UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za filozofijo

DIPLOMSKO DELO

Benjamin Forštnerič

Maribor, 2011

1

2

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za filozofijo

Diplomsko delo

LOCKOVO IZKUSTVO REALNOSTI

Mentor: Avtor:

dr. Bojan BORSTNER Benjamin Forštnerič

redni profesor

Maribor, 2011

3

Lektorica: Vera Golob,

učiteljica slovenščine

Prevajalka: Maja Trafela,

profesorica angleščine in pedagogike

4

ZAHVALA

Iskrena hvala za pomoč, posojo literature, koristne nasvete, hitre

odgovore in zelo prijateljski odnos mentorju, red. prof. dr. Bojan

Borstnerju, brez katerega ne bi mogel sestaviti diplomskega dela v

takšni obliki. Zahvala staršem, ki so mi omogočili šolanje, me bodrili

in verjeli vame.

5

IZJAVA

Podpisani-a Benjamin Forštnerič rojen-a 06. 12. 1981 študent-ka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, smer pedagoška zgodovina in filozofija, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

Lockovo izkustvo realnosti pri mentorju-ici red. prof. dr. Bojan Borstner, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez

navedbe avtorjev.

__________________________________ (podpis študenta-ke) Kraj, Maribor Datum, 7. 4. 2011

6

7

FORŠTNERIČ, B.: Lockovo izkustvo realnosti.

Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za

filozofijo, 2011

IZVLEČEK

Diplomsko delo razpravlja o Lockovi izkušnji realnosti. Število diskusij,

ugibanj in predpostavk, kakšno je izkustvo realnosti, priča o aktualnosti

problematike, saj je koncept realnosti zmeraj urejal in osmisljeval podobo

bivajočega človeka in človeštva nasploh. Prispevek filozofa Johna Locka k tej

problematiki je, historično gledano, zelo pomemben, saj na eni strani kaţe na čas,

kjer so dognanja takratne znanosti začela razbijati in spodbijati dogmatično

»cerkveno« vlogo in s tem povezano podobo univerzuma in poloţaja bivajočega

človeka v njem, ter na drugi strani ţeljo po uskladitvi naravoslovne vednosti z

filozofsko metafiziko. Torej, gre za razpravo o obstoju zunanjih predmetov z

vsemi svojimi kvalitetami oz. lastnostmi in z njo povezano relacijo mentalne

podobe, ki jo podaja čutno izkustvo glede na perpcepcijsko izhodišče, kar postavi

pod vprašaj objektivnost izkustva nasploh. Razprava nato poteka v smeri okvirja

spoznanja realnosti, ki ga lahko doseţemo glede na empirično izhodišče. Na tem

mestu se zdravnik Locke izkaţe za revolucionarnega misleca, saj je njegov

zaključek, da empirično pridobljena mentalna podoba ne kaţe objektivne realnosti

zunanjih predmetov, ampak jo samo reprezentatira, zelo napreden. Zato zaključi,

da je naše spoznanje realnosti, glede na izkustveno predpostavko, lahko le

verjeten pribliţek, nikoli pa gotova vednost. Na ţalost pa je veličino Lockovega

filozofskega doprinosa zameglila nerazvita dušeslovna znanost ter neustrezna

terminološka raba ključnega termina ideja.

Ključne besede: ideja, substanca, primarne in sekundarne kvalitete, izkustvo,

duša, percepcija, podoba, realnost, objektivno, subjektivno, vednost, znanost

8

FORŠTNERIČ, B.: Lock's experience of reality.

Graduation Thesis, University of Maribor, Philosophical Faculty,

Department of philosophy, 2011

ABSTRACT:

Graduation Thesis discusses Locke's experience of reality. Number of

discussions, speculations and assumptions, what is experience of reality, shows

the actuality of the problem, since the concept of reality has always edited and

made sense of human image and humanity in general. The contribution of the

philosopher John Locke to this problem, historically speaking, is very important,

because on one hand it shows the time when the findings of science began to

pound and challenge dogmatic "church" role and the associated image of the

universe and the position of human in it and on the other hand the desire to

reconcile science with the knowledge of philosophical metaphysics. Therefore this

is a debate about the existence of external objects with all their qualities or

properties and the associated mental image of the relationship given by the

sensual experience of the perceptual platform, which calls into question the

objectivity of experience in general. The discussion then goes to the direction of

the frame knowledge of reality, which can be attained according to the empirical

origin. At this point doctor Locke's conclusion, that the empirically derived

mental image does not show the objective reality of external objects, but it only

represents it, proves to be very advanced. He concluded that our knowledge of

reality, according to the empirical assumption, can only be plausible

approximation but never certain knowledge. Unfortunately, the greatness of

Locke's philosophy was blurred out by undeveloped mental science and

inappropriate terminological use of the key term idea.

Keywords: idea, substance, primary and secondary qualities, experience, spirit,

perception, image, reality, objectivity, subjectivity, knowledge, science

9

KAZALO

1. UVOD………………………….…………………………………………..11

2. JEDRO…………………………………….………………………………15

3. LOCKOV KONCEPT IZKUSTVA.……………….………………..24

3.1 ČUTNOST – ZUNANJA IZKUŠNJA………………….………………25

3.2 PREUDARJANJE – NOTRANJA IZKUŠNJA………………………27

3.3 POMANKLJIVOSTI EMPIRISTIČNE IZKUŠNJE………….…......30

4. SUBJEKTOV SVET IDEJ…………………….………………………38

4.1 IDEJA KOT ČUTNI PODATEK………………………………………38

4.2 IDEJA KOT MENTALNI KONSTRUKT…………………………….43

4.2.1 RELACIJA…………………………………………………….……….43

4.2.2 ENTITETA…………………………………………………………….45

4.2.3 AKT MIŠLJENJA……………………………………………….……...46

4.3 IDEJA KOT POMENSKI OBJEKT RAZUMEVANJA…………….46

4.3.1 TEORIJA ABSTRAKTNOSTI…………………………....………………49

4.3.2 BERKELEY NAPAD NA ABSTRAKTNOST………………………………51

4.3.3 PROBLEM KLASIFIKACIJE……………………………………………52

5. REALNOST PREDMETNEGA SVETA…………………………..56

5.1 EMPIRIČNI DOKAZI REALNE EKSISTENCE ZUNANJIH

PREDMETOV……………………………………………………………58

5.1.1 ZAZNAVA………………………………………………………………59

5.1.2 ENOSTAVNE IDEJE………………………………………….…...........59

5.1.3 NEVROJENOST IDEJ…………….…..…...……….….…….…….........60

5.1.4 MODUSI…………………………………………………….………....61

5.1.5 RELACIJE…………………………………………………….……….61

5.2 KONCEPT TELESA…………………………………………………...62

5.2.1 SUBSTANCA………………………………………………………….62

5.2.2 KVALITETE………………………………………………………......63

5.2.2.1 PRVOTNE oz. PRIMARNE KVALITETE………………….................64

5.2.2.2 DRUGOTNE oz. SEKUNDARNE KVALITETE.….….….….…..….......64

10

5.2.2.3 TERCIARNE KVALITET……………………....................................65

5.3 IZMUZLJIVA SUBSTANCA………………………………………….65

5.3.1 SAMOOBSTOJEČNOST SUBSTANCE…………………………...............66

5.3.2 SUBSTANCA IN ČUTNI PODATEK……………………………………...67

5.3.3 IDEJE, KI GREDO "SKUPAJ"……………………………….………..…68

5.3.4 PROBLEM KLASIFIKACIJE………………………………………..…..69

5.3.5 BERKELEYEV NAPAD NA SUBSTANCO……………………..................70

5.4 KVALITETE TELES NA ZATOŢNI KLOPI………………………..72

5.4.1 BERKELEYEV NAPAD NA PRIMARNE KVALITETE……………………77

5.4.2 DETERMINIRAJOČE - NEDETERMINIRAJOČE

KVALITE…………………………………………………………..….79

5.4.3 MIKRO – MAKRO RAZLIKOVANJE..……………………………….….80

5.4.4 ANTIČNA DILEMA INDIVIDUALNO – PARTIKULARNO………………..82

5.4.5 KAJ SO SEKUNDARNE KVALITETE?......................................................84

5.5 KORPUSKULAREN KONCEPT ZUNANJE REALNOSTI...……...87

5.5.1 ČUTNOST…………………………………………………………......87

5.5.1.1 GRAVITACIJA……………………………………………………..90

5.5.1.2 SUNEK..….……………………….….….…………………………92

5.5.1.3 KOHEZIJA DELCEV…...………...…………………………...........93

5.5.2 DILEMA »REALNE ESENCE«…………………………………..........94

5.6 BOŢJE POSREDNIŠTVO……………....…….………………………..96

6. SUBJEKTOVO IZKUSTVO REALNOSTI…………………..…...98

6.1 REPREZENTATIVNI KONCEPT REALNOSTI…………………..102

6.2 TANČICA PERCEPCIJE...……………….….……….…….….….….109

7. DILEMA EMPIRIČNE VEDNOSTI…….….….…….…..………..114

7.1 LOCKOV PRISPEVEK K ZNANOSTI...…........…….….…..…….….117

8. ZAKLJUČEK……………………………..…………………………….120

9. SEZNAM CITATOV…………………………………………………..122

10. VIR…………………………………………….…………………………130

11. LITERATURA…………………………………….....…...…....………130

11

1. UVOD

Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da je bila uganka o biti naše eksistence in

pomenu njene udeleţbe v sliki ţivljenja, najzgodnejša in hkrati najpomembnejša

od vseh, kar jih je kdaj bilo. Od interpretacij in tolmačenj tega misterija so bila

odvisna ne samo ţivljenja ljudi, ampak usoda celotnega človeškega kozmosa.

Interpretacija teh skrivnosti je urejala stvarnost oz. realnost sveta in s tem

povezani red bivajočega. Sprašujemo se torej po podobi sveta, oz. realnosti,

katero človek izkuša in doţivlja, zato človeka tudi označujemo kot empirično in

racionalno bitje. Človekova realnost je pogojena z empirijo in racionalizacijo te

izkušnje, iz česar sledi, da »jaz« doţivlja svet kot nekaj zunaj sebe in hkrati kot

nekaj znotraj sebe. Ta distinkcija je nenehno ponavljajoči se vzrok sporov v

zgodovini filozofije, saj se takoj izpostavi vprašanje, kaj oz. kje je ločnica med

subjektivnim in objektivnim realnim. Ali je realnost takšna, kot jo empirično

zaznavamo in dojemamo, ali je zgodba drugačna, skrita našim empiričnim

spoznavnim zmoţnostim?

Do zdaj smo na vprašanje, kaj je realnost, odgovorili iz dveh zornih kotov.

Objektivna realnost zagovarja stališče, da je svet zunaj nas nekaj

samoobstoječega, nekaj neodvisnega od človeka, nekaj, kar se ravna po svojih

zakonitostih. Danes te zakone uvrščamo pod domeno naravoslovne znanosti,

nekateri pa jo opredeljujejo kot boţje stvarstvo. Torej dana objektivna realnost

nasplošno zagovarja tezo, da so zunaj človeka stvari in sile, ki jih ne zaznava in

razume, so mu nedosegljive na prvi pogled. Vendar človek je iznajdljivo bitje, pri

čemer si pomaga tako z empirično induktivno metodo, kot racionalistično

deduktivno metodo. Teţava je le v tem, da obe razkrivata dejstva, ki nakazujejo,

da se subjektova realnost razlikuje od objektivne.

Dolgo je v zgodovini filozofije in znanosti veljajo prepričanje, da subjekt lahko

spoznanje o objektivni realnosti »a priori« doseţe le po racionalni poti, saj le ta

nudi dokaze gotovosti. Antična grška civilizacija kot nosilka evropske kulturno -

duhovne dediščine je takšna in podobna vprašanja postavila v središče svoje

pozornosti. Tam nekje v 7. stol. pr. n. št. so v grških kolonijah Male Azije bogati

intelektualci iskali bolj racionalne odgovore na vprašanja povezana z realnostjo. Z

12

vsemi odkritimi dilemami v metafiziki realnosti so zasloveli. Tisti v kozmološkem

obdobju pa so iskali prapočelo ali t.i. arche. V upanju, da bodo odkrili prvo snov,

iz katere je nastalo vse, je Demokrit (460 – 370 pr. n. št.) trdil, da je

materialistična ta realnost, saj sestavljena je iz atomov. Poljudnoznanstveno

gledano je pravilno domneval, da je zunanji svet neskončen niz atomov. Grški

naravoslovni filozofi so opazovali in domnevali v pravo smer, vendar so s svojo

tehnološko zaostalostjo teţko kaj objektivno dokazali. Platon (428/427 – 348/347

pr. n. št.) in Aristotelj (341 – 270 pr. n. št.) h klasifikaciji realnosti dilemno

relacijo med fizičnim (materialnim) ter psihičnim (nematerialnim) dodata.

Filozofska dediščina Platona sporoča, da so ideje predmeti uma, s čimer jim je bil

podeljen ontološki status, da so vse stvari na Zemlji, ki jih zaznavamo s svojimi

čutili, zgolj posnetki ali odsevi nekih praoblik ali pravzorcev. Praoblike pa so

dostopne zgolj umski spoznavi, ki je osvobojena nezanesljivih čutil telesa. Tako

ideje postanejo realne bitnosti, na katerih imajo stvari čutnega sveta zgolj deleţ.

Ţe Platon dodobra zmede srednjeveške sholastične mislece s svojimi vprašanji.

Aristotel kot soodgovorni v zmedi sholastične misli doda svoj deleţ o psihičnem

in fizičnem, kot kritiko, naperjeno zoper mnenje svojega mentorja. Aristotel

postavi, nasproti platonistični ideji pojem substance. Tako je nastala ločitev med

substanco (bitnost) in akcidencami (kvalitetami). Ozirajoč na to dvoje je nastala

znanstvena delitev, ki je v veljavi še danes. Aristotel si je prizadeval vzpostaviti

strogo znanstveno obdelavo vseh območij bivajočega. Kot začetnik znanstvenega

diskurza je prišel do pravilnega sklepa, da bistvo neke stvari lahko zapopademo

kot enotnost snovi (materija) in forme (oblika) in da materija ne more eksistirati

brez forme. Platon je trdil, da je ideja realna bitnost, posamezne stvari pa so

takšne le, če so udeleţene na njej. Aristotel pa nasprotno pravi, da je realna bitnost

posamezna stvar, ideje pa so odvisne od nje. Tako idejam odvzame neodvisen

obstoj od posameznih stvari. V oči nam pade dilema realnosti, postavi se

vprašanje, ali subjektova realnost pogojuje fizično ali je prav nasprotno.

Zaključimo lahko, da je grško antično zakladnico vednosti, nastalo na metodi

opazovanja in drţavljanski pravici svobodomiselnosti, odkrila evropska

srednjeveška sholastična filozofija. Da srednjeveška filozofija ni uspešno razrešila

uganke realnosti, je razvidno iz dejstva, da bog dandanes postaja vse bolj

13

atomistično ateističen. V novoveški filozofiji se je vprašanje po klasifikaciji biti

umaknilo v ozadje, vprašanje po smislu »biti« se je zdelo odvečno, saj je »bit«

postala najsplošnejši, zato pa tudi najbolj prazen pojem, ki je kot tak

»nedefinirajoč«. Izraz »bit« je postal nekaj samoumevnega.

V filozofiji humanizma in renesanse človek ponovno postane center vesolja. Kar

je v zgodnjem srednjem veku postala ustaljena tradicija v morali in znanosti, se je

izkazalo kot teoretično in empirično negotovo. Zaradi novih spoznanj

naravoslovnih znanosti je bilo treba najti nove temelje, na katerih bo mogoče

zgraditi zanesljivo vednost. Ne postavlja se več vprašanje kaj je realnost, temveč

po metodi vednosti o realnosti, kako jo je moč spoznati, da bomo dosegli gotovost

vednosti. Zaradi splošne veljavnosti je filozofija našla merilo in vzor metode v

matematiki, katero opredeljujemo pod domeno racionalizma. Začetnik

racionalistične filozofije je bil ţe Platon, vendar je ta šele v Descartesovem času

dosegla pravo zrelost, k čemur je največ pripomogel takratni boj med religijo in

znanostjo. Zaskrbljen zaradi moţnosti, da zlobni demon preprečuje spoznati

resnico po empirični poti, se je filozof Rene Descartes (1596 – 1650) zatekel k

razumu in poskušal svoj obstoj dokazati na racionalističen način. Kar mu je tudi

uspelo. Metoda dvoma ga je postavila pred sklep, da se je spoznal kot »mislečo

stvar« (res cogitans), kateri nasproti stoji razseţni stvarni svet (res extensa).

Njegov doprinos k metafiziki je vpliv na vse kasnejše razprave o mentalnem in

fizičnem oz. t.i. problematika odnosa duha (duhovna nematerialna substanca) in

telesa (neduhovna materialna substanca), kar postane bistven del uganke o

realnosti v zgodovini filozofije. Torej, naša uganka, zastavljena ţe v pradavnini,

stoji še danes pred nami in še zmerom išče odgovore na zastavljena vprašanja.

Mislec Descartes res jasno dokaţe, da je pojavni svet fizičnih predmetov

problematičen, ker ''jaz'' misleča stvar, ki je definirana z zmoţnostjo izvajanja

določenih duševnih operacij, po empirični poti ne pride do gotove vednosti o

realnosti pojavnega sveta, saj je »pojavna« subjektivna realnost plod empirije, s

katero se da zlahka manipulirati. V svetu filma sta tole nazorno prikazala brata

Wachovski v svojem prvencu »The Matrix«. Uresničilo se je, česar Descartesa

najbolj strah je bilo. Subjektova realnost je zgolj navidezna simulacija.

14

Temu prepričanju se je zoperstavil angleški filozof Johne Locke (1632-1704).

Zasluţil si je zmagoslavje iz dveh predpostavk. Prvič: brez empiričnih zmoţnosti

ne bi mogli sploh ničesar zaznati in posledično spoznati. Drugič: zunanji svet je

stvaren, je vzrok stimulacije, posledica česar je zaznava, ki v končnem

izkustvenem stanju pomeni razumsko spoznanje. Iz česar jasno sledi, da je čutnost

medij med zunanjim svetom in »jazom« in poteka tako na notranjem kot

zunanjem nivoju. Med zunanjo objektivno realnostjo in notranjo subjektivno

realnostjo torej mora nujno obstajati povezava. Kakšna je narava te empirične

povezave, to je zanimalo Locka. Verjetno je še njega pretreslo spoznanje, kar je

odkril. S tem se je zapisal med velike ume metafizike. Kakšna je subjektova

izkušnja realnosti, pa pripoveduje empirist Johne Locke.

15

2. JEDRO

Slika 1: John Locke (1632 – 1704 n. št.)1

se je rodil 28. avgusta 1632 v manjšem podeţelskem naselju Wrington blizu

Bristola v grofiji Somerset. Locke je odraščal in ţivel skozi eno najbolj izrednih

stoletij angleške politične in intelektualne zgodovine. To je bil čas konfliktov, ne

samo med krono in parlamentom, ampak tudi med protestanti, anglikanci in

katoliki, zaradi česar je l. 1640 prišlo do drţavljanske vojne. S porazom in smrtjo

Karla I. se je začelo obdobje protektorata Olivera Cromwella, kar je pomenilo

ukinitev nekaterih pomembnih vladnih institucij, vključno ukinitev monarhije,

lordske hiše in anglikanske Cerkve. Po smrti Cromwella je pod vladavino Karla

II. sledila obnova monarhije. To obdobje je trajalo od 1660 do 1688 n. št.

Označeno je bilo z nenehnimi spori med krono in parlamentom ter z diskusijami o

verski strpnosti. S slavno revolucijo l. 1688 n. št. je parlament pregnal kralja

Jakoba II. in ga nadomestil z njegovim zetom Viljemom Oranskim III.2

Oče Johna Locka je bil drţavni odvetnik, ki se je v začetni fazi angleške

drţavljanjske vojne bojeval na strani puritancev. Očetov poveljnik Alexander

16

Popham je kot pokrovitelj mlademu Locku omogočil pridobiti odlično

izobraţevanje. Leta 1647 n. št. je Locke odšel v Westminster School v Londonu.

Tam je uţival status kraljevega štipendista. Štipendisti so bili majhna skupina

posebnih fantov, ki so imeli privilegij, da so ţiveli v šoli in se kot štipendisti

pripravljali na kandidaturo za Christ Church Oxford ali Trinity College

Cambridge. Te kandidature so veljale za pravi izziv, saj je šlo za konkurenčne

sprejemne procese, ki so veljali v angleških šolah tistega obdobja. Locku ni uspel

izziv vse do leta 1650.3

V starosti dvajsetih let je jeseni leta 1652 zapustil šolo Westminister, ter odšel v

šolo Christ Church, ki je veljala za eno najpomembnejših na Oxford univerzi.

Izobraţevanje na Oxfordu je bilo srednjeveško. Pogovori s tutorji so potekali v

latinščini, izobraţevali pa so se predvsem na predmetnem področju logike,

metafizike in klasičnih jezikov. Po zaključenem šolanju l. 1656 je na Oxfordu

nadaljeval svojo poklicno kariero. Ţe za časa študija in učiteljevanja na Oxfordu

vse do l. 1677 se je seznanil s tremi takrat glavnimi miselnimi tokovi v Angliji: s

tradicionalno sholastiko, ki je še "kraljevala" v univerzitetnem ţivljenju, s

pisateljskim krogom platonistov iz Camebridga in z intelektualno najvitalnejšim

kartezijanskim racionalizmom, ki se je na otok širil s kontinenta. Ker na Univerzi

v Oxfordu ni bilo mesta za intelektualne inovatorje, je ţe med študijem preusmeril

pozornost na razvijajočo se znanost in zato študiral še medicino in kemijo. Med

drugimi se je seznanil tudi z Boylom in bil sprejet v Kraljevo druţbo (ang. Royal

Society), ki je začela delovati prav na Oxfordu s prihodom Johna Wilkinsa (1614

– 1672). Skupina okoli Wilkinsa je predstavljala jedro eksperimentalne filozofije.

Društvo, ki je zraslo iz neformalnih srečanj, se je po restavraciji monarhije

preselilo v London in je l. 1660 z listinami Charlesa II. pridobilo status uradne

institucije. Društvo se je videlo kot kontrast dogmatični/aristotlijanski tradiciji, ki

je prevladovala na univerzah. Namen druţbe je bil raje raziskovati naravo kot

branje klasičnih tekstov, zato so kot metodo znanstvenega raziskovanja

uporabljali opazovanje in eksperiment. Po odhodu Wilkinsona je novi vodja

skupine znanstvenikov na Oxfordu postal Robert Boyle (1627 – 1691). Bil je tudi

znanstveni mentor Locka. Boyle je s pomočjo svojega pomočnika Roberta Hooka

(1635 – 1703) zgradil zračno črpalka, ki je privedla do oblikovanja Boylovih

17

zakonov in barometra kot vremenskega pokazatelja. Sklepa se, da je od Boyla

prevzel nauk o atomizmu oz. t.i. korpuskularno teorijo ali podobo sveta. Torej bi

naj Lockova terminologija primarnih in sekundarnih kakovosti izhajala iz

Boylovega dela »The Origin of Forms and Qualities«. Odločilnega pomena za

Lockovo ţivljenje je l. 1666 bilo srečanje z lordom Ashleyem, kasnejšim grofom

Shaftesburyijskim, ki je bil tam zaradi zdravstvenih teţav. Locke je nanj s svojim

medicinskim znanjem in intelektualno razgledanostjo napravil vtis, zato ga je

Lord Ashley zaposlil kot svojega osebnega zdravnika, sekretarja in raziskovalca.

Tako se je Locke znašel v središču angleške politike med leti 1670 in 1680, saj je

postal drţavni uradnik, zadolţen za zbiranje informacij o trgovini v kolonijah.

Zaradi političnih sprememb, ki so grofa in Locka skupaj z njim privedle v

nemilost, se je moral dvakrat odpraviti v izgnanstvo. Za časa tri letnega bivanja v

Franciji, se je seznanil z vodilnimi filozofskimi deli t.i. racionalistične smeri,

kamor prištevamo tudi misli racionalista René Descartesa. Leta 1683, ko je grof

Shaftesbury sodeloval v uporu proti vzponu katoliškega kralja Jakoba II. na

oblast, sta se Locke in grof morala umaknila na Nizozemsko, kjer sta nekaj časa

ţivela pod laţnimi imeni, da bi se izognila ekstradiciji. Grof je na Nizozemskem

umrl, Locke pa je v tem obdobju napisal svoj »Esej o človeškem razumu« in

politične spise »Pismo o strpnosti« ter »Dve razpravi o vladanju«.

Locke je med drugim prebral delo Isaaca Newtna (1643 – 1727) imenovano

»Principia Mathematica Philosophiae Naturalis«; medtem ko je bil v izgnanstvu

na Nizozemskem. Locke in Newton sta se spoprijateljila po Lockovi vrnitvi iz

Nizozemske l. 1688. Po vrnitvi v Anglijo je Locke stanoval na podeţelju v kraju

Oates v Essexu. Ni ostal dolgo politično neaktiven. Leta 1696 je bil ponovno

povabljen k sodelovanju v t.i. trgovski odbor, ki je urejal vse od domače in

mednarodne trgovine, do oblasti v kolonijah. Vendar je aktivno sodelovanje

prenehalo ţe po štirih letih zaradi hudih napadov astme v nevzdrţnem

londonskem zraku. Po upokojitvi se je vrnil v Oates, kjer je domoval vse do smrti

v nedeljo, 28. oktobra 1704.4

Za boljše razumevanje Lockove misli je nujno, da razumemo čas, v katerem je

ţivel. Z objavo Galileovega odkritja o treh lunah, ki kroţijo okrog Jupitra, se je

18

razplamtel boj med religijo in znanostjo. Z javnim priznanjem pravilnosti

heliocentričnega sistema, da se Zemlja vrti okrog Sonca, ki miruje v središču

vesolja, je bila ogroţena avtoriteta Cerkve v zvezi s podobo, ki jo je imel človek o

sebi. Tako je človekovo ţivljenje ponovno pridobilo ključno vlogo v vesolju,

človek ni bil zgolj naključen opazovalec dogodkov, ampak je svet ponovno

oblikoval.5

Znanstveni napredek je pogumno trkal na vest Cerkvene inkivzicije. Antične

dileme so bile mejišče znanstvene logike srednjeveške misli. Zaradi teologije je

sholastika lahko predstavljala znanost v srednjem veku. Vendar bolj ko so

empirične metode postajale javno koristne in je vstopila naravoslovna filozofija

pod deţnik »znanosti«, večji in ognevitejši je bil pritisk Cerkve. Strah pred

»pravico« katoliške Cerkve je bil zelo velik. Za primer lahko vzamemo

Descartesa, ki je zakone naravoslovja podredil boţji a priornosti.6

To za naše razumevanje izkustva realnosti nosi predvsem dvojno implikacijo. Na

eni strani imamo vprašanje, kakšen je zunanji svet, ali je zunanja stimulacija na

naša čutila oz. v posledični spoznavni fazi na naš razum, materialne ali duhovne

(boţje) substančne narave? Po drugi strani pa se moramo vprašati, kakšna je

potem naša bit, saj je človek, kot je ugotovil Descartes, hkrati tako duhovna kot

razseţna bit. Nezmoţnost pojasnitve obeh implikacij je za sabo prinesla več

vprašanj in zmede kot gotovih znanstveno ”dokazljivih“ odgovorov.

Vendar so v tistem času materialistične teorije začele vse bolj napadati in

izpodrivati tradicionalno stališče Cerkve o tem, da obstajata dve različni

substanci, fizična in mentalna oz. duhovna. Vsem je bilo skupno, da snov vsebuje

aktivne vzročne principe, tj. da lahko povzroča druge dogodke, zaradi česar

postane prej mrtva snov aktivna sila v naravi. Materialisti so trdili, da je telo

razseţna stvar z obliko, poloţajem, gibanjem in sposobnostjo delitve, mišljenje pa

nastane iz telesa. Ker pa se je Cerkev zbala, da takšno poveličevanje materialne

substance zmanjšuje pomen duhovne, je katoliška Cerkev vse, ki so razmišljali

izven okvirjev cerkvenih dogem, označila za krivoverce oz. ateiste, kar je v tistem

času veljalo za smrten greh.7

19

To, da je zunanji svet boţja simulacija, je zagovarjal tudi član angleške

empiristične tradicije, irski škof George Berkeley (1685-1753). Kot škof se je

ukvarjal z medicino. Bil je prepričan v zdravilno moč »katranske vode« in

zagovarjal je hipotezo, da je »sodobna« znanost povzročitelj ali vsaj podpornik

svobodomiselstva in ateizma. Čeprav Berkeleya prištevamo med angleške

empiriste, je njegovo delo usmerjeno zoper njegovega empirističnega

somišljenika Johna Locka. Berkeley je uvidel, da je posledica Lockove

empiristične filozofije in Newtonove mehanistične fizike ateizem. Vsej tej

filozofiji in znanosti je nasprotoval v imenu religije in svojega imaterializma,

čeprav doseţkov znanosti ni zanikal, ampak samo relativiziral njihov spoznavni

pomen. Izhodišče Berkeleyeve filozofije je na eni strani kritika Lockove

spoznavne teorije, na drugi strani pa mehaničnega atomizma oz. koncept

korpuskularne fizike. Berkeley je tako skušal spodbiti temelje novoveške fizike,

saj je Newtonova fizika zgolj matematični model, ki koristno zvaja pojave na

splošna pravila ali zakone, vendar ne more zadevati narave ali bistva stvari,

zaključi Berkeley. Berkeley sodi med tiste filozofe, ki so skušali filozofsko

ubraniti religijo, dokazati Boga, hkrati pa postaviti nasproti teoretskemu mišljenju

»zdravo pamet«. Njegovi spisi so dragocen prispevek pri razkrivanju filozofskih

dilem novega veka in kako je empiristična filozofija odgovorila na zahteve

novega časa. Zanimanje za njegovo filozofsko misel je posebej zraslo v 19. stol.;

napredovalo je v fenomenalizem, empiriokriticizem in tudi moderno relativistično

fiziko.8

Vendar je potencialna moč eksperimenta, katerega namen ni testirati

predvidevanja, ampak razkriti fundamentalne principe, lomila cerkveni odpor do

nove zavesti. Takratna naravoslovna znanost se je začela zanašati na

eksperimentalno dokazovanje, kar pomeni, da vednost ni več le hipotetični

konstrukt dogmatične ontologije, temelječe na logični nujnosti oz. potvorjeni

matematični dedukciji.9

Za intelektualce, kakršni so Thomas Hobbes (1588 – 1679), ki prvi v

materialistično metafiziko prevede atomistične hipoteze takratnih fizikov, ter

Francis Bacon (1561 – 1626), Galileo Galilei (1564 – 1642) in seveda Robert

20

Boyl (1627 – 1691), Lockov mentor, je eksperiment pomenil gonilo vednosti

znotraj naravoslovne znanosti. Ta pristop je bil tisti, ki je spravil tretjega člana

angleške empiristične tradicije Davida Huma (1711 – 1776) do problema

indukcije.10

Prepričanju, da je izkustvo realnosti oz. boţjega stvarstva le duhovne narave,

se je zoperstavil tudi naravoslovni filozof John Locke. Kar pomeni, da se je Locke

opredelil kot zagovornik koncepta materialne substance v smislu, da se je bog

poigral z materialno substanco pri svoji sedem dnevni kreaciji univerzuma.

Za razpravo o tem, kakšno je razmerje med duhom in telesom, pa je pomemben

zaradi predloga, saj je telesu pripisal sposobnost mišljenja, zaradi česar je postal

tarča številnih napadov s strani takratnih »cerkvenih filozofov«. Ugovor Cerkve

zoper takratnemu materializmu izhaja iz predpostavke, da obstoj lastnosti zahteva

tudi obstoj substance, iz katere nastane mišljenje, kar pomeni, da ne more nastati

iz snovi, tj. substance, ki nima v svoji naravi ničesar mentalnega. To posledično

pripelje do sklepa, da je mišljenje moralo nastati iz ničesar. Nekaj pa ne more

nastati iz ničesar, zato je snovi nesmiselno pripisovati moč, da proizvede

mišljenje. Prezir cerkvenih velemoţ si je Locke zasluţil z rešitvijo, da snov ni

sama po sebi misleča stvar, ne izključuje pa moţnosti, da jo je s sposobnostjo

mišljenja mogoče opremiti, ali z Lockovimi besedami:

„Imamo ideje snovi in mišljenja, ali morebiti ne bomo nikoli sposobni vedeti,…,

ali ni podelila Vsemogočnost katerim snovnim sestavom, ki so prikladno

ustrojeni, moči zaznavati in misliti /…/.” (Locke, 1925:77)

Revolucionarnost omenjenega predloga se kaţe v prepričanju, da bi bilo za Boga

to vsemogočno, večno misleče bitje moţno, da doda sistemu snovi moč mišljenja,

kar po njegovem ni samo logična, ampak tudi realna moţnost, ki naj bi jo sprejeli

glede na naše omejeno znanje o snovi in duhu.11

Zato Lockovo intelektualno širino lahko razumemo iz dveh zornih kotov: prvič

metodičnega pristopa k razumevanju naravoslovne znanosti ter konceptov

indukcije in znanstvene vednosti. V svoji znanstveni naravnanosti po

demonstrativni in gotovi vednosti deli svoje ideale z aristotelianci ter kartezijci.

Vendar pa ima zelo progresivno stališče, saj človeško vednost podredi širini čutne

21

percepcije. S takšnim početjem je razvil epistemološko osnovo za novo

eksperimentalno filozofijo.12

Kot je bilo indicirano, je eksperimentalen pristop ozadje Lockovega koncepta

vednosti, kar v njegovi filozofiji pomeni izmeriti in preučiti lastne sposobnosti ter

to znanje razširiti na človekovo razumevanje sebe in sveta. Zato je v ta namen

opravil oz. naredil klasifikacijo stvari, ki zadevajo univerzum subjekta in njegov

um. Vendar mnogi Lockov pesimizem glede širine vednosti razumejo kot dvom v

znanstveno podlago naravoslovne znanosti, čeprav, splošno gledano, je imel prav.

Subjektova izkušnja realnosti razkriva omejenost spoznavne zmoţnosti duha pri

odkrivanju objektivnih zakonitosti zunanje realnosti.13

Iz tega namena je v Londonu leta 1690 izdal delo »Esej o človeškem razumu«.

Delo ima korenine v stremenju preizkusiti človeško spoznanje s preiskovanjem

človeških idej. Posplošeno rečeno je delo zastavilo cilje in predmet raziskovanja

celotnemu obdobju imenovano angleški empirizem. Splošne skupne značilnosti so

torej sledeče:14

Preiskati izvor idej in poti, kako razum pride do njih.

Kako razum doseţe spoznanje po teh idejah, ter gotovost in obseg spoznanja.

Vsi empiristi priznajo omejenost spoznanja.

Glede na to zdravniku Locku pripisujemo naslednje predpostavke:15

1. V idejah ni vrojenih pojmov.

2. Izkušnja je tako zunanja (čutnost) kot notranja (refleksija).

3. Dosledno razširja Descartesovo in Hobbesovo mnenje, da si čutnih kvalitet

(drugotne kvalitete), kot so barva, zvok, itd. ni mogoče misliti kot lastnosti

stvari samih po sebi, ampak le kot subjektivne učinke.

4. Prvotne kvalitete, kot so velikost, oblika, število, poloţaj in gibanje je

mogoče misliti kot lastnosti stvari.

5. Sestava tega tvori človeško mišljenje, zato je strogo demonstrativna veda

le v razmerah naših idej, ne pa stvari; kajti substanca je nam, neznani

nosilec cele vrste lastnosti.

22

6. Čista resnica za nas ne tiči v ujemanju naših idej s stvarmi, ampak v

ujemanju po izkušnji pridobljeih idej med sabo.

Torej, če povzamemo, filozofija Johna Locka je bil poskus filozofsko osvetliti

implikacije razvoja znanosti 17. stoletja. Če pomislimo, da je bil velik prijatelj

Isaaca Newtona, je ţe vnaprej jasno, da je skušal utemeljiti takrat dominanten

znanstveni koncept realnosti imenovan korpuskularna teorija. Gre za

materialistično interpretacijo sveta oz. mehanično urejeno naravo. Torej, struktura

realnosti je korpuskularna, se pravi, da so materialne stvari sestavljene iz

''nečutnih delcev'', ki delujejo mehansko (s trkom) na naše čutne organe ali čutila.

