UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Anja Brilej

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

AVTOBIOGRAFSKOST V LITERATURI MARIJE KMET

Mentorica: Kandidatka: izr. prof. dr. Jožica Čeh Steger Anja Brilej

Maribor, 2009

ZAHVALA

V življenju želimo doseči marsikaj. Za dosego svojih ciljev se trudimo, odrekamo in

doživljamo neuspehe, ki nam ne smejo vzeti volje.

Ob sebi imamo ljudi, ki nas spodbujajo in nam pomagajo.

Danes, ko se uresničuje moja velika želja, bi se zahvalila vsem, ki so mi pomagali.

Hvala mentorici, izr. prof. dr. Jožici Čeh Steger, za mentorsko pomoč. Njeni dragoceni

in strokovni nasveti so mi bili v veliko pomoč, zato še enkrat iskrena hvala.

Hvala profesorjem Filozofske fakultete za znanje, ki sem ga pridobila v času študija.

Hvala mojim najbližjim, ki so mi bili v pomoč in podporo.

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA Koroška cesta 160

2000 Maribor

IZJAVA

Podpisana, Anja Brilej, rojena 24. marca 1985 v Brežicah, študentka Filozofske

fakultete Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Avtobiografskost v literaturi Marije Kmet pri mentorici izr.

prof. dr. Jožici Čeh Steger avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in

literatura konkretno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 16. 6. 2009

POVZETEK V diplomskem delu z naslovom Avtobiografskost v literaturi Marije Kmet sem poskušala ugotoviti, v kolikšni meri je njena literatura avtobiografska, kakšna je razlika med avtobiografijo in avtobiografsko prozo, kaj nam o pisateljici pove njena literarna avtobiografija Moja pota in kako delujejo fikcijski signali. Ugotovila sem, da je glavna prvina v pripovedni prozi Marije Kmet avtobiografskost. Delež avtobiografskosti sem ugotavljala ob pripovedovalcu, literarnih osebah in literarnih prostorih. Pomagala sem si z literarno avtobiografijo Moja pota, ki jo je pisateljica izdala leta 1933. Izvemo veliko zanimivega o življenju in literarnem ustvarjanju pisateljice, vendar lit. avtobiografije ne smemo popolnoma enačiti z zunajliterarno resničnostjo, ker gre za ubeseditev ene od možnih variant pisateljičine življenjske zgodbe. Avtobiografske prvine iz pisateljičinega psihofizičnega življenja sem našla v noveli, romanu in številnih črticah. Novela Brez tal je primer prvoosebne avtorske proze. Literarna oseba Helena ima referenco v pisateljici. Delna identifikacija med Heleno in Kmetovo se potrjuje z izjavami, ki so preverljive v verodostojni biografiji. Manj avtobiografskih prvin najdemo v romanu V metežu, kjer stopi v ospredje fikcija. Orientacijska signala, ki referirata na resničnost, sta lik učiteljice in mesto Trst. V kratki prozi je pisateljica pogosto tematizirala drobne dogodke iz svojega življenja. Usodo svojih staršev je prikazala v črticah Torče Skočir in Konec učitelja Možeta. V njenih črticah nastopajo učiteljice. Pogosto so tudi nezadovoljne, prizadete, osamljene kot je bila tudi pisateljica. KLJUČNE BESEDE: Marija Kmet, avtobiografskost, avtobiografija, avtobiografska proza.

ABSTRACT In the thesis, titled Autobiographicality in Literature of Maria Kmet, I was trying to find out to what extent her literature is autobiographical, what the difference between autobiography and autobiographical prose is, what does the literary autobiography Moja pota tell us about the author and how fiction signals work. I found out that the main element in literature of Maria Kmet is autobiographicality. I studied the portion of autobiographicality with the help of a narrator, literary figures and literary spaces. I researched the literary autobiography Moja pota, which the author published in 1933. A lot of interesting things are found about the life and the literary creativeness of the author, but we cannot completely equate literary autobiography with the outer-literary reality as it is only a verbalization of one of many possible versions of the author’s life story. I found the autobiographical elements of author’s psychophysical life in a novelette, a novel and several short stories. Novelette Brez tal is an example of a first-person prose. Literary person Helena has a reference in the author. Partial identification between Helena and Kmet is confirmed with statements, which are verifiable in the trustworthy biography. Less autobiographical elements are found in the novel V metežu, where fiction moves to the forefront. Orientation signals, which refer to reality, are the teacher figure and the city of Trieste. In the short prose the author often thematized small events from her life. She showed the fate of her parents in the short stories Torče Skočir and Konec učitelja Možeta. In her short stories, teachers play a role, that is often unsatisfied, hurt and lonely like the author. KEY WORDS: Marija Kmet, autobiographicality, autobiography, autobiographic prose.

KAZALO 1 UVOD........................................................................................................................- 1 - 2 NAMEN ....................................................................................................................- 2 - 3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ................................................................................- 3 - 5 KAJ JE AVTOBIOGRAFIJA?..................................................................................- 4 -

5.1 Zgodovinski razvoj avtobiografije na Slovenskem ............................................- 6 - 5.2 Resničnost, fikcijski in nefikcijski svet, pripovedovalec, avtor .........................- 8 - 5.3 Fikcija in resničnost v literaturi ..........................................................................- 8 - 5.4 Literarne osebe, fikcija in resničnost ................................................................- 10 - 5.5 Fiktivni in realni prostori v literaturi ...............................................................- 12 - 5.6 Razlika med avtobiografijo in avtobiografsko prozo .......................................- 13 - 5.7 Fikcijski signali ................................................................................................- 15 - 5.8 Avtobiografskost v literarnih tekstih ................................................................- 17 - 5.9 Bralci v razmerju do avtorjev avtobiografij .....................................................- 18 - 5.10 Nezanesljivo pripovedovanje .........................................................................- 19 - 5.11 Avtobiografija in intertekstualnost (medbesedilnost) ....................................- 20 -

6 ŽIVLJENJE IN LITERARNO USTVARJANJE MARIJE KMET ........................- 22 -

6.1 Življenjepis .......................................................................................................- 23 - 6.2 Raziskovalci literature Marije Kmet.................................................................- 26 - 6.3 Literarni zgledi Marije Kmet............................................................................- 28 - 6.4 Opredelitev korpusa literarnih del ....................................................................- 29 - 6.5 Od avtobiografske proze do literarne avtobiografije........................................- 31 - 6.6 Literarna avtobiografija Moja pota...................................................................- 32 -

6.6.1 Prvi del knjige Moja pota ..........................................................................- 33 - 6.6.2 Drugi del knjige Moja pota........................................................................- 34 - 6.6.3 Tretji del knjige Moja pota ........................................................................- 36 - 6.6.4 Biografija Marije Kmet in njena literarna avtobiografija..........................- 37 - 6.6.5 Fikcija in realnost v literarni avtobiografiji Moja pota..............................- 38 -

6.7 Pripovedna proza Marije Kmet.........................................................................- 41 - 6.8 Novela Brez tal oz. Helena ...............................................................................- 42 -

6.8.1 Fabula ........................................................................................................- 44 - 6.8.2 Pripovedovalka ..........................................................................................- 45 - 6.8.3 Literarne osebe ..........................................................................................- 45 - 6.8.4 Literarni prostori........................................................................................- 47 - 6.8.5 Fikcijski signali .........................................................................................- 48 - 6.8.6 Sklepne misli .............................................................................................- 50 -

6.9 Roman V metežu ..............................................................................................- 51 -

6.9.1 Fabula ........................................................................................................- 52 - 6.9.2 Pripovedovalka ..........................................................................................- 53 - 6.9.3 Literarne osebe ..........................................................................................- 54 - 6.9.4. Literarni prostori.......................................................................................- 55 - 6.9.5 Fikcijski signali .........................................................................................- 56 - 6.9.6 Sklepne misli .............................................................................................- 58 -

6.10 Kratka proza ...................................................................................................- 59 -

6.10.1 Prvoosebna in tretjeosebna pripovedovalka ............................................- 62 - 6.10.2 Literarne osebe ........................................................................................- 64 - 6.10.3 Literarni prostori......................................................................................- 68 - 6.10.4 Fikcijski signali .......................................................................................- 69 -

7 UGOTOVITVE .......................................................................................................- 70 - 8 SKLEP.....................................................................................................................- 76 - 9 VIRI IN LITERATURA..........................................................................................- 77 -

- 1 -

1 UVOD

V uvodu želim predstaviti zgradbo diplomskega dela. Sestavljeno bo iz dveh

delov. V prvem delu bom predstavila različne teorije, ki se nanašajo na

avtobiografsko pisanje, v drugem jih bom dokazala na konkretnih primerih v

pripovedni prozi slovenske pisateljice Marije Kmet.

V teoretskih izhodiščih diplomskega dela bom preučevala:

a) kaj pojem avtobiografije sploh pomeni,

b) zgodovinski razvoj avtobiografije na Slovenskem,

c) kako se posamezne definicije različnih avtobiografij ujemajo oziroma

razlikujejo,

č) kako ločimo fikcijo in resničnost v literaturi,

d) razliko med avtobiografijo in avtobiografsko prozo,

e) kaj so fikcijski signali,

f) kaj je nezanesljivo pripovedovanje in

g) avtobiografskost v literarnih besedilih.

