iz dobrotso dolgo te spoznavali povsod,dokler te niso jenjali ljubiti.

A vse drugaãe sem te videl jaz,ko zrl sem en trenutek ti v obraztedaj, ko si, nebe‰ki gospodar,

v oãesi njeni blagi, neÏni, krotkipri‰el, ah da, v tem blaÏenem trenotkipostalo ti je srce Ïgalen dar.

BESeDAPESMI

172 

V

Tam v svitu nepozabljene mladostisem videl te, ah, toli-tolikrat,ko v majnikovo noã si poln sladkostihitel med kore svetlih mirijad.

Ko zdaj si pri‰el v stra‰nih strel hitrostiljubeãi Bog, svoj narod kaznovat,a zopet izpregledal mu slabostiin v rosnem jutru vzbudil novih nad.

Ko gnali so nebroj z gorâ pastirjiin pri‰el je nad gore drug nebroj,tedaj sem posedeval pri klavirji

in razgovarjal se ljubó s teboj.Kako sem ljubil te, o harmonija,o Bog, o Stvarnik, o svetá Mesija! . . .

BESeDAPESMI

173 

VI

A glej, odtrgali, odstranili so meod prsi sladkih, ljubljenih tvojihin stra‰no paã okanili so me,rekoã: »Spoznavaj ga odslej iz knjig!«

O glupost, ki Ï njo ranili so me,o njih dokazi, vrag odnesi jih!In s hipotezoj hranili so mein zamorili v srcu slednji vzdih . . .

Brez dogem in brez va‰ih energijsem vedel bolje nego zdaj nekoã,da On je vir vseh zemeljskih moãi,

da v slednjem Ïarku, plámenu in zvoku,magnetnem toku in rastlinskem sokudeluje v mislih On, prvotna moã.

BESeDAPESMI

174 

VII

O Ti! . . . O kdo? Ah, neizraÏeniin neizrazni, naj srce te ãutine v sladki, ãudokratki le minuti,ne, veãno, kakor tvoji blaÏeni!

Ne samo v burji nevtolaÏeni,ne samo tam v asketski trdi kuti,ne samo z ljubico v samotni uti,ko ãevrljamo trije neopaÏeni.

Ne, vekomaj povsod! Kot dete borno,ki tu-le mirno, a s teboj zgovornosi bere drobnih cvetov po livadi,

naj vekomaj i jaz s teboj Ïivim! . . .âuj, dete! Kam hiti‰? âuj, angel mladi!«No, detece beÏi, a Bog gre Ï njim . . .

BESeDAPESMI

175 

VIII

Kaj, ti beÏi‰? âemu-li? Pred hlimbàj?A svojega Boga se ne boji‰?V naravi lepi se tak varen zdi‰,v resnici misli svojih, otrok moj?

O, prav ima‰! I jaz sledim takojv resnice svetli, jasni paradiÏin daj mi krono ali daj mi kriÏ.o svet, ponudi mir mi ali boj:

enako! . . . Luã je samo jedna, jednain veã kot enega Ïivljenja vrednain veã kot ene, veã kot ene smrti.

Prej bil podoben barki sem potrti,a zdaj le jadra, ladja, mi razvij!Ne boj se mi viharjev in peãi! . . .

BESeDAPESMI

176 

Izprehod

I

V tiho samoto se kradejo, sijejopolni nemira in polni mladostisonãni prameni, in ljubko se vijejolahki zefiri, otroci prostosti.

Îivi krilatci v uho meni lijejosvoje skrivnosti, ljubavne norosti,srca zaljubljena glasno jim bijejov sladkih objemih, v opojni radosti.

Toda molãite, ni meni kot vamdo krasotic, va‰ih ljubic na polji,ni do veselja. Ah, jaz sem paã sam.

O, da bi ãul vsaj en lahen vzdihljajnjenega srca v ta daleki gaj! . . .No, to ne bode nikoli, nikoli.

II

BESeDAPESMI

177 

Bistrica reka, podobna si vdovi,ktera Ïaluje pod senco cipres,in tako meni ginevajo dnovikakor valovi zakriti od brez.

Ali ko poldne zvonijo zvonovi,kdo te pozdravi z visokih nebes?Ko te poljubijo Ïarki njegovi,kdo vladajoãi ti v srcu je knez?

Ti si prelestna, ej, ti si prejasna,toda jasnej‰e je moje srce,pridi, poglej, moja ljubica krasna,

v mojega srca globoko morjé,kdo tam caruje in kdo tam Ïari?Nisi li morda, o ljubica, ti? . . .

BESeDAPESMI

178 

III

S sliko to v srcu grem ljubo po loki,kar se ustavim: pred mano ribnjak!Toda ne ribice, gladki le bokidev so ustavili hitri korak.

To so zbeÏale, té v smehu, té v joki,vse zarudele in vitke kot mak,v strahu kot ljuba po ‰umni poroki,ko se pribliÏa tajinstveni mrak.

Ljube deviãice, ah, le se kópajte,ali vsaj lahno po kamenju stopajte,da si ne ranite belih noÏic.

Ni moje srce kak sultan goreã,ki mu je treba cel harem devic,ena je v njem, in Ïe ta je preveã.

BESeDAPESMI

179 

IV

Pesmi nemirne, ãemu ste letelegori na sever iz cvetnega juga,obãudovat ledenike li beleali meglenega morij sodruga?

Ali samotne li fjorde in fjeleali smereko, ki prazna ji struganjena je znanka in druge veseleneme ãeri so in Ïalost in tuga?

Pesmi ve strastne, lepoto Germankemrzle in hladne in ãiste in tiheste obãudávale dolgo dovolj.

Zopet poglejte v oãi Gruzijanke,juÏne poslu‰ajte zopet mi vzdihe.zopet oÏivite bolj se in bolj!

BESeDAPESMI

180 

V

Srce neumno! V naravo poglej!Sonce gorí, ah, in v morju strasticela narava trepeãe; od mej,‰um in poljan in od gorskih redi

miga Ïivljenje ti polno nadej.Ah, ne zamudi teh uric in dni,zdaj se na draÏestnih grudih ogrej,zdaj se gorkote in sreãe napij!

Pusti zdaj pesmi! In meni veruj,tudi brez njih bo ‰e kroÏil ta svet.Veã paã jih nima krojaãev Pariz,

kakor poetov na‰ bedni komet.·ijte po modi, dajajte v natis.pesniki! Srce, a ti? Poljubuj!

BESeDAPESMI

181 

VI

Srce neumno, a ti poljubuj,srce neumno, ti pesmi ne kuj!Rado bi, rado — a dokler resnicein harmonije in ljubke device

nisem objelo, nikar ne vkazuj:Srce, ne poj mi veã, srce, miruj!Ko pa izginejo ãrne meglice,da bom spet jasno kot vinske gorice,

kadar bom sreãno . . . zaklinjam se tebi,pesmi utihnejo moje . . .Saj melodije na blaÏenem nebi,

sreãe vzdihljaji, ki du‰a jih poje,kaj so li pesmi, resniãne in bajne,mile izpovedi sreãe brezkrajne?« . . .