Lockova filozofija znanosti je večinoma sestavljena iz metafizičnih in

epistemoloških stališč o (materialni) substanci in njeni moči. Glede na razdelitev

kvalitet Locke v skladu s tradicijo nadaljuje, da mora pod kvalitetami biti njihov

nosilec. Tako je ločil med materialno in duhovno substanco. Substanco je določil

kot nekaj, čemur pripadajo kvalitete, vendar je bila to zanj zgolj hipoteza, saj sta

obe substanci sami zase nespoznatni, sta »neznano kaj«. Locke z delitvijo kvalitet

zastavi dilemo vprašanja pravega, resničnega spoznanja zunanjega sveta in

kriterija razločevanja primarnih in sekundarnih kvalitet samih. Locke tega ne

razreši, pravi pa, da na podlagi spoznavnoteoretskih dokazov o zunanjem svetu

lahko o zanesljivosti zunanjega sveta, trdimo le z ''verjetnostjo''. Ob takih

zaključkih v Eseju, kjer Locke sam prizna nevednost oz. izpostavi pomankljivosti,

začutimo njegovo skepso tudi do korpuskularne teorije.16

Do sem je bilo govora o subjektovi izkušnji realnosti na zunanjem nivoju. Kako

natančno jo je Locke opredelil in v katere teţave je pri tem zabredel, bo več

govora v nadaljevanju. Omenili smo, da subjektova izkušnja realnosti poteka tudi

na notranjem nivoju, kar epistemološko gledano pomeni spoznanje. Filozof dr.

Ludvik Bartelj bi na tem mestu rekel: „Locke uči, da človek nima vrojenih idej,

ampak le pridobljene. Duša je kot nepopisan bel list papirja (tabula rasa), ki ga

polni pisava izkustva.”17

Takšno izpeljevanje je angleški empirizem postavilo zoper takrat uveljavljen

francoski racionalizem, saj so empiristi trdili, da je vir vednosti izkustvo,

racionalisti pa, da je to razum. Locke izzove stališče racionalistov z izjavo: „Med

23

nekaterimi ljudmi je dognano mnenje, da so v razumu gotova prirojena načela,

neki prvotni pojmi, znaki, vtisnjeni v človeškega duha, ki jih dobi duša v svojem

prvem bitju in jih prinese s seboj na svet. Zadostovalo bi prepričati čitatelje brez

predsodkov o neresničnosti te predpostavke, če bi jaz samo pokazal, kako

doseţejo ljudje zgolj po rabi svojih naravnih zmoţnosti vse spoznanje, ki ga

imajo, brez pomoči kakih prirojenih vtiskov in morejo priti do gotovosti brez

kakih takšnih izvirnih pojmov in načel.” (Locke, 1924: 13-14).18

Locke je s takšnimi predpostavkami dodobra razburkal takratno ontološko

filozofsko sceno in utrl pot svojim naslednikom, ki se niso branili duha

popolnoma podrediti telesu.19

Kaj tole pomeni za Lockovo izkušnjo realnosti pa

več v nadaljevanju, kjer bomo opozarjali na novoveške dileme o vprašanju duha,

razumu, njegovem delovanju, predvsem pa o njegovem tolmačenju, kako poteka

izkustvo na notranjem nivoju.

24

3. LOCKOV KONCEPT IZKUSTVA

Glavno filozofsko delo empirista John Locka se imenuje Esej o človeškem

razumu. Kot smo ţe omenili, je filozof Locke z njim ţelel odgovoriti na dileme

novoveške filozofije, torej kako pride duh do spoznanja stvarnosti oz. realnosti.

Vsi angleški empiristi so zagovarjali tezo, da vse spoznanje tiči v izkušnji. Torej

predmet raziskav postane čutnost, ki kot medij med zunanjim predmetnim svetom

in notranjim »jazom« igra vlogo posredovalca, nujnega za spoznanje in vednost.

Če ţelimo razumeti, kakšna je vloga in pomen čutnosti za razumsko spoznanje

realnosti, moramo najprej razumeti, kakšen je Lockov koncept izkušnje, kar

najbolje ponazarja spodnja slika:

Slika 2: John Lockov koncept izkušnje

20

25

3.1 ČUTNOST – ZUNANJA IZKUŠNJA

Iz zgornje slike je razvidno, da sta za oblikovanje izkušnje potrebna dva

spoznavna nivoja. Iz tega razloga Lockovo izkušnjo delimo na zunanji (čutnost) in

notranji (refleksija) spoznavni nivo, kar pri Locku pomeni naslednje:

1. Duh ima za predmet spoznanja ideje.21

2. Vse ideje prihajajo iz čutnosti in preudarjanja oz. refleksije.22

Sklep:

3. Zunanje materialne stvari kot predmeti čutnosti in dejstvovanje našega lastnega

duha kot predmet preudarjanja sta ljudem edini izvor idej. Zunanji predmeti

opremljajo duha z idejami čutnih lastnosti, ki so vse tiste različne zaznave, ki se

proizvedejo v nas, duh pa opremlja razum z idejami svojih lastnih dejstvovanj.23

Najprej si bomo ogledali čutnost kot idejni spoznavni izvor. Čutnost sestavlja

pet čutil: vid, sluh, vonj, okus in dotik. V čutnosti igrata primarno spoznavno

vlogo vid in dotik. Čutnost Locke opiše na sledeči način:

1. Stvarna narava zunaj nas je urejena tako, da dejstvuje na naša čutila, kar v duhu

povzroča zaznavo, duh nanjo gleda in jo oceni. Locke jo poimenuje: ''pozitivna

ideja''. Posledica je privacija subjekta ali gole privacije na subjektih (ideje

vročine, svetlobe, barve, gibanja in mirovanja, itn.,..), odkoder naša čutila

izpeljujejo ideje.24

2. Čutnost je vrelec večine idej in je popolnoma odvisna od naših čutil.25

3. Torej, vir prvotnih idej čutnosti, so zunanja telesa in imajo svoj izvor v

čutilih.26

4. Čutila se pečajo s posebnimi čutnimi predmeti, ki spravljajo v duha posamezne

razločno zaznane stvari v skladu z razlikami dejstvujočih predmetov na čutila.

Te imenujemo čutne kakovosti (vročina, mraz, trdota, sladkost, itn.).27

5. Našim čutilom se kaţejo učinki, ki jih zmorejo naravna telesa proizvajati in te

imenujemo moči teles.28

6. Moţgani so sedeţ čutnosti.29

26

Dejstvo, da je primarni spoznavni proces na ravni čutnosti zaznava, potrjuje

naslednji Lockov argument: »Duša začne imeti ideje, ko začne zaznavati. Imeti

ideje in pa zaznavati je isto.«30

Zaznavanje ima pri Locku dvojni pomen. Ogledali si bomo, kaj pomeni zaznavati

in kako deluje, nato se bomo posvetili drugotnemu pomenu, ki ga bomo

obravnavali v poglavju notranja izkušnja. Torej na ravni čutnosti zaznavati

pomeni sledeče:31

1. Dejanski vstop kake ideje v razum po čutilih, tako dobimo čutnost in je prva

stopnja v spoznanju.32

2. Zaznavanje je samo tedaj, kadar duh sprejema vtise.

3. Pri goli zaznavi je duh večinoma trpen, kar pa zaznava, temu se ne more

izogibati, da tega ne bi zaznaval.

4. Bistvo zaznavanja je, da kakršne koli spremembe se izvrše v telesu, če ne

dospejo do duha, niso zaznane. Torej če se gibanje ne nadaljujejo do

moţganov, se v duhu ne proizvede ideja ugodja ali neugodja, v čemer je bistvo

zaznavanja.

5. Torej, kjerkoli je čut ali zaznava (mora biti dovolj intenzivna, vtisa se ne

zapazi, če ni dovolj krepkega delovanja na organ), se tudi dejansko proizvede

kaka ideja in je pričujoča v razumu.

Na tem mestu se nam takoj postavi vprašanje, kako deluje čutnost oz. kako pride

do zaznave. Na tole vprašanje Locke odgovarja:

1. Telesa zunaj nas dejstvujejo na naša čutila po neposrednem dotikanju, sunku

čutnih telesc. Različni sunki teh telesc prihajajo od različne oblike in gibanja,

zato proizvajajo v nas različnost občutkov, na primeru beline vidimo več

različnih odtenkov, kar pomeni več stopenj.33

2. Gibanje delcev, katera odskakujejo od teles, povzročajo v nas čutnost. Kar je na

predmetu: masa, oblika, število, tekstura in gibanje njegovih nečutnih delov, je

vzrok, da v nas nastajajo ideje.34

27

3.2 PREUDARJANJE – NOTRANJA IZKUŠNJA

Preudarjanje kot dejstvovanje duha je Locke razčlenil na sledeči način:

1. Drugi izvor idej je samo v preudarjanju in ima svoj vir v duševnih silah

zaznavanja, mišljenja, pameti, gibanja, itn.,.. To ''notranje čutilo'' Locke

imenuje preudarjane ali refleksija in zanj pomeni zaznavanje duha njegovih

lastnih operacij.35

2. Preudarjanje je torej drugi studenec idej – je zaznavanje dejstvovanj našega

duha, kako se peča z idejami, ki jih je dobil. To dejstvovanje opremlja razum z

drugo vrsto idej, ki se ne dajo dobiti od stvari zunaj nas. Tega se zavedamo; ta

izvir idej ima vsak človek v sebi, čeprav ni čutila zanje, ker nima ničesar

opraviti z zunanjimi predmeti.36

Kako deluje preudarjanje, pa je Locke razčlenil na sledeči način:

1. Zaznava je prva enostavna ideja preudarjanja, zato je zaznava prva zmoţnost

duha in nekateri jo obče imenujejo mišljenje.37

2. Zavest je zaznavanje tega, kar se človeku vrši v lastnem duhu.38

3. Spomin

3.1 Prva pomembna naloga spomina je skladiščenje idej. Sem prištevamo

procesa ogledovanja in pozornosti, kar pomeni, da se duh zaveda idej, jih

pretehtuje in pripravlja za shrambo v spomin; pozornost in ponavljanje

pomagata pritrditi ideje v spomin.39

3.2 Druga naloga je povrnitev idej v zavest, kar pomeni vrnitev ideje iz spomina

brez dejstvovanja zunanjega predmeta na čutila, torej spomin je moč duha

oţivljati ideje.40

4. Pamet

4.1 Pamet sluţi za razširjanje našega spoznanja in uravnavanja našega

pritrjevanja, kar je del naših razumskih zmoţnosti.

4.2 Pamet je bistroumnost in sklepanje; bistroumnost išče »posredovalne ideje«;

sklepanje pa jih spravlja skupaj v red, da razkrijejo zvezo v členu verige, kar

posledično razkrije resnico. To je zaznavna zveza med idejami, prisotna pri

vsakem koraku dedukcije, kar duhu pokaţe gotovo strinjanje ali nestrinjanje

28

idej. Kakor v dokazu pride do spoznanja odrekanja ali pritrjevanja.41

4.3 Kar pomeni, da duh lahko spreminja ideje, torej ima moč vplivati nanje.

Včasih se to zgodi po vtisu zunanjih predmetov na čutila, včasih pa po

odločbi svoje lastne izbire. Od tod ideja moči. Moč je le v oziru na

spremembo zaznavnih delov, torej v spremembi čutnih idej, saj duh ideje

tvorne moči dobiva jasneje od preudarjanja o svojih lastnih delovanjih kot od

zunanje čutnosti. Volja in razum sta dve moči, zato je moč tvorna in trpna,

namreč kot zmoţna povzročati ali kot zmoţna trpeti kako spremembo.42

4.4 Glavni opravek pameti je izdelovati sklepe z besedami.43

Kakšne naloge pa opravlja duh na epistemološki ravni preudarjanja, pa filozof

Locke pravi:

1. Glavna sposobnost duha je sestavljati, razstavljati, razločevati, primerjati in

odmišljati enostavne ideje v sestavljene. Pri tem početju je samovoljen, vendar

je pri tem še vedno omejen na enostavne ideje.44

2. Ni spoznanja brez razločevanja. K točnemu razločevanju idej najbolj prispevata

jasnost in določnost.45

3. Duh ideje primerja med seboj z ozirom na razseţnost stopnje časa, prostora ali

kake druge okoliščine, od česar je odvisna vsa tista številna zdruţba idej, ki jih

obsegajo relacije.46

4. Zmoţnost duha odmišljanja ali abstrakcije pomeni pretvorbo idej v obče. To se

stori tako, da se mislijo v duhu kot dejanske biti. To stori razum kot vzorce, da

je mogoče razvrščati dejansko bivajoče na genus in species. Zaradi te

sposobnosti smo pridobili sposobnost jezika. Pomeni, da besede stoje kakor

zunanji znaki naših notranjih idej.47

Zaključimo lahko, da je Lockov koncept izkustva dokaj pravilno zastavljen. O

pomankljivostih bomo govorili v naslednjem poglavju. Na tem mestu je zanimiva

Lockova trditev: »Imamo ideje, ki imajo svoj izvor tako v čutnosti kot v

preudarjanju in so skupne obema: to so obstoj, trajanje in število.«48

29

Govor je o sestavljenih modusih, ki so tvorba duha in na tem mestu je za nas

najpomembnejši modus trajanja. Zakaj? John Locke je na ta način tako potrdil

človekovo eksistenco. Argumentacija pa je sledeča:49

1. Naše ideje gredo v toku tako, da ena prihaja, druga odhaja brez nehanja. Kar za

Locka pomeni, da človek ima miselni idejni tok in ideje v razumu slede vedno

druga drugi. Posledica tega pa je:

2. Ideja zaporedja: ko mislimo, zaporedoma dobivamo v duha ideje, vemo, da smo

in to imenujemo bit ali nadaljevanje biti nas samih, torej gre za soobstoj z

našim mišljenjem.

3. Zato je trajanje trajajoča razseţnost. Ideje pa ne dobimo od delov prostora,

ampak od trajajočih in vedno gibajočih se delov zaporedja; njeni enostavni

modusi (načini) so njene različne daljave, npr. ure, dnevi, leta, čas, večnost,

itd.,.. in razlog tiči v izkušnji.

Med ideje, ki imajo svoj izvir tako v zunanji kot notranji izkušnji, pa prištevamo

tudi ideje jezika. Locke pojasni zakaj:

1. Človek ustvarja razčlenjene glasove, t.i. besede. Človek je sposoben te glasove

rabiti kot znamenja notranjih misli in jih spreminjati v znake idej. Tako so

nastala občna imena. Ena beseda pomeni mnoţico posebnih biti, t.i. čutnih idej

in tiste, ki ne spadajo pod čutno spoznanje, so vzete od dejstvovanj čutnih

stvari, toda obrnjene na moduse mišljenja.50

2. Besede so čutna znamenja, ki so potrebna za občevanje. Besede so čutni znaki

idej, ideje pa, za katere stoje, so njih pravi in neposredni pomen. Besede

označujejo realnost stvari, kakršne so v dejanskem ţivljenju, ne samo o lastnih

mislih. Besede lahko vzbujajo ideje.51

3. Imena enostavnih idej izraţajo dejansko bit in imensko bit.52

4. Imenska bit je odmišljena ideja in vsebuje vse, kar je tej stvari bistveno, določi

vrsto in je znamenje za vrsto, zato sloni na dejanski biti.53

5. Imena namešanih modusov in relacij so izum razuma.54

6. Modusi glasov - vsaka razčlenjena beseda je različna predrugačba

(modification) glasov, kar proizvede sestavljeno idejo tega, kar se imenuje

napev.55

30

3.3 POMANKLJIVOSTI EMPIRISTIČNE IZKUŠNJE

Filozof John W. Yolton v članku Lockov koncept izkustva pravi, da je

empiristični program bil narejen, da pokaţe, da vso »zavedno« izkustvo izhaja iz

nezavednega srečanja z okoljem in vsa intelektualna vsebina (koncepti, ideje)

izhaja iz zavedne izkustvene komponente. Nekateri empiristi so trdili, da je

izkustvo poročilo o svetu. Strogi empirizem bi zavrgel to trditev, saj se postavi

vprašanje, koliko izkustvo res pripomore, prispeva k védnosti o zunanjem svetu.

Zato je treba ločiti naravo izkustva (struktura, relacije in vsebine) od razlag

izkustva. Locke je hotel pokazati, kako izkusimo svet, Hume je ţelel pokazati,

kako izkustvo omeji validnost konceptualne vsebine na določene vrste idej,

izločujoč ostale. Vsak opis izkustva je torej takojšnja konceptualizacija izkustva,

saj mora biti narejeno na reflektivni stopnji. Opis mora biti natančen popis, kako

organizem izkustvo spravi v zavest.56

Na tem mestu se lahko vprašamo, kje lahko iščemo zavest. Vprašanje bo razrešila

filozofska zakladnica antične Grčije, kjer so dušo imeli kot gibalno in ţivljenjsko

počelo. Koncept duše kot entelehije telesa je razvil Aristotel. Torej duša je vzrok

in nosilec ţivljenja, duh, v psihološkem pomenu, pa je označeval tisto področje

duše, ki se je manifestiralo kot proces mišljenja oz. kot razum. Še preden se

poglobimo dalje v epistemološko teorijo, kamor štejemo izkušnjo, moramo beţno

izpostaviti dilemo, ki je med drugim zgodovinsko zaznamovala epistemološko in

ontološko področje filozofije. To je dilema, ali je duša smrtna, kar so zagovarjali

atomisti, oz. ali je duša kot nematerialna tvorba nesmrtna, kot so predvidevali

pitagorejci. K tej zagati je filozof Réne Descartes dodal še dilemo odnosa med

telesom in dušo, kar se je v zgodovino filozofije zapisalo kot dilema dualizma.57

Dilema duha in telesa, torej kakšna je relacija med mentalnimi in fizičnimi

lastnostmi ali kakšna je relacija med našim mentalnim ţivljenjem in fizično

naravo našega bivanja, lahko trdimo, da še danes ni rešena. Gre za iskanje takšne

relacije med duhom in telesom, ki bo sposobna ohraniti tako vzročno učinkovitost

mentalnih lastnosti kot tudi fizično razlago psihičnih procesov, kar danes

označujemo s pojmom mentalna vzročnost.58

31

Locke se tega problema loti, vendar ga hitro odpravi, kar je moţno kaj hitro

opaziti v Eseju, ko mišljenje, kar enači z zaznavanjem. Danes vemo, da to ne drţi,

prav tako »ideje refleksije« ali kadar smo v stanju refleksije oz. introspekcije ne

moremo enačiti z samozavedanjem, kot je to storil filozof Locke. Zaključimo

lahko, da je angleški empirizem imel teţave pri pojasnjevanju epistemoloških

procesov, ki se godijo v duhu. Torej kar se godi v naši glavi, ostane uganka do

današnjih dni. Čeprav je Locke kot zdravnik poznal človeško fiziologijo, se je ta

vednost končala pri tistem dogajanju v glavi. Pomankljivosti lahko pripišemo le

nerazvitosti dušeslovne znanosti, zato je bilo to neznano dogajanje v zgodovini

filozofije večkrat zlorabljeno kot izgovor pri utemeljevanju ontološko -

metafizičnih sistemov. Pri Locku so te »luknje« zelo vpadljive in termin »idea«

večkrat naredi zmešnjavo kot pojasni opisovanje občutkov, čustev in mentalne

vzročnosti, katero Locke beţno omeni kot idejni predstavni tok. To praznino je

empirist David Hume ţelel zapolniti z novimi elementi. S tem predvsem mislimo

navado in z njo povezane zakonitosti. Povzamemo lahko, da empiristična

spoznavna teorija, izhajajoča iz izkustva »vsakodnevnega« občutka in »zdrave

pameti«, ni bila sposobna zaključiti poglavja mentalne pojavnosti oz. t.i.

fenomenalizma, katere začetnik bi naj bil prav empirist George Berkeley. Rezultat

osiromašene empiristične epistemološke terminologije je torej pomenska

zmešnjava, kot smo omenili, Locke uporablja izraz »ideja« za različne rezultate

psihične dejavnosti, zato je veliko interpretov izraz »ideja« zamenjala po smislu z

bliţjim izrazom imenovanim »predstava«. Prevajalec oz. interpret dr. Frane

Jerman sam opozori na zamenjavo, saj bi naj »danes« najbolj označevala tisto, kar

je Locke imel v mislih z idejo kot nekakšno mentalno podobo.59

Na tem mestu lahko nadaljujemo, da je Locke pravilno trdil, da vsa mentalna

vsebina prihaja od dveh virov: senzorične izkušnje sveta in introspektivne

zavednosti naših mentalnih procesov. Izpostaviti moramo dejstvo, da Locke

vedno potegne ločitveno črto med mentalno vsebino in fizičnimi procesi, saj

govori o čutnosti naših organov in o idejah v razumevanju. Opozorili bi le, da

Locke namenoma ne zaide v fizični opis čutnosti, preprosto sprejme koncept

korpuskularne teorije, čeprav ni najbolj točen pri ločitvi fizičnega in psihičnega

32

srečanja na mentalni ravni, vendar ju loči. V Eseju II na mestu I, §3., govori, da

čutnost posreduje v um različne percepcije stvari. Razloţi da posredovanje

pomeni, da čuti v um ponesejo tisto, kar tam naredi zaznavo. S tem verjetno misli,

da stimulacija pride v um preko senzorične opreme organizma. Nato (Esej II, I,

§3.) konča, da so ideje priloţene čutnim vtisom, vendar poudari, da so ideje tiste,

ki so zaznane v umu. Funkcija pozornosti v tem procesu je opaziti čutne vtise.

Locke se ni ukvarjal s problemom pozornosti. Čutnost (Esej II, I, §23.) definira

kot vtis ali gibanje, narejeno v telesu in to gibanje producira zaznavanje v

razumevanju. Locke nadaljuje, da je um zaposlen s temi impresijami. Pojavi se

tranzit od ţivčnih impulzov do zavednih vsebin, vendar ne pojasni, kako se to

zgodi.60

Sklepamo lahko, da je to praznino ponovno ţelel zapolniti tretji član angleške

empiristične tradicije Hume David. Hume v delu Raziskovanje človeškega razuma

zato ideje razdeli v dve skupini: prvo sestavljajo tiste, ki so močne in ţive ter so

posledica čutnih zaznav, kar je poimenoval občutek ali vtis, v drugo skupino pa je

uvrstil ideje, za katere pravi, da so medle in temne, saj so posledica spominjanja

in posnemanja, zato je ideje poimenoval kot misli.61

Jasno pa je, da je zavedanje teh idej doseţeno skozi kooperativno interakcijo

objektov, nevro – psiholoških procesov in zavednosti. Ponovno moramo

izpostaviti zaznavanje kot Lockov termin za zavednost – ozaveščenost, kar je prvi

umski akt, izveden o svojih idejah. Ideja je zavedna mentalna vsebina. Kljub

opazki, da so ideje »aktualna zaznava v umu« (Esej II, X, §2.), ločuje akt in

vsebino. Brez akta ne more biti vsebine in obratno. Biti pri zavesti in imeti ideje

sta pri njem simultana pogoja, vendar ne smemo identificirati akta biti zaveden in

akta zavedati se nečesa. Daleč vstran od vprašanja, ali se zavedamo stvari v okolju

ali idej v umu, je v Lockovi teoriji mišljenja poudarek na osnovnem aktu

prepoznavanja. Biti zavesten pomeni zavedati se vsebine uma. Najpreprostejša

forma zavednosti Locku pomeni »zaznati« strinjanje idej (Esej IV, I, §4). Locke

celo misli, da je ta stopnja poznavanja nezmotljiva.62

Na tem mestu je vredno izpostaviti dokaj pogost napad oz. očitek kritikov, da

so empiristi umu pripisali zgolj »pasivno« vlogo "razdeljevalca", katerega naloga

33

je le zdruţevanje idej po asociacijski logiki oz. po podobnosti, časovni in

prostorski stičnosti ter po vzroku in učinku.63

Res je, da Locke na mestu, Esej II,

pogl. XXX, pravi, da je um pasiven pri zaznavanju in aktiven pri operacijah

primerjanja in kombiniranja, abstrakcije, itd.. Očitno je, da Locke zamenjuje dva

različna smisla, v katerem je um pri zaznavanju pasiven. Res je, da ne moremo

izbrati, kar vidimo ali slišimo in da to ni akt volje, da ima česen tak vonj. Zdi se,

da Locke pri tem ločevanju upošteva le stanje, ki ga opravimo prostovoljno in

neprostovoljno. Pri pasivnosti Locke predpostavlja svojo vzročno teorijo

percepcije. Torej da slišati pomeni imeti stanje, ki ga ustvari trk na naše mentalno

stanje. Vzročna teorija je mogoče napačna, vendar je ne moremo ovreči zgolj

zaradi neprimerne primerjave termina »pasivnost« do stanja uma. Preden

sprejmemo alternativno doktrino, torej da je um aktiven pri senzorični percepciji,

moramo prvo razčistiti kaj pojem »aktiven« pomeni.64

Locka lahko na tem mestu zagovarjamo, saj sam pravi, da mentalni procesi igrajo

aktivno in odločujočo vlogo pri ustvarjanju idej in um ni prazen list papirja v

smislu, da nič ni v njem, ampak igra aktivno vlogo pri polnjenju praznine. Primer

je drugačen, saj v mentalnih procesih ne sodelujejo čutno – zaznavni procesi.

Nevralni procesi spremljajo akt mišljenja in tega Locke ni vedel. Razlika med

zavednim razmišljanjem in zavednim zaznavanjem lahko izgine, če bi Locke

priznal, da se zavedamo čutne stimulacije, ne pa samo kaj proizvede, saj bi potem

zavednost bila usmerjena tako na mentalno vsebino kot na akte. Razlika bi vseeno

ostala, v enem primeru bi nevro-psihološki procesi igrali vzrokovno vlogo v

mentalni vsebini, medtem ko v drugem primeru, zdaj vemo o nevrološki povezavi

z mislimi, bi še bilo vedno nekorektno reči, da nevrološke povezave povzročijo

ideje mišljenja.

Zunanji čutni objekti in umske operacije so stvari, med katerimi je namensko

usmerjen proces iz katerega izhajajo ideje. Védnost izhaja in je najdena iz teh

virov v smislu, da je narejena iz čutnosti in refleksije, dveh virov izkušnje. Narava

programa, iz katerega so izpeljane kompleksne ideje, reflektira, da se izkustvene

ideje razlikujejo od drugih.65

34

Vendar se na tem nivoju ponovijo teţave prav zaradi uporabe termina »ideja«, ki

je aplicirana kot nekaj »znotraj uma«, in drugič kot kvalitete, kar je »zunaj uma«.

Zato lahko termin »kompleksna ideja«, razumemo na tri načine:66

a) Pomeni »abstraktna kompleksna ideja«, katere uporaba je irelevantna za

zgoraj navedeni primer.

b) Pomeni nekaj kot »kombinacija enostavnih idej ali enostavni aspekti

izkušnje«, iz česar sledi, da nekatere ideje ne morejo obstajati razen kot

v kombinaciji z drugimi, čeprav so popolnoma različne, kar je moč

opaziti na primeru: prostor - razseţnost (Esej II, XIII, II).

c) Kombinacija enostavnih idej ali enostavnih aspektov izkušnje, ki so

mišljene kot zdruţene v eno idejo. Zato se zdaj pojavi vprašanje: kadar

tvorijo kompleksno, so smatrane kot skupek posameznih enostavnih, ali

dobimo eno kompleksno, sestavljeno iz večih enostavnih. Na primeru

čutnosti Locke razloţi, da ima um sposobnost, da jih kot take smatra in

jih samovoljno ločuje in zdruţuje.

S tem Locke meni, da je izkušnja forma posameznih neanaliziranih elementov,

kar so enostavne ideje in da izkušnja kasneje dobi kompleksno strukturno sestavo.

V njegovem primeru misli s tem »kompleksne ideje«, ki nastanejo z našo

aktivnostjo dodajanja in kombiniranja posameznih izkustvenih elementov.

Vendar, da bi razumeli Lockov program izvora idej in njegov koncept izkustva,

moramo vzeti pod drobnogled nekaj primerov. Idejo masivnosti (čvrstosti)

dobimo iz dotika in čuta odpora. Čvrstost postane ideja, ki je najbolj intimno

povezana z esenco telesa (Esej II, IV, §1.). Tako je nastala tudi ideja »praznega

prostora«. Za razvoj te ideje smo uporabili tako čutnost kot refleksijo in to ima

Locke v mislih, kadar govori o izkustvu. Zato je vaţno opaziti, da se ta vrsta

izvora idej razlikuje od idej samo refleksivnega izvora. Ko razmišljamo o lastnih

mentalnih operacijah, dobimo ideje, kot so razmišljanje, dvomljenje, itd… Prav

tako pri razvoju čutnih idej uporabimo refleksijo in druge mentalne sposobnosti.

Ideja substance je nad čutnimi kvalitetami in je najbolj obče znana tandemska

ideja. Locke govori, da je um prisiljen misliti o subjektu kot zdruţujoči entiteti za

kvalitete. Vendar Locke ni vedel, da za akte razglabljanja um ni vezan na čutnost

35

ali introspekcijo. Te mentalne sposobnosti delujejo neodvisno od teh dveh

izkustvenih izvirov in producirajo ideje, ki so oddaljene od izkustva. Takšne so

ideje v geometriji in ideja neskončnosti. Ko Locke pride do izvora idej mešanih

modusov, je jasno, da ima opravka s tisto vrsto izvora, kjer um sam gradi ideje.

Moralne ideje so najboljši primer mešanih modusov. Um jih ukviri brez reference

na resničnost obstoja, ali je to zunaj ali znotraj uma. Način, kako so ideje relacije

tvorjene ni kaj dosti drugačen od idej eksistence in ideje neskončnosti.

Razumevanje ni navezano na točno določen predmet. Locka konča to poglavje s

potrditvijo teze, da so vse ideje relacije zaključene in so enostavne ideje čutnosti.

Nato nadaljuje s prikazom, kako ideja vzroka in učinka izhaja iz čutnosti ali

senzoričnih idej. Vendar je pozabil, da ideja, ki naredi smisel iz izkustva, je

pojasnjevalna in nima odnosa s čutnostjo.67

Povzamemo lahko, da je Locke ţelel pokazati, da vse ideje vzniknejo po

izkušnji, torej šele po srečanju organizma z okoljem in prenosom stimulacije v

nevro-psihološko in mentalno aktivnost. Tole dejstvo praviloma drţi, vendar se

postavi vprašanje, ali mu pojem izvora pomeni, da se mora um najpej zavedati

čutnih idej, preden lahko ima druge vrste idej. V repliko bi lahko Locku

odgovorili le, da mu glede na izvor idej ni uspelo sistematično ločiti različne vrste

idej, in to so:68

1. Čutne ideje vzniknejo kot direkten rezultat čutne stimulacije in mentalne

prepoznave. Ideja je mentalna zavedna vsebina. Kako pa pride do njenega

spoznanja, je točka, ki je Locke ni diskutiral.

2. Reduktivna ideja vznikne umsko, z urejanjem določenih čutnih idej, da

dobimo, kar imenujemo koncept razreda. Te ideje lahko reduciramo na

čutne ideje.

3. Introspektivne ideje vzniknejo skozi zavedanje lastnih mentalnih procesov.

Prisoten je vzrokovni nastanek. Ideje nastanejo, ne s posredovanjem

mentalnih procesov, ampak preko naše sposobnosti zavednosti lastnih

mentalnih, emocionalnih in notranjih telesnih stanj.

36

4. Nečutne ideje vzniknejo z aktivnostjo uma, z usmerjanjem pozornosti na

čutno ali introspektivno izkušnjo. Gre za refleksijo nad zaključki, na

podlagi katerih so tvorjene nove ideje. Ideje so podobne razlagam.

Locke nikoli ni trdil, da ideje vzniknejo v odsotnosti mentalnih procesov, čeprav

najpreprostejše ideje rabijo najpreprostejše mentalne procese. Ustvarjanje idej

prvih treh zgoraj naštetih skupin ustreza njegovemu programu. Če priznamo, da

izkustvo pokriva tako čutnost kot introspekcijo, potem za prve tri vrste idej lahko

rečemo, da izvirajo iz izkušnje. Največje število idej, s katerimi se je ukvarjal

Locke, je tipa 4. Glavna nejasnost v njegovem programu je narava refleksije in

njena vloga pri rojstvu teh idej. Pri Locku ima dvojno vlogo: daje nam

introspektivno vsebino ter je gostitelj drugim mentalnim operacijam zraven

introspekcije. Kadar dovolimo, da izkušnja pokriva obe vrsti refleksije, potem bi

potvarjanje katere pomenilo dokaz prirojenosti, pri čemer bi Locka morali

opozoriti, da niso vse mentalne vsebine izsledljive do izkušenjskih komponent.

S tem mislimo predvsem mentalne vsebine 4. vrste. Te ideje naredijo smisel iz

čutnega izkustva. Ideja enotnosti, eksistence, substance, neskončnosti, moči in

vzroka je umsko konstruiran koncept, ki pojasnjuje empirične konfrontacije. Zato

te lahko imenujemo kategorične strukture zavednosti. »Izhajati iz« in

»konstrukcije« referirajo na različne procese. Prve razloţijo izvor zavednosti in

določenih mentalnih vsebin, druge nas seznanijo z razlagalnimi koncepti, ki

sluţijo za razumevanje izkustvene vsebine. Oba tipa mentalne vsebine naredita

»izkušnjo« v smislu sveta, organiziranega in strukturiranega od zavednega

organizma.

Ideje 4. tipa pri Locku niso metafizične utemeljitve izkustva, niti metafizične

deduktivne kategorije. Locke jih je namerno uporabil, da je lahko pojasnil in

zdruţil neizkustvene ideje. Mentalna vsebina, izhajajoča iz umskega razglabljanja

o svetu in izkušnja sta metafizični. Strogo rečeno, nobena ideja ne pride iz

izkušnje, saj gre za ideje različnih vrst, ki tvorijo izkušnjo. Ideje pridejo iz

aktivnosti in okolja, iz procesov, ki stimulirajo nevrofiziološke funkcije, ki so v

relaciji z mentalnimi operacijami. Če Locke omeji izkušnjo na čutnost in

introspekcijo, potem ni razkril vseh virov izkušnje čutnih idej. Pomeni, če pustimo

37

te koncepte izkušnje, da pokrijejo aktivnosti uma, potem je jasno, da bo vsa

mentalna vsebina izkustvena. Pojasnjevalni koncepti so Locku omogočili

predlagati, kako je izkušnja strukturirana v smislu terminov vzroka, enotnosti,

identitete, substance, moči, obstoja, itn…. Locke ne poskuša argumentirati, zakaj

izkušnja mora biti strukturirana v teh pogojih, tukaj ni transcendentalne dedukcije

univerzalnih in nujnih kategorij. Locke niti ne ţeli reči, da so te kategorijalne

ideje logično ali kognitivno primitivne. Čeprav poda listo osmih »originalnih

idej«, iz katerih vse izhaja, vloga te liste ni popolnoma jasna. Razlika med

Lockom in Kantom je v tem, da je Locke kategorialne ideje obravnaval v enakem

strukturalnem stilu kot čutne ideje. Njihov sistem pa je bolj kompleksen, saj so

vpletene sofisticirane mentalne operacije, kar pomeni, da kategorialnim idejam

manjka partikularna čutna korelacija v izkušnji. Izpostaviti moramo, Lockovi

argumenti temeljijo na splošnem priznanju – konstantnosti, podobnosti izkušenj

vseh ljudi, torej gre za propozicije o partikularnih dejstvih, ki se strinjajo s

konstantnostjo izkušnje in so zato vzete kot gotovosti.69

38

4. SUBJEKTOV SVET IDEJ

Omenili smo, da je izhodišče angleškega empirizma spoznavna teorija

(epistemologija), katere namen je opraviti oz. narediti klasifikacijo stvari, ki

zadevajo univerzum subjekta in njegov um. Lockova knjiga se ne sprašuje o

biološko – fizični zgradbi uma, ampak je poizkus razkriti kavzalne zakone

človekove mentalitete. Zato je za nas zanimiva opazka, da je filozof Locke s

svojim centralnim terminom »idea« pokril več dušeslovnih oz. psihičnih procesov

in dejanj, če se smemo tako izraziti. Torej »novo pot idej« je raziskovalec Johne

Locke tolmačil kot človeško umevanje, mišljenje pa je opisal kot rezervoar, ki

hrani ideje. V to doktrino Locke ni dvomil, saj je bils skupna tako kartezijancem

kot cambridge platonistom. Na tem mestu Gilbert Ryle komentira, da je

»ţalostno«, da je Locke to doktrino samo prevzel in ne poglobil.70

Profesor Jonathan Bennett dodaja, da ne gre za terminološko nesmiselnost, ampak

pooseblja vsebinsko zmoto, ki jo je delil z ostalimi avtorji v empiristični tradiciji.

Torej preveliko pribliţevanje senzoričnosti k intelektualnosti. In prav to

pribliţevanje je esencialnega pomena za razumevanja empiristične tradicije.