Pri teoretskih pojavih sem se oprla na naslednje razprave:

a) Med fikcijo in resničnostjo v avtobiografski prozi (Čeh 2008: 23−35),

b) Avtobiografskost sodobne slovenske kratke proze (Bošnjak 2008: 37−51),

c) Fikcija, resničnost in zakoni (Juvan 2006: 206−230),

č) Avtobiografija in naratologija: sodobne pripovednoteoretske kategorije v

raziskavah avtobiografskih pripovedi (Koron 2008: 7−21),

d) Zgodovinski razvoj avtobiografije na Slovenskem (Grdina 1991: 206−210),

e) Kakšne ravni pojem je besedilna oznaka avtobiografija v literarni vedi? (Grdina

1994: 20−22).

- 2 -

2 NAMEN

Pisateljico Marijo Kmet je slovenska literarna zgodovina puščala ob strani, zato je

tudi manj poznana. Poraja se vprašanje, ali upravičeno ali zaradi tega, ker je bila

nenaklonjena ženski literaturi. Nekatere literarne zgodovinarke (Boršnik, Poniž,

Sturm-Schnabel) so posvetile življenju in literarnemu delu pisateljice več

pozornosti in v njeni literaturi odkrivajo dejstva, ki so bila prezrta, vendar imajo

precejšnjo umetniško vrednost in povedo o avtorici zelo veliko.

Ob literaturi Marije Kmet se nam postavljajo določena vprašanja. Ali je večji

delež njene literature avtobiografski? Zakaj je pisala avtobiografsko prozo? V čem

je razlika med avtobiografijo in avtobiografsko prozo? Ali se fikcija in resničnost

v literaturi Kmetove prepletata? Pri kom se je zgledovala?

Odločilna in glavna prvina literature Marije Kmet je avtobiografskost. Njene

prvine najdemo v kratki prozi, noveli in romanu. Kako te prvine dokazujemo,

bom razložila v nadaljevanju. Vzroke, zakaj je pisateljica pisala avtobiografsko

prozo, je mogoče iskati v njenem življenju.

Avtobiografija se loči od avtobiografske proze po avtobiografskem paktu. Ta

potrjuje identiteto avtorja, pripovedovalca in protagonista. Fikcija in resničnost se

v literaturi pisateljice prepletata, zato je včasih težko določiti natančne meje med

njima.

Zgled in navdih je bil Kmetovi pisatelj Ivan Cankar, ki ga je osebno poznala, kar

si je štela v veliko čast. Občudovala ga je že, ko je hodila v meščansko šolo in

kasneje na učiteljišče. V svojo literaturo je pisateljica pogosto vnašala motive, ki

jih najdemo pri Cankarju (neuslišano hrepenenje).

Poznala je tudi tuje avtorje, jih brala ter se navduševala nad njimi. V njeni

literaturi se jasno vidi njihov vpliv. Na kakšen način so vplivali nanjo, in kdo so

bili, bomo pogledali v nadaljevanju diplomskega dela.

- 3 -

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Zastavila sem si sledeče raziskovalne hipoteze.

a) Predpostavljam, da je v literaturi Marije Kmet veliko avtobiografskih prvin,

b) da se avtobiografske prvine nahajajo na vseh ravneh njenega pisanja,

c) da je njena literarna avtobiografija Moja pota verodostojna in iz nje izvemo

marsikaj koristnega o življenju in delu pisateljice,

č) da je Kmetova poznala tuje avtorje, kar se odraža v njeni pripovedni prozi.

4 METODOLOGIJA

Avtobiografske prvine v pripovedni prozi Marije Kmet sem poiskala s pomočjo

različnih metod.

Uporabljala sem sledeče: prva in gotovo zelo pomembna je bila deskriptivna

metoda, s katero sem literaturo preučevala na osnovi zapisanih dejstev in definicij,

ki govorijo o avtobiografiji.

Druga pomembna metoda je bila komparativna, kjer sem različna dejstva in

definicije primerjala med seboj, hkrati sem primerjala literaturo Kmetove. Iskala

sem, kje je mogoče najti največ avtobiografskih prvin.

Zgodovinska metoda mi je pomagala razumeti, zakaj je bilo avtobiografsko

pisanje in preučevanje le-tega v preteklosti pri nas skoraj zanemarjeno. Osvetlila

mi je tudi pogled na obdobje, v katerem je Kmetova ustvarjala, in predstavila,

kakšen položaj je imela ženska v takratni družbi.

Z metodo klasifikacije sem pripovedno prozo Marije Kmet razdelila na novelo,

roman in kratko prozo.

Uporabila sem še metodo analize in sinteze, saj sem v sklepnem delu diplomskega

dela ločila avtobiografske prvine. V avtobiografski literaturi sem iskala resnične

osebe, življenjski prostor, čas.

S pomočjo metode abstrakcije in konkretizacije sem odmislila nebistvene

sestavine določenega vira in poskušala zajeti bistvene. Viri, ki sem jih uporabljala

pri delu in so mi bili v pomoč, da sem prišla do želenih rezultatov, so zapisani v

poglavju Viri in literatura.

- 4 -

5 KAJ JE AVTOBIOGRAFIJA?

»AVTOBIOGRAFIJA [gr.], je posebna oblika biografije, oris lastnega življenja

(včasih v obliki dnevnika), pripovedni način je lahko strogo stvaren ali literaren,

tudi vsebinski poudarki različni: zunanji dogodki (memoari), duhovno ozračje

dobe, notranji razvoj; v širšem smislu so bile a. že Avguštinove Confessiones; v

novem veku čedalje bolj razširjena zvrst z močnejšim poudarkom na avtorjevem

»jazu«, subjektivnosti, zlasti od 18. stoletja naprej (Rousseau, Goethe, Strindberg,

Gide, Sartre; pri Slovencih Trdina, v literarni obliki Cankar)« (Literatura 1987:

23).

Saša Vereš je v Enciklopediji Jugoslavije zapisal, da beseda avtobiografija izhaja

iz grščine. Sestavljena je iz treh delov:

- sam,

- življenje,

- pisati.

Avtobiografija je književno delo, v katerem pisec opisuje svoje življenje.

Avtobiografskega značaja so lahko tudi spomini, dnevniki in podobni spisi (Vereš

1983: 373).

Janko Kos je v Enciklopediji Slovenije zapisal:

»Avtobiografija, tudi lastni življenjepis, spis, v katerem avtor v prvi, lahko pa tudi

v tretji osebi opisuje svoje življenje. Avtobiografija obdeluje življenje bodisi v

celoti in začenši z otroštvom ali pa s prikazom posameznih življenjskih obdobij.

Po obliki je mogoča tudi v pismih, dnevniku ali zapiskih, vsebinsko se lahko tesno

oklepa zunanjih ali notranjih dogodkov avtorjevega življenja ali pa namenja večjo

pozornost okolju, dobi, usodam drugih ljudi ali splošnim razmeram; v prvem

primeru gre za pravo avtobiografijo, v drugem za spise, ki se bližajo spominom

(memoarom) in spadajo /glej še ne obelodanjeno geslo/ v spominsko književnost.

Ločevati je potrebno med avtobiografijo v pravem pomenu besede in

avtobiografskimi literarnimi deli (pesmimi, romani, novelami, črticami, dramami

itd.), ki uporabljajo gradivo iz avtorjevega življenja, vendar ga preoblikujejo po

- 5 -

posebnih zakonih pripovedne umetnosti, pogosto tudi s fiktivnimi /sic!/ dodatki, s

tem pa se odmikajo od dejanske resnice, h kateri avtobiografija praviloma teži«

(Kos in Šifrer 1987: 153).

Avtobiografija (lastni življenjepis) je lahko pisana v prvi oziroma tretji osebi.

Kadar je pripovedovalec prvoosebni, je avtorski, če pa je tretjeosebni, je

vzpostavljena večja distanca med avtorjem in pripovedovalcem. Ločiti je

potrebno tudi avtobiografijo in avtobiografsko prozo, saj avtobiografija praviloma

teži k dejanski, objektivni resnici, avtobiografska proza uporablja snov iz

avtorjevega življenja, vendar so pogosto prisotni fikcijski signali.

»V današnjem pomenu besede je avtobiografija v glavnem oris lastnega življenja

(npr. v obliki dnevnika). Pripovedni način v avtobiografiji je lahko objektivno

stvaren, lahko pa tudi literaren, pri čemer so mogoči različni poudarki: gre lahko

za zunanje dogodke (t. i. memoari), duhovno ozračje dobe ali notranji razvoj

pripovedovalca« (Bošnjak 2008: 37).

Pri avtobiografski pripovedni prozi moramo biti pozorni na zunanje in notranje

dejavnike, ki potvarjajo splošno resnico.

Med zunanje dejavnike sodijo tudi memoari:

»MEMOARI [fr.], spomini, spominski zapisi lastnih doživljajev, pri čemer so v

nasprotju s pravo avtobiografijo močno poudarjeni historični dogodki; posebno v

Franciji od 14. st. naprej (Joinville, La Rochefoucauld, gospa de Staël), v Evropi

19. st. Goethe, Metternich, Bismarck, Hercen idr. Pri Slovencih Trdina, I. Hribar,

F. Šuklje idr.« (Literatura 1987: 141).

Avtobiografska besedila so zelo aktualna in nastajajo vedno znova, kajti ljudje iz

zunanjih in notranjih vzgibov zaupajo ali zapišejo svojo življenjsko zgodbo. V

zadnjih letih se tudi vse več raziskovalcev ukvarja z omenjenim pojmom. V

uvodniku revije Jezik in slovstvo beremo, da starejše žanrske opredelitve

avtobiografije izginjajo in termin avtobiografije se vse bolj razteza na

najrazličnejše avtobiografske narative, pisne in ustne, umetniške in neumetniške.