BESeDAPESMI

182 

A tebi, poet

A tebi, poet, bodi geslo:Resnica! Paã kaÏe narava jo ãutna,a vendar k nji ravno je veslole misel sluãajna, nadzemska, minutna.

Ti sam ne ve‰, kaj jo prineslo,pre‰ine te hkrati kot Platona, Njutna;obdrÏi jo! Ah, ãe si teslo,izgine, zbeÏi ti kot noga ko‰utna.

Le poj, ãe od zgoraj ti dano,in reci: Drugovi, jaz vem za resnico,le pojdite verno za mano!

âe ni, pa ne toÏi z nirvano!Kako li bo‰ videl visoko zvezdícoskoz steklo prozorno, a z motno zenico? . . .

BESeDAPESMI

183 

III

BESeDAPESMI

184 

Starec in ptica

âas hiti in ne odla‰a,staro izgubi veljavo,kar je novo, to je pravo,taka je usoda na‰a.

Godec stare koreninete‰i svoje boleãinez glasi tamburice;vbira strunice srebrne,poje pesmice Ïalobnev sivo brado, v velo licegrenka solza se mu vtrne:»Dosti Ïivel sem na sveti,dosti sem uÏil radosti,dosti moral sem trpeti,dosti sku‰en sem — zadosti.A ne slu‰a na‰ih svétov,starih, sku‰enih oãetovmladeÏ, roga se in smejetemu, kar starina deje,kar je novo, je na glasi!

BESeDAPESMI

185 

Kje ste ãasi, kje ste ãasi,stara, sreãna, zlata leta,polna krasa, polna cveta!Kje ste, kje ste?« starec toÏiin oãi vpre prot nebesom.»Kje ste, kje ste?« starec toÏis tamburico pod drevesom.

Pa priplove nad staruha,nad staruha do drevesalepa ptica, ãila ptica,lepa ãila krilatica.In otresa si peresain glavico si otresain poredno opona‰aÏalostnega tambura‰a:»Kaj te peãe, starãe sivi,da solzice si otira‰in tako Ïalobno svira‰?«

»Tega so mladiãi krivi,«deje ptici starãe sivi.»Kaj so, starãe, ti storili,da so te oÏalostili?«»Ker ne slu‰ajo, kar svétjestari moÏ, ki skusil svet je.«

BESeDAPESMI

186 

A zaroga se mu ptica,hudomu‰na krilatica:»Molãi, molãi, starãe sivi!Dosti skusil si na sveti,toda zdaj ne zna‰ Ïiveti!Ker za dnevom dan izginja,ker se ãas in svet spreminja,niso tvoji sveti zdravi,niso tvoji sveti pravi!Molãi, molãi, starãe sivi!Omegleno ti okó je,slabo, slabo Ïe uhó jein prevari te oboje;ãuti nimajo strasti veã,udje nimajo moãi veã!Bistra na‰a so oãesa,moã nam ude in telesa,ãute strast pretresa!Molãi, molãi, starãe sivi!âas hiti in ne odla‰a,staro izgubi veljavo,kar je novo, to je pravo,taka je usoda na‰a!«

To izgovoriv‰i ‰ineptica v vi‰njeve vi‰ine.

BESeDAPESMI

187 

A ostane pod drevesomstarec s svojo tamburico,za nasprotnico, za pticozre z oró‰enim oãesom.Vzleta ptica vedno vi‰e,svira starec vedno ti‰e,ti‰je starãevo je petje,ti‰je to, kar starec svétje.Umolknilo je igranje . . .V trdne se zaziblje sanje,v trdne sanje, smrtne sanje,toda — kdo! — se zmeni zanje?

In podobna svetli zorise prikaÏe med oblaki,med svobodnimi junakiprosta ptica, na‰a doba!

BESeDAPESMI

188 

Azrael

»Oj ljubosumni pa‰a ti,al smem te nekaj vpra‰ati?

Zakaj zapira‰ jo v harém,âerkesko mlado, luã oãem?«

»âuj . . . Selima se jaz bojim.Da ona ne uide z njim.«

»Oj bistroumni pa‰a ti,al smem te dalje vpra‰ati?

Pa kaj bi storil moj gospod,ãe veã je ne bi na‰el tod?«

»Jaz vse vojské bi nanj poslalin bi predrzneÏa iskal.

In joj mu, kadar bi ga vjel.takoj bi ga ob glavo del!«

BESeDAPESMI

189 

Ho, ho, dasi preseda ti,to moram ti povedati:

Ne bode‰ ga, ne bode‰ vjel,ãe pride angel Azrael.«

In strah mu lice spreleti,in pla‰no pa‰a govori:

»Ne bodem ga, ne bodem vjel,ãe pride angel Azrael.«

BESeDAPESMI

190 

Dekliãino premi‰ljevanje

»Teci, teci, rekaãez ‰iroko plan,skozi mraãne lesev ‰irni ocean.

Teci, nesi ‰opekob bregovih teh,ob vaseh in mestihna valovih teh.

Tam na morju plavabarka pisana,jambori visoki,jadra od snegá.

V ladiji se voziljubãek, mlad mornar,v daljne kraje hodiljubãek, mlad mornar.

BESeDAPESMI

191 

Rekel je, da prideÏe ãez leta tri,zdaj je Ïe ãetrto,pa ga vendar ni.

O moj revni ‰opek,da bi te spoznal,ali bi zavriskal,ali bi se zbal?

Da bi te zagledal,ali bi veselvjel te in pripel te,ali bi zaklel?« . . .

Med valovi zibal‰opek se lahnó,spremljalo ga njenosolzno je oko.

Spremljalo ga njenosolzno je oko,k ljubãeku mornarjusrce prezvestó.

BESeDAPESMI

192 

Popotnica

Na postelji leÏi bolnàprelepa mlada deklica.Ah, veã ne gleda v mladi svet.ne slu‰a sladkih veã besed.kot jih je slu‰ala popred.Ne slu‰a jih, ne govori,le v sveto luã strmi, molãi . . .Kar pride k njej duhovnik mladobhajat jo poslednjikrat.»Zakaj, oj deklica bolnà.za du‰no zdravje ni ti mar?Oj, neobhajana nikarne pusti belega svetá!«Upre vanj Ïalostne oãiin z bridkim smehom govori:»Nikar ne bodi pregoreã,nikar ne trudi se preveã!Ti si mi srãno zdravje vzel,‰e du‰no zdravje sam imej!Obljubil si in se zaklel;zvesto ljubiti me vselej . . .«

BESeDAPESMI

193 

In obrnila se je preãin ni pogledala ga veã.Ah, ustne se zaprle so,sladké oãi umrle so.