Opazimo, da Locke vse ideje vzame kot nekaj, kar je v naravi čutnih podatkov oz.

kot nekaj v splošni zaznavi ali kot nekaj narejeno od uma. To takoj opazimo ţe v

Lockovem uvodu, kjer pravi, da je ideja objekt človekovega razumevanja ter

kmalu zatem doda, zaznavanje in imeti ideje je isto. Torej če uporabimo besedo

»sladkor«, potem v pomenskem smislu to pomeni, kako sladkor izkusimo, v čutno

podatkovnem smislu pa, kako ga vidimo, okusimo, itn… Iz tega razloga si bomo v

nadaljevanju ogledali posledice Lockove »zlorabe« centralnega termina »ideja«.71

Zatorej na vprašanje, kaj ideje dejansko so, najdemo več odgovor, ki so sledeči:

4.1 IDEJA KOT ČUTNI PODATEK

Na začetku tega poglavja smo opozorili, da so pri Locku včasih »ideje

čutnosti« čutni podatki (to so ideje, ki jih imamo pri zaznavanju, halucinacijah,

itn.,…). Kar pomeni, da je prišla od zunaj, torej preko senzornega srečanja z

zunanjimi stvarmi (Esej II, I, 23). Na tej predpostavki ponuja pogojno

39

empiristično domnevo, da ideje prihajajo v um od nekje, kar vzame za preprosto

pomensko empiristično resnico. Torej če »idejo« postavimo v filozofsko vlogo

»čutni podatek«, prvo kar nam pride na misel je vprašanje, ali obstajajo takšne

stvari kot čutni podatki. Drugo vprašanje sprašuje, ali kadar vidimo drevo,

nemudoma razumemo vizualno – čutni podatek oz. »idejo čutnosti«. Mnogi

filozofi so to navidezno podvojitev objektov izkušnje zavrnili.72

Na vprašanje,

zakaj zavrniti, Gilbert Ryle odgovarja:73

a. Ko Locke govori o čutnem zaznavanju, posveti svojo pozornost čutno

zaznanim podatkom. Torej skozi pet vrst čutil izkusimo t.i. čutne kvalitete,

kar pomeni afekcija sprejemajočega duha, ki jo povzroči fizični sunek

zunanjega telesa na določen organ sprejemajočega telesa. Locke ne opazi,

argumenti, ki dokazujejo, da so čutne kvalitete relativne glede na osebo, ki

jih sprejema, dokazujejo le, da so kvalitete relativne na fizično situacijo in

pogoje sprejemajočega telesa in zato zmotno povzame – predvideva, da so

odvisne od sprejemajoče osebe v smislu kot modifikacije njegovega

mentalnega stanja. Zato lahko trdi, čeprav zmotno, da je bolečina na enak

način »v umu« kot barva, okus, itd.. Namreč kot posebni umski pogoji, ki

jih povzroči zaznavanje. Sklenemo lahko, da je oporečno uporabiti termin

»ideja«, ki označuje čutne podatke ali t.i. čutne kvalitete, kot termin, ki

označuje občutenja kot umska stanja.

b. Včasih, vendar redko, uporabi idejo kot očesno podobo ali sliko v umu,

kar ni nič nenavadnega pri Berkeleyu in Humu. Za podobe je mogoče reči,

da so na nek način mentalne, da so v umu. Vendar niso direktni afekti

vpliva zunanjih predmetov in zato niso homogeni s čutnimi podatki, kot je

menil Locke.

Lahko zaključimo, da sta Locke kot Berkeley neprimerno uporabljala »idejo«

kot »čutni podatek«. Pomeni, ideje ne smemo upredmetit kot čutni podatek.

Primerneje bi bilo trditi, čutni podatek pomeni čutno stanje. To predpostavko

profesor Bennet izpelje na osnovi analogije izhajajoče, iz vprašanja, ali so takšne

40

stvari kot razpoloţenja? Temu lahko vsi pritrdimo, primer je slaba volja zjutraj.

Kar pomeni:74

1. Izjave o razpoloţenju so negativne, splošne, pogojne, itn.

2. Razpoloţenjske izjave so ekvivalentne nerelacijskim izjavam o tej osebi.

Če oboje drţi, potem razpoloţenja niso podobna stvarem, ampak so emocionalna

stanja, ki jih ljudje imamo. Obstoj razpoloţenj je torej v imetju te unikatne

»relacije«, čeprav ta relacija sploh ni relacija, ampak primer imetja,

posedovanja,…. Torej so takšne stvari, kot so čutni podatki? Ja in ne. So čutni

podatki, vendar je narobe, če jih upredmetimo tako kot razpoloţenja. Edina

inteligentna izjava s strani čutečih bitij je izjava o njihovem imetju, sprejemanju,

zaznavanju, itn.. Torej vse izjave o nekom, posedujoč čutne podatke, so

ekvivalentne nerelacijskim izjavam o tisti osebi, tako da mu atributiramo

določeno čutno – zaznavno stanje.

On ima X čutno – zaznavni podatek pomeni:

- je v njem kot zaznava…;

- je senzorno aficiran na način, kadar zaznava;

Če sta obe točki pravilni, potem lahko vse izjave o čutnih podatkih izrazimo kot

nerelacijske izjave o ljudeh in to kaţe, zakaj je narobe, če upredmetimo čutne

podatke, saj obe točki implicirata, da čutni podatki niso stvari, ampak so senzorna

stanja.

Bennet zaključi, da so čutni podatki enako kot razpoloţenja. O njih lahko rečemo

vse, kar je lahko izraţeno v nerelacijskih izjavah o ljudeh, kar pomeni, da

samostalnik, kot je »čutni podatek« lahko izpustimo. Če na primer skozi zgornjo

formulo spustimo pridevnike oblike, barve, okusa, itn., potem zgleda, da so

uporabni le kot metafore, saj bi iz stavka: „Imam rdeči čutni podatek.” dobili:

„Imamo misel, da vidimo rdečo”, zato se iz tega razloga Bennett ne strinja z

Lockovim pogledom, da bi ideja lahko bila podobna nementalni stvari glede na

obliko, barvo, okus, itn..75

Torej ni več vprašanje, ali je človekova relacija do

njegovih čutnih podatkov tista o posesti, zavedanju, percepciji, itn., ker te relacije

ni več. Človek ima čutne podatke, človek je čutno – zaznavajoče bitje.

Zato se Bennet strinja z avtorji76

, ki trdijo, da kadar apliciramo jezik o fizičnih

objektih na čutne podatke, potem moramo uporabiti človeka kot misleče –

41

zaznavajočo napravo. Čutne podatke lahko opišemo na publicistični način le,

kadar jih definiramo z odzivi, ki jih opazimo v sebi. Bennet zaključi, da je

napačno, če upredmetimo čutne podatke, saj se potem zapletemo v vprašanja kot

so: Ali so čutni podatki zaznani na enak način kot fizične stvari?, Ali je vizualni

podatek enak onemu prejšnjemu?, Kako so vizualni čutni podatki v relaciji s

fizičnimi objekti? 77

Torej propozicija, ljudje smo čuteča bitja, predpostavlja imetje senzornih stanj oz.

čutnih podatkov, kakšna je narava čutnega podatka, pa je drugo vprašanje. K

Bennettovi argumentaciji bi dodali le opazko, da je res, da razpoloţenje pomeni

neko duhovno stanje, vendar v primeru čutnega podatke ne moremo reči, da gre za

razpoloţenje, stanje pa lahko potrdimo le v primeru zaznavanja. Pomeni, kadar

zaznavamo, smo v stanju imetja čutnih podatkov, kar na nek način predpostavlja,

da čutni podatek lahko upredmetimo v smislu gibanja delcev, v tem primeru kot

električni impulz, potujoč po organskem ţivčevju. Kar pomeni, po stanju čutne

percepcije sledi emocionalno razpoloţenje ugodja ali neugodja.

Druga zelo pomembna posledica »zlorabe« je razvidna iz Berkeleyevega

argumenta zoper naravoslovno znanost. Govor je o primeru, kjer »kvalitete«

pomenijo ideje, kar pomeni, da je referenca do stvari sekundarnega pomena, saj

smo v izkušnji zunanjega sveta direktno konfrontirani z idejami. V Berkeleyevem

smislu pomeni to padec materialistične osnove zunanje realnosti in vzpon

»absolutnega« fenomenalizma.

Za zmešnjavo je kriv Locke sam, saj na mestu (Esej II, VIII, 8) nevede govori o

idejah kot v »stvareh samih«. Odločilne besede so »moč proizvesti te ideje v nas«,

kjer »te« referirajo na ideje in ne na posamezne moči. Mi sicer lahko

predvidevamo, da je mislil »moči«, vendar potem bi z močmi sneţne kepe

referiral na čutnost ali percepcijo v našem razumevanju, kar pa ponovno ne

prinese rezultatov. Kakorkoli ţe, Locke pogosto govori o idejah kot v stvareh

samih (Esej II, XXI, 1.) oz. o idejah kot »kvalitetah«. Vendar zakaj bi Locke

izbral tako čudno uporabo?78

42

a) Plauzibilno je mnenje, da pomen katerekoli klasifikatorne besede W je

determiniran izključno s kvalitetami, katere stvar mora imeti, če W ţeli nanje

implicirati. Tako so pomenske izjave precizno korelirane z izjavami o

kvalitetah. Torej delo, ki ga opravijo kvalitete, ga lahko tudi ideje (= pomen).

b) Čutni podatki so naš edini vir informacij o kvalitetah stvari, torej kadar

govorimo o kvalitetah stvari, govorimo o našem takojšnjem subjektivnem

objektu. Zato delo, ki ga opravijo kvalitete, ga prav tako »ideje« (čutno

informiranje).

Torej lahko menimo, da je (b) najverjetnejša razlaga o odstavku s sneţno kepo,

vendar ali je razpoloţljivost (a) čisto naključje? Večina Lockovih interpretov

meni, da se je filozof Locke posluţeval obeh virov. Saj filozof, ki ne uporabi

»idej«, da bi s tem pokril čutne podatke, še vedno lahko pride po poti (a), da

pokrije kvalitete; in tisti, ki z idejami ne pokrijejo pomenskosti, lahko pridejo po

poti (b), da pokrijejo kvalitete. Pogovorno lahko filozof »ideje« uporabi tako za

pomenskost kot čutne podatke in ju hkrati zavrne za uporabo kvalitet, zato, ker je

zavrgel tako (a) kot (b). Dvoumnost pomenskost/čutni podatek sama ne vodi

nikamor, če govorimo o »idejah v stvareh«, v pomenu »kvalitet stvari«, vendar

dovoljuje moţnost zlorabe. Ena ima opravka s pomenskostjo, druga pa s čutnimi

podatki. Na tem mestu je nevarno govoriti o Lockejevi dvojni uporabi idej kot

samo o neki dvoumnosti.79

Kljub zmotam ima Lockova teorija »idej« pozitivno prednost in to je razlikovanje

med različnimi tipi propozicij, torej med matematično znanostjo in naravoslovno

oz. eksperimentalno. In teorija »idej« mu je to deloma omogočila. Zaradi tega je

bil v poziciji, da je lahko pokazal, da so propozicije o predmetih v aritmetiki in

geometriji samo vrste idej, ki jih je on poimenoval modusi in niso resnične

bitnosti ali substance. Ta vrsta idej je le »psihološka fikcija«, zato je Locke lahko

ločil propozicije dejstev od ostalih propozicij in s tem ni v nedogled povečeval

entitet. Postavi se vprašanje, ali lahko rečemo, če so propozije matematike in

filozofije o nečem, vendar niso o stvareh v naravi, ali so potem o idejah v naših

umih? Zato Locka lahko razumemo:80

43

- Negativno: če pojasnimo, kaj vse abstraktne propozicije niso, potem velik

del Lockove obravnave o naravi in različnih relacijah človekove preiskave

zahteva samo malo verbalnega prevoda, da je videti kot uspešen, celo

revolucionaren. Podobno je, če vzamemo v razmislek propozicije ki

vsebujejo fiktivne objekte, kot so kentavri ipd.. Logiki so domnevali, če te

stvari niso nesmiselne, potem jih realnost na nek čuden način pač mora

imeti. In tako je Locke rešil zadevo, ko je zanikal realno eksistenco tem

domnevnim objektom s svojim orodjem t.i. »ideje«.

- Pozitivno: seveda je narobe, da je kentaver mentalno stanje ali operacija,

saj imajo kentavri atribute, ki spadajo v karakteristiko ideje. Zato je le

polresnično, če tej vrsti propozicij rečemo, da govorijo o idejah, saj je res,

da niso nekaj v realnosti. Po drugi strani pa ti t.i. fiktivni objekti morajo

posedovati atribute, katere primerke najdemo v zunanji realnosti, saj je

ideja kentavra sestavljena iz ideje konja itn., zato matematične propozicije

so na nek način propozicje o stvareh v naravi.

4.2 IDEJA KOT MENTALNI KONSTRUKT

Takoj na začetku bomo zavrnili Lockovo predpostavko, da so ideje »mentalni

konstrukt«. Nesporazum prihaja iz Lockovega napačnega razumevanja definicije

»ideje« kot nekaj, kar je objekt umevanja, ko človek misli (I, I, 8.). Vendar je

uporaba v 17. stol dovoljevala, da je ta »objekt« lahko modus, lastnost ali relacija.

Primer tega najdemo v Lockovem načinu govora o substanci (Esej II, XXIII), kjer

razberemo vsaj tri različne pomene, torej kot »substratum«, drugič kot »entiteta«,

tretjič kot »stvar«. 81

4.2.1 RELACIJA

Locke predpostavlja povezavo – relacijo med nekaterimi idejami in realnimi

stvarmi. Na tem mestu prizna najbolj teţaven del svoje teorije. O relaciji na mestu

Esej IV, pogl. XXI zapiše: »Stvari, ki jih um kontemplira, katere so prisotne v

44

procesu razumevanja, niso stvari same, ampak je reprezentacija stvari in to je

ideja.«. Za čutne ideje to pomeni, kar Locke razloţi v poglavju »O resničnih in

neresničnih idejah«, kjer primerja človeka in kentavra, da je ideja resnična, če ima

potrdilo v zunanji eksistenci, je skladna, če se ujema z zunanjim objektom. Kar v

nadaljevanju za »realnost človeškega védenja« pomeni, um ne pozna stvari

nemudoma, ampak le z intervencijo idej, ki jih ima o tej stvari. Naše védenje je

resnično le tako daleč, dokler je skladnost med idejo in realnostjo stvari. Vendar

kaj bo tukaj kriterij? Kako bo um, ki ne sprejema ničesar drugega kot le svojih

idej, vedel za skladnost s samimi stvarmi?

Druga replika Gilberta Ryla cilja na govor o »enostavnih idejah« kot o kopijah in

kompleksnih idejah substance, katera je tudi kopija, vendar nepopolna (Esej II,

pogl. XXXI). Te očitno niso stanja, v katerih je um (z izjemo čutnih podatkov, ki

to so), niti akti mišljenja, ampak nekaj drugega, katerega status ni določen. Torej,

za te ideje lahko trdimo, da so prisotni pribliţki. Iz česar lahko sklepamo, da

prisotnost pomeni sposobnost direktnega čutnega preverjanja, odsotnost pa

nesposobnost direktnega čutnega preverjanja. To pomeni, da brez teh

»nadomestnih« objektov lahko ali ne moremo imeti misli in pridobiti nekaj

znanja. Torej so senzorični (čutni) podatki, podobe, akti namere ali karakterji sami

(vsi so poimenovani ideja v različnih pomenih besede) zdaj klasificirani kot vrsta

ideje, ki je torej umsko – odvisen objekt, vendar šteje kot neodvisna realnost.

Argumentacija je pokazala sledeče:82

1. Ni dokazov za eksistenco domnevnih mentalnih pribliţkov za te neodvisne

realnosti. Če bi obstajale, potem bi morali obstajati empirični dokazi zanje

o njihovi eksistenci ali pojavu. Vendar jih introspekcija ne razkrije.

Argument, na katerega se Locke naslanja, pravi, da imajo besede, ki

izraţajo človekove misli, pomen, ne dokazuje ničesar. Besede le izraţajo

pomen fizičnih objektov in ne nekaj mentalnega.

2. Njihovo predvidevanje ne razreši problema védenja, ampak le multiplicira

število, o katerih lahko razmišljamo. Predpostavka idej ne razloţi, kako

razmišljamo ali vémo o objektih. Locke ideje opiše kot objekte, o katerih

45

razmišljamo, in relacije med njimi kot védnost. Torej predpostavlja, da um

lahko posega le po idejah, ne po zunanjih objektih, ki so bit njegovega

bistva, iz česar sledi »vraţeverje«, da je um neke vrste posoda zanje, kar se

izkaţe kot popularna logična zmota, ki predpostavlja, relacije niso pristne

v smislu kot so kvalitete in stanja pristne karakteristike stvari.

3. Teorija bi trdila, če bi bila resnična, da je védenje o neodvisnih realnostih

nemogoča. Tudi če bi obstajale takšne »ideje«, jih je nemogoče opisati, kaj

šele narediti smisel iz trditve, da so nekatere od njih podobe in

predpostavljajo realitete. Zato je skoraj nemogoče pojasniti, da so takšne.

Razen, če je dopustno, da imamo neposredno vednost o stvareh, kot ga

imamo o idejah, ki stoje za njimi. Če je to dovoljeno, potem ne rabimo

predpostavljat njihovega mentalnega zastopstva. Nekateri filozofi so se

skušali izogniti »reprezentativni teoriji« z zanikanjem obstoja

predpostavljenih arhetipov idej. Tako so preplavili svet samo z umi in

njegovimi idejami. Drugi so skušali ideje pojasniti z nereprezentativno

teorijo, vendar so imeli teţave z validnostjo objektivnosti, saj so ukinili

eksistenco in s tem lastnosti ter relacijo do realnih stvari zunaj nas.

4.2.2 ENTITETA

Zadnja in najbolj znana uporaba termina, ki je z Lockovim imenom tesno

povezana, je ideja, ki označuje entiteto, ki obstaja ali se pojavi v umu. Vendar

niso v umu kot operacije uma, ampak so eksistenčno odvisne od uma. Ta Lockov

nagib gre v smeri »vsebina«, kot da je um posoda, ki prostorsko vsebuje fizične

objekte. Torej predpostavlja, da um podpira te ideje in so zanj objekti; um se jih

udeleţi in razmišlja o njih (umska udeleţba pomeni razmišljanje o njih). Kar

pomeni, da um ne more razmišljati o ničemer drugem, kot o idejah. Torej

kadarkoli smo pozorni na zunanje stvari, pomeni le, da ima um opravka s temi

umsko odvisnimi entitetami in nikoli direktno z zunanjo realno eksistenco zunaj

duha.83

46

4.2.3 AKT MIŠLJENJA

Empirist Locke idejo včasih opiše kot akt mišljenja (Esej II, XXXIII.). Locke

naniza mnogo primerov, ki se nanašajo na vsakdanjo pogovorno tematiko:

pravkar sem dobil idejo o…, kar pomeni le, da razmišljamo o stvari, o kateri

razpravljamo. Pri tej uporabi termin ideja označuje le akt pozornosti ali

razmišljanja in to so zagotovo akti uma, vendar nimajo ničesar opraviti s čutnostjo

ali podobami. Zato se zdi, da so empiristi pomešali dva pomena pojma »ideje«,

namreč ideje kot »mentalni akt« ali »operacije« in ideje kot »intramentalni

predmet mentalnega akta«. Zato danes razlikujemo med zaznavanjem in zavestjo.

Zaznavanje je usmerjeno na zunanje predmete, zavest pa na mentalne akte same.

Mentalni akt pomeni mentalno stanje, ki je bilo aktualizirano v duhu, tj. mentalno

stanje, ki je navzoče v zavesti.84

4.3 IDEJA KOT POMENSKI OBJEKT RAZUMEVANJA

»Predmetnost«, ki jo konstituira in vzdrţuje jezik, da bi lahko nastopal kot

sredstvo sporazumevanja in interpretacije, kot nosilec sporočila in pomena, kot

sredstvo za preklapljanje med konteksti, itd., mora torej postati empirični draţljaj.

Tudi jezik in komunikacija namreč enako kot drugi elementi sveta primarno

zaposlujejo naše čute. Jasno je namreč, da moramo tako kot »predmet« nekako

konstituirati tudi »jezik« kot nekaj (objektivno realnega) za »branje« ali

»poslušanje«. Jezik moramo znati tudi razlikovati: na eni strani od toka

subjektivnih vidnih ali slušnih dejavnosti, na drugi strani pa od draţljajev, ki jih

pošilja »svet tam zunaj«. Te zmoţnosti nam jezik ne more dati, saj se sam

naslanja nanjo.

Iz zapisanega izhaja, da moramo imeti poleg »neosebne« informacije o tem, da

»tam zunaj« nekaj je, ţe na empirični ravni elementarno razločevalno zmoţnost,

ki nam omogoča ugotoviti tudi to, kaj je »tam zunaj«. To je prvi pogoj, da lahko

ločujemo pomene, ki jih prinaša jezik. Torej imamo opraviti najmanj z dvema

tipoma realnosti: s to, ki jo zaznavamo v izkustvu, in s tisto, ki jo konstituirajo

jezikovna dejanja. Šele raziskava te različnosti nam omogoča, da razjasnimo,

47

kako se predmet, ki je konstituiran z jezikom, loči od predmeta, ki je konstituiran

onstran jezika. In ravno na tem mestu se najbolj izrazito pokaţe primanjkljaj

klasičnega empirizma: redukcija zunanjih realitet na stimule vtisov spregleduje

vprašanje o različnih načinih danosti, ki pa je tu ključnega pomena.85

Locke eksplicitno uporablja termin »ideja« kot parafrazo za »pojme«, vrste,

koncepte in termine. Torej »ideje« opiše kot pomene besed ali simbole, ki

označujejo pomen pojmov, kot primer beline, trdote, itn… Uporaba se nanaša na

to, kar mi imenujemo »koncepti«. Koncept pomeni razumevanje, miselno dojetje

pojmov, kot so atribut, lastnost, kvaliteta ali značilnost.

Ta uporaba je dvojna:86

1. Imeti idejo pomeni razumeti določene značilnosti. Zato se pogosto, kadar

Locke uporablja termin »ideja«, nanaša na mentalne akte razmišljanja

(presojanje) o nečem z določenimi značilnostmi. In akti razmišljanja so

zagotovo v umu, v smislu akta, ki ga um izvaja. Vendar karakter ni

mentalni akt ali stanje. Primer: biti slon ne pomeni biti pojav v

človekovem duhu.

2. Zelo pogosto Locke uporabi termin ideja (Esej II, pogl. VIII; Esej II, pogl.

XXVIII; Esej IV, pogl. I; Esej IV, pogl. VI,…) ne kot razumevanje

značilnosti, ampak kot značilnost samo. In to je očitno pravi pomen za

Locka, ki ga ponudi v svoji dolgi analizi prostora, časa, števil,

neskončnosti, moči, substance, aktivnosti, identitete in osebnosti. Njegova

slavna definicija védenja kot zaznavanje povezanosti ujemanja ali

neujemanja med idejami se da prevesti, da védeti, pomeni, da določena

značilnost implicira (navezuje) ali izključuje drugo značilnost. Ne pove, da

védeti pomeni vrsto introspekcije.

Povzetek tega, kar Locke pravi o jeziku in njegovem pomenu in pomenu

abstrakcije v procesu za razumevanje je:87

Locke v Eseju na mestu III, I, 1-2 pravi, da je Bog hotel, da

komuniciramo drug z drugim in zato je človeška narava tako narejena.

Zvok smo povezali z znamenji, ki so interni nosilci konceptov, tako

48

dobimo ideje. Naloga jezika – govora je prenos idej od uma do uma. Jezik

je medij artikularnih zvokov.

V Eseju III,II,1 pravi, da so besede zunanja znamenja za ideje.

Komunikacija pomeni razumevanje pomena besed in tako lahko rečemo,

da skozi besede sporočamo lastne misli. Priznati moramo, da je nekaj

resnice v tem. Locke nadaljuje, tako kot so stavki narejeni iz besed, tako

so misli iz idej in ideja je atom pomena, ideja je besedno izraţena. Filozof

Bennet pravi, da teorija do sem drţi, kaj pomeni splošno in kaj v

posameznih primerih.

Če na vso zadevo pogledamo celostno, potem je bil Locke čisti empirist glede

pomenskosti. Menil je, da besede nimajo smisla za nas, dokler:

A) Se senzorično nismo srečali z stvarmi, katere jih povzročajo.

B) Jih ne definiramo v besednih terminih, ki zadovoljujejo (A).

Bennet implicira laţno preprostost pomenskosti empirizma kot Lockovo

prepričevalno orodje v njeno resničnost, čeprav se je za kasnejše interprete

izkazala prav nasprotno. Zakaj?88

Glede na Lockovo stališče, da je pomenskost besede determinirana z idejo, Locke

izpelje napačen sklep. Torej da pomena ni mogoče pojasniti kot relacijo med

besedami in njihovo razširitvijo, ampak le kot relacijo med besedami in umom

izgovorjalca. Čeprav se je zavedal, da:89

- pomen termina ni nujno njegova ekstenzija;

- termin ima pomen, kateremu manjka ekstenzija,

- termin se lahko razlikuje v svoji ekstenziji, ne da bi se razlikoval v

svojem pomenu;

- termin se lahko razlikuje v svojem pomenu brez razlikovanja v

svoji ekstenziji;

- pomen termina ni v njegovi rabi z drugimi termini, ampak le v

njegovi zvočni izgovorjavi;

49

Teorija ima dva splošna strukturalna problema:

1. Locke postavi pogoj, da govorčev pomen besed ne pomeni le imetje idej v

umu, ampak morajo besede tudi »stati kot znamenja« za ideje

(Esej III, II,7).

Neplauzibilna je trditev, da besede vedno, kadar so uporabljene pomensko, stojijo

za ideje v govorčevem umu. Prva pritoţba opozarja na zmoto, da besede ne

morejo biti imena idej. To je moč opaziti v primerih je, ni, in, kot,….90

Druga pritoţba leti na Lockovo nerazlago »stoji za« zaradi večpomenskosti,

čeprav razloţi »pomen«. Pojavi se teţava, da govorčev pomen deluje na

poslušalcev pomen – razumevanje ali nerazumevanje le tega, na koncu pri Locku

pomeni ujemanje ali neujemanje idej. Locke meni (Esej III, II,6), da se misel

sproţi, kadar sproţimo besede, čeprav nezadostno, saj je naše znanje psiholoških

mehanizmov nezadovljivo. Zato Locke verjetno z besedo »stoji za« misli,

pravilno ujemanje misli skozi pravilno razumevanje pomenov besed. Torej gre za

vzajemno odvisnost govorca in poslušalca.91

2. Druga kritika leti na Lockovo implikacijo, da je »pomen« nekaj za časa

izrekanja.

Med govorom lahko izraţamo besede, katere nimajo pomena. Torej je Lockov

zaključek napačen, ker izrek in pomen nista dve stvari hkrati.92

Primer je beseda

pravica, ki jo vsi uporabljamo, vendar ima zelo nedoločen pomen, čeprav je v

vsakdanji uporabi, kljub temu da niso pojasnjeni vsi njeni pomeni, vse

kompleksne ideje, ki sestavljajo to besedo; saj potem bi vedno morali analizirati

vse pomene besed, kar pa ne počnemo, predvsem če so besede zelo kompleksne.93

4.3.1 TEORIJA ABSTRAKTNOSTI

Ideje v Lockovi teoriji pomena in klasifikacije so predpostavljene kot

abstraktne. Glavni opis najdemo v Esej II, XXXII, 7.; II, XI, 8-10,.; III, III, 6-9..

50

Najprej moramo idejo abstrahirati, da je uporabna, kar pomeni:94

1. Um oblikuje partikularne ideje z zaznavanjem partikularnih objektov (Esej II,

,XXXII, 7.).

2. Um jih abstrahira na način, da jih loči od realne eksistenčne biti, tako postanejo

splošni predstavniki vseh primerkov iste vrste (Esej II, XI, 9.).

3. Um jih poimenuje, ime je znak prepoznavnosti.

4. Shrani v spomin .

Po Lockovi teoriji so splošne ideje abstraktne ideje, torej so notranje drugačne od

nesplošnih idej, abstraktnost je narava splošne ideje. Teţava nastane, saj so

splošne ideje lahko tudi univerzalije. Locke vztraja, da so ideje v svoji naravi

partikularne (Esej III, III, II) in da splošnost idej leţi v relaciji do partikularij, v

katerih so izraţene.

Lockov način abstrahiranja ima več pomankljivosti, saj meni, da:

abstraktne ideje so sestavljene iz različnih delov medsebojno

nekonsistentnih idej;

abstraktna ideja mora imeti pomanjkljive lastnosti;

Iz česar lahko sklepamo, da abstrakcija ne pomeni le ločitev ideje od zunanjih

okoliščin, od koder originalno pridejo v um, ampak tudi od nekaterih njenih

internih določil (Esej III, III, 7.), da lahko postanejo splošni predstavniki

primerkov. Torej če je pomenskost determinirana z idejami, potem dejstvo, da je

pomen informativen ali specifičen, implicira, da so ideje nasičene s podrobnostmi.

Torej mora za pomenom besede »stati« ideja, ki je dovolj podrobna, natančna, da

šteje za idejo posameznega primerka. Jasno je, da teorija pomena podvrţe teorijo

abstraktnosti čudnim zahtevam. Saj v abstraktni ideji ne moremo upredmetiti vse

tisto, kar stvar naredi za določeno.

Rezultat teh predpostavk vodi v tezo o ideji kot kopiji, saj so ideje, ki so

udeleţene pri pomenskosti in klasifikaciji, razvite z abstrakcijo od partikularnih

idej, zaznanih v partikularnih objektih. S partikularnimi idejami, zagotovo misli

čutne podatke zbrane v percepciji; ideje, sodelujoče pri pomenskosti in

klasifikaciji, ki so predpostavljene kot abstraktne in jih lahko zmeraj prikličemo v

spomin, pa verjetno kot njihove kopije. Torej dobimo kopijo ideje, kadar si v umu

51

predstavljamo neko stvar. Kar predpostavlja, da je abstraktna ideja kopija ideje.

Nastali problemi bodo diskutirani v povezavi z Berkeleyevim pogledom o

neobstoju abstraktnih idej. Na tem mestu lahko trdimo le, da se Lockejeve

abstraktne ideje lahko pojavijo, kadar si predstavljamo neko podobo, objekt v

domišljiji.95

4.3.2 BERKELEY NAPAD NA ABSTRAKTNOST

Napad empirista Berkeleya izpostavi ranljive dele Lockove teorije

abstrahiranja, saj mora glede na to stališče vsak splošen termin, ki ima pomen,

imeti aspekte v izkušnji. Kar Berkeley izpostavi, je vprašanje, od koder (izkušnja)

abstrahiramo pomenskost. Glede na Lockovo abstraktno tezo vsak splošen termin

najde svoj pomen v aspektih izkušnje – neke poteze, odkoder abstrahiramo, pri

čemer so neki deli izpuščeni, torej abstraktne ideje so pridobljene iz idej izkušenj,

ideje čutnosti so potem neabstraktne. Kar je jasno posledica nejasnega

ontološkega statusa »ideje«.96

Druga točka Berkeleyevega napada razkriva, da teorija abstraktnih idej implicira

stališče, da »čutne stvari« lahko obstajajo v času, ko niso v aktu zaznavanja,

čemur Berkeley nasprotuje, saj pravi, da je bit biti zaznan (Principi § 5). Moremo

priznati, da ima na nek način prav, kadar zanika razteţaj abstraktnih idej, torej da

bi si lahko predstavljali abstraktno idejo gibanja ločeno od telesa v gibanju

(Principi, Introduction §§ 9-10.).

Berkeleyevo stališče glede povezave

materializma z abstrakcionizmom je, da delita skupno logično zmoto –

zlom/prelom vključenosti. Kar pomeni, kritika je bila namenjena preprostemu

cilju: dokazati, da zaznavamo samo svoje ideje, ki so vedno posamične in nikoli

splošne ali abstraktne. S tem dejanjem ovrţe tako problem ideje kopije kot

odpravi eksistenco abstraktnih idej. Biti zaznan pomeni imeti idejo in ideja je

lahko podobna le ideji. Berkeleyeva kritika sloni na dokazu protislovnosti

splošnosti abstraktnih idej, kar ima svoj izvor v Lockovi ohlapni rabi izraza

»ideja«, s čimer si je Berkeley pripravil tudi močno oroţje zoper Lockovo teorijo

primarnih in sekundarnih kvalitet ter ontološki nazor, ki je podpiral mehanistično,

atomistično Newtnovo fiziko.97

52

Analizi »splošnih abstraktnih idek« je Berkeley posvetil tako rekoč ves uvod v

svojem delu Razprava o načelih človeškega razuma. Pri tem je izhajal iz

nominalističnega načela, da zaznavamo vedno zgolj nekaj posamičnega. Torej če

zaznamo trikotnik, je ta vedno določen (topokoten,…). Če to drţi, kar zadeva

čutno idejo, je to seveda točno, potem si ne moremo predstavljati »trikotnika

nasploh«, ki bi moral biti tako topokoten kot pravokoten, hkrati. Do sem je

Berkleyeva kritika Lockove teorije pravilna, vendar je Berkeley tu pozabil ločiti

med definicijo trikotnika in njegovo čutno podobo. Definicija je logična

konstrukcija, ki mora veljati za vse posamične trikotnike, ideja pa je ideja

posamičnega trikotnika. Ni dvoma, da je to posledica ohlapne rabe izraza »ideja«.

Seveda abstrakcije Berkeley ni zanikal, pripisoval jo je rabi jezika, ki

neopredeljeno velja za določen razred pojavov. To pa pomeni, da lahko govorimo

samo o tistih stvareh, ki jih dejansko zaznavamo.98

Berkeley kritizira abstraktne pojme (»ideje«), kot so absolutni prostor, čas in

gibanje. Po Berkeleyu so vsi ti izrazi abstrakcije, celo fikcije in nekaj nerealnega,

saj ni mogoče tvoriti ideje čistega prostora ločeno od teles, kajti prostor kot ideja

nastane šele z gibanjem teles. Podobno velja za čisti čas, ki ga ni mogoče ločiti od

zaporedja idej v našem duhu. Te pa nikakor ne tečejo tako enakomerno kot to

zahteva Newtonova koncepcija uniformno tekočega absolutnega časa. Pojem

absolutnega gibanja je za Berkeleya le hipostarizirana abstrakcija, vsako gibanje

je relativno, absolutnega gibanja sploh ni. Teţa Berkeleyevega stališča je

empirističnega somišljenika David Huma prepričala v prevzetje kritike splošnih

abstraktnih idej.99

4.3.3 PROBLEM KLASIFIKACIJE

Tehnika klasificiranja je kot univerzalizem. Za razporeditev »resničnih

eksistenc« v vrste z Lockovo metodo, dano v Eseju II, XI, 9, moramo biti

sposobni:100

a) prepoznati primerno vrsto dane »splošne ideje«,

b) prepoznati primere »strinjanja« med splošnimi idejami in partikularijami.

53

Locke je zavračal univerzalizem z razlogom. Trdil je, da so vse obstoječe stvari

partikularne (Esej III, III, 6) in zato ni univerzalij. Rešitev je videl v »splošnih

idejah« našega uma. Locke je bil bolj osredotočen na jezikovno – obsegajočo

klasifikacijo, torej x opišemo raje kot zeleno, kot da bi x klasificirali kot zeleno.

Čeprav je razlika zanemarljiva, ne gre ugovor zoper Lockovo tehniko, ampak

splošno klasifikacijo. Torej gre za dilemo kako aplicirati različne partikularne

stvari iste vrste na posamično klasifikatorno besedo. Lockova metoda pravi, da

vsako besedo asociiramo z vrsto ideje. Ta teorija klasifikacije ni dovolj jasno

ločena od teorije besednega pomena.101

Zato je Lockova teorija obsojena na

neuspeh. Saj vsaka klasifikacija predpostavlja »univerzalizem«, t.i. teorija, ki

klasificira partikularije kot univerzalije, katere primerki so.102

Bennet pravi, da Locka lahko mislimo kot univerzalista. Saj je vztrajal, kot je sam

napisal (Eseju III, III, 2), da so splošne ideje mentalne partikularije, ki so splošne

le na določen način. Torej besede so splošne, kadar jih uporabljamo za znamenja

splošnih idej, zato jih lahko ravnodušno apliciramo do mnogih partikularnih

stvari; ideje so splošne, kadar predstavljajo mnoge partikularne stvari, vendar

univerzalnost ne pripada stvarem samim, katere so vse partikularne v svoji

eksistenci. Splošne ideje so naš izum, njihova splošna narava je razumljena kot

nosilka mnogih partikularij.