Za razliko od zahodnoevropskega in anglo-ameriškega prostora, kjer je

- 6 -

avtobiografsko pisanje od šestdesetih let 20. stoletja naprej pomembno

raziskovalno področje, si slovenska literarna veda dolgo ni bila na jasnem, ali je

za tovrstno pisanje sploh pristojna, saj gre za besedila, ki s tradicionalnega

gledišča največkrat niso fikcijska in posledično samo pogojno »literarna«.

V zadnjih letih pa je mogoče ugotoviti porast literarnovednega zanimanja za

avtobiografsko pisanje. Literarna veda je samo ena izmed strok, ki se ukvarja z

avtobiografijo (Leban 2008: 2−5).

Avtobiografija je posledično uvrščena v polliterarne žanre.

Ob primerjavi pojmov biografije in avtobiografije ugotovimo, da gre pri biografiji

za opisovanje življenja, pri avtobiografiji pa za opisovanje lastnega življenja. Pri

prvem pojmu drugi pišejo o našem življenju, pri drugem ga vrednotimo in

opisujemo sami.

5.1 Zgodovinski razvoj avtobiografije na Slovenskem

Avtobiografija je žanr, ki je prisoten v slovenski literaturi že od začetka. Kam pa

sodijo ti začetki?

O tem, kako se je avtobiografsko pisanje razvijalo pri nas, je pisal Igor Grdina v

magistrskem delu Avtobiografija pri Slovencih od začetkov do nastopa moderne.

Antična doba na Slovenskem ni zapustila vidnejših spomenikov avtobiografskega

slovstva, kar je povsem razumljivo, saj se je naše slovstvo začelo dosti pozneje.

Z vstopom v srednji vek je opazna verzna avtobiografika Ulricha

Lichtensteinskega v besedilu epsko-lirske narave in Oswalda Wolkensteinskega v

več krajših lirskih besedilih.

Med srednjim vekom in humanizmom ter reformacijo je nekaj avtorjev napisalo

različne avtobiografije v nemškem in latinskem jeziku.

Trubar in Dalmatin sta razvila avtobiografiko v pismu in jo uporabljala kot

dokazilo, da je vse njuno življenje povezano z intenco pisma; prakticistično.

- 7 -

Nastopijo baročni pridigarji, ki ob parabolah vedno izrečejo tezo. Hkrati se začne

avtobiografsko na poti od Svetokriškega preko Rogerija do Bazarja v »eksemplih«

vse bolj umikati avtotematskemu ali celo docela pripovednemu.

Valvasor in njegov sodelavec Erazem Francisci sta pomembna, ker sta prva

izdajatelja Lambergove verzne avtobiografije v Slavi vojvodine Kranjske.

S stališča avtobiografije konec 18. in v prvi polovici 19. stoletja nastopijo pri nas

velike spremembe. Valentin Vodnik napiše prve povsem slovenske spise, v

katerih je najti prozno lastno življenjepisje, kot uporabo avtobiografskega v

najreprezentativnejši umetnosti (Moj spomenik), kar nadaljuje in nadgrajuje

France Prešeren. Jernej Kopitar se usmeri v pragmatično, strokovno, znanstveno

avtobiografiko, ki ni več namenjena splošnemu naslovniku, temveč predvsem

krogom, ki se na avtobiografsko stroko dobro razumejo.

Druga polovica 19. stoletja razvije slovensko avtobiografsko pisanje do stopnje

književnosti (J. Trdina: Spomini, Hrvaški spomini, Bachovi huzarji in Iliri, Moje

življenje; J. Aleševec: Kako sem jaz likal; F. Ksaver Kramer: Življenje in

delovanje; J. Debevec: Vzori in boji; J. Vošnjak: Spomini).

Za prvo slovensko avtobiografsko knjigo je mogoče šteti delo Josipa Godine

Verdelskega Življenje (1879), medtem ko vrhunec tedanje slovenske

avtobiografske književnosti predstavlja Janez Trdina v smeri pragmatične,

moralične in vzgojiteljske avtobiografije, Aleševec v smeri humorne in Vošnjak v

smeri političnopragmatične.

Modernistični prelom najde slovensko avtobiografsko slovstvo že razvito v

predmoderni dobi, sledi stilni prevrat, katerega je najlažje in najpovedneje

opazovati skozi enako naslovljena spisa Janeza Trdine in Ivana Cankarja, ki imata

naslov Moje življenje. Seveda predmoderne paradigme žive še globoko v čas

modernizma, v postmoderni dobi pa se naravnost revitalizirajo (Grdina 1991:

206−207).

- 8 -

5.2 Resničnost, fikcijski in nefikcijski svet, pripovedovalec, avtor

Razliko med fikcijskimi in zunajfikcijskimi teksti je mogoče opredeliti kot razliko

med izumljanjem in odkrivanjem, kar zadeva zaznavo avtorskega položaja, vendar

ustvarja tudi različnost obzorja pričakovanja pri sprejemniku.

Sprejemnik si mora zastaviti dvoje bistvenih vprašanj. Ti dve vprašanji se glasita:

kaj je /lahko/ bilo res in kaj bi lahko bilo resnično. Prvo vprašanje (kaj je /lahko/

bilo res) je značilno pri zunajfikcijskih spisih, drugo vprašanje (kaj bi lahko bilo

resnično) je tipično pri fikcijskih spisih. Avtor pravi, da svet, kjer gre za res, je

povsem drugačen, od tistega, kjer gre za resnično: resnično je kategorija logike,

kategorija prepričljivosti izrečenega, medtem ko je res kategorija skladnosti med

izrečenim in predbesedilnim. Pomenljiva je tudi razlika v t. i. modalnosti med je

lahko (bilo) in bi lahko bilo (Grdina 1994: 5).

Postavlja se nam še problem, ki je povezan s pripovedovalcem v avtobiografijah.

V avtobiografskih tekstih je avtor najpogosteje eksplicitno identičen s

pripovedovalcem. Pripovedovalec v besedilu neposredno izraža avtorjevo

doživljanje predbesedilne dejanskosti skozi jezikovna izrazila prvoosebnega jaza.

Izjeme najdemo v tretjeosebnih pripovednih avtobiografskih besedilih, kjer je

identiteta med avtorjem in pripovedovalcem implicitna nujnost, kjer je

tretjeosebnost pripovedovalca le fingirana, izvedena skozi transformacijski

postopek potujitve (Grdina 1994: 20).

5.3 Fikcija in resničnost v literaturi

Ni potrebno seči daleč v zgodovino, da zasledimo delitev med besedili. V

dualističnem izročilu evropskega metafizičnega mišljenja, ki je bil zaznamovan z

razcepoma med subjektom in objektom, videzom in resnico, je bila fikcija

nasprotje nefikcije. Še Lubomír Doležel, sodobni teoretik fikcije, je vztrajal pri

delitvi med besedili, ki reprezentirajo dejanski svet, in besedili, ki svet sama

ustvarjajo in ga oblikujejo. Svetovi iz besedil prve skupine so vseskozi podvrženi

postopkom preverjanja in spodbijanja, besedilni svetovi, ki nastajajo v drugi

- 9 -

skupini, pa ostajajo neodvisni, ni jih potrebno spreminjati ali razveljavljati z

novimi teksti (Juvan 2006: 220; povzeto po Doležel 1998: 24−26).

V zadnjih dveh ali treh desetletjih se je nabralo dovolj razlogov za razgraditev

hierarhične opozicije fikcija − nefikcija (Juvan 2006: 220).

»Po Iserju (2001: 90) fikcija ni v nasprotju z resničnostjo, ampak o tej resničnosti

nekaj sporoča, vanjo se vpenja oziroma je z njo v parazitskem odnosu« (Čeh

2008: 25).

»Kot mnoge druge ustaljene teoretske binome (označevalec/označenec,

forma/vsebina, subjekt/objekt) je postmoderna teorija razgradila tudi opozicijo

fikcija/stvarnost. Opirajoč se na postmoderne teoretike (Umberto Eco, Ruth

Ronen, Lubomím Doležel idr.), ugotavlja Marko Juvan, da fikcija in resničnost

nikakor nista enoviti in ločeni področji. Resničnost je sestavni del fikcije, obenem

pa velja tudi obratno. Tudi resničnost potemtakem ni povsem neodvisna od

fikcijskega sveta, saj prvine fikcijskih svetov puščajo pomembno sled v dialogu s

stvarnostjo. Predmet našega tokratnega zanimanja ni, kako fikcija spreminja ali

kdaj celo potvarja stvarnost, temveč kako ne docela samostojni fikcijski literarni

svetovi v procesu branja in pisanja vzpostavljajo parazitsko razmerje z

resničnostjo ter »preurejajo zunaj- in medbesedilna referencialna polja,

razpoložljive verzije sveta« (Čeh 2008: 25; povzeto po Juvan 2006: 220).

Ugotovimo lahko, da fikcija in stvarnost nista več ločeni področji, ampak sta

sestavna dela drug drugega. Pogosto se prepletata. V literaturi ni več mogoče

popolnoma razmejiti fikcije od resničnosti.