BESeDAPESMI

194 

Svetinji

Povej mi, o zlata svetinja,na belih prsih devici,predragi rajnci, viseãa,povej mi po pravici:âegav si mi dar? Ali dalaspominek znanka zvestaiz daljne boÏje poti,iz daljnega li mesta?Povej, ali morda te ljubãekokrog vratú pripel jein zraven nedolÏno devicopoljubil in objel je? . . .Li v dobi veãerni, skrivnostni,pred sveto podobo v molitvina ustnicah strastnih si njenihdrhtela v presladki zdruÏitvi?In — je li tiha solzana bledi obrazek pritekla,kadàr so njena ustanjegà ime izrekla . . . ?Povej, zakaj je umrla

BESeDAPESMI

195 

tak zgodaj, tak mlada devica,in je li res, kar pravita ljudska govorica,da kriv je on? . . . Ah, ustne,zakaj ste se zaprle,da bi to skrivnost mi odkrile,oãi, ah, zakaj ste umrle? —Zaprle so se, da na veãnonjegovo ime zamolãijo,umrle so paã, da z ukoriÏivljenja mu veã ne grenijo.

BESeDAPESMI

196 

Na blejskem otoku

S poniÏno sklonjeno glavósem stopil v Marijin hram.uprl oãi v BrezmadeÏno;ne mislite, da se bahám!

PoniÏno sklonjeno kleãipoboÏno ljudstvo v klopeh;nekteri drÏé se Ïalostno,no — drugi drÏé se na smeh.

Tam gori zre pa Dávidinjapo beli cerkvi dol.O ko bi res le Ïiva bilà.zaslúÏila bi prestol!

In sél in gledal sem, kakolepo molilo si ti,poboÏno ljudstvo romarsko,za boÏje milosti.

BESeDAPESMI

197 

Najprej je pri‰là, Bog ve, Bog ve,al angelãek ali demon —prijela za vrv je s prelepo rokóin tànko zaklenkal je zvon.

»Oj sveta boÏja Poródica!Pred svetoj velikoj noãjojostavil me je; da vrne se, daj,galantni stotnik moj.

Kako me je vozil po tihih valéhta bledi, prekrasni moÏ . . .Kajne, o boÏja Poródica,da me usli‰ala bo‰?«

No, druga pride Ïenka staràs tresoão, ka‰ãeno rokó,da tudi ona zacingljain milost veliko dobó.

»Pri‰là sem stara revicana zvonãek zacingljat,da ‰el bi iz osme ‰ole moj sinv ljubljanski lemenat.

BESeDAPESMI

198 

Pa prej je mislil biti kaplan,pa zdaj noãe sli‰ati veã,o daj, da bi Dunaj in doktor in jusin druge sku‰njave ‰le preã!«

In tretji se bliÏa gorjanski kmetin prime nerodno za vrv,v oltar upre zaupljivi pogledin toÏno namr‰i obrv:

»Oh, padarji jo zdravijos planinskimi roÏicami,a vendar niã ne opravijo —umrla bo boÏica mi!

Pa ãe bo umrla Ïenica mojà,kdo naj bi tolaÏil njih jok?Pomisli, o mati Jezusova,da imam pet majhnih otrok!

In ako bi nosil Jezu‰ãkaz osliãkom le JoÏef samó,pomisli, kako bi paã JoÏefunerodno in teÏko biló!

BESeDAPESMI

199 

Oh, daj, da ozdravi Ïenica mojà,in jaz obljubim ti v dartri srãka vo‰ãena in tebi v ãast‰est belih sveã v oltar!«

âetrti nastopi — kedo je to?âetrti bil sem jaz,ki sem prijel za milostno vrvin gledal v Madonin obraz:

»âuj! Ljubita sinka mater bolnóin jo tolaÏita,a med seboj se hudó, hudóta sinãka sovraÏita.

In pride k majki prvi sin,zdravil najbolj‰ih nesoã,in z drugimi pride drugi sin,ko bliÏa temna se noã.

,Ná, majka, sprejmi zdravila le-ta,gotovo ozdrávela bo‰!‘,Kaj tvoja, moja vzela boiz lepih planinskih roÏ!‘

BESeDAPESMI

200 

,Seveda, seveda, le proã od nje!Ná, majka, tole pij . . .‘,Nikdár tegà ne dopustim‘,brat drugi govori.

Tako se brata prepirata,a majka umira med tem!A jaz, ki ljubim jo tudi gorkó,pribeÏal sem k tebi sem.

O sveta boÏja Poródica,usmili, usmili se nas!Sprijazni brata sovraÏnika,saj je Ïe zadnji ãas.« . . .

BESeDAPESMI

201 

Noã na poljani

Konec je Ïe vendar dnevatrudnega, nemirnega,legel je popotnik v travosredi polja ‰irnega.

Ko pa je leÏàl in gledalv tihe zvezde vrh nebá,pri‰la mu je v srce misel,misel bila Ïalostna:

»Ni mi stari‰ev prijaznih.dobrih sester, bratcev ni,oh, da mogel bi poãitivsaj pri gorki ljubici!

Lepa, gizdava devojkapostelj bi narejalain ozirala se namein poredno smejala.

BESeDAPESMI

202 

Govora bi veselil sein smehljanja njenegain niã veã se ne bi ãutiltako zapu‰ãenega . . .«

Ko tako je gledal v zvezdevrh neba veãernega,za‰umele so mu travesredi polja ‰irnega:

»Kaj paã govori‰, popotnik!Da jih nima‰ stari‰ev?Nima‰ sestric, nima‰ ljube,nima‰ jih tovari‰ev?

Stari‰i, prijazni bratciv senãnih ti drevesih so;dobre sestre svetle zvezdegori na nebesih so.

Stari‰i, prijazni bratcisence hladne ti dajó,dobre sestre, svetle zvezde,te prijazno gledajo,

BESeDAPESMI

203 

ljubica, krasnà poljana,pa v naroãaju drÏiin ‰epeãe tajne bajke,dokler ne zaspi‰ na nji.«

BESeDAPESMI

204 

Îelje idealistove

Jaz res ne vem, da Ïenske tene morem nikdar pozabiti,saj lepa ni Bog ve kako, toda paã!Ne smem tako govoriti.

O, lepa je res! Te njene oãiso Ïe marsikoga zmotile,a da ne morem jaz od njih,to je Ïe kar od sile.

Kako bi rad Ïe bil veselin delal kot drugi napitkein pel kot drugi in kegljalkot drugi na dobitke.

·e raj‰i bi pa moder postalin resen in trezen in bisterin morda za narod navdu‰en celo,da — pravcati filister.

BESeDAPESMI

205 

Uj, to je filister, bi rekli potem,na celem mu Kranjskem ni para,sam zase skrbi, za druÏbo mu ni,za Ïenske celo niã ne mara.