Pojem mentalne partikularije je nejasen in sumničav, zato ima Lockovo vztrajanje

na partikularnosti idej jasno implikacijo; posamična ideja se ne more pojaviti v

umu v različnih časih. Torej Locke ideje predstavi kot »standarde« za klasifikacijo

vseh partikularij. Vendar so ideje same partikularije in ne morejo sluţiti kot

standardi, dokler same niso klasificirane. Tole pokaţe na kroţnost Lockove

teorije. Locke je verjetno spregledal potrebo po klasifikiciji idej, zato ker so v

umu, um pa sluţi kot odličen izgovor za nerazlago. Tudi če bi identiteta idej bila

univerzalija ali alternativno kot trajni partikularni objekti, bi se lahko ista ideja

pojavila ob različnih priloţnostih. Vendar naš ugovor še vedno velja, saj tehnika

potrebuje nekoga, ki reidentificira individualno idejo ob različnih priloţnostih in

reidentifikacija pomeni klasifikacijo: reidentifikacija katerekoli stvari A je

klasifikacija priloţnosti, v katerih srečujemo A. To je, zakaj univerzalne tehnike

klasifikacije zahtevajo identifikacijo dane univerzalije. Primer dobimo od

54

preteklih določenih partikularij ali kot je v navadi, da jih asociiramo s takšnimi

besedami, kar predpostavlja sposobnost klasifikacije.103

Lockovo teorijo abstraktnih idej lahko vzamemo kot spodleteli poizkus ali kot

pomoč teoriji klasifikacije. Torej manjkajoča ideja, ki bo klasificirala, kadar smo

soočeni z idejami čutnih podatkov, je abstraktna. Zato je mnogo Lockovih

komentatorjev menilo, da ima teorija abstraktnosti prevladujočo vlogo v teoriji

klasifikacije. Kako je torej Locke skušal rešiti teţavo naše zmoţnosti

klasificiranja partikularij? Večina komentatorjev in Locke sam bi odgovoril: s

sredstvi teorije abstraktnih idej. Vendar dejstvo je, da doktrina abstraktnosti ni

ţelena rešitev teţave, ki bi pojasnila, kako lahko eno besedo apliciramo na mnoge

partikularije, vendar reši le majhen del teţave. Torej če klasificiramo stvari s

preverjanjem primerkov ali vzorcev, nastane vprašanje kako naj vemo, kateri

vzorec je relevanten. Na podobnost se ne moremo zanašati, ker ni popolna, saj je

veliko rdečih stvari, ki so si po strukturi medsebojno popolnoma drugačni. Če

trdimo, da je vzorec ideja, ki je abstraktna do takšne meje, da so njene značilnosti

irelevantne za klasifikacijo, potem se problem, kako izbrati relevantne značilnosti,

ne pojavi. Če bi lahko zavrgli tezo, da stvari klasificiramo glede na primerjavo

vzorcev in bi vprašanje relevantnih značilnosti lahko opustili, potem bi teorija

abstraktnosti lahko bila rešitev. Locke ni videl, da je glede na »velik problem«,

kako klasificiramo partikularije, abstraktnost obrobnega pomena. Svojo teorijo

idej je videl kot rivalno univerzalizmu, ki v smislu klasificiranja opravi delo

univerzalij brez sklicevanja nanje. Torej, da so ideje, ki jih uporabljamo kot

vzorce, abstraktne. In v tem se je motil.104

Zakaj?

Kadar imamo »zeleno« asociirano idejo v umu, Lockova tehnika od nas zahteva

potrditev, ali se ta ideja strinja z X. Kar pomeni določitev ali ta relacija med X in

idejo drţi, to pa je ţe druga vaja v klasifikaciji. Locke uporablja »strinja z« kot

»biti podoben«. Komentator Jonathan Bennet zavrača, da bi ideja ali mentalna

podoba objekta X lahko bila podobna mentalnemu objektu Y. Če odkrijemo, da je

X podoben Y, odkrijemo da sta X-Y podobnostni par. To je včasih zanikano.

Filozof Price105

pravi, da je »podobnost« preveč fundamentalna, da bi jo

imenovali relacija nasploh v navadnem smislu besede »relacija«. Locke včasih

55

sam simpatizira s tem stališčem in pravi, da relacije niso vsebovane v realnih

eksistenčnih stvareh, ampak so včasih tuje in povzročene (Esej II, XXV, 8.). O

primerjavi pa kot o osnovi vseh relacijskih izjav (Esej II, XII, 7; XXV, 9; XXVIII,

1-2). Vendar to je preveč kompleksna zadeva, da bi jo raziskovali na tem mestu.

Jonathan Bennet pravi, da ne ve zakaj Locke podobnosti ni štel kot relacije.

Verjetno obstaja kak drug razlog, zakaj je spregledal drugo napako v tehniki.

Verjeten namen tehnike je zahteva podobnosti med X in idejo. Locke je verjetno

menil, da je podobnost, četudi je relacija, tako specialna, ultimativna, da ni moč

odgovoriti na vprašanje, kako lahko vemo, da je ena stvar podobna drugi. Zato je

Locke menil, da je laţje klasificirati ideje kot realne eksistence in laţje odkriti

podobnosti kot druge relacije. Bennet predlaga, da moramo imeti sposobnost

klasifikacije, drugače je vse skupaj misterij in nesmisel. Smo sposobni

klasificirati, ne da bi pri tem upoštevali kakšna splošna načela, principe in tehnike,

čeprav je aktivnost klasifikacije odvisna od tehnik primerjanja objektov z ţe

obstoječimi klasificiranimi idejami. Bilo bi absurdno, če bi tole sprejeli brez

empiričnih dokazov, vendar je dejstvo da empirija temu nasprotuje. Čeprav

obstaja mnogo pravilnih kot nepravilnih teorij klasifikacije, moramo priznati

pomanjkljivost Lockove, ki trdi, da klasifikacija mentalnih stvari, torej realno

eksistenčnih stvari, temelji na osnovi a priorne sposobnosti klasifikacije idej in

njihove podobnosti. Torej Locke ni opazil, da teorija, sloneča na aplikaciji

klasifikarijočih besed do partikularij, ni celovita teorija besednega pomena in je

dvomljiva zaradi pomenskosti klasifikarijočih besed ter besed, ki to niso.106

Največja teţava Lockove teorije je, da ni splošnega pravila klasifikacije. Teorija

abstraktnosti je hotela rešiti ţe »antični problem – eno čez mnogo«, torej problem

kako univerzalija pokriva partikularije. Interpret Bennet na tem mestu zaključi z

mislijo, da teţava Lockove teorije klasifikacije in abstraktnosti predvsem leţi v

problematičnem izboru relevantnih potez mentalnega primerka.107

56

5. REALNOST PREDMETNEGA SVETA

Govor o realnosti nas vedno najprej postavi pred vprašanje, kaj je realnost. Ali

je realnost sploh mogoče definirati? Nekateri realnost imenujejo tisto, kar je

dejansko obstoječe, torej kar obstaja »neodvisno« od dejavnega spoznavajočega

subjekta.108

Dokazljivost zunanje predmetne realnosti pa je v zgodovini filozofije vedno

predstavljala gordijski vozel, zato so jo mnogi filozofi zavračali, še posebej kar se

tiče njihove čutne potrditve. Na tem mestu bomo citirala samega Locka, ko se

sprašuje: „Ali so naše ideje vselej dokaz obstoja stvari?”.109

Ţe Aristotel s svojo teorijo zaznavanja opozori na dilemo, ko pravi, da duh tistega,

ki zaznava, sprejme formo zaznanega predmeta brez njegove materije, zato

nastane tole vprašanje: kateri predmet je realni predmet zaznavanja, predmet v

zunanjem svetu ali njegova forma v zaznavalčevem duhu? Zdi se, da so se antični

skeptiki odločili za drugo moţnost, tj. za stališče, da v resnici zaznavamo lastne

mentalne slike, ne pa stvari zunaj duha. To pomeni, lahko smo prepričani o

eksistenci mentalnega akta in o njegovi vsebini, ne pa o eksistenci domnevnega

predmeta, na katerega je akt usmerjen. Iz česar sledi, če bi duh poznal le lastne

ideje, potem bi preučevanje naših idej bila edina moţna »znanosti« in celo ta ne bi

mogla doseči nobene gotovosti, ker bi se moral vsak »znanstvenik« opreti le na

osebne ideje, kar pa je v nasprotju z zdravo pametjo.110

Nastalo dilemo bomo izpostavili na Humovem primeru, ko trdi: če bi zaznavali

realno mizo, se nam ne bi moglo zdeti, da se njena velikost zmanjšuje, tako kot se,

ko se od nje oddaljujemo. Velikost mize pa se zmanjšuje, zato ne vidimo realne

mize, temveč zgolj njeno podobo. Obe premisi v tem silogizmu lahko sprejmemo,

vendar ne moremo sprejeti sklepa. V tem ni nobenega protislovja, saj premisi

govorita o različnih stvareh: (P1) o navidezni velikosti mize in (P2) o njeni realni

velikosti. Po razmisleku lahko rečemo, da Hume ni opazil razlike, da ti premisi

govorita o različnih stvareh. Tako je propadel edini izhodiščni ''samorazviden''

dokaz empiristov.111

57

Vendar ni vse črno-belo, kot se zdi. Trdimo lahko, da je bil Locke najbliţje

resnici, upoštevajoč ostale angleške empiriste. Torej je Lockova izkušnja realnosti

stališče o naravi distinkcije med subjektovo realnostjo in zunanjo predmetno

realnostjo. Samorazvidnost empirističnega dokazovanja temelji na razlikovanju

med »bili so senzorni dokazi, da je nekaj bilo primer« in »to je primer«. Torej

gotovost stvari izhaja iz čutnega pričevanja, ki ne zaobsega vsega okvirja zunanje

predmetne realnosti, ampak kolikor nam sposobnosti dovoljujejo, pravilno

zaključi Locke. V njegovem jeziku je argument sledeči: „Dobivanje idej od zunaj

je tisto, kar nam naznanja bivanje drugih stvari in nas obvešča, da je ob tem času

nekaj zunaj nas. Kakovosti ali akcidence stvari povzročajo ideje in imajo svoje

bivanje zunaj nas, in s svojimi zmoţnostmi lahko dejstvujemo nanje. To je

največje zagotovilo njihove eksistence. Očitno pa je, da organi sami ne

proizvajajo idej, zato je potrebno zunanje dejstvovanje. Naša čutila se med seboj

podpirajo in dopolnjujejo, kadar govorimo o zunanjem zaznavanju stvari.”112

Grobo rečeno, subjektova realnost je posledica logične konstrukcije uma,

pridobljene iz empirične izkušnje. Na tem mestu moramo iz misli odstraniti

razliko med, ali si domišljamo sonce ali sonce vidimo. Govor je torej o naravi

fenomena, pri čemer tisto dogajanje »v glavi« naj raje ostane nerazrešena

empiristična uganka. S fenomenom mislimo bolj vprašanje koliko oz. kako je

subjektova realnost udeleţena na zunanji predmetni realnosti. To je tisto, o čemer

govori empiristična izkušnja. Naša diskusija se bo zato najprej začela z Lockovim

razumevanjem naravoslovne znanosti, kar pomeni: predmet razprave bo sam

zunanji predmetni svet oz. stvari. Zato, se vprašamo, kaj je ta stvar oz. predmet

zunaj naših umov? Lockova klasifikacija stvari vsebuje dve osnovni vrsti

predmetnosti in to sta substanca ter kvalitete. Torej je predmetnost iz realne

esence, kar pomeni iz tistega, česar je, in nominalne esence oz. sestoja čutnih

kvalitet.113

Filozof Bennet meni, da resničen razlog Lockove zainteresiranosti za

distinkcijo med realno in nominalno esenco leţi v moţnosti integralne povezave

substance s kvalitetami.114

Nekateri Lockovi interpreti menijo, da je s takšno klasifikacijo mislil zgolj

metafizično delitev, medtem ko drugi interpretirajo Locka, da je indentificiral

realno esenco substance z »korpuskulami« oz. nezaznavnimi delčki primarnih

58

kvalitet, zaradi česar je uvrščen med zagovornike korpuskularnega koncepta

naravoslovne znanosti.115

Kar v Lockovi epistemološki filozofiji pomeni, če bi bili

sposobni zaznati oz. spoznati nezaznavne delčke primarnih kvalitet, ne bi več

samo izkušali barve, ampak bi imeli »boţjo« a priori deduktivno vednost.116

Posplošimo lahko, da je Locke bolj pripadal naravoslovni filozofiji kot znanosti,

kar pomeni, da je znanost epistemološki ideal.117

5.1 EMPIRIČNI DOKAZI REALNE EKSISTENCE ZUNANJIH

PREDMETOV

Omenili smo, da naravoslovni filozof Locke pri dokazovanju eksistence

zunanje predmetne realnosti izhaja iz izkustva, katerega vir najdemo v čutnosti.

Glede na primarni čutili vida in tipa pa je moč najti le dva primerka nujne vzročne

povezave, odkoder dobimo idejo o telesu, zato sta pri Locku prvotni (izvirni)

telesni ideji kohezija trdnih in torej ločljivih delov in pa moč s sunkom podeljevati

gibanje, kajti oblika je le posledica končne razseţnosti.118

Najpomebnejša pa je seveda ideja trdnosti, ki jo dobimo po tipu, saj nastaja od

odpora, ki ga najdemo na telesu, da ne prepušča kakega drugega telesa na svoje

mesto, dokler tega ni zapustilo. To je ideja, ki je lastna telesu, po njej zaznavamo,

da zavzema prostor. To loči našo idejo trdnosti od čistega prostora. Bistvo

trdnosti je napolnjenost. Čvrstost je kohezija snovnih delov tvoreč maso

občutnega obsega. Ideja trdnosti loči telesno razseţnost od prostorne, ker telesna

razseţnost ni ničesar drugega kot kohezija trdnih, ločljivih, premičnih delov,

prostorna razseţnost pa zveznost netrdih, nedeljivih, negibnih delov.119

Osnovo Lockovega eksistenčnega dokaza zunanjih predmetov glede na čutnost

tvorijo naslednji argumenti:

- zaznava

- enostavne ideje

- relacije

- modusi

- nevrojenost idej

59

5.1.1 ZAZNAVA

1. Predmeti čutnosti vsiljujejo svoje ideje našim razumskim močem, če hočemo

ali nočemo, zato je razum pri sprejemanju teh idej večinoma trpen.120

2. Kadar ima duh ideje, pomeni, da so zunanji predmeti dejansko prisotni, to se

pravi, da imajo eksistenco.121

3. Čutnost proizvaja različne stopnje in načine gibanja v naših ţivljenjskih

duhovih, ki jih zunanji predmeti vznemirjajo, zato so ideje v duhu, kakovosti

na telesih.122

5.1.2 ENOSTAVNE IDEJE

1. Karkoli je v naravi tako urejeno, da dejstvuje na naša čutila, v duhu povzroča

zaznavo in tako v razumu nastane enostavna ideja.123

2. Predmeti čutnosti vsiljujejo svoje ideje našim razumnim silam, če hočemo ali

nočemo.124

3. Duh sprejema enostavne ideje trpno (pasivno) preko čutnosti in preudarjanja,

nobene izmed njih si duh ne more narediti.125

4. Enostavne ideje čutnosti so ideje primarnih, sekundarnih in terciarnih kvalitet

zunanjih stvari. O tem bo več govora v poglavju o kvalitetah.126

5. Ugodje in neugodje sta enostavni ideji čutnosti po izkušnji.127

6. Enostavne ideje so gradniki vsega našega spoznanja.128

5.1.3 NEVROJENOST IDEJ

Lockova »Tabula rasa« je dober zagovor realne eksistence zunanjih stvari.

Zakaj pa je tako, pojasni Locke na sledeči način:

1. Spomin nam daje gotovost, da so stvari, ki so dejstvovale na naša čutila bile.

Tako imamo spoznanje preteklega bivanja, spomin pa hrani ideje o njih.129

2. V spominu ni vrojenih idej, ker če bi bile, bi jih morali spoznati, ko bi se jih

kdo spomnil, morale bi biti zaznane v duhu prej. Kajti spominjati se, je

zaznavati kaj s spominom ali z zavestjo. Pomeni, da se je spoznala ali zaznala

60

prej. Torej je vsaka ideja, ki pride v duha, nova, ne spominska. Potem se loči

spominjanje od vseh drugih načinov mišljenja. Katerakoli ideje duh še ni

zaznal, ta ni bila nikoli v duhu. Katerakoli ideja je v duhu, je bila dejansko

zaznana in je v duhu tako, da se s pomočjo spomina lahko zopet naredi v

dejansko zaznano. Kajti kar ni v spominu, nikakor ni v duhu.130

3. Zato so ideje preudarjanja poznejše, ker potrebujejo pozornost duše.131

4. Kar kaţe na dejstvo, da v duhu ni prirojenih načel, saj način kako pridemo do

spoznanja dokazuje, da ni prirojenih načel, prvotnih pojmov.132

5. Duhu niso naravno vtisnjene, dokaz je, pomanjkanje tega pri otrocih in

nevedneţih, saj če bi bile vtisnjene, bi jih duh moral zaznati in razumeti, potem

bi moral razum razkrivati to, kar je prej poznal (to pa je protislovno).133

6. Človek se nauči, česar prej ni vedel.134

Lockova kritika vrojenih idej je nasprotovala takratnemu prevladujočemu mnenju,

ki so ga zagovarjali cambridge platonisti.135

Zato Lockovo vodilo duša je prazen

list papirja (tabula rasa), ki ga polni pisava izkustva, štejemo kot velik

empirističen doseţek, saj stališče, da vse naše ideje izhajajo iz zaznav in da ne

moremo ničesar misliti, česar nismo prej zaznali v svojem duhu, resnično drţi. To

načelo pomeni, da vse naše spoznanje izvira izključno iz čutnega zaznavanja in da

ga ne vodijo nikakršne vrojene ideje.136

Filozof Gilbert Ryle se prav tako na tej točki strinja z Lockom, saj pravi:137

a) Da ne moremo vzeti ničesar za bit z določeno karakteristiko, razen če smo

se srečali z primerkom te značilnosti in smo jo podvrgli analizi.

b) Edini neposreden način, s katerim se ljudje lahko seznanimo s primerkom,

je preko senzorične percepcije in introspekcije, zato je prejšnja propozicija

plavzibilna, če ne celo resnična. Zavrnjena je lahko samo v primeru, če

dokaţemo obstoj nove vrste percepcije.

Seveda moramo razumeti Lockovo omejeno vednost o fiziologiji percepcije ter s

tem povezavo med percepcijo in védnostjo. On je moral zagovarjati zaznavanje

kot afekcijo, saj je le tako lahko pojasnil relacije in kako nas posamezne

61

percepcije seznanijo s principi form, kot je substančna –atributarna forma,

relacijska forma in princip vzroka in efekta.

Na tem mestu bomo dodali le majhno opazko glede vrojenosti idej, katero si

Locke prisluţi zaradi neurejenega ontološkega statusa idej. Opazka opominja le,

da nam je tisto kar omogoča epistemološke procese ob rojstvu dano, zato lahko

predpostavimo, da so ideje kot del epistemološke poti, na nek način vrojene.

Vendar, kot smo ţe omenili, si tole igro lahko dovolimo zaradi neurejenega

ontološkega statusa idej.

5.1.4 MODUSI

Kako so modusi dokaz zunanje eksistence realnih predmetov, Locke predstavi

na sledeči način:

1. So sestavljene ideje, ki niso misli, niso same zase, ampak so afekcije

substance.138

2. Sem prištevamo moduse okusov in vonjav, ki so sestavljeni iz enostavnih idej

teh čutov.139

3. Med najpomembnejše sestavljene moduse pa prištevamo prostor, katero idejo

dobimo po vidu in tipu. Duh ima sposobnost predrugačiti prostorske ideje po

zunanji obliki in notranjem obsegu in z ozirom na daljavo, širino in debelost

dobimo razseţnost. Razseţnost pa izraţa razdaljo, kakršna je na trdnih delih in

tako dobimo idejo telesa.140

4. Ekspanzija je torej pojem prostora v obče. Prištevajoč trdno snov, ki ga

zavzema, dobimo razseţno telo.141

5. Oblika je relacija med deli končanja, razseţnosti ali omejenega prostora, kar

razkriva tip na čutnih telesih.142

5.1.5 RELACIJE

1. So sestavljene ideje, ki imajo svoje bistvo v medsebojnem primerjanju med

enostavnimi in sestavljenimi idejami.143

62

2. Mislec Locke med relacije uvrsti vzrok in učinek. Odnos med njima je za

Locka tudi ustvarjanje, rojstvo, izdelovanje, sprememba. Na primeru lesa in

pepela pojasni, da je vzrok to, kar proizvede kako enostavno ali sestavljeno

idejo in učinek, to, kar se proizvede, kar prej ni bilo. Gre za dejstvovanje teles

med seboj. Namreč vzrok je to, kar naredi kaj drugega, bodisi enostavno idejo,

substanco ali modus, da začne biti, torej dejstvuje na bit; učinek pa to, kar ima

svoj začetek, od česa drugega oz. se proizvede kaka čutna kvaliteta ali

ideja, ki je prej ni bilo.Vzrok in učinek dobimo iz idej preudarjanja in

čutnosti.144

5.2 KONCEPT TELESA

Kot smo ţe omenili, je Lockov koncept telesa sestavljen iz dveh predmetnosti,

iz substance in kvalitet. Kar pri Locku pomeni: „Dejanska bit je konstitucija

nečutnih oz. nezaznavnih delcev telesa in so od nje odvisne kakovosti in vse druge

posebnosti.”145

5.2.1 SUBSTANCA

Glede na Locka lahko imamo ideje samo o treh vrstah substance:146

1) bogu

2) končnih razumnih bitjih

3) telesih - ideja telesa je razseţna trdna substanca, zmoţna podeljevati gibanje

po sunku; ideja duše pa kot breztelesna substanca, ki je zmoţna misliti in ima

moč vzbujati v telesu gibanje po volji in misli.147

Na vprašanje kako dobimo idejo substance, Locke odgovarja:

1. Duh je opremljen z enostavnimi idejami, ki se nahajajo na zunanjih stvareh. Te

ideje dobimo s čutnostjo ali z zaznavo po preudarjanju o svojih lastnih

dejstvovanjih. Torej z zaznavanjem teh enostavnih idej (lastnosti stvari), ki so

potem zdruţene skupaj v en predmet z enim imenom. Idejo substance v obče

domnevamo glede na kakovosti, ki v nas proizvajajo enostavne ideje.148

63

2. Z idejo substance predvidevamo neznano »nekaj«, ki nosi kakovosti. Tako je

nastala nejasna in relativna ideja substance v obče, ki je nastala po zdruţenju

enostavnih idej in izvira iz posebnega notranjega sestava ali neznanega bistva.

Kadar govorimo o kaki vrsti substance, pravimo, da je nekaj, kar ima take in

take lastnosti, kakor je telo nekaj, kar se razteza, je oblikovano in se da

premikati. Duh je nekaj, kar je zmoţno misliti, zato se misli substanca vselej

kot nekaj zraven razseţnosti, oblike, solidnosti, gibanja, mišljenja ali drugih

idej, ki se dajo opazovat, čeprav ne vemo, kaj je. Zato jasne obče ideje

substance ni, ker je očitno, da nimamo druge ideje o substanci, kot da je nekaj,

v čemer so te razne čutne lastnosti, ki dejstvujejo na naša čutila.149

3. Najpopolnejšo idejo o vrsti substance dobimo glede na tvorne moči in trpne

zmoţnosti, saj ti moči veljata kot ''inherentne'' kakovosti v teh predmetih. Za

ločevanje substanc med seboj pa so najpomembnejše sekundarne kakovosti.150

4. Sposobnost substance povzročati spremembo primarnih kvalitet in jih trpeti,

pomeni imetje tvornih in trpnih moči. Vse te moči imajo svoj konec v čutnih

enostavnih idejah. Zato moči tvorijo velik del naših sestavljenih idej o

substanci.151

5. Tvorne moči tvorijo velik del naših sestavljenih idej naravnih stvari. Moč

vsebuje razmerje (relacijo), saj je v stvareh samih in je odvisna od mase, oblike,

sklada in premikanja delov. Je ena glavnih sestavin v sestavljeni ideji

substance. Z idejo trpne moči smo oskrbljeni po skoraj vseh vrstah čutnih

stvari.152

5.2.2 KVALITETE

Na telesih so tri vrste kakovosti, pravi Locke:

1. prvotne oz. primarne kvalitete

2. sekundarne kvalitete oz. t.i. čutne kvalitete

3. terciarne kvalitete

64

5.2.2.1 PRVOTNE oz. PRIMARNE KVALITETE

1. So telesne kvalitete, ki so od teles popolnoma neločljive in se ohranijo kljub

spremembam. Ohranijo vse kvalitete tudi, kadar deli postanejo nečutni. Morajo

pa imeti dovolj velikosti, da se lahko zaznajo. Te ''izvirne kakovosti''

proizvajajo v nas enostavne ideje trdnosti, razseţnosti, oblike, gibanja ali

mirovanja in število.153

2. Primarne kvalitete so velikost, oblika, število, poloţaj in gibanje ali mirovanje

njihovih trdnih delov in če jih lahko zasledimo, dobimo po teh idejo stvari,

kakršna je sama po sebi.154

3. Kako proizvajajo prvotne kakovosti v nas ideje? Edini način, na katerega

moremo zaznati, da telesa dejstvujejo na nas, je po sunku ali gibanju. Telesa

morejo oddajati (da zaznamo prvotne kvalitete, morejo te oddajati) neka

posamezna nezaznatna telesca, da proizvedejo idejo. Tudi ideje drugotnih

kvalitet moremo zaznati po dejstvovanjih nečutnih delcev na naša čutila.

Različna gibanja in oblike, velikost ter število takšnih delcev, ki dejstvujejo na

posamezne organe naših čutil, v nas proizvajajo različno čutnost. Ta telesa so

tako majhna, da naša čutila ne morejo zaslediti njihove velikosti, oblike ali

gibanja.155

5.2.2.2 DRUGOTNE oz. SEKUNDARNE KVALITETE

1. To so moči, ki jih najdemo v vsakem telesu zaradi njegovih nečutnih prvotnih

kvalitet; ker delujejo na poseben način na katero izmed naših čutil, s tem

proizvajajo v nas različne ideje barv, glasov, duhov, okusov, itd.,…156

2. So kvalitete, ki niso na predmetih samih, ampak so ''moči'', ki v nas proizvajajo

razne čutne zaznave glede na prvotne kvalitete; to so barve, glasovi, okusi,

itd.,…157

3. Sprememba sekundarnih kvalitet je moč v oziru na spremembo zaznavnih

delov; kajti ne moremo opazovati, da se zgodi kakšna predrugačba ali kako

dejstvovanje na kaj, razen na opazljivi spremembi njegovih čutnih idej in tudi

ne zaznamo, da se je zgodila kakšna predrugačba, kot da se zaznava

65

sprememba ideje.158

4. Sekundarne kvalitete so dvojne, prve so neposredno zaznavne, druge posredno

zaznavne. So moči, ki slone na prvotnih kvalitetah, zaradi česar so zmoţne

neposrednega delovanja na nas in s tem proizvajati različne ideje; posredno so

zaznavne, kadar delujejo na druga telesa, tako da spreminjajo prvotne kvalitete,

kar v nas ustvarja ideje različne od prejšnjih.159

5. Čutila nas pustijo na cedilu pri razkrivanju mase, teksture in oblike drobnih

telesnih delov, čeprav na njih slonijo sestavi in razlike, zato moremo rabiti

njihove sekundarne kvalitete kot njihove značilnosti. Vse te sekundarne

kakovosti, pa kakor se je izkazalo, niso nič drugega kot zgolj moči. Locke

prizna: ''Če bi imeli dovolj natančna čutila, da bi razločevali drobne delce teles

in dejansko sestavo, ki na njih slone čutne kakovosti, bi brez dvoma proizvedla

v nas popolnoma različne ideje.''160

5.2.2.3 TERCIARNE KVALITETE

1. So moči (učinki, ki jih proizvedejo moči) v vsakem telesu in zaradi posebnega

ustroja prvotnih kakovosti lahko proizvedejo spremembo na obliki, skladu in

gibanju kakega drugega telesa (primer ognja, da ima moč raztopiti svinec).

Sekundarne in terciarne kvalitete so samo moči, učinki različnih modifikacij

prvotnih kvalitet delovati različno na druge stvari.161

2. To so pa samo moči in so dejanske kakovosti na predmetih.162

5.3 IZMUZLJIVA SUBSTANCA

Določene aplikacije povezane s konceptom substance je Locke posvojil. Sem

štejemo, aplikacijo, da je neznana nosilka kvalitet in da se njena eksistenca

implicira, kadar uprimerjamo njene kvalitete. O prihajajočih dilemah na tem

nivoju več v nadaljevanju, najprej pa si bomo ogledali njeno fundamentalno

teţavo, torej vprašanje ali je človek sestavljen iz dveh različnih substanc, s tem

mislimo materialnega telesa in nematerialnega duha. Stališče imenovano dualizem

substanc, sta v zgodovini filozofije med drugimi zastopala tudi Platon in

66

Descartes ter predstavlja osnovo ali izhodišče za vse kasnejše filozofske razprave

o psihičnem in fizičnem. Ţal pa razumevanje duha kot entitete posebne vrste v

znanstvenih razpravah nikoli ni našlo svojega mesta, saj je polno številnih

problemov, zato je dualizem substanc postopoma izginil iz filozofskih razprav.

Nezmoţnost kartezijanskega dualizma pojasniti, kako lahko duh (nematerialna

substanca) vpliva na spremembe v fizičnem svetu (materialna substanca), je

botrovala njegovemu zatonu. Danes tole uganko razrešuje nevrofiziologija.163

Mi

pa se bomo zdaj posvetili ostalim dilemam.

5.3.1 SAMOOBSTOJEČNOST SUBSTANCE

Ko Locke razlaga »substanco« kot nekaj »samoobstoječega«, je jasno, da je

samoobstoječnost mišljena logično. Fraza bi lahko pomenila »eksistirati

neodvisno« od zaznavajočega subjekta in tole bi lahko bil povezujoči člen med

doktrino substance in konceptom realnosti. Vendar Locke na tem mestu zastavi

zahtevo »realnosti«, ki je v aplikaciji z »idejami« (Esej II, XXX, 5.) in pravi, da je

ideja legitimna samo, če je realna, torej kar pravi o realnosti substančnih idej, je

potem očitno narobe. Glavna poanta je, da v tej napaki eksplicitno poveţe »idejo

substance« s »stvarmi brez nas«, kar ogrozi, da bo okuţilo predpostavko realnosti

substance. Vendar Locke ne izvede groţnje, saj na mestu, kjer naredi to povezavo,

ni nobene omembe predpostavljene ideje substance.

Druga sporna točka je mesto, kjer Locke pravi, da je kompleksna (sestavljena)

ideja substance prva glede na logično zaporedje, saj kot kombinacija preprostih

idej predstavlja samoobstoječe partikularije, kar kaţe na logično odvisnost

modusov od substance. Razlikovanje substanca/modusi potegne črto med

partikularijami in kvalitetami. Gre za čisto logično distinkcijo, kjer substanca ni

omejena s partikularijami določene vrste oz. z »materialno substanco« ali na

»obstoj realnih stvari brez nas«. Torej teorija substance nudi le analizo distinkcije

in je del splošne filozofske logike. Implicira nekaj, kar je tam, ampak nedoločno o

tem, kaj je znotraj objektivnega okvirja oziroma »sveta brez nas«. Kar dokazuje,

do koder je Locke pripravljen popuščati univerzalnosti substančne teorije,

67

demonstrirano s predstavitvijo razlikovanja substanca/modusi. Zato je izbral

primerne primere modusov, kateri ne izdajo igre z svojo verbalno formo.164

5.3.2 SUBSTANCA IN ČUTNI PODATEK

Postavi se vprašanje, ali lahko na osnovi čutnih kvalitet predpostavljamo obstoj

povezave med substanco in realnostjo. Iz tega razloga se vprašamo, kakšna je

razlika med substanco in kvalitetami? Ali je odgovor substancialne ali bolj

nesubstančne oz. atributivne narave. Takšne zagonetke kaţejo le način, kako je

treba odgovoriti na takšna vprašanja. Avtor Bennet predlaga rešitev, ki pravi, da

posameznost lahko šteje za substanco, če lahko njeno substancialnost obvladamo

znotraj našega jezika, torej samo kadar ne moremo izraziti dejstev, ne da bi

razpolagali z substancialnimi izrazi, ki referirajo nanje.165

Zato je razlika le v definiciji, kako razumemo čutni podatek v implikaciji s

substanco. Ali nam čutni podatek pomeni nosilca kvalitete, ki nam je

reprezentiran, ali smo v čutnem stanju zaznavanja in smo potem v prisotnosti

instanc kvalitet? V obeh primerih se izkaţe, da smo v prisotnosti kvalitete, ki ţe

ima nosilca, iz česar lahko sklepamo na obstoj substance, pri čemer gre za

razmišljanje o substanci kot fundamentalni osnovi realnosti.166

Na tem mestu lahko zaključimo le, da tradicionalno stališče ne vzdrţi kritične

preiskave. Predvidevamo lahko, da rezultat Lockove nezavrnitve biti substance in

njene podpore kot nosilke kvalitet leţi v njegovi nevednosti o substanci. Saj je res,

da izkušnja kaţe njen obstoj in pri tem ne razkrije svoje narave. Zato Locke

implicira vednost pod pogojem razkritja narave njene biti. Zaključek, da intuitivna

in demonstrativna vednost o substanci oz. realni esenci ni mogoča, postavi Locka

na kriţišče. Ena pot je skepticizem, katero zavrne. Druga pot, katero je sprejel, je

sprejetje tretje vrste vednosti in to je čutna vednost, kateri manjka gotovost. Pravi,

da je čutna vednost sprejetje tega »vsakodnevnega afekta«, ki prihaja s čutnostjo

petih čutil. Zato imamo namesto vednosti o realnih esencah le vednost o

nominanih esencah – torej čutne kvalitete. Poznamo le to koeksistenco. Namesto

dedukcije smo prisiljeni k opazovanju in indukciji.

68

Naša vednost je le verjetnost, ki mora izpolnjevati določene pogoje. Torej

kompleksna ideja substance mora referirati na vse tiste enostavne ideje, ki

koeksistenco najdejo v naravi. Na tem mestu Locke pokaţe, da čutna vednost nudi

osnovo za znanost in ni le neutemeljeno stališče. Realnost je torej osnovana na

koeksistenci kompleksne umske ideje in tistim, kar odkrijemo zunaj v naravi.

Naša vednost je realen subjekt. Od tod naše splošno mnenje in splošno sprejete

predpostavke. Kar pomeni, hipotetični deduktivni modeli so bili primerjani z

empiričnimi podatki, torej niso bili spoznani empirično, ampak dokazani

empirično.167

Jolley izpostavi pomembnost Lockovega geometričnega modela, saj eksplicitno

pravi, da če bi imeli vednost o realni esenci zlata, bi lahko deducirali njegove

kvalitete brez njegove eksistence. Kar v tem primeru pomeni, da v Lockovi

znanosti, metoda opazovanja ni več potrebna. Vendar Locke obravnava

naturalistično znanost znotraj empiristične domene.168

5.3.3 IDEJE, KI GREDO "SKUPAJ"

Lockova izjava, da predpostavljamo substanco je podporna teza tezi »da

določeno število idej gre konstantno »skupaj« (Esej II, XXIII, I.), kar zoţi

obzorje na:169

A) vrsto primerov, kjer so različne kvalitete uprimerjene z eno partikularijo;

B) vrsto primerov, kjer so kvalitete konstantno skupaj.

Kar pomeni:

A) ne rabimo upoštevati, saj bi Locke lahko argumentiral, ker nimamo prostora za

stvar z samo eno kvaliteto, se vprašanje kvalitete, ki jo nekdo poseduje, ne

pojavi, razen če so druge kvalitete v posesti iste stvari;

B) je zagoneten, ni jasno, zakaj se Locke zavezuje primerom, kjer gredo kvalitete

konstantno skupaj in kakšen pomen sploh ima vse tole.

Bennet predlaga, da je ta dilema rešena, če vzamemo ideje kot čutna stanja. Potem

zagonetne fraze referirajo na primere, kjer se človekova senzorna zgodovina

manifestira z vrsto vzorca – osnovo, na kateri razmišljamo o obstoju »stvari brez

nas«. Skupaj vzeto je to gesta teorije substance nasproti teoriji realnosti, saj teorija

69

substance aplicira partikularije vseh vrst, ne samo »stvari brez nas«. Škoda je, da

je osnova za povezavo med substanco in realnimi stvarmi odloţena v prid prejšnje

– ideje, ki gredo konstantno skupaj. Locke o idejah, ki gredo »konstantno skupaj«,

pravi, da te ideje same zase ne morejo obstajati in si jih lahko zamišljamo le

znotraj substance (Esej II, XXIII, 1). Če to sploh zadeva teorijo substance, potem

morajo ideje spet biti kvalitete. Locke pravi, da bi naj substance povzročile svoje

kvalitete. Uganko rešimo, če ideje predpostavljajo čutno – zaznavna stanja, saj je

potem klavzula, iz katere ideje izhajajo, odmev vzročnega stališča znotraj

Lockove teorije realnosti. Vendar Locke ne dovoli mešanja teorij, zato nemudoma

ideje loči od kvalitet, z namenom očistiti teorijo substance vzročnih elementov, z

trditvijo, da substratum podpira kvalitete in da te povzročajo ideje (Esej II, XXIII,

2).Videti je, da se ni zavedal posledic dvojne rabe termina »ideja« in kaj to

pomeni za naprej.