»Nekateri fikcijski žanri (denimo biografski, zgodovinski, potopisni roman) igrajo,

fingirajo resničnost; s svojimi postopki reprezentacije in predpostavljeno

vednostjo se pri tem pogosto opirajo na tiste neliterarne zvrsti in medije, ki veljajo

za verodostojne vire stvarnih podatkov. Navezujejo se predvsem na

zunajbesedilna referenčna polja, zgodbo pa zasidrajo v izkustveno izpričani,

- 10 -

dokumentirani stvarnosti, recimo z označevanjem zgodovinskih oseb in dogodkov

ali s posnemanjem stvarnih govornih registrov, žanrov« (Juvan 2006: 221).

Tudi če imamo izmišljen roman (npr. zgodovinski ali potopisni), v katerem je

ospredju izmišljena zgodba, ljubezenska ali katera druga, se lahko roman dogaja v

prepoznavnem okolju določenega leta. Možne so tudi osebe, ki so v zgodovini res

živele.

5.4 Literarne osebe, fikcija in resničnost

Literarna oseba se v literaturi pojavlja kot znotrajbesedilni element, vendar lahko

avtor to osebo dopolnjuje z bolj ali manj znanimi modeli. Literarne osebe lahko z

imenom oziroma opisom (s poklicem ali z določenimi značajskimi lastnostmi)

kažejo na zunajbesedilno referenco. Te osebe v literarnih besedilih so le možni

dvojniki, variante oseb, ki bi lahko bile resnične. Zato sklepamo, da oseb v

literaturi ne moremo preprosto enačiti z resničnimi osebami.

Kljub temu da nekatere osebe v literarnih delih močno referirajo na katero

natančno določeno osebo, se moramo zavedati, da so še vedno proizvod avtorja.

Če želimo ugotoviti, ali sta fikcijska oseba iz literarnega dela in oseba, ki se

nahaja v zunajliterarni stvarnosti, isti osebi, se moramo lotiti primerjave različnih

verodostojnih, objektivnih virov in literature same.

»Vezi med stvarnostjo in fikcijo se najočitneje prepletajo v tistih literarnih delih,

ki fingirajo resničnost. Fikcijski znaki tukaj zagotovo nimajo le znotrajbesedilnih

referentov, ki so oblikovani z jezikovnimi znaki, ampak kažejo tudi na

zunajbesedilne referente. Takšne preboje med fikcijo in resničnostjo lahko

opazujemo na primer ob literarnih osebah, prostorih, dogodkih itd. Literarna

oseba se sicer res oblikuje v procesu pisanja in branja kot znotrajbesedilni

element, vendar jo avtor in bralec lahko dopolnjujeta z znanimi modeli, s

spominskimi predstavami itd. Poleg povsem fiktivnih literarnih oseb brez

zunajliterarnih referentov se v literarnih delih pojavljajo imena z bolj ali manj

opazno zunajliterarno referenco, naj gre za zgodovinsko resnična in izpričana

imena v literarnem delu ali za fikcijska imena, za katerimi se skrivajo povsem

- 11 -

konkretne stvarne osebe. Literarne osebe lahko z imenom ali opisom kažejo na

zunajliterarno referenco, a so prav tako kot povsem fiktivne osebe

znotrajbesedilna kategorija literarnega dela in proizvod avtorja. Z zunajliterarno

referenco jih ni mogoče preprosto enačiti, kvečjemu so lahko le možni dvojniki,

možne variante resničnih oseb. Ker je v teoriji diskurza resničnost pojmovana kot

polje številnih resničnih svetov, kot vesolje diskurzov, primerjanje ne poteka med

fikcijsko osebo in osebo v zunajliterarni stvarnosti, ampak zgolj med posameznimi

semiotičnimi sistemi, na primer med podobo Napoleona v zgodovinskih virih in

literarnih delih« (Čeh 2008: 25−26).

Ko govorimo o avtobiografski prozi, je potrebno izpostaviti literarna dela, pri

katerih gre za prvoosebno avtobiografsko prozo. Avtor piše v prvi osebi in subjekt

je v teh besedilih tudi objekt pripovedovanja. Literarna oseba ima očitno

zunajliterarno referenco v avtorju, vendar ne moremo postaviti popolne

identifikacije med literarno osebo in pripovedovalcem oz. avtorjem. Potrjuje se z

izjavami, ki se ujemajo z avtorjevim življenjem, strokovno avtobiografijo itd.

»V avtobiografski prozi je za ugotavljanje razmerja med fikcijo in resničnostjo še

posebej zanimiva prvoosebna avtobiografska proza, v kateri je subjekt hkrati tudi

objekt pripovedovanja. Med pripovedujočim in doživljajočim subjektom obstaja

časovna, miselna, čustvena, izkustvena razlika, vendar se doživljajoči subjekt

pojavlja kot glavna literarna oseba in ima nespregledljivo zunajliterarno

referenco v samem avtorju. Fikcijski znaki referirajo na avtorjevo življenje in delo

oziroma na avtorjevo stvarno avtobiografijo, vendar kot taki ob enem ne morejo

vzpostaviti popolne identifikacije med literarno osebo in pripovedovalcem

oziroma avtorjem. Ta se potrjuje z izjavami, ki se ujemajo z avtorjevim življenjem,

njegovo strokovno avtobiografijo, enciklopedično vednostjo o njem itd. Po drugi

strani pa izjave v avtobiografski prozi podobo avtorja, kakor živi na primer v

enciklopedičnem spominu bralca, lahko tudi spreminjajo in potvarjajo. Vse to se

v literaturi dogaja v imenu fikcijske pogodbe o resničnosti, tako da so izjave

omejene z vesoljem literarnega diskurza in jih zunaj njega ni smiselno preverjati,

- 12 -

saj jih fikcijski signali umeščajo v območje literature kot fikcijskega sveta« (Čeh

2008: 26−27).

Trditev, da znaki fikcije nimajo zunajbesedilnih nanosnikov, temveč le

znotrajbesedilne, je napačna. V fikciji po Nesselrothu (1996) nastopajo vsaj tri

vrste imen z nefiktivno ali zunajbesedilno referenco. To so:

»zgodovinsko resnična imena, resnična fikcijska imena in fikcijska resnična

imena« (Juvan 2006: 226).

V fikciji so možne tudi osebe, ki imajo izvirnike v resničnih osebah.

V fikciji lahko nastopajo osebe ki:

a) so v zgodovini resnično živele in imajo isto ime tudi v literaturi,

b) imajo v literaturi izmišljeno ime, vendar njihove značajske lastnosti, zunanji

opis in poklic referira na natančno določeno osebo, ki jo je mogoče prepoznati v

resničnem svetu,

c) se pojavijo v književnem izročilu.

5.5 Fiktivni in realni prostori v literaturi

Tako kot imamo fiktivne in realne osebe v literarnih tekstih, imamo tudi fiktivne

in realne prostore v literaturi.

Umberto Eco poudarja, da so prostor in vse ostale sestavine predstavljivega sveta

v literarnem delu nepopolni, neceli in ne dokončno opredeljeni. Določa jih samo

vsebina, zajeta v besedah, ki jih konstituirajo, in predstave, ki jih lahko s

sklepanjem (inferiranjem) iz svoje vednosti in spominskih shem prikličejo bralci

(Juvan 2006: 243).

V čem se dojemanje fiktivnega prostora loči od percepcije stvarnega?

»Jasno je, da se prostor možnega sveta od resničnega razlikuje ontološko.

Navadno ga označujemo kot imaginarnega, ustvarjenega s pomočjo imaginacije,

predstavne domišljije« (Juvan 2006: 224).

- 13 -

»Bivanjska in duševna izkušnja obeh vrst prostorov, resničnih in imaginarnih,

njihovo ontološko mejo prekoračuje. To transgresijo omogoča semioza: zaznave

dejanskih prostorov so interpretirane in opomenjene (procesirane) s

posredovanjem memoriziranih ali imaginarnih prostorskih shem, po drugi strani

pa se imaginarni prostori, ideacijsko konstruirani v bralčevi zavesti s pomočjo

združevanja pomenov jezikovnih enot, lahko razvijejo predstavne podobe samo s

priklicevanjem spominov na zaznave dejanskih prostorov« (Juvan 2006: 246).

5.6 Razlika med avtobiografijo in avtobiografsko prozo

Meja med literarno avtobiografijo in avtobiografsko pripovedno prozo je bolj ali

manj zabrisana. Literarnost avtobiografije pa narašča premosorazmerno z deležem

fikcije v ubeseditvi avtorjeve resnične življenjske zgodbe (Čeh 2008: 24).

»Predmetnost, naj gre za osebe, prostore, predmete, po Ingardnu nima statusa

realnosti, z vstopom v literaturo izgubi svoj prvotni ontološki status in postane

kvazirealnost. Po Ingardnovi teoriji obstajata v književnosti realnost in

kvazirealnost ali realnost in fikcija zgolj kot vzporedna svetova, to je brez

kakršnih koli dotikališč in prehodov. Kot takšna vzpostavljata ostro ločnico med

literaturo in neliteraturo« (Čeh 2008: 24).