A kaj — ãe kegljam, bi oskuben bil,da bi ‰e hlaãe izgubil,da pijem, ãe ne bi zaljubljen bil,ej, to bi se ‰ele zaljubil!

A kje bom ‰e jaz podbradek imel,a kje bom ‰e jaz trebu‰en,a kje bom ‰e jaz za narod takostra‰ansko goreã in navdu‰en?

A kje se bom jaz nerodneÏ takbogato, sijajno obabil? . . .O, da bi le zabil to Ïensko kedaj,te njene oãi da bi zabil!

Te njene oãi da bi zabil kedaj,gladkó bi ‰lo pôtlej vse drugo,in vem, da bi morda ‰e kriÏec dobilza to ali ono zaslugo.

BESeDAPESMI

206 

Starãkova pesem

Moje prvo deklè, to je bilo hitróin urno in gibãno in skoãno,da sam nisem vedel, kedaj je u‰lopod gorko odejo poroãno.

Za‰lo mi je sonce za gorami Ïe,za livadami, tihimi polji;njene lepe oãi Ïe niã veã ne goré,od‰la je v svet lep‰i in bolji.

In drugo deklè sem za ljubico vzel.Ej, tam pod di‰eãim kostanjemlagala se ona, tam vetrãek velnasproti z lahkotnim ‰u‰ljanjem.

In veter odnesel mi ljubico to,kot lahno peresce odpihal,a jaz za nobeno veã Ïensko lepood tákrat naprej nisem vzdihal.

BESeDAPESMI

207 

Ko tretja je ljuba, smrt bleda, pri‰la,zadrl sem se nánjo: »Kreditanobena veã nima pri meni Ïenà,zato le poberi kopita!«

In ni je veã póme. A znanci okrog,le i‰ãite lepih si parãkovin ljubite! Toda jaz trtice sokbom pil iz kipeãih kozarãkov.

BESeDAPESMI

208 

Misli starãeve

Tihi gaj, mrtvi gajÏe niã veã ne ‰umi,le ‰e malokedajskozenj ptiãka leti,le ‰e malokedajlep spomin se vzbudi,kako smo ljubili, Ïiveli . . .tudi tebe, moj gajek boróvi,tudi tebe so danes odelisnegovi.

BESeDAPESMI

209 

Zimska idila

Proti cerkvi veseli mi svatje gredópo snegu, po snegu v sveãani,nevestica ima Ïe sivo glavó,a Ïenin koÏuh s tulipani.

In v cerkvi zagodejo ‰olski gospodokrogle, pa v durih, ne v molih.Dekletca mladà so poskrila se v kot,v cerkvenih se kihajo stolih.

Tam zunaj je zima, aj zimica paã,pa vendarle sonãece greje,potok se hahljá, ker ne more drugaã,poredno se vetrãek smeje.

Pa kaj, da se ne bi smejal paã sladkópotoãek in vetrc s farani,ko ima nevesta Ïe sivo glavó,a Ïenin koÏuh s tulipani!

BESeDAPESMI

210 

Pred cerkvijo

To je smehljanjain ‰epetanja,ljudstvo iz cerkve hiti,stidno pove‰a oãihãerka Ïupanja.

Komur bo Ïenkalepa mladenka,sreãen paã tisti! Poljandal mu bo oãka Ïupan,dal mu bo cvenka.

BESeDAPESMI

211 

Podgorska svetnica

Ko pribliÏa se mrak, zapusti beli dvorin gre k Matere boÏje kapelici gorgozdarjeva hãerka Marica.Pred kamenim deva oltarjem kleãi . . .Raz obokani strop pa svetilka visi,vsa v roÏah je lur‰ka Devica.

Pa podgorska Ïe mamka zanetila je,aj veãernica zvezda zasvetila je,aj Ïe vetrc zavel od zapada.Ko ‰e roÏica moli, devojka tam,pridrevé, pridrevé Mariji pred hramlovski psi kakor blisk iznenada.

Kako je njen pógled bojeã in plah,njene grudi prebele pa zoÏil je strahin kako paã dekle trepetá mi!Glej, tu se prikaÏe iz temnih vej,jo pogleda zaãuden in stopi naprejmlad lovec, da, s pu‰ko na rami!

BESeDAPESMI

212 

»Niã psov se, prelepa devojka, ne boj,in dovoli‰, da grem tja do ceste s teboj,do cesarske, do belega doma?Gotovo si lepa gozdarjeva hãi,o kteri vse ljudstvo okrog govori,da veãer vsak h kapelici roma?«

Ni vedela ona ni kaj ni kakoin molãe mu podala je belo rokóin besedo poslu‰ala sladko;a ko se na cesti tam loãil je,oj to se lepo priporoãil jein obljubil ji priti ãez kratko.

»Lepa hãerka mojà, prej vesela tako,zakaj si, zakaj si zaãela takopove‰ati lice otoÏno?In zakaj tak zami‰ljena, hãerka, sedi‰?Si li bolna, li morda si ãesa Ïeli‰,ali morda tak moli‰ poboÏno?«

»Saj nisem ne bolna, prav niã se ne boj,in tudi molila ‰e nisem nocoj!«oãetu je hãerka dejala;»in tudi niãesar srce ne Ïeli.«

BESeDAPESMI

213 

Ah, to si lagala, gozdarjeva hãi,ko to si oãetu dejala!

»No, ãe bleda bi nunica rada bilàin k ãastitim klarisinjam rada bi ‰la,ne bo se ti nikdar branilo.«Tako je gozdar lepi hãerki dejal,a nikdar ni vedel, a nikdar ni znal,kaj srce je mladi teÏilo . . .

In pre‰el je dan in pretekla je noã,minil eden teden, o, dva sta Ïe proã,pa na cesti — poglej — na cesarski,pred koãijo konjiãa, hej, vrana mi dvako ptiãa brzà nad poljanami dvaletita proti hi‰i gozdarski.

»Bog vas Ïivi, gozdar, Bog ohrani va‰ krov,a jaz sem pripeljal se danes na lovna srnico s pu‰kico tenko.«»Predlanskim tu zvrnil se zadnji je par . . .«»O, saj meni ni take srnice mar,va‰o hãerko mi dajte za Ïenko!«

»Mojo hãerko bi radi za Ïenko svojà?Prav lepo! Jaz nimam prav niã zoper to,

BESeDAPESMI

214 

ali ona je Ïiva svetnica!In prejkone pojde v kak tih samostan,in prejkone boste prosili zaman.no, vendar mogoãe . . . Marica!