5.3.4 PROBLEM KLASIFIKACIJE

Omenili smo problem, ki nosi vprašanje, ali je substanca partikularija ali

univerzalija. Locke zagovarja stališče, kako je »substanca na splošno« v relaciji

do »partikularnih vrst substance«. Med branjem Eseja je moč začutit Lockov

ambivalenten odnos do partikularnih substanc. Saj pravi, da nimamo drugih idej o

zlatu razen tiste, ki je v celoti sestavljena iz določenih »enostavnih idej« in potem

nadaljuje z opazko obstoja še drugih sestavin v naši ideji zlata. Opaziti je njegovo

negotovost in pomanjkanje entuziazma do »splošne ideje substance«, včasih pa

zlorabi njen poloţaj, dajajoč ji prednost (Esej II, XII,6).170

Filozof Jonathan Bennet meni, da je Lockova obravnava »splošnosti substance«

skeptična po vsebini in ironična po formi. Priznati pa moramo, da je povedal dosti

o tej temi. Interpret Aaron171

Locku pripiše stališče, da nimamo izkušnje o

substanci na splošno in zato ni ideje »splošne« substance. Do sem se Bennet

strinja, nato komentira. Torej če nimamo ideje o substanci, potem izraz substanca

nima pomena za nas. In če je izraz brez pomena, potem ga ne bi smeli uporabljati,

saj:172

70

a) Lockova analiza implicira, da nič ne more šteti kot izkušnja o substanci;

b) še globlji ugovor, namreč da Lockova substanca nima »narave nasploh«.173

Locke sam govori o skriti »abstraktni naravi« substance, vendar izhaja iz velike

zakladnice empiričnega posploševanja (Esej II, XXIII, 6). Na tej točki ima

Leibniz jasnejši pogled.174

Leibnizov vpogled je mogoče posplošiti v sledeči

argument, ki bo razkril vitalni defekt v substančni teoriji:

Ali kvaliteta S definira substancialno vrednost S-a, kot takšnega, da je X

substanca, če in samo če je Sx?

Če Locke odgovori DA, potem teorija pravi le, da je kvaliteta uprimerljiva, če in

samo če, substanca nosi P, kar pomeni le, da je P uprimerljiv, če in samo če, je

predmet oboje S in P. Analiza uprimerljivosti ene lastnosti nakazuje le zdruţeno

skupno uprimerljivost dveh lastnosti. Torej je odgovor neuporaben, zato mora

Lockov odgovor na zgornje vprašanje biti NE, iz česar sledi, da moramo zanikati,

da so substance posameznosti – predmeti določene vrste. Biti vrste, pomeni imeti

kvalitete, ki določajo – definirajo vrsto in tukaj ne sme biti kvalitet, katere

posameznost mora posedovati, da se lahko kvalificira kot substanca, saj Lockova

teorija uprimerljivosti kvalitet zahteva, da substance so posameznosti določene

vrste. Ves smisel teorije leţi v zahtevi, da vsak koncept subjekta všteva koncept

vrste posameznosti, katerega posebna pravica je nosilnost kvalitet. Vendar mora

biti razjasnjen na način, v katerega mora biti vključenih več posebnih skupin

konceptov, da ne bodo obravnavani kot koncept, ki izbira razred posameznosti.175

5.3.5 BERKELEYEV NAPAD NA SUBSTANCO

Vprašanja, ali je imel Locke koncept materialne substance, ali ja ta sestavni del

njegovega koncepta realnosti, ali ju je poistovetil, itn. so le obstranska vprašanja,

vendar za njegove interprete so se izkazala kot najhujša nočna mora. Zakaj? Tako

kot cerkvena interpretacija podaja podobo realnosti, tako te relacije in implikacije

vodijo h različnim koncem koncepta realnosti. Nekateri interpreti menijo, da

Locke nima koncepta materialne substance, drugi trdijo nasprotno, tretji ga

označujejo kot ţrtev Berkeleyeve »napačne« interpretacije. Zmot in predpostavk o

71

tej temi je veliko. Trdimo lahko le, da je filozof Locke diskutiral o substanci,

konceptu realnosti, itn…176

Berkeleyeva argumentacija imaterialistične filozofije je grajena prav na ozki

osnovi senzualizma. Zagovor imaterialistične hipoteze ima osnovo na

idealističnem monizmu, ki zanika obstoj materije oz. materialne substance in

priznava zgolj obstoj duha ali duhovne substance, ki pa v skladu z Lockom, prav

tako kot materialna ni zaznavna in imamo o njej lahko samo pribliţno mišljeno

idejo ali pojem.177

Berkeleyeva imaterialistična hipoteza izhaja iz definicije, da je substanca

nespremenljivi nosilec lastnosti. Nato na osnovi sprememb čutnih kvalitet, ki jih

zaznavamo, izpelje sklep, da se mora spreminjati tudi njihov nosilec. Torej ker so

primarne kvalitete čutno spremenljive, bi se moral spreminjati tudi njihov nosilec,

kar pa je v protislovju z definicijo same substance. Iz tega pa Berkeley zaključi,

da substance (materialne) sploh ni in da so vse kvalitete »v duhu«, njihov obstoj je

zgolj v njihovi zaznanosti. Razdelitev na materialno in duhovno substanco

poudarja njuno absolutno različnost. Berkeley v skladu s tradicijo pojmuje

materialno substanco kot trpno, duhovno pa kot dejavno, aktivno. Ob takšnem

pojmovanju materialne substance nastane vprašanje, ki ga Berkeley izkoristi v

svoj prid, kako naj nekaj pasivnega, deluje na naša čutila, ki so prav tako pasivna

in samo sprejemajo draţljaje. Torej je delovanje »nečutnih delcev« na čutne

organe nekaj protislovnega, saj je v nasprotju z definicijo materialne substance. S

tem je v bistvu zavrnil substancialno ontologijo in jo zamenjal z idealnim

fenomenalizmom, to je z naukom, da lahko raziskujemo samo pojave ali

fenomene. Iz vseh teh premis seveda sledi, da obstaja samo duhovna substanca,

ker je samo ta aktivna. Iz navedenih točk sledi najpomembnejš Berkeleyev

imaterialistični stavek: »esse est percipi«. Obstoj stvari je samo v njeni zaznanosti

ali nekaj obstaja samo toliko, kolikor je zaznano in logična posledica je zanikanje

materialne ali razseţne substance, kakor jo je pojmovala vsa filozofija 17. stol.

Torej če je naša zveza z zunanjim svetom izključno posredna, potem zunanjega

sveta, ki bi bil neodvisen od našega zaznavanja, ni mogoče dokazati. Torej ni

stvari, ki bi obstajale same zase zunaj zaznanosti. Kar pa seveda ni res.

178

72

5.4 KVALITETE TELES NA ZATOŢNI KLOPI

Na tej točki bomo pod drobnogled vzeli status čutnih kvalitet oz.

"samorazvidnost" empirističnega programa, zato moramo ločiti realne kvalitete

teles od čutnih kvalitet telesa. Tega ne smemo identificirati, ker potem zaidemo v

Berkeleyevo zmoto identifikacije idej z realnimi kvalitetami teles. Lockova

distinkcija kvalitet torej hoče začrtati stvarno mejo med fenomenom oz. mentalno

podobo in realnostjo tistega zunaj nas, hkrati pa ţeli potrditi oz. postulira, da med

njima obstaja vzročna povezava. Dejstvo je, da medij med subjektovo realnostjo

in zunanjo stvarno realnostjo obstaja in to je empirična izkušnja. Lockova

distinkcija kvalitet, osnovana na empirični epistemoški osnovi, pa ravno pokaţe,

kako teţko je to mejo v znanstveno – publicističnem jeziku opisati ter opredeliti,

zato imamo angleški empirizem kot mejnik predmoderne filozofije in

raziskovalne znanosti. Lahko trdimo, vsi sedanji filozofi se strinjajo, da s čutili

zaznavamo svet »fizičnih objektov«, ki imajo različne kvalitete, zaradi česar lahko

predvidevamo, da bomo v filozofiji percepcije našli (delne) odgovore na

vprašanje osnovnih kvalitet, ki bi naj bile lastnosti predmetov. Diskusija bo zato

potekala v sledeči smeri. Ali obstaja razlog, da nekatere tipe kvalitet obravnavamo

kot umsko – odvisne oz. subjektivne, in druge kot pristne, intrinzične kvalitete

objektov. Če obstaja razlog za delitev, kako naj potem to diskusijo razumemo in s

čim jo naj podpremo. Na splošno, zgodnji avtorji niso kaj dosti teţe pripisovali

čutnemu vprašanju, vztrajali so na pojavnih kvalitetah, kot resničnih v objektu.

Največji doseţek Lockove ontologije je prav spoznanje, da more priti do te

distinkcije, vendar je njegova resignacija na tem mestu znamenje, da filozofija in

znanost tistega časa nista bili pripravljeni sprejeti tako moderne misli, čeprav je

takratna naravoslovna znanost ţe pogumno zarisavala pot novega mišljenja in

razumevanja sveta in človeka v njem. Distinkcija kvalitet med objektivno in

subjektivno naravo je navsezadnje kompleksno in zanimivo, tako v historičnem

kot filozofskem pomenu in večina historične literature o distinkciji med

primarnimi in sekundarnimi kvalitetami zadeva prav Lockov Esej in Berkeleyev

napad nanje.179

73

Lockovo uradno stališče, kar se tiče afekcij teles, gre takole:180

Primarne kvalitete so esencialne kvalitete teles. So realne kvalitete teles in

so »vedno« v telesih.

Sekundarne kvalitete so moči, ki so vzrok afekcij-učinkovanj na druge

entitete. So identificirane z močmi, ki proizvajajo čutne ideje v nas na

osnovi primarnih kvalitet.

Terciarne kvalitete so moči, ki jih ima telo, da proizvedejo spremembo v

primarnih kvalitetah drugih teles. Sprememba primarnih kvalitet

posledično pomeni sprememba načina učinkovanja telesa na nas oz.

sprememba sekundarnih moči.

Razlikovanje med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami ni začrtal Democritus,

ampak je celotno prihodnost Lockove delitve anticipiral Aristotelj. Med druge

vplive še prištevamo Descartesa, Newtona ter predvsem Boyla, ne samo glede

terminologije, ampak tudi glede ločitve same.181

Povzamemo lahko, da je Lockova distinkcija med kvalitetami nezadovljiva zaradi

dejstva, da je bila izpeljana na osnovi čutne percepcije. To napačno potezo je

odlično izpostavil Berkeley. Hume pa se je zato raje izognil distinkciji. Filozofinja

Margaret Wilson komentira, da je Locku kljub temu uspelo ujeti delček resnice, ki

jo empiristična metoda jasno razkriva in to je nekonsistentnost med tedajšnimi

naravoslovnimi in filozofskimi koncepti. Prav to spoznanje bi naj Locka

prepričalo v boţjo »super - kreacijo«, meni Margaret Wilson. Vendar splošno

gledano njegov koncept subjektovega izkustva realnosti lahko vzamemo kot

napovednik »sodobnih« znanstvenih dilem in raziskav.182

Empiristična tradicija glede koncepta subjektovega izkustva realnosti izhaja iz

pomena izkustva oz. epistemološkega pristopa, o katerem je bilo do zdaj ţe veliko

povedanega. Kar pomeni sprejetje subjektivne sodbe o realnosti na osnovi

vrojenega spoznavnega aparata, ki kaţe temu primerno prilagojeno mentalno

podobo oz. fenomen sveta. Izhajačoč iz tega in pomena koncepta »telesa« oz.

fizične stvari je beseda »primarno« za Locka pomenila, da mora stvar imeti

74

določene lastnosti, če šteje kot telo. Splošna teza je, da je predmetnost, ki

konstituira koncept telesa, najdena znotraj obsega primarnih kvalitet, sekundarne

kvalitete pa ne nosijo esencialnega pomena, saj niso v telesu samem, ampak so

moči, glede na katere so v nas proizvedeni različni občutki. Iz povedanega lahko

zaključimo, da je vlogo percepcije pri razkrivanju realnosti predmetnega sveta in

njegovih kvalitetah mogoče razumeti skozi dva različna nivoja:183

1. Razlago percepcije je moč razumeti znotraj korpuskularnih pogojev. Na

tem nivoju je pomembno vprašanje, katere kvalitete je treba pripisati

»nezaznavnim delcem« ali t.i. »korpuskulam«? Torej Lockova

karakterizacija primarnih kvalitet je oblikovana v terminih znanstvene

teorije percepcije.

2. Drugi nivo vznikne v Lockovi zahtevi, da so ideje primarnih kvalitet

makroskopskih objektov njihove čutne podobe, medtem, ko ideje

sekundarnih kvalitet niso podobe ničesar v objektu, saj so moči oz.

afekcije.

Torej, glede na empirično percepcijo je Locke vsekakor skušal realne kvalitete

teles ločiti od njihovih idej, saj le tako lahko potrdimo realen obstoj zunanjega

sveta in hkrati njegovo vzročno korelacijo z mentalnim fenomenom. Lockova

distinkcija med samimi kvalitetami in njihovimi idejami je nastala na treh

predpostavkah. To so vrsta čutila, vzorec oz. podobnost, ter teza imenovana »niso

v telesu«.

Prva predpostavka, ki utemeljuje distinkcijo med primarnimi in sekundarnimi

kvalitetami, je predpostavka ločevanja glede na vrsto čutila. To pri Locku pomeni,

da je vsaka posamezna vrsta sekundarne kvalitete asociirana samo z enim čutom,

medtem ko je vsaka posamezna primarna kvaliteta asociirana vsaj z dvema, vid in

tip v vsakem primeru.183

Nekaj resnice je moč najti v tem, vendar tako izraţena ne

zajema celote, npr. odkriti, da je jabolko zeleno, če ga okusimo. Ni dvoma, da je

predlagano predpostavko mogoče modificirati na način, da bi ustrezala vsem

primerom, vendar je teţko reči, kakšna modifikacija bi bila potrebna, da jo

pretvorimo v nekaj preciznega in resničnega.185

75

Druga predpostavka opisuje razliko kot kontrast med idejami primarnih kvalitet,

ki imajo svoj vzorec v stvareh in idejami sekundarnih kvalitet, ki tega nimajo. Ta

predpostavka je zelo pomembna za subjektov koncept izkustva realnosti, zato bo o

njej več govora v naslednjem poglavju. Zdaj bomo le omenili, da je predpostavka

plauzibilna samo v primeru transformacije, kar pomeni, da moramo za vzročno

pojasnitev idej primarnih kvalitet uporabiti enake besede za opis vzročnosti kot

za opis afektov (ideje oblike so povzročene od oblike, itn,…), medtem ko v

vzročnem opisu sekundarnih kvalitet moremo uporabiti vzročnost v enem

besedišču in afekte v drugem (ideje barv so vzroki oblike, itn,…). Filozof Bennet

na tem mestu komentira, če tole ni tisto, kar bi naj Lockova vzorčno -

podobnostna formulacija kontrasta med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami

pomenila, potem zgoraj navedena predpostavka nima smisla in še tega ima lahko

le znotraj vzročne teze. Zato ta način ni preveč posrečen, gre bolj za intelektualni

izraz in potrditev centralne teze, da med kvalitetami in njenimi idejami mora

obstajati empirično zaznavna korelacija.186

Tretja Lockova teza »niso v telesu« jasno loči sekundarne kvalitete od primarnih.

Pri tem razlikovanju moramo anticipirati Boylovo avtorstvo, saj splošno velja, da

ima Lockova distinkcija osnovo v Boylovem traktatu imenovanem »The Origin

of Form and Qualities according to the Corpuscular Philosophy«. Boyle razlikuje

telesa prav zaradi določene oblike, velikosti in gibanja – mirovanja in v smislu teh

kvalitet delujejo na naša čutila in druga telesa. Moč delovanja teles na naša čutila

Boyle poimenuje »sekundarne« ali čutne kvalitete in se razlikujejo od kvalitet, od

katerih so odvisne, ter od afekta, ki je povzročen v osebi. Zmota, do katere pride,

je da zamenjamo sekundarne kvalitete za telesne, kar Boyle ilustrativno opiše v

»Excursion about the relative nature of Physical Qualities«. Vendar Boyle sam

naredi zmešnjavo, ko identificira sekundarne kvalitete s percepcijo impresij in

primarnimi afekti materije. Dokončno zmešnjavo pa je verjetno povzročila raba

termina »čutna kvaliteta« in njeno terminološko podedovanje v koncept

subjektove realnosti imenovan reprezentativna teorija percepcije, o kateri bo več

govora v naslednjem poglavju. Torej teza »niso v telesu« predstavlja poseben

primer razlikovanja med primarnimi kvalitetami in sekundarnimi kvalitetami kot

močmi. Vendar Lockove definicije so komplicirane in neprimerne prav zaradi

76

poskusa razlikovanja kvalitet in ne kvalitet od moči ter neustrezne rabe definicij.

Največja teţava nastopi pri definiciji primarnih kvalitet. Primarne kvalitete bi naj

predpostavljale našo védnost, kaj individualno telo je. Zato Locke loči vednost o

individualnih telesih od vednosti relacij do drugih stvari. Tako ohrani absolutno

razdelitev – razlikovanje med kvalitetami in relacijami. Glede na to delitev je

mogoče skozi relacijo, v kateri telo stoji, imeti védnost o tem telesu ter vsebuje

namig, iz česa bi naj telo bilo. Vendar namig o sestavi, je védnost o kvalitetah in

ne o relaciji. Velikokrat se izkaţe, da so navidezne kvalitete relacije, zato ni lahko

določiti, ali je pojavna kvaliteta res kvaliteta. Locke meni, da je odkril relacijo, ki

jo velikokrat zamenjamo za kvaliteto in to je »moč« telesa, da proizvede novo

kvaliteto v drugem telesu ali da proizvede idejo v umu opazovalca. Mogoče je

reči, da ima telo moč proizvesti določen afekt, kar ne potrjuje nič več kot, da je

realizacija tega afekta vzročno povezana s številom pogojev telesa oz. od

posedovanja neznanih delujočih kvalitet. Do sem je mogoče oporekati, da nikoli

ne bomo gotovi o določeni moči teles brez védnosti o kvaliteti, od katere je

odvisna moč. In to je pogojno res. Včasih imamo močen razlog, da lahko

predpostavimo določene moči telesa brez suma o naravi kvalitete. To je mogoče

doseči z opazovanjem in eksperimentom. Locke zaključi, da kadar poznamo moči

telesa, vendar ne kvalitet, od katerih so moči odvisne, potem moramo narediti

spisek znanih delujočih moči, iz katerih je moč sklepati na kvalitete.187

Zaključimo lahko, da ima Lockova distinkcija splošne teţave zaradi:188

A) Nedoslednega kontrasta med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami,

zaradi nenatančnega razlikovnja med:

a) kvalitetami in idejami,

b) makroskopskimi in mikroskopskimi kvalitetami,

c) determinirajočimi in nedeterminirajočimi kvalitetami.

B) Lockove opustitve terminološkega razlikovanja med pomenoma

»individualno« in »partikularno« (posamezno) ter posledično med dvema

pogledoma védnosti o zunanjem svetu.

77

5.4.1 BERKELEYEV NAPAD NA PRIMARNE KVALITETE

Teţave Lockovega spoznavno teoretskega problema je najboljše ilustrirati z

Berkeleyevim napadom na Lockovo distinkcijo kvalitet, saj Berkeley prvi

ugotovi, da razlika med obema vrstama kvalitet, kot jih predstavljajo naša čutila,

ni z ničemer utemeljena. Na tem mestu moramo opozoriti na Lockovo kroţno

zlorabo centralnega termina »ideja«, ker včasih pomeni kvalitete, spet drugič

čutne kvalitete. Zanimivo je, da Lockove ideje primarnih kvalitet v um pridejo

»neobdelane«, kar pomeni, da jih tančica čutnosti ne spremeni, iz česar je moč

sklepati, da je Locke ţelel na vsak način ideje primarnih kvalitet spraviti iz glave.

Zgodi pa se, da Locke včasih sekundarne kvalitete identificira z njihovimi

idejami. Če bi do te identifikacije prišlo, potem bi zavrnili distinkcijo med

kvalitetami in idejami, ter hkrati glavno tezo, da so sekundarne kvalitete moči, ki

proizvedejo ideje.189

Reginald Jackson meni, da nesporazum nastane, ker je Lockovo razlikovanje med

kvalitetami osnovano na reprezentativni teoriji percepcije. Lockova doktrina

vednosti o zunanjem svetu, temelji na razlikovanju med kvalitetami in idejami teh

kvalitet in postane nesmiselna, če kvalitete vzamemo za ideje, nekatere umsko

odvisne, druge spet ne. Berkeleyev argument, da so primarne kvalitete neločljivo

zdruţene z ostalimi čutnimi kvalitetami, je validen le v primeru, če s

sekundarnimi kvalitetami mislimo umsko – odvisne ideje. Kar pomeni, da

kvalitete identificiramo z idejami.190

Sledeč tej analogiji je Berkeley lahko trdil, da so tako primarne kot sekundarne

kvalitete samo čutne ideje in nič drugega. Kar za Berkeleya pomeni, da

predpostavljeni »zunanji predmeti« so zaznani zgolj posredno, kar ima po

Berkeleyu za posledico, da zaznavamo samo lastne ideje. Locke je razliko med

obema vrstama kvalitet zunanjih predmetov utemeljeval s spreminjanjem

občutkov. Tako je za Berkeleya sledilo, da so barva, okus, temperatura itn. zgolj

lastnosti čutil in da jih na zunanjih predmetih ni. Kar pomeni, da zaznavamo samo

posamične ideje ali občutke, torej so »čutni predmeti« samo kompleksi idej ali

78

občutkov, zdruţeni jezikovno v en sam izraz. Torej je vsak čutni predmet skupek

različnih specifičnih idej, ki jih izkustvu zdruţi, jezik pa jih enotno poimenuje.

Zaradi tega stališča Berkeleya imenujejo za očeta filozofske smeri t.i.

»fenomenalizem«.191

Filozof Reginald Jackson doda opazko, ki pravi, da lahko primarne kvalitete

zaznavamo brez sekundarnih, večja teţavnost se pokaţe, če bi zaznavali oboje

skupaj; in nadalje ni razloga v Lockovem pogledu, zakaj se primarne ne bi mogle

zaznavati skupaj s sekundarnimi, saj Locke nikoli ni vztrajal, da primarne

obstajajo brez sekundarnih, ampak le, da sekundarne kvalitete velikokrat zatajijo

pri produkciji idej.192

Vendar moramo vedeti, da je Berkeley izkoristil Lockovo doktrino sekundarnih

kvalitet kot protiuteţ za zrušitev koncepta realnosti, vendar filozof Bennet meni,

da Berkeleyev napad na distinkcijo nima ničesar opraviti s konceptom realnosti.

Doktrina je le Lockova napačna obravnava skeptičnega vprašanja: Ali je okvir

objektivnosti res takšen, kot se pojavlja ali kaţe? Če vzamemo, da je odgovor

pozitiven na osnovi vere v čutnost, so mnogi komentatorji, med katerimi je

Berkeley, sekundarne kvalitete »niso v objektu, so v umu«, imeli za osnovo

napada na Lockov koncept realnosti, saj so le delno razumeli tezo »niso v umu«.

Tako je Berkeley ideje (čutne podatke), posredovalke o kvalitetah stvari izrazil v

terminologiji »idej«, katere stvari povzročajo v nas. Pri Locku so čutna stanja

simptomi ali afekti prisotnosti realnih stvari. Zato je jasno, da so nekateri predikati

objektov logično povezani z mentalnimi predikati, primer: topla kopel deluje

blaţilno. Tako lahko trdimo, da so nekateri predikati objektov logično povezani z

mentalnimi predikati, torej imajo sekundarne kvalitete to logično povezavo z

mentalnimi predikati. Tako Lockova teza o sekundarnih kvalitetah ni pomembna

omejitev in teza o primarnih kvalitetah ni omejena različica teorije realnosti, kot je

Berkeley napačno predvideval. Če dodamo, nekateri predikati objektov imajo

logične povezave z mentalnimi predikati, ampak predikati primarnih kvalitet

nimajo te povezave, tako res dobimo formo koncepta realnosti, ki je

kontradiktorna idealizmu in fenomenalizmu. Ampak če trdimo, da predikati

79

sekundarnih kvalitet imajo to povezavo z mentalnimi predikati, predikati

primarnih pa ne, dobimo rezultat, ki pravi, da predikati primarnih kvalitet nimajo

logične povezave na način, kot jo predikati sekundarnih kvalitet imajo. Tole pa ne

izziva Berkeleya ali fenomenalistov, ker ni integralne povezave primarnih kvalitet

z teorijo realnosti.193

5.4.2 DETERMINIRAJOČE - NEDETERMINIRAJOČE

KVALITETE

Videti bo, da determiniranost dopušča stopnje, saj je med determinirajočimi

kvalitetami opaziti kvalitete, ki niso skupne vsem telesom. S tem razlikovanjem

bomo predloţili argument zoper Lockovo definicijo primarnih kvalitet. Torej

primarne kvalitete so tiste, ki jih telo ne more izgubiti, podvprašanje se tiče

determinirajočih kvalitet. Takoj nam vpade v oči vprašanje, ali je »trdnost«

opredeljena v splošnem smislu ali v Lockovem posebnem pomenu kot

»neprebojno – neprehodno«.194

Takšnih primerov najdemo več. Najbolj bodejo v oči sekundarne kvalitete kot

moči, odvisne od primarnih kvalitet in njihovih nečutnih delcev (Esej II, VIII, §§

10, 14, 23). Vendar sekundarne kvalitete kot moči morajo biti značilne za dano

telo. Prav tako primarne kvalitete. Zato te kvalitete niso skupne vsem telesom in

so determinirajoče kvalitete.

Drugič, ker smo ignorantni do nečutnih delcev primarnih kvalitet, moramo biti

natančni do sekundarnih kvalitet oz. moči. Seznanjeni pa smo s čutnimi lastnostmi

primarnih kvalitet. Čutne lastnosti primarnih kvalitet se razlikujejo od nečutnih in

morajo biti determinirajoče kvalitete. Predpostavimo lahko, da je mogoče

spremeniti »obliko, število, teksturo, gibanje« telesa (Esej II, VII, § 23), vendar le

pod pogojem, da so kvalitete determinirajoče, čemur teza o abstraktnosti idej

nasprotuje, saj dovoljuje izpust značilnosti idej (Esej III, III, § 7). Torej ideje

primarnih kvalitet so originalne ideje čutnosti. Zatorej niso abstraktne ideje,

čeprav naj bi ideje nastale iz kvalitet in te kvalitete naj bi bile determinirajoče.

Razpravljanje se nato vrne na Lockov koncept izvora idej, razvit v 3. knjigi Eseja,

80

ki pravi, da so ideje primarnih kvalitet produkt primarnih kvalitet, vendar koncept

interpretom prinese več teţav kot rešitev.

Na mestu Esej II, VIII, § 17 skoraj zgleda, da je Locke poskušal determinirajoče

kvalitete označiti kot »realne«, aplicirajoč maso – obseg, število, obliko in gibanje

delcev, katere so resnične lastnosti. Skoraj takoj na mestu Esej II, VIII, §22 pa

termina »realne kvalitete« in »primarne kvalitete« uporablja kot sinonima. To je

še drug argument, ki podpre pogled, da Locke ni upošteval determiniranosti kot

izključujoč element definicije primarnih kvalitet. Kljub teţavam v alternativnih

razlagah in citirajočih odlomkih se zdi pravilno mnenje, da je kljub definicijam

Locke priznaval determinirajoče primarne kvalitete in ni imel njihove

spreminjajoče karakteristike za ovirajoče. So tisto, kar je individualna substanca v

določenem trenutku in so označene v relaciji determinirajočega delovanja. Torej v

relaciji determinirajočih kvalitet.195

5.4.3 MIKRO – MAKRO RAZLIKOVANJE

Locke sledi Boylovi doktrini, kjer pogoje raznolikosti občutkov najdemo v

raznolikosti poloţajev delov telesa. Termina »čutni« in »nečutni« deli sta odprta

za razpravo, saj Locke pravi, da če so delci dovolj veliki, potem so zaznavni. Zato

lahko za frazi »čutno« in »nečutno« uporabimo moderna termina

»makroskopsko« in »mikroskopsko«. Mogoče je meniti, da omejitev

»sekundarnih kvalitet« na moči, odvisne od mikroskopskih kvalitet, ni

pomembna, ampak je jasno, da so vse moči odvisne od mikroskopskih kvalitet,

vsebujoč moči, ki proizvedejo ideje primarnih kvalitet. Vendar ne moremo

izključiti makroskopskih kvalitet, če ţelimo odkriti determinirajoče pogoje čutnih

idej, kot sta oblika in velikost. Locke izključi prostor, ker ga razglasi za

relativnega (Esej II, XIII, §§ 7- 10). Jasno je tudi, da kvalitete, ki aplicirajo na

vprašanje, kako primarne kvalitete producirajo svoje ideje (Esej II, VIII, §11), so

makroskopske kvalitete. Locke prav tako meni, da so nekatere moči, ki

proizvedejo ideje, odvisne od makroskopskih kvalitet. Locke zataji pri

klasifikaciji teh moči, saj nikoli ne uporabi termina »sekundarne kvalitete« za

indikacijo teh moči. Edina verjetna razlaga tiči v Lockovem mnenju, da tako in

81

tako poznamo kvalitete, od katerih so te moči odvisne. Za to omejitev bi bilo res,

da imajo vse ideje izvor v sekundarnih kvalitetah. V vseh primerih je res, ideje

nastanejo zaradi primarnih kvalitet. Locku bi naredili uslugo, če bi njegove moči

vzeli za nekaj različnega od idej in kvalitet in bi trdili, da so vse ideje produkt

sekundarnih kvalitet v odvisnosti od primarnih kvalitet. Vendar je omejitev

sekundarnih kvalitet na moči odvisnih od mikroskopskih kvalitet, potrebna in

nujna in je verjetno ključ rešitve problema, katerega bomo zdaj vzeli v premislek.

Gre za teţavno interpretacijo Lockove distinkcije, ne samo med kvalitetami,

ampak tudi med njihovimi idejami, torej med tem, da so ideje primarnih kvalitet

same zaznavne, sekundarne pa so umsko odvisne ideje. Glede na to je ista ideja

lahko proizvedena tako od primarnih kot od sekundarnih kvalitet. Vendar smo

opazili Lockov namen, termin »sekundarne kvalitete« uporablja le za moči,

odvisne od t.i. »nečutnih delcev primarnih kvalitet«. Ideje sekundarnih kvalitet

imajo verjetno izvor v mikroskopskih kvalitetah, medtem ko imajo ideje

primarnih kvalitet izvor v makroskopskih kvalitetah. Danes se predpostavlja, da je

Lockov namen izhajal prav iz stališča, da makroskopske kvalitete producirajo

podobne ideje, mikroskospke kvalitete pa proizvedejo nepodobne ideje. Vendar

ideje mikroskopskih kvalitet niso podobne sekundarnim kvalitetam, ampak

mikroskopskim kvalitetam samim. To je točka, ki je vredna razglabljanja, saj se

postavi vprašanje ali so makroskopske kvalitete bolj podobne idejam kot

mikroskopske. Dejstvo je, da ideje niso podobne kvalitetam, zato lahko

predpostavljamo, da Locke idej ni imel za kvalitete. Moral je vedeti, da izjava:

»krog ali kvadrat sta enaka, ali v ideji ali v eksistenci ali v umu« (Esej II, VIII, §

18), ni resnična, ker bi pomenilo, da površina določene oblike producira

percepcijo iste oblike. Na tem mestu lahko trdimo le, da je zaznana oblika

podobna površinski obliki, katera jo proizvede. Locke bi lahko trdil, s procesi

sklepanja pridemo do ideje, ki je popolnoma podobna površinski obliki in zelo

mogoče celotnemu telesu. Vendar če ne zahtevamo popolne podobnosti med

originalno idejo čutnosti in kvaliteto, ki jo proizvede, potem tole lahko dovolimo

le, če kvaliteto vzamemo za nedoločno in idejo za abstraktno, kar pa je nemogoče,

saj gre za originalno idejo.196

82

5.4.4 ANTIČNA DILEMA INDIVIDUALNO – PARTIKULARNO

Lockova trditev, da je védnost o kvalitetah, védnost o telesu samem, je zmotna

in jo je mogoče zavreči, ker če s telesom mislimo vztrajnost skozi minljiva stanja,

je védnost o kvalitetah le védnost, kaj telo postane ali je v določenem momentu.

Saj kar je znano, so minljiva, prehajajoča stanja, skozi katera telo v določenem

procesu gre in ne tisti vztrajajoči individum. Locke je vedel za to nevarnost, zato

je skušal primarne kvalitete definirati kot individualno telo skozi različna stanja.

Nesreča za njegov namen je, da je tole lahko storil samo z abstrakcijo kvalitet, z

abstrakcijo tistih determinirajočih kvalitet, po katerih se telesa medsebojno

razlikujejo. Na primeru voska je mogoče opaziti, zakaj Locke v primarne kvalitete

ni ţelel vključiti oblike in gibanja - mirovanja, ker je vedel, da gre za trenutno

stanje. Čeprav ima vsako telo obliko in gibanje - mirovanje je očitno, da ni vedel

za posledice, ki so priznane v definiciji primarnih kvalitet: „So popolnoma

neločljive od teles, ne glede na stanje, v katerem se telo nahaja oz. spremembe, ki

jih trpi.” (Esej II, VIII,§9).197

Zato moramo najprej povleči distinkcijo, ki je Locke ne naredi, med terminoma

»individualno« in »posamezno« (partikularno). Locke termina uporablja

nekritično (Esej III, III, §§ 1, 2, 6). Razlikovanje bo sluţilo kot razlika med dvema

konceptualnima zasnovama, med katerima, kot je očitno, se Locke ni mogel

odločiti. Individiualno pomeni nekaj, kar vztraja skozi minljiva stanja in je

sposobno ohraniti svojo identiteto skozi spremembo, zato ker minljive

(spremenljive) kvalitete niso esencialnega pomena zanjo. Posamezno

(partikularno) pomeni vsako kvaliteto, ki ji pripada in je esencialnega pomena

zanjo, kar posledično pomeni, če kvaliteta nadomesti drugo, ta preneha obstajati.

Partikularna kvaliteta ima trajnost, dokler vztrajajo vse njene sokvalitete. Za

boljše razumevanje terminološke razlike med pojmoma individualno ter

partikularno smo izbrali primer človeka. V primeru človeka lahko trdimo, da gre

za individualno substanco, ki kljub spremenljivim partikularnim stanjem

(otroštvo, mladost, itn.) ohrani svojo identiteto. Torej človek skozi čas svojega

eksistencialnega obstoja ohrani svoje esencialne lastnosti, zaradi katerih je tipičen

primerek svoje vrste, vendar vemo, da za časa svojega bivanja gre skozi minljiva

83

partikularna stanja oz. t.i. razvojna obdobja, za katere so značilne posamezne

lastnosti. Za človeka v adolescenčnem obdobju je značilna lastnost mentalnega in

telesnega zorenja, kar v pozni starosti seveda več ne drţi, ampak je prej nasprotno.

Zato sta Locku ostali odprti dve poti:198

1. Materialni svet obstaja v številnih individualnih substancah in vsaka

obstaja zase in je poznana preko sebe.

2. Substance materialnega sveta so poznane preko njihovih minljivih

(spremenljivih) stanj. Iz česar sledi, ne da so individualne substance znane

preko minljivih stanj, ampak da so znana samo partikularna minljiva

stanja, pri čemer je treba priznati teţavnost opisa termina »stanje«.

Zato Locke izbere moţnost vztrajnih individualnih materialnih substanc. Problem

je, ker ta definicija potrebuje partikularije, te pa hkrati potrjujejo in izključujejo

tezo individualij. Potrjujejo, ker je nespremenljivost mišljena s kvalitetami in

izključuje, ker nespremenljive kvalitete ne sluţijo za razlikovanje enega telesa od

drugega. Torej, če se vprašamo, kaj je na tem mestu mišljeno z identiteto

individualij, edini moţen odgovor najdemo v Eseju na mestu II, XXVII, §§ 2, 4,

kjer Locke pravi, da je identiteta atoma določena kot trajno telo v relaciji časa in

mesta obstoja. Identiteta mase je determinirana s konstitucijo atomov. Identiteta

mase ne more biti determinirana neodvisno od identitete atomov, zato sama

identiteta atoma rabi našo pozornost. Prav to mesto je odločilno za kritiko

identitete individualne substance. Saj identiteta ne leţi na nespremenljivosti

kvalitet, niti ni odvisna od vrst kvalitet, ampak na relaciji od nečesa, kar je samo

relativno in to je »mesto«. Locke ga sam prizna za relativni termin (Esej II, XIII,

§§ 7-10). Sam poskus sledenja tem alternativnim rezultatom na račun nekvalitet,

ampak relacij in z opustitvijo specifikacije pluralizma lastnosti porazi namen

razlikovanja med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami.

84

5.4.5 KAJ SO SEKUNDARNE KVALITETE?

Prej smo omenili, da s primarnimi kvalitetami Locke ne misli vrsto kvalitet,

ampak kvalitete v strogem pomenu. Kaj so potem sekundarne kvalitete? V

pregledu Lockovih definicij sekundarnih kvalitet zasledimo razlikovanje med

dvema vrstama moči:199

a) Moči, ki proizvedejo raznolikost čutenja v nas.

b) Moči, ki vplivajo na spremembo oblike, teksture, gibanja drugih teles.