»Philippe Lejeune (1973: 138) je vzpostavil ločnico med avtobiografijo in

avtobiografsko prozo na podlagi razlike med referenco in fikcijo. Za

avtobiografijo kot spominsko pripoved dejanske osebe o lastni eksistenci s

poudarkom na osebnem življenju in zgodovini osebnosti je po njegovem

odločilnega pomena avtobiografski pakt. Opredelil ga je kot zvrstnokonstitutivni

dogovor med piscem in bralcem avtobiografije, ki določa referencialno recepcijo,

potrjuje identiteto avtorja, pripovedovalca in protagonista ter zagovarja, da jo

bralec sprejme kot nefikcijski tekst. V besedilu opozarjajo na avtobiografski pakt

osebni zaimki, naslovniki, časovni odnosi, indici referencialnega diskurza

(Nünning 2004: 34).

- 14 -

Po drugi strani je avtobiografska proza definirana kot fikcijsko besedilo, ki lahko

formalno imitira diskurz avtobiografije, vendar brez avtobiografskega pakta

oziroma na podlagi neidentitete med avtorjem in pripovedovalcem, kar zahteva

fikcijsko branje teksta. Medtem ko se avtobiografska proza lahko omeji le na

posamezne ali zgolj neznatne izseke iz avtorjevega psiho-fizičnega življenja in

formalno imitira diskurz avtobiografije, je v avtobiografiji po kronološkem

zaporedju ubesedena avtorjeva celotna ali vsaj daljša življenjska zgodba. Za

avtobiografijo se avtor zato praviloma odloči proti koncu svojega življenja, ko je

velik del življenjske zgodbe že za njim. V ubeseditvi lastnega življenja poskuša

razčleniti tudi zunanje in notranje dejavnike, ki so usmerjali in določali razvojno

črto njegove življenjske zgodbe kot zaokrožene celote, sestavljene iz posameznih

dogodkov, dejanj, stremljenj, zmedenosti, želja, naključij, usod, izkušenj, uspehov,

porazov itd. Ob kronološkem zaporedju posameznih izsekov iz življenja je v

avtobiografiji vzpostavljena časovna razlika med subjektom in objektom

pripovedovanja, obenem pa tudi najbolj očitna povezava med njima (Müller-Dyes

1996: 362), vendar tudi tukaj ne v smislu popolne identitete, temveč ubeseditve

ene od številnih možnih variant avtorjeve življenjske zgodbe« (Čeh 2008: 26).

Potrebno je postaviti mejo med literarno avtobiografijo in avtobiografsko

pripovedno prozo. Avtobiografijo in avtobiografsko prozo ločuje avtobiografski

pakt, ki opozarja, da gre pri literarni avtobiografiji za pripoved dejanske osebe o

lastnem življenju. Z avtobiografskim paktom je potrjena identiteta avtorja,

pripovedovalca in protagonista.

Avtobiografska proza je definirana kot fikcijsko besedilo, ki lahko jemlje

posamezne dogodke iz avtorjevega življenja, vendar ne temelji na identiteti

avtorja in pripovedovalca.

Kadar govorimo o avtobiografski prozi, je potrebno vedeti, da se avtor lahko

omeji le na drobce iz svojega življenja in jih uporabi v svoji literaturi.

Ko avtor piše literarno avtobiografijo, opiše večji del svojega življenja in upošteva

zunanje in notranje dejavnike. Avtor opiše eno od možnih variant svojega

življenja, in pozorni moramo biti na odstopanja, ki se lahko pojavijo, ko beremo

- 15 -

avtorjevo biografijo. Zavedati se moramo, da je avtor pri ubeseditvi svojega

življenja lahko zelo subjektiven.

Avtobiografski tekst prvotno ni bil in tudi danes ni definiran kot fikcija, ampak

kot oblika samoreprezentacije, ki vsebuje podvojeno dejanskost. Zgodba, ki je

prikazana, se nanaša na avtorjev empirični življenjski potek, čeprav je ta lahko

ubeseden le v posameznih izsekih (Koron 2008: 11).

O tem, kaj loči avtobiografska besedila od fikcijskih, se še danes krešejo mnenja,

saj so teoretiki enotnega mnenja, da je besedila težko ločiti.

»Niti spominjanje, ki naj bi razvidno ločevalo avtobiografska besedila kot

rekonstrukcije lastnega doživetja od fikcijskih, ne predstavlja zanesljivega

razmejitvenega kriterija. Spominjanje namreč že zaradi svoje fragmentarne

narave, razpršenosti, docela možne ali le občasne podvrženosti samoprevari in

nekaterih specifičnih pojavnih oblik (npr. nehotenega spomina) zlahka preide v

proces, v katerem postane zvesta rekonstrukcija konkretnega doživetja, tako

indikativnega za avtobiografijo, če že ne nemožna, vsaj resničnostno

nepreverljiva. Poleg tega v mnogih sodobnih avtobiografskih delih rekonstrukcija

življenjskega poteka niti ni intendirana, ampak jo nadomesti oblikovanje samega

poteka spominjanja, ki ga prav tako ni mogoče podvreči spominjanju« (Koron

2008: 11).

5.7 Fikcijski signali

Wolfgang Iser definira fikcijske signale kot opazna mesta v tekstu. Naloga

fikcijskih signalov je, da opozarjajo na dogovor o fikciji, ki ga medsebojno

določata avtor in bralec in se v posameznih obdobjih spreminja.

»Fikcijski signali torej ne označujejo fikcije na splošno, ampak priklicujejo med

avtorjem in bralcem sklenjeno pogodbo o fikciji« (Čeh 2008: 27).

- 16 -

Ansgar Nünning (2004: 182) razlaga, da so fikcijski signali skupno ime za

besedilne, pribesedilne, kontekstualne, jezikovne in estetske znake, ki opominjajo

na fikcijskost besedila.

»Med kontekstualne ali pragmatične fikcijske signale lahko prištevamo

sporazumevalne okoliščine nekega besedila (gledališka predstava, literarni večer,

vrsta založbe, ki je knjigo izdala itd.). Fikcijski signali se pogosto nahajajo v

pribesedilnih znakih, kot so naslov, podnaslov, zvrstne oznake, zunanja zgradba,

ustaljeni začetki in konci besedila (na primer v pravljici). Na fikcijskost besedila

opozarjajo tudi obbesedilni zapisi, namenjeni pravni zaščiti avtorja, predvsem pa

besedilo samo z literarnimi besedilnimi signali, kot so medbesedilne figure, sklici

na druga literarna besedila, namerna dvoumnost in večpomenskost,

nereferenčnost oseb, kraja in časa dogajanja« (Čeh 2008: 27).

Fikcijski signali opozarjajo na nekaj izmišljenega, nerealnega v literaturi in s tem

ločijo fikcijska besedila od nefikcijskih.

»Teoretiki fikcije in naratologi opozarjajo tudi na gostoto in specifičnost

besedilnih fikcijskih signalov, ki strukturirajo konstitucijo različnih referenc na

resničnost. Glede na oboje se fikcijska besedila tudi po formalni plati ločujejo od

nefikcijskih, saj kar v največji meri vsebujejo specifične besedilne fikcijske

signale, kot so: vzpostavljena razlika med avtorjem in pripovedovalcem, različni

tipi pripovedovalcev, nereferenčne literarne osebe, sižejska zgradba, notranji

monolog, polpremi govor, tok zavesti« (Čeh 2008: 27, povzeto po Nünning 2004:

182).

Fikcijski signali so: definirana razlika med avtorjem in pripovedovalcem, različni

tipi pripovedovalcev (ne prvoosebni), osebe, ki nimajo zunajbesedilnih

nanosnikov, izmišljena zgodba, tok zavesti itd.

- 17 -

5.8 Avtobiografskost v literarnih tekstih

V sledečem poglavju predstavljam razliko med objektivno avtobiografijo,

literarno avtobiografijo in avtobiografsko pripovedno prozo. Govorimo o

različnem deležu avtobiografskih signalov v literarnih tekstih.

»V literarnih tekstih in njihovih žanrih z recepcijsko razpoznavnimi

avtobiografskimi elementi/fragmenti ali referencami je v nasprotju z objektivno

avtobiografijo v ospredju subjektivna literarnost oziroma tendenca avtorja po čim

večjem deležu fikcije v besedilu; avtorjeva pričevanjskost in avtentičnost

življenjskih doživetij sta tako prisotni v večji ali manjši meri, odvisno od

avtorjevega oblikovalskega namena, zato lahko govorimo v teh primerih morda

tudi o t. i. literarni avtobiografskosti, pri čemer je v ozadju že omenjeni sodobni

pojav žanrskega stapljanja in novih žanrskih konstrukcij, ki so velikokrat tudi

kombinacije literarnih in neliterarnih žanrov« (Bošnjak 2008: 44).

Z večanjem fikcije v besedilu prehajamo od objektivne avtobiografije k literarni

avtobiografiji. V literarni avtobiografiji je avtor subjektiven, ko opisuje zunanje in

notranje dogodke svojega življenja. Njegova pričevanja moramo tudi tako

vrednotiti.

Koronova (2003) trdi, da je pri branju avtobiografij namreč še vedno prisotno

testiranje resničnosti s »splošnimi orientacijskimi signali«, ki jih izpostavlja

avtobiografski pripovedovalec kot nefikcijska oz. biografska dejstva (osebe, kraji,

dogodki idr.):

»To velja tudi za literaturo z avtobiografskimi sestavinami, vendar je tukaj

situacija še dodatno zapletena: poleg tega, da zmore povprečen bralec bolj ali

manj uspešno razbrati orientacijske signale resničnosti, je le-te velikokrat tudi

težko dešifrirati, saj jih avtor nemalokrat namenoma preoblikuje v izrazito

fikcijsko resničnost, ki se zatem seveda izmika uspešnemu dekodiranju resničnosti.