Poslu‰aj me, ljubljena hãerka mojà:da bila bi Ïenka mu, lepa gospa,ta lepi mladeniã te snubi;iz srca bi rad bil zakonski ti moÏ,a kaj, ko ga menda hotela ne bo‰ . . .«»A kaj da ne, oãka moj ljubi? . . .«

In pohitel je lovec k nevesti veselin za belo roãico je ljubo prijelin poljubil na lica razvneta.Zasmejal se starec in tlesknil ob dlan:»Ho, hãerka, od kdaj pa je to — samostan?No, to ste, no to ste dekleta!«

BESeDAPESMI

215 

Hvala starega ãasa

To so bili stari na‰ivse drugaãni tiãi,pili niso ga po ãa‰i,ampak po poliãi.Bili so to drugi ljudi,eh, po svetkovanjirekel je na‰ Ïupnik tudimamici Ïupanji:»Veste, mamica, debelosi debelo voli,zavrtiva se veselomalo naokoli.«Pa je ‰lo . . . Pa se zdrÏaliniso nikdar kôla,a za plaãa smo mu dalipitanega vola.

BESeDAPESMI

216 

Mlinarjeva hãerka

»Jaz sem pri hi‰i,k okencu pridi,Zorica, v moje naroãje!«Ona ga sli‰i,ona ga vidi —sli‰ati, videti noãe.»Lahko ti noã!«Janko gre proã. —

Pri‰li so, pri‰li z ognjenimi vrancihrabri ulanci,v selo prijezdili so,v hi‰e se vgnezdili so.Niso paã vzeli vasice z naskokom,bru‰enim meãem v desnici,toda srce pa z besedo in okommarsikateri devici.Zorino srce, nezmagani tabor,vojnik vzel krasen in hraber.

BESeDAPESMI

217 

»Jaz sem pri hi‰i,k okencu pridi,Zora, moj srãek, vstani!«Ona ga sli‰i,ona ga vidi,pa se ulanca ne brani . . .

»Janko, a kaj je vendar s teboj?V krãmo — ne gre‰ veã,v cerkev — ne gre‰ veã,k plesu — ne gre‰ veã!In tako bled si kot mrliã nocoj . . .«

Toda ni oãki ni materi svoji,bratu ni sestri tegà ne pove.

BESeDAPESMI

218 

Pesmica o pisarju

Kako ta presneti pisarpodpi‰e sprelepóvsa pisma za denar,pobotnico, toÏbó!

Pa vãeraj je ‰el zveãerpodpisat k Zaplotnici,sosedki, na kvartirime na pobotnici.

Zapisal sredi srcáimeni njuni skup,pobotala se staza eden vroã poljub.

Ko k ljubi legel je,‰e priãe ni prizval;ko ji prisegel je,‰e luãi ni priÏgal!

BESeDAPESMI

219 

Oj ti presneti pisar,niã drugega brez kron,vse drugo za denar —le to, je naredil zastonj!

BESeDAPESMI

220 

Stara novica

Tam v mestecu, tam v belem blizu Krke,uãila je uãiteljica ãrkein riba, ribe, ribi, o ribi, z ribofantiãka Amorja;imel glavó iz mramorja,le smejal se je z bradico dvogibo.

Tam v mestecu, tam v belem blizu Krke,naslikal Amor lepe ãrne brkein zibko, kar je v zibki in pri zibki,lepo naslikal je,lokavo zameÏikal je,in tresli sta se bradici mu gibki.

Tam v mestecu, tam v belem blizu Krke,pustila je uãiteljica ãrke,‰tevilke, kredo, abecednik, ‰ibo,a sinku pevala.a sinka v zibko devala,ki se ji smejal z bradico dvogibo.

BESeDAPESMI

221 

Pijanec

Daj mi, daj vinca,lepa toãajka!Radi mezincani ti mogoãe?Naj ga da majka.Spi Ïe . . . Pa oãe . . .Tudi . . . Pa sinãkaskliãi po vinãka!Glej, kak se penikapljica zlata,glej, kak mi vrejekapljica Ïiva,kak se mi smejein nagajivapripovedujeãarobne bajkeod kuãamajkein o princesideÏele tuje . . .·e, ‰e prinesivinca iz hrama,

BESeDAPESMI

222 

da ne bom jezen,sicer ljubezenbodi med nama,pa ãa‰o primi,malo napij mi,k meni prisediin me ne gledikakor hudiãek! . . .·e en poliãek,ljubica moja,hôja, di, hôja!Vidi‰ jo, vidi‰,od kod pa pride‰,ljubica mila,jaz sem pa mislil,da si ti nameÏe pozabila,da te, sem mislil,drugi objame,hôja, di, hôja,ljubica moja!Ná mi tu kito,ná za spominek!Vanjo so roÏetri mi povite:Prva je roÏa

BESeDAPESMI

223 

lep roÏmarinek,vedno zelen je;naju zvestobabo vse Ïivljenjetrdna do groba.Druga je roÏaroÏa-gartroÏa,lepa in rdeãa,najina srcavedno goreãa.Tretja cveticaraste sred vrtca,lilija bela,najina srcavedno vesela . . .Hôja, di, hôja,ljubica moja,‰e ti bom rekel:ljubica, zbogom!Îe je pritekeldan beli, jasni . . .Oj, tam za logomlunica vgasni! . . .Oj, tam za logomzvezdice krasne . . .Druga za drugo

BESeDAPESMI

224 

skrije se, vgasne . . .Hôja, di, hôja,ljubica moja . . .Kaj si storila,da si ti menezdaj zapustila,da si med Ïenemlade stopila?Veã ne bom nosildrobnih resedic,v krasnih veãerihveã ne bom prosilsladkih besedicpri tvojih dverih,okencu tvojem . . .Niã veã na vasiradostnim glasomrevci ne pojem . . .To si ti, dragamoja, storila . . .Hôja, di, hôja,ljubica moja!Aj, jaz pa pojdemv belo gostilno,aj, jaz pa pojdem,da te pozabim,

BESeDAPESMI

225 

da se tam silno,silno napijem,dnarce porabim,vinca navÏijem!Bodi, toãajka,tako prijazna,daj mi ‰e vinca,ãa‰a je prazna . . .Kaj bo‰, toãajka,radi mezincamene jezila . . .Meni je sila!Daj mi . . . vrag vzemitebe in uro,kaj bom ‰el s kurospat? . . . Ti se vari,da ne zavrè mikrvca po Ïilah . . .Oj, oj, nikari! . . .Pusti me, majka,pusti, toãajka,oãka, saj grem, grem,sinek, saj grem, grem!Hlapec in deklaskupaj pritekla,o saj Ïe grem, grem! . . .

BESeDAPESMI

226 

Oj, oj, Ïe zunaj,oj, oj, na cesti,ti pri moj Dunaj,luni kar dve stigori v oblakih,da nikdar takih:ena zelena,ena rdeãa,ena se smejekakor nobena:lica ‰iroka,usta ‰e veãja,druga se jokakakor nikoli,solze debelekapajo doli .. .Hôja, di, hôja,ljubica moja! . . .