Ta zadnje (b) poimenuje sekundarne kvalitete, (a) pa moči. Vendar je res, da ima

Locke sekundarne kvalitete za moči v netehničnem smilu sveta in niso kvalitete.

S tem ţelimo poudariti tri poteze sekundarnih kvalitet:200

1. Sekundarne kvalitete so razporejene dispozicionalno; »x je zelen«

je ekvivalentno protidejstvenemu pogojniku.

2. Sekundarne kvalitete predstavi kot relacije: »x je zelen«, pomeni

nekaj o stvareh drugačnih (različnih) od x in lahko postane

napačno le zaradi monadične spremembe v drugih stvareh (ljudeh).

3. Predstavi sekundarne kvalitete kot nekaj mentalno vključujočega:

»x je zelen«, pomeni nekaj o pojavnosti določene vrste ideje.

Prva ni preveč pomembna. Ilustracijo najdemo v primeru zlata (Eseju II, XXIII,

10) in njegove barve, kjer je barva moč zlata, da skozi oči glede na svetlobo

proizvede v nas idejo barve. Ta raba »ideje« je nezadovoljiva, ker barva ni ideja,

ampak je kvaliteta. Če na tem mestu ne gre za nekonsistenco, potem gre za

aktualno/potencialno distinkcijo. Bennet predlaga, da je Locke s tem ţelel izraziti

le, da je barva zlata dispozicija ali »moč« zlata in ne ne-dispozicionalna ali

»aktualna« lastnost.201

85

Druga točka se zdi pomembnejša. Lockov opis sekundarnih kvalitet, da »niso« v

telesu, opiše kot relacijo (Esej II, XXIII, 37). Kar pomeni, da ima X v nas moč

proizvesti S. Potem lahko tudi trdimo, da je X v relaciji z nami na določen način,

da se S lahko pojavi v nas. Torej če X stoji v relaciji R do človeka, potem bi

človek imel senzorno idejo takšne in takšne vrste. Odločilen korak ponovno

najdemo na primeru zlata, kjer Lockova trditev: »ni zares v zlatu, le tako se

obravnava«, pomeni, da je barva zlata odvisna tudi od drugih ljudi. Torej je barva

»nekje« vmes med zlatom in čutilom človeškega vida. Zgleda, da Locke vnovči

sekundarne kvalitete kot metaforo, ker sekundarne kvalitete imenuje le za

kvalitete zato, da se uskladi s splošnim načinom govorjenja (Esej II, VIII, 10). To

pomeni, da je Locke sekundarne kvalitete uporabil kot metaforo, da o površni rabi

termina »ideja« ne govorimo. Interpret Bennet predlaga način, kako bi moral

Locke zagovoriti sekundarne kvalitete na tem mestu. Določena vrsta substance je

lahko enkrat kisla, drugič brez okusa zaradi primerne spremembe v okusu

človeka. Tako bi substanca lahko izgubila kislost brez izgube kvalitet, torej brez

spremembe v sami substanci. Dovolj je le sprememba v kvalitetah, ki jih

doţivljamo. Torej kislost ni kvaliteta, kar velja za vse ostale sekundarne kvalitete

oz. vse relacijske kvalitete. Vendar argument ni validen, ker gre za relacijsko

kvaliteto, namreč spremembo v okusu, to je tista moč, ki kaţe, da je kislost

relacijska kvaliteta.202

Tretja točka zagovarja dejstvo, ki ga Locke večkrat ponovi, da je percepcija

sekundarnih kvalitet odvisna, se razlikuje od stanja in okolja, v katerem je

zaznavajoči subjekt (Esej II, VIII, 21; XXIII, 2). Občasna nestrinjanja pri

zaznavanju sekundarnih kvalitet kaţejo na dejstvo, da imamo večinoma časa

podobna strinjanja glede sekundarnih kvalitet, kar kaţe na človekovo sposobnost,

da vzorči na podoben način. Bennet splošno pravilnost Lockove predpostavke

utemeljuje na primeru, temelječem na analogiji primerjanja dveh čutno –

zaznavnih zmot. Torej na primerjavi med vidno ter čutno slepoto. Če bi iz tega

sledilo, da smo v percepciji sekundarnih kvalitet zmotljivi, potem bi lahko rekli,

da enako velja za primarne kvalitete. Vendar je relevantnost pri barvni slepoti, da

ţrtev ne bo zaznala abnormalnosti od drugih čutnih odzivov. Torej če ţelimo

86

dobiti analogijo med slepoto velikosti in barvno slepoto, potem moramo sprejeti

predpostavko oz. zahtevo, da oseba s čutno deformacijo velikosti ne zazna

abnormalnosti v različni velikosti med vrčem in kozarcem. Ta zahteva ne

predpostavlja, da oseba ne zazna nič, ampak kaţe analogijo osebe z vidno slepoto,

ki nima razloga v dvom o lastni čutni abnormalnosti, torej čutna stanja ne

nasprotujejo ujemanju s prepričanjem. Iz česar sledi, da so osebi z barvno slepoto,

ostala normalna čutila niso dala sledi o barvni slepoti, vendar, če ţelimo osebo s

slepoto velikosti obdrţati v nevednosti, moramo njeno prvotno čutno napako

obkroţiti s širšim krogom čutne abnormalnosti, kar pomeni, vse čutne zaznave bi

morale biti abnormalne. Strogo rečeno, oseba z barvno slepoto bi lahko razkrila

svojo barvno slepoto na osnovi ostalih »zdravih« čutil. Za njeno čutno napako

lahko rečemo, da je splošna, saj ne loči vseh belih od rdečih stvari. Za osebo s

slepoto velikosti tega ne moremo trditi, saj mora zmota čutil v velikosti imeti

osnovo v zmotnem zaznavanju vseh ostalih kvalitet oziroma v vseh tipih

percepcije okolja. Kar pomeni, da s to osebo ne delimo skupne čutne zavesti o

objektivnosti sveta in zato so ideje sekundarnih kvalitet umsko odvisne.

Lahko povzamemo, da obstajajo številna splošna dejstva o medsebojni interakciji

primarnih kvalitet, npr. vrča ne moremo dobiti v kozarec. Za sekundarne kvalitete

ne moremo tvoriti takšnih relevantnih dejstev s tem obsegom. Drugič, samo zato,

ker so primarne kvalitete stvari v jasni korelaciji z interakcijskimi modusi drugih

stvari, ne moremo zagotovo predpostavljati, da te korelacije ne bodo zatajile, saj

gre za empirične korelacije. Smo v poloţaju videnja, da na nek način distinkcija

izraţa resnico o sekundarnih kvalitetah, ne velja pa za primarne. Pogojno resnično

je, da X šteje za štirikoten, če in samo če ga senzorna stanja potrdijo za

štirikotnega, saj tega dejstva ne moremo dokončno potrditi z določeno vrsto

senzornega stanja.

Lahko identificiramo steklo z ignoranco do sekundarnih kvalitet. Tako dobimo

pojem stekla kot objekta, vendar med vsemi drugimi dejstvi vsebuje tudi dejstvo

»moči«, katerega delovanje na nas, afekcija, pomeni osnovo za pripis barve,

okusa, itn. Poanta je, da ne moremo identificirati objekta brez nekaterih primarnih

kvalitet. Res je, da je vse, kar rečemo o steklu na osnovi povzročenih senzornih

stanj, ki jih imamo, vendar je zavajajoče govoriti o močeh, ki povzročijo

87

zaznavanje imetja določenih oblik, poloţaja, itn., saj tak primer govorjenja

predpostavlja, da imamo nek pojem o stvari, ki ga dobimo neodvisno od

primarnih kvalitet. Glavna točka analize je, da ne moremo ločiti razlike med

primarnimi in sekundarnimi kvalitetami na empirično – percepcijski osnovi. Res

je, da imajo nekatere opazovane lastnosti teles nekaj očitnih povezav z opaţenimi

dejstvi, kar predpostavlja, da je Locke svojo distinkcijo izpeljeval na osnovi

relativnosti zaznavnega aparata. Primer tega najdemo v znanem izkustvenem

dejstvu, rdeča vina so trpka. Kar pa ne drţi za barvo in njeno valovno dolţino. Ta

korelacija je povsem razumska in znanstveno dognana. V Lockovem izrazoslovju

to pomeni na osnovi »idej posredovalk«, katerih ontološki status nam ostaja

nerazjasnjen.203

Torej Bennetov zaključek ne kaţe samo, da ljudje delimo skupno čutno zavest,

ampak kaţe tudi na dejstvo, da nam je percepcijski aparat prirojen, zaradi česar

imamo v primeru abnormalnosti (ob rojstvu, nezgoda, poškodba,…) različno

čutno zavest o zunanjem svetu. Zato Descartes lahko trdi, čutila varajo. Zgoraj

navedeni argument med drugim spodnaša temelje izkustvene vednosti. Iz tega

razloga je Berkeleyev napad na primarne kvalitete tako močan, saj pokaţe

zavajajočo stran fenomenalizma glede vprašanja objektivne realnosti, kadar jo

raziskujemo na osnovi čutnega opazovanja. Vendar temu dejstvu lahko

nasprotujemo z trditvijo, da z uporabo empirične metode opazovanja in

eksperimenta v znanstvnem svetu dokazujemo sklepe naravoslovnih predpostavk.

Torej mora med empiričnim izkustvom in objektivnimi dejstvi stvarnosti obstajati

povezava. Naravoslovna znanost v Lockovem času je na zastavljeno vprašanje

odgovorila z korpuskularnim konceptom realnosti. Pravo vprašanje je ali lahko

Locka tudi odvrţemo v ta koš?

5.5. KORPUSKULAREN KONCEPT ZUNANJE REALNOSTI

Korpuskularna teorija pravi, da bit strukture realnosti je iz t.i. korpuskul (lat.

»telesce«), se pravi, da so zunanje stvari sestavi materialnih ''nečutnih telesc oz.

delcev'', ki delujejo mehansko (s trkom) na naše čutne organe ali čutila. Trk oz.

akcija ob dotiku površine dveh delcev je impulz oz. sunek, ki je bistvo gibalne

88

komunikacije. Hipoteza implicira mehansko fiziko, torej so telesa v medsebojni

interakciji le, kadar pride do trka, kar pomeni, da je akcija na daljavo zavrnjena. V

primeru zaznavanja, pomeni to interakcijo in distinkcijo med realno in nominalno

esenco. Tako dobimo Lockovo distinkcijo med primarnimi in sekundarnimi

kvalitetami, razvito blizu atomističnega – korpuskularnega koncepta.204

Zakaj blizu? Kljub visokemu optimizmu Locke v fiziki 17. stol. ni mogel najti

zadovoljivega metafizičnega pojasnila, trdi filozofinja Margaret Wilson. Kljub

temu, da je imel korpuskularne predpostavke za najboljše moţne razlagalne

hipoteze, ki jih imamo o zunanjem svetu. Margaret Wilson meni, da bi naj Locke

pri prevodu korpuskularnih dejstev Boylove atomistične mehanike v metafizično

spravo odkril svojo nekonsistentnost. Torej v svoji znanstveno – epistemološko

orientirani filozofiji bi naj odkril, da narava fenomena ni splošno razloţljiva skozi

Boylovo korpuskularno mehaniko, kjer je fenomen in čutni sistem medija

razloţen znotraj mehanskih zakonitosti primarnih kvalitet. Avtorica Wilson je

mnenja, da se Locke ni zmogel osvoboditi korpuskularnih predpostavk o materiji,

čeprav bi naj večkrat sam namignil, da nekaterih kvalitet ne more videti kot

posledico operacij Boylovih telesc in sem ne spada le problem povezave um –

telo, ampak tudi fenomen kot fizični pojav. Moramo vedeti, Lockova motivacija

pojasniti korelacijo med čutno izkušnjo in fizično realnostjo izhaja iz ţelje zavreči

dominanten poloţaj aristoteliansko – sholastičnih predpostavk, katera imajo

popolnoma nasprotujoča stališča naravoslovni znanosti. Vendar Lockova

metafizična sprava ni zdrţala, ker dopušča v konceptih čutnih kvalitet preveč

historično – tradicionalnih predpostavk. 205

Zaključimo lahko, da je Locke sprejel vsaj nekatere predpostavke

korpuskularnega koncepta. Torej, da je materialna substanca sestavljena iz

majhnih telesc in da nekatere opazljive lastnosti lahko reduciramo na delce

primarnih kvalitet. Iz česar sledi, »korpuskule« nudijo strukturno osnovo za

enostavne ideje, kar izpostavi vzročnost stališča, da lastnosti primarnih kvalitet

nudijo vzročno osnovo za kvalitete, ki jih mi zaznavamo.206

89

Distinkcija med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami torej predpostavlja, da

lahko percepcijo sekundarnih kvalitet vzročno razloţimo s termini primarnih

kvalitet stvari, katere zaznavamo. Zato lahko barvni opis razloţimo z relacijsko

teorijo barvnega aspekta vizualnih čutnih podatkov do sub – mikroskopske

teksture videne površine.207

To je moč opaziti v Lockovi centralni tezi o sekundarnih kvalitetah (Esej II, VIII,

20), kjer argumentira, da sta mandljeva barva in okus le simptom notranje teksture

primarnih kvalitet in jih je moč spremeniti s fizično silo (udarjanjem). Torej

korpuskularna vzročno – posledična teza percepcije mora zagovarjati stališče, da

je zaznava sekundarnih kvalitet razloţene skozi primarne kvalitete. Večina

komentatorjev na tem mestu izpostavi Lockovo resignacijo in njegov zasilni izhod

v terminologiji primarnih kvalitet zaradi de facto odsotnosti primernejšega

kandidata, kar pomeni, da resničnost primarnih kvalitet leţi v kvalitetah neznane

vrste. In tako je Locke tudi storil na mestu (Esej IV, III, 2), kjer pravi, da so

sekundarne kvalitete odvisne od nezaznavnih delcev primarnih kvalitet.208

Zato so nekateri sodobni interpreti lahko zanikali, da je Locke distinkcijo kvalitet

naredil znotraj čutnega izkustva, torej na osnovi razlikovanja med idejami

različnih kvalitet telesa. Če beremo Locka s tega stališča, potem odstranimo

misterij, kadar pravi, da je barva odsotna v objektu. Zdaj vemo, da je s tem ţelel

povedati, da ideje sekundarnih kvalitet nimajo ničesar podobnega z kvalitetami

teles, saj so obravnavane znotraj mehanske znanosti (Esej II, VIII, 13). Seveda so

poteze teles, ki sistematično korespondirajo čutnim idejam in to so sekundarne

kvalitete. Vendar dejstvo, da so sekundarne kvalitete »v objektu«, ne pomeni, da

barva, kot jo izkusimo, res je. Dejstvo je, da Berkeley opozori na teţavo, da se

zaznava primarnih in sekundarnih kvalitet razlikuje glede na stanje zaznavajočega

subjekta, torej na distinkcijo med »resnično bitjo objekta« in pojavnostjo idej

subjektu. Berkeley je dobro poznal stališče materialistov in je vedel, da je koncept

kvalitet na osnovi čutnosti napačen in zavajoč. Čutne kvalitete, kot so barva,

imamo lahko za resnično fizične samo, če jih ne identificiramo s tistim, kar

predstavljajo čuti. Zato imajo primarne kvalitete teles drugačno fizično realnost

od tistih čutno – zaznanih.

D.J. O'Connor209

pravi, da bi večina današnjih

znanstvenikov podprla distinkcijo, ker jim znanost narekuje tako. Današnji

90

filozofi so tradicionalen koncept »primarnih kvalitet« označili kot hibridno

mešanico, navezujočo na fenomenologijo izkušnje makroskopskih stvari in

predpostavljeno osnovo fizičnih objektov. Vendar se je Locke z univerzalnostjo

kvalitet kot znanstveno razlago zmotil. Nekateri sodobni filozofi so vzročnost raje

nadomestili s stališčem, da makroskopske primarne kvalitete razloţijo percepcijo

fenomena ter mikroskopske primarne kvalitete razloţijo sekundarne kvalitete

fenomena. Čeprav je mikroskopska razlaga doseţek empirične znanosti, nekateri

menijo, da bi distinkcija morala nastati na apriori osnovi. Torej, dispozicija

nastanka izkušnje v nas je sestavljena iz sekundarnih kvalitet, vendar hkrati

izkušnja mora nastati na podlagi primarnih kvalitet. Če ne bi, potem ne bi bilo

izkušnje objektivnega sveta, saj je objektivni svet natančna konstrukcija primarnih

kvalitet.210

Margaret Wilson tudi meni, da se je Locke šele po odkritju nesposobnosti

korpuskularnega koncepta pojasniti fenomen, odločil za »prebeg« v t.i. boţjo

»super urejenost.« Teţave korpuskularnega koncepta pojasniti fenomen pa leţijo

predvsem na ravni mehanske percepcije.211

5.5.1 ČUTNOST

V zgodovini človeštva ter predvsem v zgodovini filozofije je problem

interakcije um – telo verjetno najtrši oreh znanstvenega raziskovanja. V uvodu

smo omenili, da je Locke skušal povezati znanost in filozofijo, zato je v svoj

metafizični koncept vpeljal zadnja znanstvena dognanja in jih hkrati kritično

pretresel. Na tem mestu mislimo predvsem doseţke njegovega prijatelja Boyla.

Postavi se vprašanje, kako materija lahko povzroči ideje v umu. Torej vprašanje

čutnosti oz. relacija med mislimi in nečutnimi delci primarnih kvalitet postane

najtrši oreh atomistično usmerjene epistemologije in ontologije.

Lockov opis čutnosti najdemo na mestu, kjer primerja temperaturno razliko med

občutkom toplote v eni roki in hladnem občutku v drugi roki. Fenomen se razume

kot določena stopnja gibanja delcev, delujočih na naše čutne centre (ţivčevje).

Torej korpuskularno gibanje v vodi predpostavlja povečanje/pomanjšanje

91

korpuskularnega gibanja v roki, kar povzroči različno občutenje - čutno stanje.

Torej je razlika v občutenju razlika v korpuskularnem gibanju. Iz te predpostavke

Locke izpelje sklep, da različno gibanje delcev producira različne ideje. 212

Znano je, da Locke ne priznava kvalitet substance kot edini vir afekcij, ampak

tudi refleksijo. Z njo dobimo ideje različnih kvalitet in modusov misli (Esej II, II,

4, str. 105). Torej Lockovo priznanje mentalnih operacij nad primarnimi,

sekundarnimi ter terciarnimi kvalitetami telesa, sprva ni videti konfliktno z

uradnim stališčem o kvalitetah telesa. Sprva je videti, da Locke sprejme

kartezijansko stališče, da mentalne operacije niso lastnosti telesa. Včasih o duhu

govori kot o nematerialni substanci (Esej II, XXIII, 13, str. 305 – 306), vendar

kadar obravnava vprašanje direktno, potrjuje, da je »moţno«, da misli niso

nematerialna substanca, ampak so v telesu (Esej IV, III, 6, str. 540 - 41., CS str.

33), zato bi duha morali jemati kot mislečo stvar. Drugič spet meni, da je subjekt

naših misli nematerialen (Esej II, XXVII, 25, str. 345.; IV, III, 6, str. 541; CS str.

33). Dejstvo je, da ne nudi razlogov za dualizem telesa – uma. Glede na

Wachsberga213

je nematerializem bil za Locka irelevanten glede vprašanja osebne

identitete.

Ali lahko rečemo, da misli organizma ali čutnost lahko štejemo med nečutna

telesca primarnih kvalitet, če predpostavljamo, da so misli znotraj telesa?

Predpostavke, kjer je moč zaslediti Lockovo odstopanje od Boylovega stališča,

torej da bi misli nastale z interakcijo Boylovih telesc najdemo v Eseju na mestu

IV, X, 10., str. 624.; IV, X, 5., str. 620 - 21.214

Lockova nezmoţnost pojasniti čutnost leţi na eni strani v naravi uma, na drugi

strani pa teţava zadeva naravo sekundarnih kvalitet kot moči, sposobne proizvesti

čutenje. Prepričevalna moč korpuskularnega koncepta leţi v reduktivni premisi,

da so sekundarne kvalitete, ideje na makroskopskem levelu, vključujoč vizualni

čut oblike in velikosti, ter terciarne kvalitete, reducirane na primarne kvalitete

telesc, ki so v medsebojni interakciji, kot v interakciji z našim čutno - zaznavnim

sistemom, kar je vzročna osnova naše čutnosti. Locke odločno zanika našo

sposobnost odkritja te povezave oz. kako nastane čutnost v povezavi s primarnimi

92

kvalitetami. Korpuskularni teoretik Galileo je skiciral, kako čut okusa deluje,

kako telesca zaletavajo naš jezik. Locke pravi, da si v tem primeru lahko

zamišljemo le gibanje, saj telo lahko vpliva na telo samo preko sunka oz. impulza

in zato je rezultat gibanje. Zato je skrajna idejna meja uma le gibanje, kar za

Locka pomeni, da ne zna pojasniti kako gibanje povzroči ugodje oz. bolečino in

vse ostale ideje barv, zvoka, okusa, vonja in vida razen moţnosti, da je bog

gibanju dodal te afekte, česar pa mi spet ne moremo spoznati, saj ne zaznavamo

gibanja materije niti v subjektu. Torej je za Locka sama relacija gibanje – oblika,

velikost, protislovna z nastankom idej čutnosti. Ponovno, po zgledu geometrije, ni

pristne vednosti o tej nujni povezavi, ker je nemogoče razloţiti obstoj povezave

med čutnostjo ter obliko, velikostjo in teksturo, kljub temu da jasno ločuje ideje

kvalitet od kvalitet samih, kar je Berkelejeva zmota, ko jih poistoveti.215

Zaključimo lahko, da teţave korpuskularnega koncepta pojasniti čutnost leţijo v

teoretično zamegljenem pojmu gibanja delcev in vseh konsekvenc, izhajajočih iz

te predpostavke. Največja teţava korpuskularne teorije torej leţi v pojasnitvi

čutnosti oz. komunikacije med samimi delci ter čutili. Mehanska komunikacija

med delci ter čutili ima naslednje pomankljivosti:

5.5.1.1 GRAVITACIJA

V publikaciji Newtonovih principov je moč začutiti Newtnov odklon do

mehanske komunikacije med delci, kar implicira moţnosti akcije na daljavo.

Gravitacija postane fenomen znotraj korpuskularnega koncepta, kar je v nasprotju

s strogo mehanistično usmerjenostjo korpuskularne teorije. Locke je sprva njen

simpatizer, kar je moč opaziti v prvih treh izdajah. V četrti izdaji svojo

usmerjenost zamenja s trditvijo, da je sunek manifest srečanja telesa z našimi

čutili, kar je opazno iz korespondence s škofom Stillingfleetom.216

Zgleda, da

Locke zavrţe strogo mehanistično teorijo in jo raje zamenja z »boţjim

dodatkom«.217

93

5.5.1.2 SUNEK

Čeprav Locke zavrţe gravitacijo, pa ne opusti mnenja o trku oz. sunku kot

nosilcu interakcije med dvema telesoma. (E II.xxiii.17, str. 306). Sunek oz. impulz

ostane fundamentalna osnova korpuskularne teorije pri opisu fenomena. Vendar

ni jasno, kako nastane interakcija na ravni gibajočih se telesc, čeprav si z lahkoto

predstavljamo trk dveh površin in povzročeno gibanje. Tudi v tem primeru Locke

za pojasnilo ponudi pesimizem o nespoznatnosti in ga primerja z misterijem, kako

um premika telo (E II.xxiii.28, str. 311). Torej korpuskularen koncept percepcije,

glede na vse kvalitete z osnovo na primarnih lastnostih, ne more pojasniti, kako

preko sunka nastanejo ideje čutnosti.218

5.5.1.3 KOHEZIJA DELCEV

Centralna teza korpuskularnega koncepta percepcije pravi, da so zunanja telesa

narejena iz gmote »nezaznavnih« telesc oz. korpuskul. Pojavi se vprašanje, na

kakšen način delci tvorijo telo. Descartes na primer je imel individualno telo za

eno razseţno premikajočo se enoto. Stvar se zaplete z nastopom zahteve praznega

prostora, nujnega za gibanje. Uganka sprašuje, kako je s praznim prostorom, če je

materija spoznana kot razseţna stvar, torej kako je potem moţen prazen prostor.

Ponovno se vrnemo na nivo medsebojne interakcije. Prav teţava, kako pojasniti

medsebojno interakcijo atomov oz. delcev, je fundamentalen problem

korpuskularne teorije. Kar pomeni, da se v uganko medsebojne interakcije delcev

zaplete vprašanje obstoja razseţnih delcev nasploh. Na tem mestu leţi

pesimistično in skeptično jabolko spora človeške nevednosti. To je tako, kot

pojasniti, kako duša misli, meni Locke. Fundamentalna osnova korpuskularnega

koncepta percepcije si sama postavi svoje limitacije.

Prvič, teţava je, ali vzamemo »korpuskule« za nedeljive delce. Kako potem

pojasniti njihovo medsebojno kohezijo. O tem je razglabljal sam Newton. Čeprav

ni znal pojasniti tega odnosa, je zavrgel antično tezo o kljukah in kaveljčkih.

Njegova spekulacija predvideva model, osnovan na silah gravitacije. V delu

Optika219

pravi, da bomo s prihodom boljših mikroskopov zmogli videti te

94

materialne delce. Drugič, Newtonova teţava glede interakcije postavi pod

vprašanje delce same. Problematiko na tem mestu izpostavi Joseph Glanvill220

,

katerega stališče v središče dileme postavi deljivost materije, kot sestavljeno iz

»nedeljivih« delcev. Problem se zaključi v vprašanju obstoja razseţnih teles

nasploh. Kakorkoli korpuskularne dileme percepcije so bile Locku znane. Tisti, ki

Locka umeščajo med simpatizerja atomističnega koncepta, menijo, da se je prav

iz teh razlogov (glede na telo, ki ima set lastnosti (oblika, velikost in gibanje))

odločil za sprejetje praznega prostora v primeru medsebojne kohezije (glej II.

xiii.11, 12 – 14, 21 – 23), saj je priznaval idejo telesa na tej fundamentalni osnovi,

čeprav o interakciji nimamo idej oz. razumevanja.221

Te predpostavke najdemo v Lockovem delu »Examinition of P. Malebranches

Opinion of seeing all things in God«, kjer eksplicitno prizna lastno nesposobnost

razloţiti, kako zaznavamo, kako nastanejo ideje z gibanjem. Uţitek in bolečino

razloţi kot modifikacijo oz. stopnjo gibanja delcev v telesu, vendar vse, kar

zmoremo zaznati, je, da telo aficira drugo telo z gibanjem. Nadaljuje, da globina

ideje, ki jo imamo o gibanju, kaţe le na gibanje, zato spet zaključi, da moramo

zapustiti okvir idej in vse skupaj atributirati ustvarjalcu oz. bogu, kateri je afekte

priključil gibanju. Spoznanje, da je med gibanjem materije in čutnostjo le beţna

arbitrarna povezava, izhaja ţe iz časa Descartesa.222

5.5.2 DILEMA »REALNE ESENCE«

Mnenje Locka, da misli ne morejo nastati v materiji, je anomalija. Saj lastnost,

ki je esencialna človeštvu, torej da smo racionalna bitja, manjka. Vznikne

vprašanje, kaj je mišljeno s trditvijo, da lastnost pripada oz. je vsebovana v

objektu, če ta lastnost izhaja iz realne esence objekta. Torej pride do

nekonsistentnosti znotraj Lockovega stališča, da morajo misli in čutnost, kot vse

druge opazljive kvalitete izhajati iz notranje skrite konstitucije. Lockovi odstavki

o sekundarnih kvalitetah delno pokaţejo ne samo, da sekundarne in terciarne

kvalitete izhajajo iz primarnih kvalitet, ampak natančneje, vse moči in operacije

izhajajo iz »nezaznavnih delcev« primarnih kvalitet oz. od »notranje

95

konstitucije«, z drugimi besedami »realne esence«. Mnogi deli kaţejo, da Locke

obravnava relacijo realnih esenc s kvalitetami analogno z definicijo geometričnih

figur in deduktivnimi kvalitetami definicij.223

Locke izpostavi pomemben pogled. Na eni strani vodi h konfliktu z »uradnim

stališčem«, da čutne kvalitete objekta izhajajo iz posameznih delcev primarnih

kvalitet. Na drugi strani pa sprašuje po zgradbi razlage sekundarnih kvalitet.

Locke je previden v distinkciji med idejami in kvalitetami, saj idej primarnih

kvalitet ni primešal k zunanjim objektom – telesom. Tako je lahko nadaljeval, da

so ideje primarnih kvalitet »podobe« primarnih kvalitet, medtem ko ideje

sekundarnih kvalitet »niso podobe« sekundarnih kvalitet. Na tej osnovi je Locke

primarnim kvalitetam lahko pripisal status resničnih entitet v zunanjem telesu –

objektu (Esej IV, VIII, 15). Najmočnejša predpostavka, na kateri Locke utrjuje

ideje sekundarnih kvalitet kot neresnične v stvareh, je, da sekundarne kvalitete

identificira kot moči teles, ki so vzrok za nastanek idej, čeprav ločuje kvalitete od

idej ali čutnosti, ki jo povzročajo. Zatorej kljub Lockovi distinkciji med

kvalitetami in idejami najdemo konflikt z uradnim stališčem, ki pravi, da je v

realnosti a priori konceptualna povezava med realno esenco telesa in njenimi

sekundarnimi kvalitetami. Lockov govor o izvoru sekundarnih kvalitet ne more

biti osvobojen implikacije, da telesna čutna pojavnost izhaja iz realne esence

primarnih kvalitet. Evidentno je, da je tale implikacija kontradiktorna stališču

arbitrarne relacije čutnosti do operacij materije. Prav zaradi poznavanja te

kontradiktornosti je Locke zaključil prepričanje, da smo popolnoma nemočni,

kadar gre za racionalno razumevanje povezave med primarnimi kvalitetami in

idejami barve, okusa, itn. (Esej II, XXIII, 12, str. 303). Torej za nas ni zaznavne

povezave med materialnimi vzroki in čutnostjo. Zato se primer gravitacije in sile

teţnosti ponovno znajde v prepričanju, da ta naravno ne more izhajati iz materije.

Skupaj kaţe, da je distinkcija med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami teţko

branljiva na osnovi Boylovega uspeha. Začaran krog pa se ne konča tukaj, ampak

postavi pod vprašanje samo naravo relacije med substanco in lastnostmi. Danes

izvor čutnosti lahko racionalno razloţimo z materialnimi vzroki.224

96

5.6 BOŢJE POSREDNIŠTVO

Mesto, kjer je moč začutiti Lockovo odstopanje in teţave Boylove teorije,

zasledimo prav v osrčju korpuskularnega koncepta. Pomeni, da si nekatere

predpostavljene lastnosti materije ne moremo zamisliti kot »naravno«

konsekvenco Boylovih primarnih kvalitet oz. telesc. Zato Locke potegne dva

povezujoča se zaključka.

Prvič, misli obstajajo v tem svetu, vendar ne morejo nastati v materiji, zato mora

biti večno kognitivno bitje. Drugič, prisotnost misli in čutnosti v bitjih je lahko le

akt »super ureditve« tega večnega bitja. Vendar ne moremo vedeti, ali je telesom

»super uredil« lastnost mišljenja ali gre v primeru mišljenja za nematerialno

kognitivno substanco (Esej IV, III, 6, str. 540 – 41). Kakorkoli, videti je, da Locke

adoptira tradicionalen argument, torej da materija ne more proizvesti misli. Tako

bi lahko preprosto posplošili, da je Locke neke vrste doktrinarni dualist, ločujoč

naravne lastnosti materije (fizične) od tistih nenaravnih lastnosti materije

(mentalnih). Locke ne zavrţe mehanične razlage nastanka misli v relaciji um –

telo. Pravzaprav pravi, da mehanskih procesov ne moremo jemati kot sposobnih

proizvesti določenih čutnih idej brez boţje pripone (Esej IV, III, 28, str. 558 – 59).

Pojavijo se, ker je bog našim telesom »super – uredil« oz. »dodelil« sposobnost

mišljenja. Pomeni, gibanju materije je dodelil moč proizvesti partikularne ideje v

nas. Locke ta dva nivoja poveţe na mestu Esej IV, III, 6, str. 541. Bog je s tem

početjem ustvaril »realno esenco«, katera ne bi mogla postati bit, če bi bila le

materija v gibanju. Iz česar sledi zaključek, da nekatere lastnosti niso intrizično

povezane z realno esenco materije, nekatere pa so.225

Pisateljica Margaret Wilson zaključi; prvič, ves Esej namiguje na Lockovo

zavednost omejenosti Boylovih mehaničnih principov. Drugič, Locke prizna, da

človeška rasa ni sposobna razumeti te povezave, zato zaključi s stališčem nujnosti

boga za pojav fenomena oz., da lahko razloţi vzročni izvor zaznavne izkušnje. 226

Kar pomeni, da ne moremo imeti a priorne vednosti o močeh in operacijah teles

zaradi lastne neprimerne konstitucije. Pravzaprav indicira, da svet ni razloţljiv

skozi Boylovo mehaniko. Vendar Locke nikoli direktno ne napade Boylovega

koncepta materije, raje se zateče h gesti arbitrarnega boţjega akta kombiniranja in

97

dodajanja, zaradi česar je zapadel v nekonsistenco z ostalimi doktrinami svoje

filozofije.227

Spet drugi interpreti so v Locku videli moţa, ki je hotel ustvariti filozofsko

implikacijo, epistemološko bazo za razvijajočo se znanost. Torej metafiziko

pribliţati fiziki. Iz celotne zgodbe sledi, da se tako Newton kot Locke, soočita z

epistemološkim problemom, ki je pozneje postal znan kot »transdukcija«, torej

zunanji objekti so izkustveno nedosegljivi. Newton228

je na problem odgovoril z

analogijo o naravi, torej postavlja moţnost, da bo eksperiment »nekoč« razkril

atomistično naravo. Podoben zaključek najdemo pri Locku, zato se lahko

vprašamo, ali je to samo naključje?229

98

6. SUBJEKTOVO IZKUSTVO REALNOSTI

Do sem smo argumentirali o empiristični predpostavki, da lahko na podlagi

čutnega zaznavanja predpostavljamo obstoj zunanjega predmetnega sveta. Čeprav

se Locke ni kaj dosti ustavljal pri mehaničnih zakonitostih korpuskularnega

koncepta, je zadostovalo, da je lahko pokazal na vzročno korelacijo med

realnostjo substance in kvalitet ter subjektovo realnostjo, nastalo skozi empirično

izkušnjo. Zato moremo na tem mestu ločiti:

1. Ideje so v duhu, kakovosti na telesih.230

2. Duh ne pozna stvari neposredno, ampak le posredno preko idej.231

3. To sta dve popolnoma različni stvari, ki se moreta ločiti, ker eno je zaznavati,

vedeti idejo beline, in popolnoma drugo, preskušati, kake vrste delci morajo

biti in kako so razporejeni na površju, da kaţejo kak predmet bel ali črn.232

Locke je vedel, da na oblikovanje subjektove realnosti, kar smo označili s

pojmom fenomen oz. mentalna podoba, vpliva tudi, zraven čutnosti, še

preudarnost, kar pri Locku označuje dogajanje v glavi oz. sposobnosti duha. Ta

del za nas ni preveč pomemben. Glavno je, da v ospredje Lockovega koncepta

subjektove realnosti postavimo propadlo »samorazvidnost« te vzročne korelacije

med zunanjim predmetnim svetom ter subjektovo realnostjo. V prejšnjem

poglavju smo izpostavili dejstvo, da na podlagi čutne percepcije ne dobimo

gotove vednosti o realnosti zunanjega sveta, saj se duh ukvarja le s svojimi

idejami.

Zato se postavi vprašanje, koliko je toplota dejansko v ognju, koliko je občutek

realen?233

1. Locke na primeru toplote in mraza pojasni, kako se ideje ločijo in razumejo, ker

v občutku topline in mraza ni ničesar drugega kot stopnjevanje ali manjšanje

gibanja drobnih delcev na naša telesa, kar povzroča različne čutne občutke.

2. Zato je treba ločiti prvotne in realne telesne kakovosti, ki so vedno v njih od

drugotnih lastnosti, ki so le moči, torej posamezni sestavi (kombinacije)

99

prvotnih; to nas pa tudi privede do spoznanja, kaj so ideje – podobnosti nečesa,

kar je dejansko v telesih in po njih jim dajemo imena.

3. Prvotne so podobnosti, o drugih se misli, da so, pa niso. Razlog, zakaj se

običajno jemljejo te za dejanske kakovosti, je na videz ta, da ideje, ki jih imamo

o različnih barvah, zvokih, itd., se domneva, da so te ideje podobnosti nečesa,

kar je dejansko na predmetu, vendar to zaradi naše nezmoţnosti njih

zaznavanja. Saj sploh v sebi nimajo nič mase, oblike ali gibanja. Čutnost ne

razkriva mase, oblike ali premikanja delcev in tudi razum ni sposobna

pokazati, kako bi lahko telesa proizvajala v duhu idejo modrine.