Takšna besedila z izrazito preoblikovanimi avtobiografskimi elementi zato

povprečen bralec po vseh zakonih verjetnosti največkrat sprejema kot fikcijska

- 18 -

besedila, brez uvida v resničnost avtobiografskih refleksij, razen če gre za

modelnega bralca« (Bošnjak 2008: 44).

5.9 Bralci v razmerju do avtorjev avtobiografij

Koronova se uvršča med tiste avtorje, ki menijo, da na tekstualni ravni ni

zanesljivih kriterijev, ki bi ločili fikcijo od nefikcije. Meje med njima so fluidne,

zato se nobena avtobiografija ne more izogniti kateri od različnih vrst zamolčanja

dejstev.

Vendar obstajajo razlogi, ki pravijo, da je potrebno avtobiografijo obravnavati kot

svojski žanr.

Avtobiografija je krovni termin za mnoštvo žanrov, katerih bralska recepcija je

izpričano drugačna od recepcije fikcijskih žanrov. Ta drugačnost pride najbolj do

izraza ob neupoštevanju statusa avtobiografskega pakta, kadar si npr. avtor

avtobiografije z avtobiografsko potvorbo oziroma ponaredkom prilasti oziroma

posvoji doživetje neke druge, včasih povsem izmišljene, a v vsakem primeru

verjetne osebe (Koron 2008: 18; citirano po Smith in Watson 2005: 358−361).

Za realne bralce je zelo moteče, kadar se izkaže, da je besedilo, ki je bilo

oglaševano za avtobiografsko, popolnoma izmišljeno. Kajti avtobiografska

pripoved jamči za resničnost doživetega, čeprav gre le za subjektivno

reprezentiranje in retorično uprizarjanje resničnostnih trditev, vključenih v

številne konfliktne diskurze o resnici, doživetju in avtoriteti (Koron 2008: 18).

»Kljub možnim spominskim izpustom in pripovedovalskim zameglitvam si namreč

bralci zlahka predstavljajo zavezujočost in neposrednost doživetja ali zamišljajo

čustveno obremenjenost pripovedovalk/-cev, njihovo tesnobo, strahove, jezo,

vtisnjene v povsem konkretno telesnost pripovedujočih in pripovednih jazov.

Ponaredki torej izdajo bralska pričakovanja o etiki samonanašanja, zato bralci

nanje tudi sami čustveno reagirajo ter se ob njih počutijo izigrane in prevarane«

(Koron 2008: 18).

- 19 -

Bralci se lahko vživljajo v situacijo, ki jo opisuje pripovedovalec. Z njim lahko

sočustvujejo in čutijo.

Če je besedilo predstavljeno kot avtobiografsko in se nato izkaže, da je

popolnoma izmišljeno, se bralec lahko počuti izigranega.

Avtobiografski ponaredki so pri nas v Sloveniji zelo redki, v svetu pa se večkrat

primeri, da si kdo prilasti kaj, česar ni napisal ali doživel sam, temveč gre npr. za

življenjsko zgodbo nekoga drugega.

5.10 Nezanesljivo pripovedovanje

Nezanesljivo pripovedovanje je pripovedno teoretski pojem, ki je bil prvotno

razvit za analizo fikcijskih besedil, pri prenosu na avtobiografije so bile potrebne

prilagoditve, o katerih sta razpravljala Shen in Xu (2007) (Koron 2008: 16).

»Shen in Xu sta obravnavala tudi sintezo retoričnega in kognitivističnega

pristopa, ki jo je predlagal Ansgar Nünning, a se končno vendarle oprla predvsem

na Yaobijevo. Njeno ugotovitev, da je nezanesljivo pripovedovanje v fikciji

posledica nekompetentnosti, neresničnosti, neozaveščenosti ali napačne presoje,

sta ekstrapolirala tudi za avtobiografijo, in naglasila, da so manifestacije

»faktične« nezanesljivosti zaradi njene referenčnosti bolj na očeh kot v fikciji.

Medtem ko se nezanesljivost v fikciji ponavadi kaže kot znotrajtekstualni problem

(v raznih besedilnih nekonsistentnostih in neskladjih), se v avtobiografiji pojavlja

predvsem v zunajtekstualnih relacijah in medbesedilno. Nezanesljivost v

avtobiografiji je torej odvisna od presoje osveščenega bralca o pripovedovalčevi

oziroma avtorjevi verodostojnosti. Z medbesedilno primerjavo več avtobiografij

istega avtorja postanejo razvidna neskladja, ki opozarjajo na nezanesljivost in

omogočajo razmislek o čustvenih, idejnih, ideoloških in političnih nagibih za

modifikacije besedil. Ta razmislek pa je seveda odvisen od individualnih nazorov

in prepričanj osveščenih bralcev, njihove bralske tolerance, žanrskih pričakovanj

in okusa« (Koron 2008: 17; povzeto po Shen in Xu 2007: 57−58).

- 20 -

Nezanesljivo pripovedovanje je tudi v avtobiografiji posledica nekompetentnosti,

neresničnosti, neozaveščenosti ali napačne presoje.

Če je pripovedovanje zanesljivo, ugotavljamo tako, da primerjamo več različnih

avtobiografij o določenem človeku.

Lahko primerjamo tudi dogodek, opisan v dveh različnih avtobiografijah, in

opazujemo skupne točke in razlike.

O primerjavi dveh avtobiografij nekega avtorja je Koronova napisala:

»Osebno menim, da razlike vplivajo predvsem na karakterizacijo protagonista in

ga psihološko pasivizirajo. A samo špekuliram lahko o tem, če se je avtor skušal

zavestno ali nezavedno prikazati bolj umirjenega, v lepši luči in tako ugajati

širšemu krogu bolj konvencionalnih bralcev, če gre morda le za večjo časovno

oddaljenost od prikazanih dogodkov ter posledično večjo čustveno distanco ali pa

za kaj tretjega« (Koron 2008: 17).

5.11 Avtobiografija in intertekstualnost (medbesedilnost)

Igor Grdina v svoji doktorski disertaciji posveti tudi posebno poglavje

avtobiografiji in intertekstualnosti oziroma medbesedilnosti. Pravi, da nas je sklep

o nedefiniranosti prvoosebnega pisanega besedila, o lastnem življenju prignal do

praga razmišljanj o intertekstualnih razmerjih. Trdi, da vsak trenutek človekovega

življenja sodi v njegovo avtobiografijo, poudariti pa je potrebno tudi, da je v

vsakem hipu mogoče začeti ustvarjati nov avtobiografski tekst, v tem je videti

močan potencial intertekstualnosti, ki se aktivira ob snovni in slogovni

prekrivnosti več osebnoizkustvenih pričevanj znotraj opusa enega avtorja.

Pogosto zoperstavljanje enih osebnopričevanjskih spisov ali opusov drugim

govori o ne le potencialni, temveč tudi o dejanski odprtosti tovrstnih besedil v

intertekstualna razmerja. Ta odprtost najpogosteje izhaja iz referencialne narave

avtobiografskih del: ker se ideološka referencialnost v nekem pričevanju ne sklada

s predstavami drugega človeka, ta ustvari protitekst. Tako se zgodi, da je

intertekstualno razmerje v takem primeru polemično, saj gre za spor o obstoju in

- 21 -

naravi minulosti, kar pomeni, da smo sredi boja interpretacijskih ideoloških podob

(Grdina 1994: 38).

Na ravni žanrov je avtobiografija v najtesnejšem intertekstualnem razmerju z

biografijo. Pri avtobiografiji osebna identiteta, ki je identiteta avtorja kot

pripovedovalca in avtorja kot junaka, predstavlja predvsem stilno

individualiziranost. Avtor povzema, da lahko torej avtobiografijo označimo kot

obliko obstoja stilno individualizirane vrste pisanja (Grdina 1994: 42).

- 22 -

6 ŽIVLJENJE IN LITERARNO USTVARJANJE MARIJE KMET

»Je občutljiva in tenkočutna lirična natura, ki jo grenka mladost in težko čtivo

(Cankar) mečeta v obupni pesimizem« (Boršnik 1962: 256).

Pišem o pisateljici, ki ni nikoli vzcvetela in dala Slovencem in slovenski literaturi

tistega, kar bi lahko, če bi imela spodbudo in podporo.