BESeDAPESMI

227 

Romarski beraã

Kak ste, romarji, vi lépi,sam barÏun in svila,zdravi, moãni pak veseli —ptiãka lahkokrila,lice va‰e — jasno sonce,govor va‰ — potoãek,kak‰en med menoj in vami,kak‰en je razloãek!

O, vas ljubi paã na Brezjimilostna Marija,a sovraÏi ta, ki v prahuse pred vami zvija . . .

Oãe na‰, ki si v nebesih . . .stokrat ti povrni,romar, novãiã oglodani . . .

Vrag te vzemi ãrni!Tebe ljubi paã na Brezjimilostna Marija,

BESeDAPESMI

228 

a sovraÏi ta, ki v prahuse pred tabo zvija.

A ti, novãiã oglodani,ti si res moj ljubãek,pa ‰e eden, pa ‰e eden.dobr‰en bo kupãek.Tam pod gôro, pod zeleno,koãica razpala,tam krãmarka bo do ãistazvéãer me obrala,kadar bodem suh, na cestiposteljo postlala.

Sreãna ura pitja, spanja,ura pozabitve,ah, prekmalu zopet pridepro‰enj in molitve.Torej hitro, romar, hitro,novãiã oglodani,hitro pojdi ãrna Ïalost,beli danek stráni.

BESeDAPESMI

229 

Starãkova misel

Kadar preorje njivoin brazde njene ãrne,pomlad preljubeznivopoljubi, ko se vrne:in kmalu ptiãki pojejo,leteã ãez roÏni vrt.

Usode vdarci hudiso preorali tudito moje mraãno ãelo . . .Ah, pomlad gre v deÏelo,kdo ljubi du‰o mojo? Kdoli re‰i du‰o mojo? Jole re‰i bleda smrt?

BESeDAPESMI

230 

Melanholiãne misli

Skozi gozd je ‰el,skozi temen gozd —v srcu Ïalost in bridkost.Vpra‰al je drevozeleneãih vej:»Ima‰-li drugóv, povej!«

Reklo je drevo:»Imam, imam jih,kot je listov zélenih.âe se veselim,veselijo se,z mano Ïalostijo se!«

In dejal je: »Glej,jaz pa sam s seboj . . .Bodi ti prijatelj moj!«

Za‰umelo jein se zniÏaloin se mu pribliÏalo . . .

BESeDAPESMI

231 

Vzelo k sebi ga,in niã veã ni sam . . .Zdaj visi na veji tam.

BESeDAPESMI

232 

Resnica

Skrili so resnico,deklico nebe‰ko;vrgli jo v temnicosrednjeve‰ko.

Tam je zdihovaladolgo, dolgo ãasata devica, spalazlatolasa.

Videla ni reva,kak nebe‰ko soncena planine seva,na zelene holmce.

Sli‰ala ni tudi‰irnih rek ‰umenja,niti v jeãi hudigovorjenja.

BESeDAPESMI

233 

Pri‰el pa je v krajev zapu‰ãeni lozivitez mlad jahajenekdaj skozi.

In ko je zagledalgrad v daljavi ãrni,pot si je naredilsam med trni.

Pri‰el v grad, hodnikeje pre‰el bobneãe,sobe prevelike,dvore preblesteãe.

Groza ga obhaja.V vsaki grajski sobikrasno ko sred raja,tiho kakor v grobi.

A v dvorani zadnji,glej, leÏi devica;kakor dan pomladnjicvetejo ji lica.

BESeDAPESMI

234 

Kakor dan v pomladi,kakor rdeãa hru‰ka,vitka kot v ogradibelou‰ka.

Kdo bi se premagal.kdo bi se ne zgubil?Vitez je omagalin poljubil.

DraÏestna devicavzdihnila, odprlaje oãi — ah, ni ‰e,ni umrla!

Sladko nasmehljalavitezu se deva,ljubko pozdravljalasvit je dneva.

·la je z njim iz gradapo vsem ‰irnem svetu,in: »Resnica mlada‰e je v cvetu«;

BESeDAPESMI

235 

se razvé povsodikrasna govorica.»Slava tebi bodi,o resnica!«

BESeDAPESMI

236 

âevljarãek

âevljarãek je Ïivel za sivo goró,vse ‰ival po enem kopiti,odkar je bil rojen, in ‰ival takodo konca bi dni morebiti.

Pa pride mu v misel: Kako paã drugoddi‰ijo po smoli in dreti?In staro kopito zagnal je zdaj v kotin ‰el po ‰irokem je sveti.

In v mesto pri‰el, pred izloÏbo pri‰elin ãeveljãke gledal in ‰olnein gledal in gledal, da je kar oslepel:Kaj takega nikdar, nikol ne!

·el k mojstru je v delo, nauka Ïelján.zamudil ni niti minutein meril in rezal in ‰ival potan,za plaão dobival klofute.

BESeDAPESMI

237 

Zastonj je bil vendar napor in ves trud,vse ‰il je po enem kopiti,in vrhu priimkov in gorkih klofutdal mojster ga preã zapoditi.

Tedaj se je vrnil za sivo goró,h kopitu se zopet povrnil,ãevljarsko umetnost je ãrnil hudo,sosedom tako jo je ãrnil:

»Ker rezati nihãe tam v mestih ne zna,vse delajo tesno in ozkoin pravijo, da je ta moda pri‰la,in pravijo, da je gosposko.

Pa vem, da je to le izgovor njih tak,ker vsi so neznansko zabiti,sicer bi paã delali ãevlje kot jaz,vse ãevlje po enem kopiti.«

BESeDAPESMI

238 

V kopeli

Ple‰ite, valãki srebrne vodice!Oh, saj moramo tudi,pridejo sapice, Ïive k nam ljubice,njih se nobena ne vtrudi.

Glejte v kopeli vso na‰o gospodoin, ki se ‰teje k gospodi,na‰ega peka. Ej, barãica pisanaplava Ïe, plava po vodi!

Mojster krojaã, a kam vi? Poglejte,kakor da v grob bi stopal,stopa v vodó, ki paã v morje odnese ga,prej ko se bode okopal.

Toda tam plavajo deklice morske? . . .Ne, to so na‰e me‰ãanke,Îidova, Vidova, Zorova, ·torova,da, to so na‰e Ljubljanke.

BESeDAPESMI

239 

Eno med njimi — ah, to je krasota,glejte, Ïe perejo vali,ãrne oãi goré, zobki se belijo,kakor na plen bi preÏali.

Ribe se kvi‰ku, zdaj spu‰ãajo v reko,‰ãuka vmes bliskoma ‰vigne,ej, to zbeÏijo, pa ne vse. Glej, z ribicov Ïrelu zdaj ‰ãuka se vzdigne!