Lockov argument, zakaj pamet ni sposobna pokazati tega, je sledeč:234

1. Če odvzamemo čute, potem izginejo tudi posebne ideje (barva, toplota, ugodje,

bolečina, itn…), reducirajo se na svoje vzroke, to so: velikost, oblika in gibanje

delcev. Locke meni, da so ideje, ki nastanejo glede na drugotne kvalitete, le

učinki (moči) njenih dejstvovanj na nas in jih ni nikjer,…, so le učinki

dejstvovanja po gibanju, velikosti in obliki njenih nečutnih delcev na naša

čutila. Zato prvotne kvalitete lahko imenujemo realne, ker so dejansko v telesih.

2. Naša čutila so zmoţna opazovati podobnost ali nepodobnost čutnih kvalitet,

vendar niso zmoţna razkriti nepodobnosti med idejo in kakovostjo predmeta,

zato radi domnevamo, da so naše ideje podobnosti nečesa v predmetu, ne pa

učinki gotovih moči, pomešanih v modifikacijo njihovih prvotnih kvalitet.

To za subjektovo realnost pomeni:235

1. Dejanske ideje se ujemajo s svojimi izvirniki, saj imajo svoj temelj v naravi in

se strinjajo z dejansko bitjo, torej z njihovim izvirnikom. Enostavne ideje so vse

dejanske (realne), se ujemajo z realnostjo stvari. Ideje beline, mraza, itn. so v

nas zaradi učinkov zunanjih moči, ki v nas proizvajajo take občutke, torej so v

nas kot dejanske ideje.

2. Ti pojavi so znamenja, po katerih jih ločujemo, so točne slike nečesa v stvareh

samih, saj leţi realnost v tem stalnem soglasju, ki jo imajo z razločno sestavo

dejanskih bitij.

3. Drugače je pri sestavljenih idejah, kjer je duh tvoren in samovoljen pri njihovi

100

sestavi. Kljub temu so namešani modusi narejeni iz trdnih idej in so dejanski,

saj namešani modusi in relacije nimajo druge realnosti kot tiste, ki jo imajo v

človeškem duhu.

4. Ideje substance so realne, kadar se ujemajo z bitjo stvari.

Lockov opis realnosti izkustva vsebuje naslednje pojme:

skladnost ali neskladnost

1. Skladne ideje so tiste, ki popolnoma predstavljajo izvirnike. Vse naše enostavne

ideje so skladne, saj so učinki gotovih moči v stvareh, in tako prikrojene, da v

nas proizvajajo točno določene občutke, zato smo prepričani, da so v skladu z

realnostjo stvari. Čutnost je odgovor na moč, katera deluje na katero izmed

naših čutil in tako proizvedena ideja je dejanska ideja.236

2. Modusi so vsi skladni. Sestavljene ideje modusov so samovoljni sestavi

enostavnih idej, ki jih skupaj spravi duh. Duh jih napravi kot izvirnike, da lahko

razvrščamo in imenujemo stvari.237

3. Z ozirom na ustaljena imena utegnejo biti modusi neskladni,…, v kolikor so

oddaljeni od izvirnika in vzorca; vendar to se bolj nanaša na točnost govorice

kot na pravo spoznanje.238

4. Ideje substance so neskladne. Tukaj si ţelimo predstavljati ta ustroj, ki so od

njega odvisne vse te lastnosti, vendar zaznavamo, da naše ideje ne dosegajo

tiste popolnosti.239

4.1 Sestavljena ideja substance ne more biti realna; kajti potem bi bile

posebnosti, ki jih razkrivamo na tem mestu, odvisne od te sestavljene ideje

in bi se morale dati izvajati iz nje in bi nujna zveza z njo morala biti znana.

Očitno je, da naše sestavljene ideje substance ne vsebuje takšnih idej, ki bi

bile odvisne od njih vse druge kakovosti, ki se dajo na njih najti. Primer je

ţelezo, kjer poznamo barvo, teţo, trdnost in lastnost

kovnosti, vendar pa nima ta lastnost nujne zveze s to sestavljeno idejo, ker ne

vemo nič o tej realni biti – delcu snovi. Če pa jo preiskujemo, očitno

zaznamo, da je ne moremo razkriti; skrajna meja je samo slutnja.240

101

4.2 Na notranjo konstitucijo telesa se opirajo kakovosti, zato realna bit ni nič

drugega kot podoba, velikost in zveza solidnih delov. Je t.i. substancialna

forma. Vendar, ker nimamo o tem razločne zaznave, nam o tem manjka

razločna ideja. Torej se občno ime, ki označuje stvari kot take, prvotno

nanaša le na to bistvo. Zato se mora tudi ideja nanašati na to bistvo, vendar

tega bistva ne poznamo, saj so vse ideje substance neskladne, ker ne

vsebujejo tega dejanskega bistva.241

5. Zato so vse naše sestavljene ideje nepopolne in neskladne.242

6. Namešani modusi odnosnosti so izvirniki brez vzorcev in jim torej ni treba

predstavljati kaj drugega kot sebe, zato je skladna vsaka stvar s samo seboj.243

Resnične ali neresnične

1. Enostavne ideje niso neresnične, ker so enostavne ideje zgolj takšne zaznave, za

katere sprejemanje smo usposobljeni, saj imajo zunanji predmeti moč, da jih v

nas proizvajajo po določenih zakonih in načinih, zato ne obstaja njih resničnost

v ničemer drugem kot v takšnih pojavih, ki se proizvajajo v nas in morajo biti

skladni s temi močmi zunanjih predmetov.244

2. Nobena naših enostavnih idej ne more biti neresnična z ozirom na stvari, ki so

zunaj nas.245

3. Ideja substance, kot predstavnica neznanih bistev stvari, je neresnična.246

4. Modusi niso neresnični.247

5. Vendar resničnost in neresničnost pripada stavkom, oz. imenu kot nosilcu

pomena spoznanja – razumevanja.248

6. Resnica za Locka pomeni zdruţevanje in razdruţevanje znamenj, kakor se

strinjajo ali ne strinjajo med seboj stvari, za katere stoje. Zato resnica

pravzaprav spada samo k stavkom. Resnica je dejanska, v kolikor se z

besedami označene ideje strinjanjo s svojimi izvirniki. Metafizična resnica je

realna bit stvari, ki se dajo spraviti v sklad z idejami, s katerimi smo speli

njihova imena.249

7. Ideje namešanih modusov so najbolj izpostavljene neresničnosti v tem smislu.

Saj so glede na predstavnost med različnimi ljudmi, katerih imena so znamenja

102

zanje, različna.250

8. Bolje bi jih bilo imenovati prave ali neprave z ozirom na posebni pomen

njihovih imen, torej ali se ujemajo ali ne ujemajo s temi vzorci, ki se na njih

nanašajo.251

Glede na povedano, si bomo najprej pogledali kakšen je koncept subjektove

realnosti, nato bomo odstranili tančico iz "samorazvidnega" empirističnega

argumenta, ki bo razkril, kakšna je subjektova izkušnja realnosti.

6.1 REPREZENTATIVNI KONCEPT REALNOSTI

Korpuskularna teorija zagovarja stališče, čutno zaznavanje nastaja ob

mehanskem draţenju ali aficiranju čutnih organov s strani zunanjih stvari. Te

sevajo ali odbijajo nečutne delce proti čutilom, ti pa, mehansko vzdraţeni ali

aficirani, pošljejo sporočila o vzdraţenju po ţivcih v moţgane, kjer povzročijo

nemehanski učinek. Ta učinek je ideja v duhu. To pri Locku pomeni, da ideje ne

sluţijo temu, da bi se mi neposredno zavedali objekta, ampak se zavedamo samo

idej, to pa pomeni, da ideje samo nadomeščajo zunanje predmete, so njihovi

reprezenti ali znaki, torej zunanjih predmetov se ne zavedamo neposredno.252

Zmotno je misliti, da so reprezentativne ideje Lockov izum.253

Na tej predpostavki se je predvidevalo, da je Lockovo razlikovanje med idejami in

kvalitetami utelešalo doktrino reprezentativne percepcije. Zdaj ta predpostavka ni

več kontroverzna. Verjetno ni več avtorja, ki bi impliciral, da Lockovo

razlikovanje med kvalitetami in idejami ne nosi doktrine reprezentativne

percepcije. Ker fenomenalizma nihče ni kritično obravnaval, je naš namen

pokazati, da je fenomenalizem reprezentativna teza čutnosti..254

Dr. Broad v izdaji Scientific Thought, članek The Theory of Sensa, na straneh 272

– 283., v t.i. Critical Scientific Theory formulira kontrast med fizičnimi objekti in

čutno pojavnostjo. Namen teorije je uveljaviti fizično realnost oblike in velikosti

in zavreči fizično realnost barv, zvoka in temperature. Medtem ko laični pogled

pravi, da so fizične realne kvalitete zaznavne in prav tako površina, ki ji pripadajo.

103

Nasprotno moderni pogled zanika zaznavnost fizičnih kvalitet in pravi, da fizične

realne kvalitete lahko determiniramo samo z delovanjem fizičnih »nerealnih«

kvalitet, do katerih smo v vzročni empirični relaciji, zato so nekatere od njih

podobe. Dr. Broad trdi, da je Berkeleyev pogled nekonsistenten s samim seboj in

dejstvi. Nekonsistenten je zaradi dejstva, ker ima osnovo na variaciji čutnih

kvalitet, torej dokazuje fizično nerealnost nekaterih kvalitet v referenci do fizično

realno zaznavnih kvalitet. Gre za poskus zdruţitve čutnih kvalitet z »vzročno

teorijo«. Dr. Broad poda mnenje, ki pravi, da je nujno prevrednotenje teorije v

popolnoma vzročno formo.

Zato je priročno formulirati doktrino reprezentativne percepcije pod pogoji

pozitivnih in negativnih principov.

Negativni princip pravi, da fizična realnost ni zaznavna. V sedanji

terminologiji pomeni, da čutne kvalitete niso kvalitete teles.

Pozitivni princip trdi, da je fizična realnost in je reprezentirana čez čutno

pojavnost. To nima ničesar opraviti z Lockovo rabo besede »predstavlja«,

saj jo uporablja kot »predstava« (Esej II, XXX, §2) oz. kot sinonim za

»podobo«.

Smisel tega je, da ţelimo dokazati našo zahtevo, da je Locke sprejel doktrino

reprezentativne percepcije. Izjava, da čutna pojavnost reprezentira fizično

realnost, ne pomeni, da čutna pojavnost podobna fizični realnosti, ampak čutna

pojavnost je »podoba« fizične realnosti, ker drugače ne bi védeli ničesar o naravi

fizične realnosti, tudi o prostoru ne. Za primer vzamimo predpostavko, da

zaznavnost barve opazovalcu pomaga pri izbiri ustrezne hrane. Glede na Locka

hrana proizvede afekt v opazovalcu, kar je pogojeno z determinirajočimi

primarnimi kvalitetami in sekundarnimi kvalitetami oz. močmi, ki proizvedejo

čutno barvo, kar je ponovno pogojemo z determinirajočimi »nezaznavnimi delci«

primarnih kvalitet. Iz tega sledi, da kadar zaznamo barvo, zaznamo tudi primarne

kvalitete, glede na katere nastane barva. Potem bi lahko z asociacijo teh kvalitet in

moči prav tako izbrali primerno hrano. Vendar je v vseh primerih jasno, da

kvalitete hrane sluţijo namenu njihove čutne zaznavnosti, katere v resnici so

fizične »nerealne« čutne kvalitete. Sledi, da lahko rečemo, da so ideje kvalitet

»podobe« ali reprezentacije, ki stojijo za ali sluţijo za fizične kvalitete. Čeprav

104

besede nimajo istega pomena, lahko trdimo, da čutna pojavnost ima podobnost s

fizično realnostjo, katero predstavlja. Dejstvo je, da v Lockovem pogledu

podobnost ne spremlja nujno reprezentacije. Lockova izjava, da so ideje

podobnosti primarnih kvalitet in njihovi vzorci resnično obstajajo v samih telesih

(Esej II, VIII, § 15), pomeni, da so ideje, ki reprezentirajo makroskopske primarne

kvalitete, podobe teh kvalitet in to je sintetična sodba. Vendar lahko priznamo, da

se Locke ne spoprime z ontološkim statusom čutnih idej, čeprav ideje jasno

uporablja za denotacijo čutne vsebine in ne akta čutnosti. Zahteva, da nič ni

takšnega, kar bi bilo podobno našim idejam (sekundarne kvalitete), eksistirajočih

v telesih samih (Esej II, VIII, § 15), pomeni, da ideje, ki predstavljajo

mikroskopske primarne kvalitete, niso podobe teh kvalitet, tako sta podobnost in

reprezentacija nevprašljivo ločeni. Zato lahko trdimo, da glede na ta dva principa,

lahko Lockovo stališče uvrstimo kot verzijo doktrine reprezentativne percepcije,

čeprav se Locke ni mogel odločiti o statusu »čutnih idej«. Navsezadnje je moč

oceniti zelo različno ontološki obseg podobnosti čutne pojavnosti s fizično

realnostjo. Berkeley meni, da je samo spiritualna substanca reprezentirana v čutni

pojavnosti. Hume pa meni, da narave tistega, kar je reprezentirano, ni moč

spoznati. Dokazati ţelimo, da nevednost o statusu čutnih idej ne nasprotuje

doktrini reprezentativne percepcije. Namen je pokazati Lockovo sprejetje

negativnega principa, ki razlikuje doktrino reprezentativne percepcije od

Berkeleyevega pogleda.255

Problem, ki nasprotuje doktrini reprezentativne percepcije, je predstavljen v

konfliktni tendenci pozitivnega principa z negativnim principom. Negativen

princip pogojuje fizično realnost kot različno od čutne pojavnosti; pozitivni

princip pa pogojuje, da moramo fizično realnost razumeti in ne čutiti. In ta

zahteva je izpolnjena samo, če pokaţemo, da je čutna pojavnost vir védnosti o

fizični realnosti. Zavezanost je torej dvojna. Ne samo, da je čutna pojavnost dokaz

eksistence fizične realnosti, kot jo doktrina reprezentativne percepcije predpisuje,

ampak tudi, da je čutna pojavnost vir vednosti o kvalitetah, kateri pripadajo

fizične realnosti. Zadnji pogoj ponuja teţavno spravo, torej opis distinkcije fizične

realnosti od čutne pojavnosti z nujnostjo opisa fizične realnosti. Po eni strani

105

lahko razliko izrazimo na način, da fizična realnost ni čutna pojavnost, da noben

atribut fizične realnosti ne more biti atribut čutne pojavnosti. Na drugi strani

imamo splošno trditev, da imata čutna pojavnost in fizična realnost določene

skupne atribute, ter jih je treba samo našteti. Konflikt je evidenten zaradi različne

rabe termina atribut, kvaliteta, lastnost ali značilnost. Kadar rečemo, da noben

atribut fizične realnosti ni atribut čutne pojavnosti, potem govorimo o atributih kot

o posameznosti – partikulariji. Kadar pa so atributi skupni, tako fizični realnosti

kot čutni pojavnosti, potem govorimo o atributih kot o univerzalijah. Postavljeno

vprašanje, katero formo oz. odnos do atributa bomo izbrali za doktrino

reprezentativne percepcije, pa presega obzorje te diskusije. Vendar je za nas

pomembno prepoznanje tega odnosa.

Oba pogleda definira prof. Stout v delu The Nature of Universals and

Propositions, proceedings of the British Academy, vol. X; kjer pravi, da

pluralnost partikularnih kvalitet ni primerljiva s pluralnostjo partikularnih stvari.

Splošna kvaliteta je obravnavana kot posamezna. Abstraktni samostalniki, ki stoje

za kvalitete v ednini, brez reference do mnogoterosti stvari, so obravnavani kot

posamezni termini, kot so imena. Kvalitete in relacije so splošnosti. Primer sta

dve biljardni krogli, ki delita isto obliko. K temu dodamo nasprotujoč pogled, ki

pravi, da značilnosti karakterizirajo konkretno individualno stvar kot partikularno.

Vsaka biljardna krogla ima svojo individualno okroglost. Abstraktni samostalniki

niso posamezni, ampak splošni termini. Označujejo določeno splošno vrsto

značilnosti. Pomeni, da ima vsaka posamezna instanca svojo značilnost te vrste.

Videti je, da iz povedanega sledi, da relacija podobnosti povezuje tudi

partikularne instance značilnosti in ne samo partikularnih instanc stvari. Na drugi

strani morajo tisti, ki menijo, da so kvalitete in relacije univerzalne, vzdrţati

nepravilnost izjave, da kvalitete ene substance so kvalitete druge substance.

Predstavljena pogleda nosita različne posledice. Prvi pravi, da je značilnost nujno

univerzalna, in drugi, da je značilnost posamezne stvari sama posameznost. Glede

doktrine reprezentativne percepcije bi tisti, ki zagovarjajo posameznost

značilnosti, trdili, da partikularna oblika čutne pojavnosti ni identična, ampak je

podoba partikularne oblike fizične realnosti. Trditev, partikularna barva čutne

pojavnosti ni značilnost fizične realnosti, implicira, da čutna pojavnost ni

106

identična s fizično realnostjo. Tisti, ki menijo, da je značilnost univerzalija, ne

morejo sprejeti tega izida. Lahko pa ponudijo alternativno rešitev, ki glede na

doktrino reprezentativne percepcije trdi, da sta čutna pojavnost in fizična realnost

različni instanci iste enotne določne oblike.

Glede na Berkeleyev pogled sta čutna pojavnost in fizična realnost isti instanci te

enotne določne oblike. Torej če je značilnost univerzalija, potem je čutna

pojavnost oblika fizične realnosti, kar je v skladu z doktrino reprezentativne

percepcije, samo kadar je značilnost partikularne stvari sama partikularna. Takšen

pogled, razen če ga prepoznamo kot trditev, ki pravi, da sta dve posamezni obliki

dve instanci vrste te oblike, bi zavrgel doktrino reprezentativne percepcije in bi

impliciral Berkeleyev pogled.

Očitno je, da je bil Locke mnenja, da je značilnost, ki označuje konkretno stvar,

posameznost kot stvar ali individualnost, s katero je označena. Bil je mnenja, da

»splošnost« ali univerzalnost ne pripada stvarem, torej realnim eksistencam,

ampak so kreacije in izumi »mišljenja – razumevanja«, saj kadar ukinemo

partikularije, razkrijemo, da so splošnosti naše izmišljotine. Narava univerzalije je

nosilna kapaciteta mnogih reprezentirajočih partikularij (Esej III, III, § 11). Izvor

univerzalij po Locku leţi v smislu pomenskosti kot izogib neskončnim številom

poimenovanj (Esej II, XI, §9). Da je vztrajal na tem stališču, je jasno opaziti v

kritiki Stillingfleetovega256

razlikovanja med naravo partikularije in naravo

univerzalije, torej naravo, kot je v različnih individualnostih, in naravo, vzeto

abstraktno ter ločeno od individualnosti. Locke zavrţe Stillingfleetovo mnenje saj

njegovo razlikovanje dveh enakih stvari ni v pripadnosti skupnih lastnosti, ampak

v podobnosti ene drugi.257

Preden pogledamo Lockov poskus srečanja s tendenco pozitivnega principa

doktrine reprezentativne percepcije, ki vodi k kvalifikaciji negativnega principa, je

nujno pogledati posebnost Lockove doktrine. Ta zagovarja stališče, da relacija

med fizično realnostjo in čutno pojavnostjo na osnovi kvalitet stvari, nikoli ni

čista kvaliteta, ampak vedno kompleksen čuten skupek, kateremu pripadajo

kvalitete, kot sta oblika in barva. Zdaj je videti precej gotovo, da Lockov z

»enostavnimi idejami čutnosti« ne označuje čutnost, ampak kar označujejo čutne

107

kvalitete. Kljub Lockovi izjavi, da kvalitete aficirajo čutila, kar proizvede

enostavne ideje, ki vstopijo skozi čutila preprosta in nepomešana (Esej II, II, §1),

moramo predpostavljati, da najprej razumemo termin »preprosta ideja čutnosti« in

šele nato generirano čutnost. Videti je, da je imel Hume prav, ko je trdil, da so

enostavne ideje originalni podatki oz. sestavni deli skupka – celote, kar je

imenoval čutni »vtis«.

Priznati moramo, da so enostavne ideje čutnosti vedno razumljene v skupinah, kar

ne zahteva, da so kvalitete. Lockov splošen izraz je, da »obstajajo v

kombinacijah« in o njih nikoli ne govori kot o kvalitetah čutne pojavnosti niti kot

kvalitetah česa drugega, razen ko jih v svojem naivnem realističnem jeziku

obravnava kot čutne kvalitete teles. Običajno jih ima kot eksistenčno odvisne od

zaznave, nikoli pa kot kvalitete duha. Na ţalost se nikoli ne sooči s problemom

ontološkega statusa enostavnih idej čutnosti.

Namen je ohraniti negativni princip razlikovanja med kvalitetami in idejami. O

tem, da je Lockov jezik o tem razlikovanju zmeden, je treba priznati. Ne samo, da

identificira kvalitete ali modifikacije telesne materije z močmi, ki proizvajajo

ideje v naših umih (Esej II, VIII, §§ 7-8), katere strogo pripadajo telesom na

podlagi nečutnih primarnih kvalitet (Esej II, VIII, §23). Prav tako razlikovanje

med kvalitetami in idejami predstavi kot distinkcijo med dvema vrstama idej (Esej

II, VIII, §7). Za namen jasnosti razlikovanja bi moral Locke termin kvaliteta

omejiti na aplikacijo kvalitet fizične realnosti, kar bi bilo primerno glede splošne

rabe imenovanja kvalitet čutne pojavnosti ali čutne kvalitete ne kot kvalitete,

ampak kot ideje. Posledično je to zaradi lastne navade, saj Locke »enostavnih idej

čutnosti« ni imel za kvalitete nečesa. Glede na tehnično razlikovanje lahko

rečemo, da Lockovo razlikovanje ohrani, brani negativni princip doktrine

reprezentativne percepcije z imenovanjem kvalitet fizične realnosti kot kvalitete in

z imenovanjem kvalitet pojavne realnosti kot ideje ali čutne kvalitete.

Sprava med distinkcijo kvalitet in idej ter implikacijo pozitivnega principa, ki

pravi, da fizično realnost lahko opišemo v terminih čutne pojavnosti, Locke

primerno trdi, ne da je fizična realnost podobna čutni pojavnosti v skupnem

posedovanju določenih kvalitet, ampak da so določene kvalitete čutne pojavnosti

108

ali določene enostavne ideje čutnosti podobne določenim kvalitetam fizične

realnosti.

Če bi imel te kvalitete in njihove relacije za univerzalije ter bi preproste ideje

čutnosti prepoznal kot kvalitete čutne pojavnosti, potem bi lahko, ne da bi ogroţal

doktrino reprezentativne percepcije, trdil, da imata čutna pojavnost in fizična

realnost skupne kvalitete. Ampak ker je menil, da univerzalije ne pripadajo

resničnim stvarnim eksistencam in ker preprostih idej čutnosti ni imel za kvalitete

nečesa, bi bili takšni zahtevki usodni za distinkcijo med kvalitetami in idejami. Na

drugi strani mu formula, ki jo izbere, omogoči opis fizične realnosti pod pogoji

čutne pojavnosti, zaradi katerih doktrina reprezentativne percepcije predpostavlja

integriteto negativnega principa. Saj pravi, da so ideje primarnih kvalitet njihove

posebnosti ter da njihovi vzorci resnično obstajajo v telesih samih, medtem ko

ideje sekundarnih kvalitet nimajo nobenih podobnosti s telesi (Esej II, VIII, §15).

Namen tega dokazovanja je, da Locke ni sprejel Berkeleyevega pogleda, ampak

doktrino reprezentativne percepcije, saj ideje primarnih kvalitet ni identificiral s

kvalitetami (vsemi).258

Treba je priznati, da Locke precenjuje podobnost, saj določene kvalitete niso

popolnoma natančen vzorec idej, katere predstavljajo. Locke je z natančno

podobnostjo idej primarnih kvalitet mislil, da te kvalitete eksistirajo enako zunaj

nas kot znotraj nas. Kakorkoli teţave ne odstranimo s predpostavko o identiteti

podobnosti. To je opazljivo v Berkeleyevem primeru, kjer Berkeley pravi, da

čutna kvaliteta ne more biti podobna fizični kvaliteti, ker ena je čutno zaznavna,

druga pa fizična. Ugovor ima napačno osnovo, ker ne prizna podobnosti, ki

predpostavlja razlikovanje. Zunanji materialni objekti so identificirani kot

»zaznavni objekti« in so interpretirani v kontekstu zaznavnih objektov. Locke za

enostavne ideje, ne glede na distinkcijo med kvalitetami, pravi, da pridejo noter

po čutilih, kot jih najdemo v zunanjih stvareh (II, XXIII, §1). V jeziku, primernem

doktrini reprezentativne percepcije, pomeni, da so kvalitete sposobne v nas

proizvesti preproste ideje. Vse dokler ne pridemo do odstavka, kjer pravi

»kvalitete« ali »enostavne ideje« (Esej II, XXIII, §6), kot da sta termina

medsebojno zamenljiva. V enem odstavku najdemo celo implikacijo, da so ideje

109

sekundarnih kvalitet identične s kvalitetami (Esej IV, II, §5). Spet na drugem

mestu ideje primarnih kvalitet identificira s kvalitetami. Gibanje in oblika sta

resnično v substanci, če to opazimo ali ne (Esej II, VIII, §18). S tem je verjetno

ţelel povedati, da ima vsak delec materije maso, kar je vzrok čutne zaznanosti

(Esej II, VIII, §1,9), seveda pod pogojem, da ločujemo med mikroskopskim in

makroskopskim nivojem čutne pojavnosti.

Iz teh postavk je razviden Lockov namen predstavitve doktrine reprezentativne

percepcije, čeprav so odstavki včasih medsebojno nekonsistentni. Izvor

nenatančnosti najdemo v prilagodljivosti jezika potrebam doktrine, ki je bila

formulirana mnogo prej kot njeno izrazoslovje. Lock sam v teh raziskavah prosi

bralce za potrpeţljivost pri nekonsistentnosti. Teza, da je Locke imel doktrino

reprezentativne percepcije, je verjetno teţko dokazljiva. Teţava leţi v

karakterizaciji Lockove pisave. Zato se lahko trdi, da je bil Locke konsistenten

reprezentacionist in ne, da je bil konstanten reprezentacionist.259

6.2 TANČICA PERCEPCIJE

Lockova zmota leţi v razlikovanju, kar se zdi kot primer in kaj je resničen

primer. Torej v razlikovanju v imetju ideje brez prisotnosti resnične stvari in v

imetju čutne ideje v prisotnosti resnične stvari. Včasih govori o »korespodenci«

ali »skladnosti« med senzoričnimi idejami in stvarmi in meni, da je med njimi

vzročna povezava. Vendar prepogosto govori o podobnosti in o idejah, ki so

kopije stvari. Lockov pogled na svet skozi reprezentativno senzorično teorijo,

postavi dano realnost sveta na drugo stran, torej za tančico percepcije, ker

obravnava problem pojavnost /realnost kot stranski produkt, čeprav je realne

stvari logično ločil od idej.260

Vendar, kot smo ţe pokazali, je Lockova izrazoslovna dvoumnost prispevala, da

je empiričina baza na nek način, postala odprta skepticizmu glede subjektovega

okvirja realnosti. Pozitivni učinek Berkeleyevega napada izpostavi »ranljivost«

tega mostu med mentalnim pojavom in realnim objektom. Zanimivo je, da

obstajajo utemeljeni sumi v Berkeleyevo »nezavedanje« Lockovih predpostavk,

kar filozofa Winston H. F. Barnesa začudi, zakaj se je Berkeley, kljub poznavanju

110

implikacij idealističnega fenomenalizma, odločil zanj. Večina Berkeleyevih

komentatorjev na tem mestu izpostavi njegovo odklonskost do ”ateizma” in

”neznanega substratuma”, čeprav se je zanašal na Lockovo terminologijo, da

imamo intuitivno vednost o objektih. Berkeleyev doprinos na tem mestu je

izpostava dejstva, da je koncept »materialne« substance pri Locku le preţiveli

nekritizirani koncept, ki so ga filozofi samoumevno povzeli po Aristotelovi logiki,

da morajo imeti kvalitete nosilca v trajni samo-obstoječi substanci.261

Če nadaljujemo z razlago subjektove izkušnje realnosti, izhajamo pri tem iz

Lockove predpostavke, da je svet »realnih stvari« nedosegljiv za nas, je na drugi

strani tančice percepcije kot je aspekt tega stališča označil Bennet. Filozof Bennet

predstavi razliko med »tančico čutnosti«, katere zagovornik je, in reprezentativno

teorijo realnosti. Slednji na osnovi neobsega besedne pomenskosti očita, da je

splošna oznaka »reprezentativna teorija percepcije« nezadovoljiva zaradi

neprikaza določenega dejstva, kar nazorno ujame vprašanje »Ali čutna stanja

reprezentirajo objektivnost?«, oz. podvprašanje „Ali je čutnost indirektna?”

Bennet odgovarja, da ni nič narobe s trditvijo, da vizualno polje »predstavlja«

realnost stvari, ali s trditvijo, da brez čutnih podatkov (idej) ne bi videli

predmetov, itn… Saj je res, da je Locke imel vzročno teorijo percepcije, kar

pomeni, da so realne stvari vzrok pojavnosti idej in da subjektova izkušnja

realnosti temelji na relaciji med čutnostjo in realnimi stvarmi, predlagajoč, da sta

si podobni. Torej Locke nastavi celotno območje dejstev čutnih stanj zoper

območje dejstev okvirja objektivnosti in postulira vzročno empirično povezavo

med njima. Profesor Bennet opozori na nezadovoljivost reprezentativnega

koncepta, ker pomanjkljivo izpostavi dejstvo, da relacija čutnih stanj do zunanjih

predmetov ne gre »en bloc« (v enem kosu). Glede na dejstvo, da se je Locke motil

na ta način, je primerno njegovo stališče poimenovati »tančica percepcije«. Iz tega

razloga je narobe govoriti o reprezentativni teoriji percepcije, saj pomeni

nevednost in nejasnost tega pomena v filozofiji percepcije.262

Torej, lahko zaključimo, da čutnost kot medij med subjektovo realnostjo in

zunanjo predmetno realnostjo preoblikuje fenomen glede na natančnost oz. naravo

111

empiričnega zaznavnega aparata. V prid doktrine imenovane tančica percepcije

govorijo vse premise, ki jih najdemo v poglavju o realnosti zunanjega

predmetnega sveta. Torej je rezultat subjektove izkušnje realnosti empirični

reprezentativni fenomen. Kar pomeni, da je imel prav racionalist Descartes, ko je

trdil, da čuti varajo. Prav iz tega razloga je Locke lahko pravilno izpostavil

dejstvo o omejeni gotovosti naše vednosti, pridobljeni z empirično izkušnjo.

Čeprav je okvir realnosti zdaj odprt napadom skeptikov, pa lahko z mirno vestjo

trdimo, empirizem je resnica, kar se tiče potrditve realnosti zunanjega

predmetnega sveta, saj percepcijo lahko štejemo kot zagotovilo obstoja neodvisne

realnosti zunaj naših umov in to štejemo za največji doseţek angleške

empiristične tradicije. Empirija je dobila vlogo in pozornost v metafiziki in od

tega časa naprej je ni nikoli več izgubila.

Izhajajoč iz tega razmišljanja si bomo dovolili trditi, da je »veliki« nemški klasik

Immanuel Kant (1724 – 1804), s tradicijo "prelomil" le na videz in da glavne hibe

predhodne metafizike sploh ni odstranil, oz. je ni niti hotel odstraniti. Kant je

tradicionalno metafiziko opozoril le na njeno zmoto, torej da je človeški razum po

svoji lastni podstati organiziran tako, da je vse, s čimer lahko operira in kar lahko

predstavlja njegove vsebine, zgolj njegov lastni konstrukt, ki nima nobene zveze z

realnostjo, kakršna je sama na sebi. Tradicionalna metafizika je namreč

domnevala, da ti konstrukti sodijo v sfero »stvari na sebi«. Prav zato se je

empirizem pri popisu takšnih entitet ujel v nerešljiva protislovja. Zato je Kantov

fenomen mogoč samo pod določenimi pogoji, kar pomeni, da smo empirična bitja

opremljena z a priornimi »formami čutnosti«. Da bi lahko ločili dva fenomena, si

ju moramo biti najprej zmoţni predstavljati v prostorskem (zraven, nad, pred) ali

časovnem (pred, po, zdaj) razmerju. Samega razmerja pri tem ne zaznavamo, je pa

predpogoj kakršnega koli zaznavanja, pa tudi njegova a priorna oblika. Ţe kot

empirična bitja smo torej opremljeni z nekakšno matriko, ki ureja in razločuje

fenomene od posameznih zaznav. Vse nadaljnje operacije z zaznavami morajo

nato potekati zgolj v okviru, ki nam ga je določila vrojena matrika. Četudi se

zavedamo, da je vir vseh fenomenov in njihovega spoznanja, nekakšna »stvar na

sebi«, pa ne bomo nikoli zmoţni ugotoviti, kakšna ta »stvar na sebi« je, in to zato,

112

ker bomo imeli vedno le opraviti z oblikami, ki so nastale s sintezo posameznih

zaznav, urejenih z a priornimi formami čutnosti. To sintezo opravlja t.i.

pretehtavanje. Le-to iz posameznih zaznav ustvarja predmete, med katerimi

vzpostavlja (glede na »logične forme«) osnovna razmerja (principe). Šele za to

duhovno aktivnostjo začne delovati čisti razum, ki ustvarja velike celote pojmov,

»ideje«, in razlaga razmerja, ki se kaţejo med njimi. Kot se zdi, te ideje niso nič

takega, kar bi bilo v razumu v kakršnem koli primeru tuje, izven njega. Gre

namreč za regulativne konstrukcije, ki so kot poskus zaokroţitve dodane

posameznim predhodnim sintezam. Kantove a priorne forme čutnosti niso nič

drugega kot vidne oznake subjektovih prirojenih dispozicij.263

To je pomemben odmik od idej predkantovskega empirizma, kajti še po

Berkeleyjevem in Humovem razumevanju je fenomen nekaj, kar vedno kaţe na

neki drugi fenomen, ne pa na resničnost za pojavi. Natančno rečeno gre za

odločilni premik glede na vso metafizično tradicijo. Od Platona do Descartesa je

opaziti prezir do sveta pojavov in empirije, v najboljšem primeru lahko v njej

najdemo poskuse, da bi empirične pojave podredili neempiričnim entitetam. Kant

je prvi, ki jemlje fenomene in našo izkušnjo z njimi resno, saj ravno s tem, kako

se kaţejo, razodevajo nekaj o onem, katerega pojav so. Fenomenologija kaţe, da

načini danosti niso odvisni samo od subjekta, temveč od razmerja med subjektom

in tem, kar se razkriva. Subjekt zato ne more biti več nekritično zazrt v svojo

avtonomijo za ščitom formalnega a priori, temveč je izpostavljen spremenljivosti

resničnosti v konkretnem, materialnem. To pa pomeni, da se je to, kar ima Kant še

za regulativno idejo, pri Husserlu premestilo med pogoje moţnosti resničnega

obstoja, saj pri Husserlu o tem, »kako«, zaradi intencionalne korelacije soodločajo

tudi pojavi sami. Fenomen soodloča o tem, kakšne izkustvene aktivnosti prenese

in v kakem okvirju jim dovoli delovati. To pomeni, da obstaja vsak pojav, v

nasprotju s Kantom, sam na sebi, da je upoštevan kot pojav, je namreč nekaj. Kar

kaţe na nekaj onstran sebe, na nekaj, kar razodeva, toda tudi na nekaj, kar za svoje

razodetje zahteva prav posebno obliko obstoja. Tako fenomen ne zmore le

spominjati na to, da je fenomen nečesa, temveč more to nekaj, to nepojavljivo,

ono kantovsko »stvar na sebi« tudi razkrivati. V objektiviteti empiričnih danosti

zaznavamo torej nujno tudi nekaj tega, kar je razodevajoči se predmet, torej kar je

113

svet »tam zunaj«, kajti »biti objektivno« je nujno eden od načinov, kako sploh

biti.264

114

7. DILEMA EMPIRIČNE VEDNOSTI

Locke odgovarja na vprašanje, kako nastane spoznanje:

1. Enostavne ideje so gradivo vsega našega spoznanja.265

2. Enostavne ideje čutnosti ter sestavljene ideje preudarjanja, so meje naših

misli.266

3. Zato naše spoznanje ne sega dalje, kot imamo ideje.267

4. Spoznanje je zaznavanje strinjanja ali nestrinjanja med idejami, kjer je to

zaznano, tam je spoznanje. To strinjanje je štirih vrst:268

4.1. Istost in različnost je prvo dejanje duha. Kadar ima občutke ali ideje,

pomeni, da zaznava svoje ideje in jih medsebojno ločuje in razlikuje.