Ali pa je bilo drugače. Mogoče Slovenci niso znali sprejemati tega, kar je avtorica

ponujala. Njeni začetki so bili bujni in plodoviti, a je vse prekmalu in v škodo

slovenski literaturi utihnila. Še danes niso znani razlogi, zakaj je tako, a avtorica

je nekoč omenila, da so bile negativne kritike zanjo prehude. Kritiki in literarni

zgodovinarji, ki so le površno obdelali oziroma prebrali njeno literaturo, apeliram

na moško kritiko, so podajali neutemeljene sodbe, ki so bile površinske in

negativne, vse to je bilo dovolj za mlado avtorico, da je za zmeraj utihnila in se

umaknila v svoj svet, kjer je kritike niso dosegle. Tako smo bili in smo še danes

prikrajšani za pisateljico, pesnico in dramatičarko, ki bi se v drugačnih pogojih po

vsej verjetnosti razvila v ustvarjalko, za katero bi danes vedeli vsi Slovenci in

najbrž tudi kdo zunaj naših meja. Pa ni imela te sreče. Govorim o Mariji Kmet, saj

je po krivici nepoznano ime v slovenski literaturi. Njen opus je vseeno dokaj

obširen in si zasluži podrobno analizo. V zadnjem času se kar nekaj literarnih

zgodovinark zanima za njeno literaturo, a potrebno bi bilo še veliko narediti, da bi

Marija Kmet postala bolj znana in da bi njen opus raziskali in ga ovrednotili, kot

si zasluži.

V leksikonu Slovenska književnost piše o pisateljici Mariji Kmet naslednje:

»Kmet, Marija (ps. Svitosava), *31. 1. 1891, Šentlovrenc na Dolenjskem, †3. 11.

1974, Ljubljana; pisateljica, dramatičarka. Po mešč. šoli pri uršulinkah in

učiteljišču v Lj. učila v Trstu, zaradi bolezni 1920 upok., poslej v Lj. kot

časnikarka in prevajalka. Sprva bojevito napredna, a po raznih neuspehih in

krizah zašla v versko mistiko. − Že v mešč. šoli osnovala dijaški list Lilija; od

1909 obj. v razl. listih in revijah (Zvonček, Vrtec, DP, SN, Sn) pesmi, prozo in

drame. Začetki pod vplivom impres., ok. 1920 med najplodnejšimi pisci krajše

- 23 -

realist. proze s socialno in psihol. tematiko; napisala tudi roman (V metežu). V

najboljšem dramskem delu (Mati) obravnava vpr. odnosa matere do pohabljenega

otroka. Pisala tudi knjižne ocene in članke. DELO: Mati (drama), upr. 1918 v

Trstu; Bilke (izbor črtic), 1920; Helena (novela), 1921; Karikature (dram. prizor),

LZ 1921; V metežu (roman), LZ 1923, knjižno 1925; Večerna pisma (izbor kr.

proze), 1926; Sv Frančišek Asiški (proze), 1926; Bureži − Brbrači (izbor kr. proze

za otroke), 1972 idr.« (Slovenska književnost 1982: 152).

6.1 Življenjepis

Marija Kmet se je rodila 31. januarja 1891 v Št. Lovrencu ob Temenici. Njen oče

je umrl, ko je bila stara štiri leta. Zapustil je ženo z osmimi otroki. Mati se je z

otroki preselila v Maribor, a je Marijo kmalu poslala k teti in stricu na Dolenjsko,

ker sama ni mogla skrbeti za številčno družino.

Teta je za deklico lepo skrbela in ta je bila na Krtini srečna. Hodila je v šolo in v

prostem času veliko brala. Ta sreča je kmalu minila, saj sta teta in stric na

podeželju obubožala in odšla služit v Ljubljano. Marija se je morala vrniti k mami

v Maribor. Ločitev od tete je občutila kot veliko izgubo, v mestu jo je čakalo hudo

pomanjkanje, kakršnega na Dolenjskem ni bila vajena. Revščina je bila prehuda,

in kmalu so se morali izseliti iz svojega doma. Družina se je ločila, Marija je odšla

v Ljubljano k uršulinkam (tam ju je s sestrico pod okrilje vzel starejši brat, ki je

študiral za duhovnika), mati k hčerki v Bosno, drugi otroci po svetu za kruhom.

Navdušenje nad književnostjo je Kmetova pokazala že v drugem razredu

meščanske šole, saj je s sošolkami ustanovila literarni list Lilija. Po končani

meščanski šoli se je vpisala na učiteljišče, kjer se je poglabljala v dela svetovno

znanih avtorjev. Brala je Sudermanna, Zolaja, Dostojevskega, Gorkega, Ibsena in

Nietzscheja. Na Kmetovo je vplivala tudi umetnost Ivana Cankarja. Predvsem

ideja neuslišanega hrepenenja, ki poudarja, da čim večjo bedo in trpljenje

okušamo, tem silnejše in globlje je naše hrepenenje po sreči in lepoti.

- 24 -

V teh letih je nastopilo za njo zanimivo in hkrati težko obdobje. S knjigami, ki jih

je prebirala, si je širila duhovno obzorje, le-te so ji odpirale nova vprašanja in

zamajala se je vera v vrednote, ki jih je gojila kot otrok.

Pod vplivom branja svojih najljubših pisateljev je verjela, da je sama več kot drugi

ljudje, da Boga ni in da je človek sam sebi Bog. Trikrat je poskušala narediti

samomor, ker je bila prepričana, da lahko o svojem življenju odloča sama.

Leta 1910 je zaključila učiteljišče in se odpravila v Trst, kjer se je kot učiteljica

zaposlila v Ciril-Metodovi šoli pri sv. Jakobu. Učiteljskega poklica ni opravljala z

veseljem in delovno vnemo, ampak si je s tem le služila vsakdanji kruh.

Življenje v Trstu ji sprva ni bilo všeč, nato pa se je navadila na obmorsko mesto,

ga vzljubila in večkrat upodobila v svoji literaturi. Življenje ob morju je pozitivno

vplivalo na njo in v tem času so se začele njene prve literarne objave.

Leta 1912 se je vrnila v Ljubljano, kajti v Trstu so za nekaj časa zaprli šolo, kjer

je poučevala. Po prihodu v Ljubljano se je ponovno posvetila branju Ibsena,

Jakobsena, Cankarja, Weiningerja idr.

Pod vplivom branja te literature je oblikovala nekatere literarne like, npr. lik

nadčloveka.

V Trst se je vrnila, ko so obnovili šolo. Odločila se je, da opravi izpit za

meščanske šole. Ta ji je delno uspel, saj je dobila dovoljenje za poučevanje v

slovenskih šolah, v nemških pa ne, kar je sploh ni motilo, saj je nemščino zelo

zaničevala.

V Trstu so pisateljico zajele vojne grozote, v katerih je zelo trpela, kajti bila je

zaprisežena narodnjakinja. S svojimi prijatelji se je zatekala v gledališča in

kavarne in si tako v neskončnih pogovorih krajšala čas in bolečino. Navduševala

se je nad slovenstvom, organizirala predavanja o Cankarju in Župančiču ter se

zato znašla na črni listi. »Okupatorji so se namreč negativistično vedli do

slovenske kulture in izobraženstva« (Zadravec 1973: 402).

- 25 -

Morala je zbežati iz Trsta, a se je vrnila. Usoda je hotela, da je na poti zbolela,

staknila pljučnico in se dolgo časa borila za življenje.

Leta 1919 se je preselila v Ljubljano in dokončno zapustila Trst. Življenje v

Ljubljani ni bilo zanjo, postala je depresivna, pojavljati so se začele misli na

samomor. Iz zagate se je rešila z mislijo na Boga, v katerem je zopet našla uteho.

Leta 1920 se je zaradi bolezni upokojila. Nato se je ukvarjala s pisanjem člankov

za Mladiko in bila sourednica revije, pri Slovencu pa urednica ženske in zabavne

strani. Uspešna je bila tudi kot prevajalka, saj je iz ruščine in nemščine prevedla

veliko knjig.

Ko se je upokojila, je tudi njen literarni prispevek, ki ga je namenila slovenski

literaturi, počasi pojenjal. Mnogi avtorji so iskali vzroke, zakaj se je to zgodilo,

vendar odgovor na to je vedela le pisateljica sama (Poniž 2004).

Boršnikova navaja, da je po molku Zofke Kveder Kmetova veljala za našo

najpomembnejšo pisateljico, ki je bila dokaj časa edina ženska pripovednica v

osrednjem časopisju in ji tudi moška kritika z ene strani ni odrekla nadarjenosti,

čeprav jo je z druge tako rekoč strla (Boršnik 1962: 265).

Marija Kmet je umrla 3. novembra 1974.

- 26 -

6.2 Raziskovalci literature Marije Kmet

V času, ko je nastajala literatura Marije Kmet, se ni veliko kritikov ukvarjalo z

njenimi deli. Če pa so se, so bile kritike pogosto negativne in slabo utemeljene.

Poglejmo nekaj ocen pisateljičinega dela.

France Koblar je v Slovenskem biografskem leksikonu o Mariji Kmet napisal

naslednje:

»Kmetova je najboljša slovenska pisateljica najnovejše dobe. V prvih, večinoma

refleksivno uglašenih črticah, ki dihajo življenjski pesimizem, se kaže zunanji vpliv

Ivana Cankarja. Oblikovno je vplival nanjo tudi Meško. V poznejših spisih se

skuša osamosvojiti in v svojih obširnejših delih (Helena, V metežu) s psihološko

realistiko odkriva sodobno žensko življenje in mu išče izhoda v idealistični smeri,

v veri in žrtvovanju. Nihanje med subjektivizmom in realizmom kažejo številni

motivi zajeti iz lastnega življenja in preneseni v tuje zgodbe« (Koblar 1928: 469).