Ej, toda meni ni treba beÏati,najsi bo pogled tvoj Ïaren,vendar, gladkà, belozoba ti ‰ãukica,tukaj na kopnem sem varen.

BESeDAPESMI

240 

Prekrasni trg

Prekrasni trg, ãarobni trgv dolenjski metropoli,paã mnogo jih na svetu je,a tacega nikoli.V lunini svetlobi seleskeãe magiãno.Kaj res? Kaj res? »Oh, pa kako!«vzdihnem tragiãno.

Po trgu se sprehajajogospice gor in doli;paã mnogo jih na svetu je,a tacih pa nikjer, nikoli;njih melanholiãne oãi,njih hoja graciozna,njih ust sloven‰ãina sladkà:há — ironija grozna.

Ne cvetejo kot makov cvetnjih usteca, njih liãka,tak bela, bleda kaÏejo,

BESeDAPESMI

241 

da ne pijo veã cviãka.Zakaj vam veã ne cvetejone usteca ne liãka?Zato, ker pijejo vodogorjansko mesto cviãka.

BESeDAPESMI

242 

Novej‰im poetom

»O, pesnikuj, prijatelj, nihãe ti ne brani,le stiki bodejo naj ãisto izpeljani,le eden slab, vsa pesem je zaniã pri meni,«tako sem ãul veã tisoãkrat pri Cimpermani.»In pa ãemu ti veãni vzdihi, veãne solze?Le zase, zase take pesmice ohrani!A pili, moj prijatelj,« je dejal, »le pili,in ‰e enkrat, le pili, nikdar ne prestani!«Ah! . . . stike brusi v potu svojega obrazaApolon moj, ne poje veã na liri vbrani.Ali! . . . Stike brusi v potu svojega obraza,moj Amor, ne pu‰ic, otrok zatelebani.Sevéda! Pesem bodi gladka, dolgoãasna,uãili slovnice se bodejo primániiz Cimpermana, Funtka in Medveda:nebroj poetov bode kmalu po Ljubljani.

BESeDAPESMI

243 

»Ljudevit«

Prava reã, premagal je paã Borno,bornega vazala dalmatinskega.V Ahen hodil h Karlu je pokornoin slavil priliznjeno tatu tatinskega.Prava reã, zaman posku‰ali ste ãetikarniolski karantanski mu trdnjavi vzeti,toda tretjo ãeto frankovsko moãvirjepogubilo starodavne Styrie.Prava reã, da je beÏal od Siska proãin umoril svojega re‰itelja,da je padel, sam se ma‰ãujoã.v róke povraãitelja.Prava reã, je li to snov za ep?Si li bil takó prej, Anton, slep,da si ‰e ostal pri »Ljudeviti«?O seveda, potlej si zaãel ma‰itiangele in pa hudiãe vanjin izrodke drugih tvojih sanjin idejo . . . da, idejo tudi.O nikar se mi, Antón, ne trudi,dosti v zgodovini je idej,

BESeDAPESMI

244 

ali treba jih poznati prej . . .Ti slavi‰ paã Franke, ker so vereluã prinesli . . . jaz brez merejih ãrtim, ker so Ïe v ãasu staremnas vklenili v suÏnji jarem.

BESeDAPESMI

245 

Nekemu pesniku

Na plotu stoji petelinãekin poje lepó in poje glasnó.In hvalijo njega obãutkevse cibke in ãopke in putke,kokó, kokodajsk, kokó!

To sli‰i pa sivãek osliãekin glavo privzdigne od tal;vi‰, da bi ti kukurical,vse cibke bi k sebi priklical,peteha v ko‰ bi dejal . . .

Pa kaj vam je storil osliãek?I no, kukuricnil tako,da putke je — spla‰il v dvori‰ãu,a moÏ mu je dal po hrbti‰ãudve gorki in dve za uho.

BESeDAPESMI

246 

Res je pel

Res je pel sonete in balade in romancein gazele o ljubezni sladki France —pa je ni ‰tudiral.Pel Homer je o Helenini lepoti in o slavi,ki je pogubila Ilij in Trojance —pa je ni ‰tudiral.Brenkal je na glasno harpo David in slavil Jehovoin njegovo moã, s katero branil je izbrance —pa je ni ‰tudiral.Jeremija toÏil je bridkó paã nad Jeruzalemom,nad nesreão, ki pahnila rod mu v lance —pa je ni ‰tudiral.A poet na‰, ãuj, opeval bode socialno bedo;Marksa, Engelsa, pritoÏbe na poslance —vse je pre‰tudiral.

BESeDAPESMI

247 

Pesmi kritiku

Me smo ãebelice,letamo v panje,ven, zopet vanje,nosimo v celicepolno medú.Daj nam mirú,kritik! Pri miziãrk nam ne grizi,slov nam ne strizi,ne pridi blizi!Me se ne slinimo,me te ne vikamo;v obraz ti ‰inemoin te opikamo.Daj nam mirú!

BESeDAPESMI

248 

Poetiãne igraãe

Preljubi moji literati,danes je pust — vseh norcev god!Zato ga ãemo praznovati,naroãil vinski sem vam sod.In pili so; kot gobe suhevsi literati pili so,poetje, avtorji ko muhepijani kmalu bili so.Pa kaj je pesnik rekel neki?Pa kaj je novelist dejal?O — da se tam pri kamnosekiÏe kle‰e zanj piedestal . . .O, da je Ïe svetovno znan,o, in du‰evni velikan!Oj, raste on! Med literati,Davalagiri med gorami;z rokami svetle zvezde klati,a glavo ima nad zvezdami!âe skriva ljuba nogo v ‰olncu.potem pa — ah — sezuje se,da se ble‰ãi na svetlem soncu.ãim ljubica sramuje se!

BESeDAPESMI

249 

Za spomin

1

Kadar Te zagledam na cestah, kadarme pozdraviTvoj ljubki smehljaj,spominjam se stare pravljice . . .âuj torej . . . Nekdaj,‰e pred Salomonom, je Ïilaprelepa Dalila.Postrigla je Samsonu lase na glavi,iz njih naredila je vrv,potem ga zvezala moãnó,moãnó, tako trdó,da zvijal se reveÏ kot ãrv . . .Presneta Dalila! . . .A moja vo‰ãila?Da bi kakor onaãez leta, ãez dnibrez vsega pardonastorila i Ti! . . .

·e nekaj vo‰ãilec . . . A kak‰nih?Da morda bi zlate uhanãke

BESeDAPESMI

250 

dobila, ki nimajo tak‰nihvse vódmatske Netke in Fanãke?»O ne! . . .« Da bi morda dobila brazlet,na njem pa lep ãrn medaljonãek?»O ne . . .« âez nekoliko letda pri‰el kak bogat baronãek?»O ne . . .« Toda kaj? »Toda kaj? . . .Da bi ‰e kot stari Ïenici,beroãi ta album nekdaj,ble‰ãali oãesci kot zvezdici dve . . .Da bi naredili se v licidve jamici taki kot gnezdeci dve . . .V teh gnezdecih ptiãki pojó,veselo v te zvezdice zro.