To je tako nujno, da brez tega ne bi bilo spoznanja ali umovanja.

4.2 Odnosnost je druga vrsta strinjanja ali nestrinjanja, ki jo zaznava duh

na svojih idejah; duh zaznava odnosnost med idejami predmetov,

modusov, itd.,…

4.3 Sobivanje ali nujna zveza.

4.4 Dejanska bit - Pri dejanski biti gre za strinjanje ali nestrinjanje s kako

idejo ali ima predmet zunaj nas dejansko bit.

Locke loči tri stopnje spoznanja, kar prikazuje spodnja slika:269

115

Opiše jih na sledeči način:270

1. NAZORNO (INTUITIVNO) – jasnost našega spoznanja leţi v različnem

načinu zaznavanja duha glede strinjanja idej; to je neposredno, torej preko

idej samih, potem je intuitivno ali nazorno spoznanje. Ta vrsta spoznanja

je najjasnejša in najgotovejša. Na nazornosti sloni vsa gotovost našega

spoznanja. To je neposredno posredovanje in sprejemanje idej v duha.

2. DOKAZOVALNO (DEMONSTRATIVNO) – to je stopnja spoznanja,

kadar duh spoznava strinjanje idej, vendar ne neposredno. Kadar se zgodi,

da duh ni sposoben z neposrednim primerjanjem spraviti idej skupaj si

pomaga s posredovanjem drugih idej, da razkrije strinjanje, ki ga išče. To

pa je t.i. umovanje ali sklepanje.

3. ČUTNO - pomeni, da imamo o dejanskem aktualnem bivanju stvari čutno

spoznanje, o samih sebi imamo nazorno spoznanje in o bogu dokazovalno.

Do sem je Locke razloţili izkušnjo kot vir in vsebino spoznanja. Zdaj še nas

zanima, kaj trdi o obsegu vednosti glede na spoznanje, ki ga nudi izkustvo.

Propozicije so sledeče:

1. Izkušnja in opazovanje sta najbolj zanesljiva pot, ki vodi do resnice, preizkušati

stvari, kakršne so dejanske, ne pa sklepati, da so, kakor si jih domišljamo

sami.271

2. Največje zagotovilo, ki ga pač moremo dobiti, je le tolika gotovost, kolikor je

zmoţna človeška narava. To je spoznanje, da so stvari zunaj nas.272

3. Naše zmoţnosti razkrivanja so prikrojene našemu poloţaju.273

4. Zato naše spoznanje zaostaja za realnostjo stvari.274

Locke našteje več razlogov, zakaj spoznanje zaostaja za realnostjo stvari:

1. Prvi in najpomembnejši ugovor leţi v sami naravi »nenatančnosti« percepcije

oz. v naši nezmoţnosti zaznati dejansko bit, saj naše zmoţnosti niso narejene za

prodiranje v notranjo zgradbo in dejansko bit teles.275

1.2 Z drugimi besedami, pri enostavnih idejah nimamo tako točnega spoznanja,

katerih modusi in razlike tvorijo stopnje, saj so enostavne ideje pojavi

občutkov, ki jih v nas proizvajajo velikost, oblika, število in gibanje drobnih

116

nečutnih telesc. Njihove stopnje spoznanja so odvisne od vzrokov, ki jih mi

ne moremo opazovati na snovnih delcih, saj edina pomoč, ki jo imamo, so

naša čutila, te pa nas zapuščajo v tej zadevi (nekateri so predrobni, da bi se

dali zaznati). Za nas je nemogoče, da bi imeli točna merila različnih stopenj

teh enostavnih idej, zato tako velika različnost občutkov.276

2. Zaradi napak, do katerih pride v samem procesu nastajanja spoznanja oz. v

idejnem toku, kar pomeni, da zelo počasnega gibanja ne zaznamo, čeprav ni

prenehalo, zato ker je v premikanju od enega čutnega dela proti drugemu

sprememba razdalj tako počasna, da ne povzroča novih idej, zato ni ideje

gibanja. Druga moţnost pa je, da se stvari premikajo tako naglo, da ne zadevajo

na čutila razločno z razločnimi razdaljami svojega gibanja in tako ne

povzročajo v duhu idejnega toka. Gibanje ni zaznano, ker ima idejni tok

določeno stopnjo hitrosti.277

3. Čutnost in preudarjanje ne segata zelo daleč, večji del našega spoznanja sloni

na izpeljavah in predstavah posredovalkah. Te nastanejo v procesu

spoznavanja, kadar iščemo razloge pritrjevanja resnici, ne da bi imeli gotovost,

zato preizkušamo in primerjamo njihovo verjetnost. Ta zmoţnost iskati gotove

posredovalke se imenuje razum. Razum zaznava zvezo med idejami pri dokazu,

ki nato proizvede spoznanje. Te postopke najdemo v matematičnih dokazih,

vendar je potrebno zanje najti »posredovalne ideje« ali ''dokazila'', s katerimi se

naredi zaključek.278

4. Vzrok nevednosti je nezaznavanje zveze med našimi idejami. Kjerkoli nam te

manjkajo, tam smo skrajno nezmoţni občega in gotovega spoznanja in

preostane nam samo opazovanje in eksperimentalno spoznanje.279

5. Zato se resničnost spoznanja potrjuje z izkušnjo.280

6. Dokler so sestavljene ideje predmetnih vrst oddaljene od notranje realne

sestave, potem je mogoče le malo občih stavkov o predmetih in njihovi

gotovosti, saj je le malo enostavnih idej, katerih zvezo in nujno sobivanje lahko

zanesljivo in nedvomno spoznamo.281

7. Torej meja je, do kamor sega čutnost, zato pa je to samo verjetno.282

8. Verjetnost je videz strinjanja na podlagi preverljivih dokazil, ki zadostujejo, da

duh sprejme sodbo, ki je dovolj blizu gotovosti.283

117

9. Zato je naše spoznanje dejansko. Dejansko je, kolikor je skladnosti med našimi

idejami in realnostjo stvari. 284

Z kančkom osebne denotacije, bomo poglavje zaključili z naslednjim Lockovim

citatom: „Jaz moram biti, kakršen sem, bog in narava sta me naredila takega.

Mojstrstvo boga pri ustvarjanju vesolja daleč presega zmoţnosti in razumevanje

najbolj razumnega človeka.”286

7.1 LOCKOV PRISPEVEK K ZNANOSTI

Vsem angleškim empiristom lahko pripišemo skupno značilnost. Vsi so

spoznanje opredelili na stran idej v duhu. Zato rezultat empirične izkušnje

ilustriral je predpostavko, da zunanji objektivni svet le predpostavljamo, kar je

empiristom bilo v dokaz, kako ozke so meje človekovega razuma.287

Sledeč

Descartesu so trdili, da duh ne more nikoli preseči samega sebe. Človek se

neposredno zaveda le lastnih idej, ne pa predmetov v zunanjem svetu. Bolj

natančno, ideje so edini predmeti zanesljivega spoznanja; kar jih presega, je zgolj

negotovo sklepanje in domnevanje.288

Lockov epistemološki prispevek je koncept človeške vednosti, ki je primeren

naravoslovni znanosti in je zamenjal starega, Aristotelovega. Aristotelov koncept

znanstvene vednosti je gotova vednost nujnih resnic, izraţena v silogistični formi.

Zaključek sledi iz samoevidentnih premis. Teţava leţi v relaciji med

samoevidentnostjo premis ter nujnostjo empirične potrditve. Lockov koncept

vednosti pa upošteva načela naravoslovnega raziskovanja, kjer je eksperiment

uveljavljena metoda raziskovanja pri potrjevanju naravoslovnih zakonitosti. Pri

eksperimentu imamo opravka s simulacijo, kjer je pod umetno ustvarjenimi pogoji

posamezen dogodek ustvarjen za predvidevan izhod eksperimenta. Ta postopek

prej ni obstajal in je danes vodilo znanstvenega raziskovanja. Moramo vedeti, da

pred eksperimentalno znanostjo je bila izkušnja razumljena na čisto drug način.

Tako povzročen posamezen dogodek je bil označen kot »bogokletje«. Vendar pa

je po drugi strani veljalo za resnično, da splošno izkustvo ponuja univerzalne

118

resnice, nujne za premise v silogizmih. Resničnost argumenta je bila dokazana

šele v modernih časih. Torej demonstrativno vednost, kljub odvisnosti od

izkušnje, dobimo z razumevanjem vmesnih korakov dokaza, zato lahko

naravoslovje poimenujemo »znanost«.289

Filozof Gilbert Ryle se vpraša, če Locka sploh lahko umestimo v angleško

empiristično tradicijo, saj ni povsem jasno kaj empirizem sploh pomeni.

Značilnosti, ki bi jih naj imel empirizem, je Locke zavrnil, ker empirija ne more

biti temelj prave védnosti. Induktivno posploševanje iz zbranih opazovanj lahko

ponudi le verjetno mnenje in ne gotove védnosti.290

Na irelevantnost takšnega

izhodišča in v empiristični bran kaţe Lockov nagib oz. je le korak od tega, da

izjavi, propozicije, ki izraţajo znanstveno vednost, so tudi le hipotetične. To

odkritje dokazuje, da geometrija direktno ne opisuje sveta, kot so kartezijanci

predvidevali. Dokazuje le, da ne opisuje transcendentalnih entitet, ampak pravi,

kaj bi sledilo, če bi objekt imel takšne in takšne lastnosti. Tukaj se Locke izkaţe

za anti-racionalista, čeprav ne oporeka, da ne bi mogli doseči védenja z razumom.

Znanje visokega nivoja zanj obstaja iz sintetične a priori resnice, vendar te ni niti

v ontologiji kot v naravoslovju. Locke se ne potrudi, da bi pokazal, da so

matematične propozicije resnično sintetične.291

Empirizem pravi: vse, kar lahko vemo o stvareh, je le povzročen občutek, ki se

pojavi v nas, zato se resnična notranja konstitucija nujno izmika našemu

razumevanju. Torej ni problem samo, da ne vémo, kako bi predstavili dedukcijo,

ampak da tudi ni takšne logične implikacije. Čeprav prepoznamo nekatere

lastnosti zlata, nobena od teh idej evidentno ne pokaţe njihove medsebojne

odvisnosti ali nujne povezave. Verjetnost še ni gotovost, brez katere ne more biti

védenja. Koeksistenca je znana le toliko, kolikor je zaznana, kolikor je dana z

opazovanjem posameznih primerkov, naših čutil in povezanosti idej. To daje

Locku generično razliko, ki jo potrebuje med deduktivnimi ali a priori znanostmi

in eksperimentalno znanostjo. Splošne propozicije fizike in drugih induktivnih

znanosti izhajajo iz dokazov, katerih pojavne lastnosti so opazovane istočasno in

te istočasne pojavne lastnosti niso samoevidentne ali nujne. Torej zaključki teh

znanosti nikoli ne morejo doseči gotovosti matematičnih, saj so le verjetni.

119

Lockov doseţek ni teorija védnosti, ampak teorija znanosti.

Če empirizem

umestimo med znanost, potem je empirizem resnica in Locke je empirist zaključi

Gilbert Ryle.292

120

8. ZAKLJUČEK

Empiristična tradicija oz. njena vloga v zgodovini filozofije je pomembna

zaradi tega, ker v ospredje svoje raziskave postavi tisto, kar je večina filozofske

tradicije pred njimi zavračala. Čeprav je govora o raziskovanju človeškega uma,

gre na tem mestu v prvi vrsti za metafizično opredelitev izkustva in pomembno

vlogo čutnosti, ki jo ta igra pri oblikovanju fenomena. Empiristična vloga

”budilke”, da bit človeka je biti čuteče bitje, ne zavrača pomembnosti razuma pri

oblikovanju fenomena, ampak prav nasprotno. Locke trdi, da je razum brez

čutnosti le prazen list papirja, ki ga pisava izkustva ne more napolniti, saj je

čutnost tisti medij med »jazom« in »tistim« zunaj.

Lockov koncept izkustva torej praviloma zajema čutnost in racionalni del duha,

kar on poimenuje preudarjanje. Vendar se Locke zaplete v zmešnjavo, saj

centralni termin ideja pokriva več psiho-fizičnih procesov in zakonitosti. Kljub

zmešnjavi pa mu uspe pravilno izpostaviti dejstvo, da je zaznava posledica

delovanja zunanjih objektov na naša čutila, iz česar izhaja razvidnost obstoja

zunanjih predmetov. Johnu Locku je uspelo dokazati, empiriji je moč zaupati

glede potrditve eksistence zunanjih predmetov. Teţave vseh empiristov se začno v

drugem »samorazvidnem« koraku. Kako pojasniti relacijo med fenomenom in

zunanjo realnostjo na osnovi empirične zaznave je zgodba, ki je angleški

empirizem ni uspel zadovoljivo rešiti, saj se z njo še danes ukvarja moderna

znanost. V Lockovem času so naravoslovni raziskovalci pravilno predpostavili,

da je zunanja realnost materialne narave. Zunanji predmeti so sestavi sklopov

nezaznavnih telesc in na podlagi čutnosti je Locke lahko potrdil njihove primarne

in sekundarne kvalitete. Vendar se Lockova distinkcija med kvalitetami večkrat

zdi neutemeljena, saj ne smemo pozabiti, da je Locke distinkcijo izpeljeval na

relativnosti čutno – zaznavno spoznavnega aparata. Tole dejstvo je dobro

izpostavil George Berkeley. Zato je imel Locke teţave, kadar je nastajal njegov

koncept subjektove "podobnostne" realnosti. Trdimo lahko le, da je pravilno

sklepal, da mora fenomen na nek način predstavljati zunanjo realnost. Vendar je

pri tem pozabil, da subjektova realnost, pridobljena na osnovi čutnostne izkušnje

z zunanjo realnostjo ni popolna podobnostna kopija, zato so imeli angleški

121

empiristi teţave pri ločevanju med realnostjo in idejami (pojavnostjo). Danes

vemo, da čutno zaznavanje deluje na makro nivoju, zato lahko Lockovo

subjektovo realnost označimo kot makro reprezentativno teorijo, saj moramo

upoštevati tančico percepcije. Še dandanes je laikom teţko razloţiti, da je naša

realnost v prvi vrsti plod čutnosti, šele nato slede vsi razumski procesi, ki

izkušnjo pretvorijo v subjektovo realnost, saj je čutnost medij s katerim zremo

zunanjo realnost. Zato je Locke trdil, da na osnovi čutnosti lahko o zunanjem

svetu gotovo trdimo le, da gre za čvrsto materijo, ki zavzema prostor.

Korpuskularno teorijo zunanje realnosti je danes zamenjal atomističen koncept.

Kljub tej zamenjavi Lockovo spoznavno teoretsko izhodišče ostaja označeno za

napredno, saj je res, da naše zmoţnosti niso narejene, da bi prodirale v notranjo

konstitucijo stvari. Zato je naša realnost priredba percepcije, kar posledično

pomeni, da se naše spoznanje ukvarja s tem, kar reprezentira percepcija. Kljub

temu moramo vedeti, da lahko na osnovi empirične korelacije izpeljujemo sklepe

o realnosti, kot je pokazal Locke. Korelacija ni popolnoma zavajajoča, le za

gotovo je ne moremo šteti. Zato pa imamo metode znanstvenega preverjanja, kjer

verjetnost takšnih predpostavk lahko pribliţujemo meji gotovosti.

122

9. SEZNAM CITATOV

1 Verelst, Herman (1689): John Locke. National Portrait Gallery, London. Pridobljeno dne 31. 12. 2010,

http://www.npg.org.uk/collections/search/largerimage.php?LinkID=mp02773&page=1&rNo=2&role=sit;

2 Locke, J. (1924): O človeškem razumu. Ljubljana: Knjiţnica vzgojeslovnih pisateljev, Slovenska Šolska

Matica, str. 1 - 2.

3 William, U. (2001): John Locke. Pridobljeno dne 31. 12. 2010, http://plato.stanford.edu/entries/locke/.

4 William, U. (2001): John Locke. Pridobljeno dne 31. 12. 2010, http://plato.stanford.edu/entries/locke/.

5 Bregant, J. (2004): Misel kot vzrok, Ali so mentalna stanja vzročno učinkovita?. Maribor: Monografije,

Pedagoška fakulteta Maribor, str. 20.

6 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

7 Bregant, 2004, str. 42.

8 Berkeley, G. (1976): Filozofski spisi, Razprava o načelih človeškega razuma in trije dialogi med Hylasom in

Philonom. Ljubljana: Slovenska matica, Filozofska knjiţnica – XVII. Zvezek, str. 7 - 18.

9 Armstrong D. M. in Martin C. B. (1968): Locke and Berkely, A Collection of Critical Essays. Indiana:

University of Notre Dame Press; cit. po: Gilbert Ryle: John Locke on the Human Understanding, str. 14.

10 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

11 Bregant, 2004, str. 42 - 43.

12 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

13 Armstrong D. M. in Martin C. B. (1968); cit. po: Gilbert Ryle: John Locke on the Human Understanding, str. 15.

14 Locke, 1924, (I., Uvod), str. 2.

15 Locke, 1924, (I., Uvod), str. 11.

16 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

17 Bartelj, L. (1994): Ontofilozofija. Ljubljana, str. 21.

18 Bregant, 2004, str. 40.

19 Bregant, 2004, str. 43.

20 Burkard, F. P., Kunzmann, P. in Wiedmann, F. (1997): DTV Atlas Filozofije Ljubljana: DZS, str. 118.

21 Locke, 1924, (IV., I.), str. 69 - 70.

22 Locke, 1924, (II., I.), str. 47 - 48.

23 Locke, 1924, (II., I.), str. 48.

24 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 62.

25 Locke, 1924, (II., I.), str. 47 - 48.

26 Locke, 1924, (II., V.), str. 59.

27 Locke, 1924, (II., I.), str. 47 - 48.

28 Locke, 1924, (II., VII.), str. 61.

29 Locke, 1924, (II, VIII.), str. 63 - 64.

30 Locke, 1924, (II., XIX.), str. 113.

31 Locke, 1924, (II, IX.), str. 68 - 70.

32 Locke, 1924, (II., XIX.), str. 114.

33 Locke, 1924, (IV., II.), str. 74 -75.

34 Locke, 1924, (II., XXI.), str. 144.

35 Locke, 1924, (II., I.), str. 48.

36 Locke, 1924, (II., I.) str. 47- 48.

123

37 Locke, 1924, (II., IX.), str. 68.

38 Locke, 1924, (II., I.), str. 53.

39 Locke, 1924, (II., X.), str. 72 - 73.

40 Locke, 1924, (II., XIX), str. 114.

41 Locke, 1924, (IV., XVII.), str. 148.

42 Locke, 1924, (II., XXI.), str. 117 - 119.

43 Locke, 1924, (IV., XVII.), str. 148.

44 Locke, 1924, (II., XI.), str. 76 - 80.

45 Locke, 1924, (II, XI.), str. 75.

46 Locke, 1924, (II., XI), str. 76.

47 Locke, 1924, (II., XI.), str. 75 - 76.

48 Locke, 1924, (II., XXI.), str.144.

49 Locke, 1924, (II., VII.), str.62.

50 Locke, 1924, (III., I.), str. 3.

51 Locke, 1924, (III., II.), str. 4 - 6.

52 Locke, 1924, (III., IV.), str.13.

53 Locke, 1924, (III., VI.), str. 23.

54 Locke, 1924, (III., V.), str. 18.

55 Locke, 1924, (II., XVIII.), str.112.

56 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: John W. Yolton, Locke's concept of experience, str. 40.

57 Sruk, V. (1995): Filozofija, Leksikoni Cankarjeve zaloţbe. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba, str. 85.

58 Bregant, 2004, str. 30 - 32.

59 Berkeley, 1976, str. 12.

60 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: John W. Yolton, Locke's concept of experience, str. 42.

61 Hume D. (1974): Raziskovanje človeškega razuma. Ljubljana: Filozofska knjiţnica – zvezek XIV, Slovenska

Matica, str. 16.

62 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: John W. Yolton, Locke's concept of experience, str. 43.

63 Hume, 1974, str. 15.

64 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 28.

65 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: John W. Yolton, Locke's concept of experience, str. 43 – 45.

66 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Martin C. B., Locke, str. 3.

67 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: John W. Yolton, Locke's concept of experience, str. 45 – 48.

68 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: John W. Yolton, Locke's concept of experience, str. 48 – 52.

69 Prav tam, str. 48 – 52.

70 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding,

str. 14 - 16.

71 Bennett, J. (1971): Locke, Berkeley, Hume, Central Themes. New York: Oxford, Clarendon Press, str. 25.

72 Bennett, 1971, str. 25.

73 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 17.

74 Bennett, J. (1971): Locke, Berkeley, Hume, Central Themes. New York: Oxford, Clarendon Press, str. 31 – 35.

75 glej Mates, B.: Berkeley was Right. Pepper, str. 164 - 165.

76 glej Ryle, G. (1949): The Concept of Mind. London, str. 201 - 203.

77 Bennett, 1971, str. 31 - 35.

78 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding,

str. 18 - 19.

79 Bennett, 1971, str. 27 - 30.

80 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 23 - 25.

81 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Martin C. B., Locke, str. 3.

82 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 20 - 23.

124

83 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 17 - 18.

84 Sajama, S., Kamppinen, M., Simo Vihjanen, S. (1994): Misel in smisel, Uvod v fenomenologijo. Ljubljana: Zbirka

Sophia 3/94, Znanstveno in publicistično središče, str. 32.

85 Blecha, I. (2001): Kant, Pragmatični antirealizem in Husserlova fenomenologija. Ljubljana: Horizonti in perspektive

X/37-38 ISSN 1318 – 3362, str. 160 - 162.

86 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 18 - 19.

87 Bennett, 1971, str.1 – 4.

88 Bennett, 1971, str. 25.

89 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Martin C. B., Locke, str. 6.

90 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Martin C. B., Locke, str. 2.

91 Bennett, 1971, str.1 - 4.

92 Bennett, 1971, str.1 - 4.

93 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Martin C. B., Locke, str. 2.

94 Bennett, 1971, str. 48 - 49.

95 Bennett, 1971, str. 21 - 23.

96 Berkeley, 1976, str. 17.

97 Bennett, 1971, str. 36.

98 Berkeley, 1976, str. 17.

99 Berkeley, 1976; cit. po: Hume D., Raziskovanje človeškega razuma, knjiga I., I. del, odst. VII; str. 23.

100 Bennett, 1971, str. 14.

101 glej Doney, W. (1956): Locke's Abstract Ideas. Philosophy and Phenomenological Research, vol. 16, str. 407 - 408.

102 glej Russel, B. (1912): The Problems of Philosophy, Chapter 9 and 10, London.

103 Bennett, 1971, str. 11 - 16.

104 Bennett, 1971, str. 24 - 25.

105 glej Price H. H. (1953): Thinking and Experience. London, str. 26.

106 Bennett, 1971, str. 17 - 20.

107 Bennett, 1971, str. 48 - 49.

108 Sruk, 1995, str. 283.

109 Locke, 1924, (II., XVII.), str. 104.

110 Sepp, 1994, str. 29 - 30.

111 Sepp, 1994, str. 34.

112 Locke, 1924, (IV., XI.), str. 126.

113 diskusijo najdemo v Jolley, (1999): The Philosophy of Matter. Ch. 4.

114 Bennett, 1971, str. 119.

115 glej Osler, 1970, str. 12.; Mandelbaum, 1964, str. 1.

116 Wilson, D. M. (1999): Ideas and Mechanism, Essays on early modern philosophy. New Jersey: Princeton University

press, str. 197.

117 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

118 Locke, 1924, ( II., XXIII.), str. 154.

119 Locke, 1924, (II., IV.), str. 57 - 59.

120 Locke, 1924, (II., IV.), str. 54.

121 Locke, 1924, (II., VII.), str. 61.

122 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 63 - 64.

123 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 62.

124 Locke, 1924, (I., I.), str. 54.

125 Locke, 1924, (II., XII.), str. 79 - 80.

126 Locke, 1924, (I., VIII.), str. 63 - 64.

127 Locke, 1924, (II., XX.), str. 114.

125

128 Locke, 1924, (II., VII.), str. 62.

129 Locke, 1924, (IV., XI.), str. 130.

130 Locke, 1924, (I., III.), str. 42.

131 Locke, 1924, (II., I.), str. 49.

132 Locke, 1924, (II., I.), str. 51.

133 Locke, 1924, (II., I.), str. 53.

134 Locke, 1924, (I., Uvod), str. 21.

135 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 14.

136 Hume, 1974, str. 14.

137 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 26.

138 Locke, 1924, (II., XII.), str. 79.

139 Locke, 1924, (II., XVIII.), str. 112.

140 Locke, 1924, (II., XV.), str. 97 - 101.

141 Locke, 1924, (II., XIII.), str. 88.

142 Locke, 1924, (II., XIII.), str. 81.

143 Locke, 1924, (II., XII.), str. 80.

144 Locke, 1924, (II., XVI.), str.164 - 165.

145 Locke, 1924, (III., VI.), str. 23.

146 Locke, 1924, (II., XXVII.), str. 166.

147 Locke, 1924, (II., XXIII.), str. 155.

148 Locke, 1924, (II., XXIII.), str. 148.

149 Locke, 1924, (II., XXIII.), str. 149.

150 Locke, 1924, (II., XXIII.), str. 150.

151 Locke, 1924, (II., XXIII.), str. 151.

152 Locke, 1924, (II., XXI), str. 118.

153 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 63.

154 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 66 - 67.

155 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 64.

156 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 66 - 67.

157 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 64.

158 Locke, 1924, (II., XXI.), str. 117.

159Locke, 1924, (II., VIII.), str. 68.

160 Locke, 1924, (II., XXIII.), str. 151.

161 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 66 - 67.

162 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 64.

163 Bregant, 2004, str. 24 - 25.

164 Bennett, 1971, str. 76 - 77.

165 Tale zahteva je oporišče našla pri Spinozi, Leibnizu in Kantu: (Spinoza, Etika, Pt. I, definicja 3 in propoziciji 8, 12;

Leibniz, Monadologija §§ 1 -7; Kant, Kritika čistega razuma, A242 – 3= B 300 – I.).

166 Bennett, 1971, str. 80.; cit. po: Price, H. H. (1964): Appearing and Appearances, American Philosophical Quarterly,

vol. I.

167 glej Jolley Nicholas, 2002, str. 69.

168 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

169 Bennett, 1971, str. 78 - 79.

170 Bennett, 1971, str. 60.

171 glej Aaron, R. I. (1955): Johne Locke. Oxford, str. 174 - 179.

172 Bennett, 1971, str. 60 - 62.

173 glej Gibson, Locke's Theory of Knowledge, poglavje 5 § 6.

126

174 glej Leibniz, New Essay II, XXIII, 2.

175 Bennett, 1971, str. 63.

176 Bennett, 1971, str. 59.

177 Berkeley, 1976, str. 17.

178 Berkeley, 1976, str. 18 - 20.

179 DaulernWilson, 1999, str. 455.

180 Daulern Wilson, 1999, str. 196.

181 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's version of the doctrine of representative

perception, str. 126.

182 DaulernWilson, 1999, str. 469.

183 DaulernWilson, 1999, str. 472.

184 glej Sartorius, R. (1969): A Neglected Aspect of the Relationship between Berkeley's Theory of Vision and his

Immaterialism. American Philosophical Quarterly, vol. 6.

185 Bennett, 1971, str. 101.

186 Bennett, 1971, str. 106.

187 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's distinction between primary and secondary

qualitities, str. 56 - 58.

188 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's distinction between primary and secondary

qualitities, str. 56.

189 Bennett, 1971, str. 112.

190 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's distinction between primary and secondary

qualitities, str. 70.

191 Berkeley, 1976, str. 18.

192 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's distinction between primary and secondary

qualitities, str. 72.

193 Bennett, 1971, str. 112 - 116.

194 Bennett, 1971, str. 89.; glej Williams, C. J. F. (1969): Are primary Qualities Qualities?. Philosophical Quarterly, vol. 19,

str. 314 - 318.

195 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's distinction between primary and secondary

qualitities, str. 64 - 66.

196 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's distinction between primary and secondary

qualitities, str. 66 - 69.

197 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's distinction between primary and secondary

qualitities, str. 58 - 62.

198 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's distinction between primary and secondary

qualitities, str. 62 - 64.

199 Armstrong D. M. in Martin C. B, (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's distinction between primary and secondary

qualitities, str. 66.

200 Bennett, 1971, str. 100 - 104.

201 Bennett, 1971, str. 89.

202 Bennett, 1971, str. 107 - 110.

203 Bennett, 1971, str. 95 - 99.

204 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

205 DaulernWilson, 1999, str. 455.

206 DaulernWilson, 1999, str. 472 - 480.

207 DaulernWilson, 1999, str. 198 - 203; glej 1.) McGinn Colin, The Subjective View, n. 10, 12, 15, 115;

2.) Smith, A.D., Of Primary and Secondary Qualities, str. 248 – 253.

208 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

127

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

209 O' Connor, (1964): A Critical History of Western Philosophy, str. 210 - 211.

210 DaulernWilson, 1999, str. 456 – 460; glej 1.) Alexander, P. (1974): Boyle and Locke on Primary and

Sexundary Qualities. Vol. 16., str. 51 -67.; 2.) Bolton, M. B. (1976): The Origin of Locke's Doctrine of

Primary and Sexundary Qualities. Philosophical Quarterly, Vol. 26, str. 305 - 316.; 3.) Curley, E. M. (1976):

Locke, Boyle and the Distinction Between Primary and Secundary Qualities. Philosophical Review, vol. 81,

str. 438 – 464.; 4.) Mackie, J. L. (1976): Problems from Locke. Oxford.; 5.) Mandelbaum, M. (1964):

Philosophy, Science and Sense Perception. Baltimore, Ch. 1.

211 DaulernWilson, 1999, str. 466 – 467.

212 Bennett, 1971, str. 104 - 106.

213 glej M. M., (July 1977): Locke on the Substance of the Mind. Princeton University.

214 DaulernWilson, 1999, str. 199 - 200.

215 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

216 glej Second Reply to the Bishop of Worcester, 1699, The Works of John Locke, Vol. IV, str. 467.

217 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

218 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

219 glej Knjiga II, del III, propozicija VII.

220 glej Glanvill, (2004): The Vanity of Dogmatizing, str. 18, 616.

221 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

222 DaulernWilson, 1999, str. 200 - 201.

223 DaulernWilson, 1999, str. 197 - 200.

224 DaulernWilson, 1999, str. 201 - 203.

225 DaulernWilson, 1999, str. 199 - 200.

226 DaulernWilson, 1999, str. 212.

227 DaulernWilson, 1999, str. 204.

228 glej Principia, Knjiga 3, str. 795.

229 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

230 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 63.

231 Locke, 1924, (IV., IV.), str. 89.

232 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 62.

233 Locke, 1924, (IV., IV.), str. 89 - 92.

234 Locke, 1924, (II., VIII.), str. 63 - 66.

235 Locke 1924, (II., XXX.), str. 189 - 190.

236 Locke, 1924, (II., XXXI.), str. 190.

237 Locke, 1924, (II., XXXI.), str. 191.

238 Locke, 1924, (II., XXXI.), str. 192.

239 Locke, 1924, (II., XXXI.), str. 193.

240 Locke, 1924, (II., XXXI.), str. 193.

241 Locke, 1924, (II., XXXI.), str. 193.

242 Locke, 1924, (II., XXXI.), str. 195.

243 Locke, 1924, (II., XXXI.), str. 192.

244 Locke, 1924, (II., XXXII.), str. 198.

245 Locke, 1924, (II., XXXII.), str. 198.

246 Locke, 1924, (II., XXXII.), str. 199.

128

247 Locke, 1924, (II., XXXII.), str. 199.

248 Locke, 1924, (II., XXXII.), str. 196.

249 Locke, 1924, (IV., V. pogl.), str. 95 - 98.

250 Locke, 1924, (II., XXXII.), str. 197.

251 Locke, 1924, (II., XXXII.), str. 201.

252 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

253 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 38.

254 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's version of the doctrine of representative

perception, str. 126 – 130.

255 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's version of the doctrine of representative

perception, str. 134 - 139.

256 Works, 1974, vol. III, str. 72 – 73.

257 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's version of the doctrine of representative

perception, str. 139 - 146.

258 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's version of the doctrine of representative

perception, str. 146 – 149.

259 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Reginald Jackson, Locke's version of the doctrine of representative

perception, str. 151 – 154.

260 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Bennet Jonathan, Substance, Reality and Primary Qualities, str. 88.

261 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Winston H. F. Barnes, Did Berkeley misunderstand Locke?,

str. 84 - 85.

262 Bennett, 1971, str. 69 - 70.

263 Blecha, 2001, str. 144 - 148.

264 Blecha, 2001, str. 163 - 166.

265 Locke, 1924, (II., VII.), str. 62.

266 Locke, 1924, (II., XXIII.), str. 157.

267 Locke, 1924, (IV., III.), str.76.

268 Locke, 1924, (IV., I.), str. 69 - 70.

269 Burkard, F. P., Kunzmann, P., Wiedmann, F. (1997): DTV Atlas Filozofije Ljubljana: DZS, str. 118.

270 Locke, 1924, (IV., III.), str.72 - 84.

271 Locke, 1924, (II., XI.), str.78.

272 Locke, 1924, (IV., XI.), str. 126.

273 Locke, 1924, (II., XXIII.), str. 152.

274 Locke, 1924, (IV., III.), str.77.

275 Locke, 1924, (IV., XII.), str. 135.

276 Locke, 1924, (IV., II.), str. 74 - 75.

277 Locke, 1924, (II., XIV.), str. 90.

278 Locke, 1924, (III., XVII.), str. 148.

279 Locke, 1924, (IV., III.), str. 87.

280 Locke, 1924, (IV., I.), str. 69.

281 Locke, 1924, (IV., VI.), str.101.

282 Locke, 1924, (IV., XI.), str. 129.

283 Locke, 1924, (IV., XV.), str. 139.

284 Locke, 1924, (IV., IV.), str. 89 - 90.

285 Locke, 1924, (IV., IV.), str. 92.

286 Locke, 1924, (III., VI.), str. 24 - 26.

287 Hume, 1974, str. 21.

288 Sepp, 1994, str. 31.

129

289 Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp

290 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 26.

291 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 30 - 32.

292 Armstrong D. M. in Martin C. B., (1968); cit. po: Gilbert Ryle, John Locke on the Human Understanding, str. 34 - 39.

130

10. VIR

Locke, J. (1924): O človeškem razumu. Ljubljana: Knjiţnica vzgojeslovnih

pisateljev, Slovenska Šolska Matica.

Locke, J. (1975): An Essay concerning Human Understanding. New York:

University Press Oxford.

11. LITERATURA

Armstrong D. M. in Martin C. B. (1968): Locke and Berkely, A Collection of

Critical Essays. Indiana: University of Notre Dame Press.

Bartelj, L. (1994): Ontofilozofija. Ljubljana.

Bennett, J. (1971): Locke, Berkeley, Hume, Central Themes. New York: Oxford,

Clarendon Press.

Berkeley, G. (1976): Filozofski spisi, Razprava o načelih človeškega razuma in

trije dialogi med Hylasom in Philonom. Ljubljana: Slovenska matica, Filozofska

knjiţnica – XVII. Zvezek.

Blecha, I. (2001): Kant, Pragmatični antirealizem in Husserlova fenomenologija.

Ljubljana: Horizonti in perspektive X/37-38 ISSN 1318 – 3362.

Bregant, J. (2004): Misel kot vzrok, Ali so mentalna stanja vzročno učinkovita?.

Maribor: Monografije, Pedagoška fakulteta Maribor.

Burkard, F. P., Kunzmann, P., Wiedmann, F. (1997): DTV Atlas Filozofije

Ljubljana: DZS.

131

Daulern,W. M. (1999): Ideas and Mechanism, Essays on early modern

philosophy. New Jersey: Princeton University press.

Hume D. (1974): Raziskovanje človeškega razuma. Ljubljana: Filozofska

knjiţnica – zvezek XIV, Slovenska Matica.

Sajama, S., Kamppinen, M., Simo Vihjanen, S. (1994): Misel in smisel, Uvod v

fenomenologijo. Ljubljana: Zbirka Sophia 3/94, Znanstveno in publicistično

središče.

Sruk, V. (1995): Filozofija, Leksikoni Cankarjeve zaloţbe. Ljubljana: Cankarjeva

zaloţba.

Verelst, Herman (1689): John Locke. National Portrait Gallery, London.

Pridobljeno dne 31. 12. 2010,

http://www.npg.org.uk/collections/search/largerimage.php?LinkID=mp02773&pa

ge=1&rNo=2&role=sit;

William, U. (2001): John Locke. Pridobljeno dne 31. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke/.

Hylarie. K. (2009): Locke's Philosophy of Science. Pridobljeno dne 30. 12. 2010,

http://plato.stanford.edu/entries/locke-philosophy-science/#LimCorHyp