BESeDAPESMI

251 

2

Pesem pojepo vi‰avah,pase ovce mlad pastir,pomlad vlada mu na licu,sreãa v srcu je njegovem,radost, mir.

Ti bo‰ pasel ovce svoje,ti bo‰ pasel narod svoj,in ãe ljuti vrag prihruje,branil bode‰ narod svoj!Oj, pastir za ovco belodal Ïivljenje bo veselo.

V ostrem trnjutak proseãeovãica mekeãe,ni radosti,ni blagosti.ni je sreãe!Oj pastirji! Prihitite!Ovãico — otmite!

BESeDAPESMI

252 

3

Sreãe, ki so Vam jo v zlati sanjislikali paã dnevi nekedanji,nje vo‰ãiti Vam ne morem veã.Ona je kot sonce, ki v brezdanji,tihi ocean utone, ni ga veã!Ona je zeleni list, v igranjivalãkov bistrih gnan od kraja preã.Ona je oblak, nad domovanjina‰imi na topli jug hiteã.Ali k drugi sreãi, prav niã manji,pot bi rad pokazal Vam goreã . . .Ne v veselju, tudi ne v vÏivanjini ‰e blaÏenosti vir kipeã,ali je vsikdar v soãustovanji,ãe nas tujega gorja presune meã,ali je v ljubezni, je v dejanji,tega, tega pridite doseã —!

BESeDAPESMI

253 

4

Prisrãna vo‰ãila na dan godu,Pepínica,ko gora je v cvetju tam daleã in tudolinica.Tam rastejo zdaj Ïe v samotnih grmehvijolice.Iskal sem jaz eno po sonãnih bregehokolice. —No, drug Ïe izpulil je cvetko krasnós koreninico,ah, drug jo je vsadil Ïe v srce bolnó —Pepínico.Pa bodi si! Sreão Ti vo‰ãim povsod,kjer koli bo‰,in da bi Te ljubil — Ïelim Ti za god —srãnó Tvoj moÏ.

BESeDAPESMI

254 

5

Ne v album, v du‰o rad bi va‰o te besede pisal,da ne bi jih nikdar sluãaj ni ãasa tek izbrisal,da vedno bi vas spremljale, kjer koli hodite,kako da sreãni bodete.

Kot parãki ptic se ljubijo z gladkimi kljunãki,kot mlad junak z besedami sladkimi punãkise laÏe, da jo ljubi, potlej bode kot metuljna drugo cvetko splul,

tako je sreãa. Paã od daleã kakor sonce sije,a greste bliÏe, pa se ona za meglami skrije,a ãe ne boste zanjo vpra‰ali, obi‰ãe vas,na bele grudi svoje sti‰ãe vas.

Zato ne ginite mi hrepene po sreãi,krepko se trudite jo bliÏnjemu doseãi,ãe boste drugim sreão v srca vlivali,jo boste sámi uÏivali . . .

BESeDAPESMI

255 

A ãe jo vendar i‰ãete, pokáj, pokáj strmitepo ‰irni zemlji daleã, daleã? Ah, pustiteÏe vendar tuje kraje in vrnite se,v srce ozrite se!

Kako samotno je tu v njem, kot v starem gradu,ki v bivali‰ãe je martinãku, gadu . . .Ah! Srce, srce, prej krasno, zdaj zanemarjeno,poparjeno, pokvarjeno . . .

Okrasite je spet, da bode zopet ãistoin dobro, rahloãutno, kakor srce tisto,‰e veste, v tistih lepih mladih dneh? . . .In — pomlad bo pri‰la, skopnel bo sneg.

BESeDAPESMI

256 

6

Vsi listitak ãisti,nepopisani so,nenarisani so.To je pómlad nebe‰ka, to kraljéva je roÏa,ki jo lahni zefirãek, ki jo sonãni svit boÏa,samo pisan metulj, samo cvetje obkroÏavijoliãino,trnjoliãinolepó.

Ti listiso tisti,ki jih bode nekoãpoplavila noãvo‰ãil in Ïeljá in laÏí, baharije;ta venãek nari‰e, a ta v melodijeime svoje ljube izvoljene skrijez umetna rokóza teÏko slovóna vek.

BESeDAPESMI

257 

O Kriste!Te listepregledávala bo,preãitávala bopaã deklica nekdaj, ne veã deklica mlada.Glej, ãita in ãita . . . Za solzíco ji padasolzíca na list. Tak za nado ji nadaizginila je.Preã ‰inila je,a kam? . . .

Poslu‰aj,poslu‰aj,da ne bojo solzékdaj na tvoje srcékapljále, nevsahnjene solze kesanja,tvoja du‰a je album brez vsega pisanja,tvoja du‰a, ki zdaj o bodoãnosti sanja,prekrasnih dneh,je album brez pegin ãrk!

Ne pi‰i,ne ri‰iv lepi album nikdar,v svojo du‰o nikar

BESeDAPESMI

258 

ni ãustev, ni misli, ni Ïelj mi takih,da bi se spominov v grozeãih vlakihkdaj strá‰ila kakor strel svitlih v oblakih,da jókala biin stokala bigrenkó.

BESeDAPESMI

259 

Moje maksime

1

Popolnitev bodi moj edini vzor,luã, resnica moje delovanje!Ljubica, ti bodi mi izvorsreãe — smrt po delu sladke sanje!

2

Duh, srce, pred poludnem delujta,vase glejta, pomnita, predstavljajta in snujta;duh, srce, popoludne delujta,Bog visoko, znanost je globoko,a brez volje ti ni boljeniti v du‰i ni v obrazu,du‰e pravednem izrazu.

BESeDAPESMI

260 

3

Eden up ostane moji du‰i,ali si naràdi krasen perivojs tisoãkrat pomnóÏenoj moãjoj,ali ga pa Ï njoj razru‰i!Kajti samo v ljubem, samo v krasnemsreãa mi se bo sprehajala,ãe me ta ne bi napajala,bolj‰e je, da precej ugasnem.

BESeDAPESMI

261 

Francetu Pre‰ernu

Kot svetel kerub du‰a tvoja sred vi‰inhitela v daljo nevtolaÏena,v oãeh globokih ljudskih boleãinnajhuj‰a je bila izraÏena.

Letela daleã proã. A kje dobila jeljubezen zvesto, kje dobila je?Na Kranjsko zopet se vrnila jein teÏko solzo tam prelila je.

A ãuj! Iz nje je vzrastel grm cvetoã,‰umé se listki poljubujejoin o ljubezni sladki v tiho noãkot ti, ãuj, slavãki mi vzdihujejo.

BESeDAPESMI

262 

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-317-X