Lino Legiša je bil pisateljici in njenemu delu zelo nenaklonjen:

»Dobršen del njenega pisanja je pognal iz čustvene prizadetosti, iz potrebe po

izlivu v črtici ali aforizmu. Dekliško hrepenenje, nemir, strah pred življenjem in

spoznanja, porojena v samoti, so si tu iskala duška v raztrgani, včasih

ekspresionistično prenapeti liričnosti. Čustva ni znala vselej krotiti tudi v

neosebni zgodbi. Zraven takega izživljanja se je poskusila še v objektivni

pripovedi, posneti po resničnosti. Ta je kdaj preprosta, pa živa, še rajši pa

obstane pri skoraj reportažnem kopičenju snovi, ker je ne zmore obdelati« (Legiša

1969: 55−56).

Poniževa opozarja na kritika, čigar sodbe so bile neutemeljene, nemara celo

krivične. Ivan Pregelj je kratko prozo Marije Kmet, ki je izšla pod naslovom

Večerna pisma, označil takole:

»Nisem prijatelj žensk, ko pišejo, ne naših, ne tujih. Celo tistih ne, ki moško

pišejo. Zato ne vem, če sem ženskim knjigam pravičen. Novo knjigo Marije Kmet

hočem le nekako kodificirati: da ni poljudna, da ni po sentimentu individualna, da

- 27 -

niha v slogu preko literatsva v lastni lirizem in da ni ubrana in uglašena nastrojno

kot zbirka« (Poniž 2004; citirano po Pregelj 1927: 160).

Marja Boršnik je že v šestdesetih letih želela napisati obširnejšo razpravo o Mariji

Kmet, saj je menila, da si njena literatura zasluži podrobno analizo. Na žalost ji te

razprave ni uspelo nikoli napisati. V Naši ženi je o kritikah pisateljičine literature

napisala naslednje:

»Kolikor poznam dosedanje ocenjevanje pisateljskega dela Marije Kmetove,

lahko izvzamem le nekaj ocen, ki so bile pravične. Ne rečem, da ni bilo

dobronamernih; več pa je bilo površnih celo neodgovornih. Neodgovorno je

vsakršno prazno hvalisenje, kaj šele osporavanje ali celo zanikovanje ustvarjalnih

vrednot. Več primerov poznam, ko je visoko samozavestna, v jedru omejena

kritika našega ustvarjalca sunila. Kako bi se to naj ne primerilo zlasti ženski, kot

je Kmetova, ki v svoji tenki občutljivosti ni mogla najti zaščite« (Boršnik 1971:

31).

Novejše literarne zgodovinarke se bolj posvečajo pripovedni prozi Marije Kmet.

Izpostavila bi Katjo Mihurko Poniž in Katjo Sturm-Schnabl.

Poniževa je napisala članek Kratka pripovedna proza Marije Kmet (2004: 73−86).

Osredotočila se je na pisateljičino kratko prozo in pisala o njenem življenju.

Katja Sturm-Schnabl pa je v Jeziku in slovstvu objavila članek Ženska kot

avtorica in lik v novejši slovenski književnosti (2003: 97−107). Schnablova je

poudarila, da je Marija Kmet po krivici danes eno nepoznanim imen v slovenski

literaturi. Na žalost njenih besedil, objavljenih v Ljubljanskem zvonu in drugih

literarnih revijah, ni nihče več objavljal.

Takšna je bila usoda marsikatere ženske v tistem času. Za uspeh ni bil dovolj

samo talent, kajti ženske so bile že v osnovi na slabšem in v senci moških.

Schnablova je svoj članek Ženska kot avtorica in lik v novejši slovenski

književnosti posvetila noveli Brez tal oziroma Helena, omenila je tudi roman V

metežu.

- 28 -

6.3 Literarni zgledi Marije Kmet

Marija Kmet je bila razgledana po domači in tuji literaturi. Že od mladosti je zelo

rada in veliko brala. Vseh avtorjev, ki so jo navdihovali, ne moremo omeniti,

poglejmo njej najljubše, tiste, ki jih je imela najraje.

Prvi in zagotovo najpomembnejši pisatelj, ki jo je navdihoval in ga je cenila, je bil

Ivan Cankar. Nad njim se je navduševala že kot učenka v meščanski šoli, na

učiteljišču in tudi kasneje v Trstu, ko je kot zaprisežena zagovornica slovenstva

organizirala predavanja o njem.

V njegovih delih je dobila navdih za pisanje svoje literature. Izpostavila bi motiv

neuslišanega hrepenenja, ki ga pogosto srečamo pri Cankarju. Motiv se

najizraziteje kaže v njegovi Lepi Vidi.

Ta motiv večkrat srečamo tudi pri Kmetovi, saj njene literarne osebe hrepenijo po

mnogih stvareh, največkrat po sočloveku, ljubezni, toplini. Njihovo hrepenenje

ostane neuslišano.

Da je bila Marija Kmet razgledana po tuji literaturi, kar je bilo za žensko tistega

časa izjemno, dokazuje njeno poznavanje svetovno znanih avtorjev, kot so

Dostojevski, Zola, Weinninger, Ibsen, Jakobsen, Sudermann, Gorki,

Schopenhauer idr.

Kmetovo je zelo navduševal Nietzschejev ideal ponosnega, nehlapčevskega

človeka. »Ničejanskega nadčloveka« je pisateljica pogosto upodobila v svoji

literaturi.

Dostojevski je Kmetovo navdihnil s tem, ko se je drzno spuščal v prepade

človeške duše, njenih zablod in zločinov, a tudi trpljenja in očiščevanja.

Zagovarjal je ponižne in razžaljene, ljubil preproščino srca in odklanjal oholost

razuma (Joža Mahnič 1964: 9).

Na pisateljico je močno vplival Schopenhauer s svojim življenjskim pesimizmom.

Ta je namreč svet pojmoval kot emanacijo naše volje in predstav. Trdil je, da je

življenje bolečina in zlo ter da se pesimizma osvobajamo s popolno odpovedjo

življenju (Joža Mahnič 1964: 8).

- 29 -

6.4 Opredelitev korpusa literarnih del

Avtobiografske prvine v literaturi Marije Kmet sem poiskala v naslednjih delih:

a) v literarni avtobiografiji Moja pota (1933),

b) v kratki prozi Bilke (1920) in Večerna pisma (1926),

c) v noveli Brez tal oz. Helena (1920),

č) v romanu V metežu (1925).

Kronološka razporeditev del, objavljenih v Ljubljanskem zvonu:

1912: Hrepenenja. Ljubljanski zvon.

1912: Grega. Ljubljanski zvon.

1913: Pomladni spev. Ljubljanski zvon.

1913: Konec učitelja Možeta. Ljubljanski zvon.

1914: Iz Bosne. Ljubljanski zvon.

1914: Torče Skočir. Ljubljanski zvon.

1914: Liza. Ljubljanski zvon.

1917: Nekaj besed. Ljubljanski zvon.

1917: Ljubezen. Ljubljanski zvon.

1918: Pismo. Ljubljanski zvon.

1918: Interieur: Ljubljanski zvon.

1919: Obisk. Ljubljanski zvon.

1919: Pogovor. Ljubljanski zvon,

1919 Večerna. Ljubljanski zvon

1919: Intermezzo. Ljubljanski zvon.

1919: Božja pot. Ljubljanski zvon.

1919: Interieur. Ljubljanski zvon.

- 30 -

1920: Brez tal. Ljubljanski zvon.

1920: Bosna. Ljubljanski zvon.

1920: Večerna. Ljubljanski zvon.

1920: Zamah. Ljubljanski zvon.

1921: Meditacija. Ljubljanski zvon.

1921: Karikature. Ljubljanski zvon.

1921: Arabeska. Ljubljanski zvon.

1921: Ema. Ljubljanski zvon.

1921: Notturno. Ljubljanski zvon.

1922: Preludij. Ljubljanski zvon.

1922: Zima. Ljubljanski zvon.

1922: Pogovor. Ljubljanski zvon.

1922: Elegija. Ljubljanski zvon.

1923: V metežu. Ljubljanski zvon.

Leta 1933 izide še literarna avtobiografija z naslovom Moja pota.

- 31 -

6.5 Od avtobiografske proze do literarne avtobiografije

Marija Kmet je v svojo pripovedno prozo vnašala veliko avtobiografskih prvin.

Najdemo jih lahko v njeni kratki prozi, nastali od leta 1911 do druge polovice

tridesetih let, v noveli Brez tal oziroma Helena1 in v romanu V metežu2 .

Poraja se vprašanje, zakaj je pisateljica kljub dokaj obširnemu literarnemu opusu

ostala nepoznano ime v slovenski literaturi. Eden od razlogov je ta, da njenih

besedil, objavljenih v Ljubljanskem zvonu in drugih literarnih revijah, ni nihče

več izdajal.

Avtobiografske prvine v literaturi Marije Kmet preučujemo ob pripovedovalcu,

literarnih osebah, literarnih prostorih, ob analizi fikcije in resničnosti ter fikcijskih

signalov.

Ali so pripovedovalec, literarne osebe in literarni prostori v delu povezani z

avtorico, ugotavljamo tako, da primerjamo literarno delo in objektivno biografijo

Marije Kmet.

Pri iskanju avtobiografskih prvin nam je v pomoč literarna avtobiografija Moja

pota, ki jo je Marija Kmet izdala leta 1933, ko je s pisanjem svoje literature že

skoraj prenehala, saj je po letu 1930 izšlo le še nekaj kratkih črtic.

Knjiga Moja pota je definirana kot življenjska izpoved. Gre za besedilo, ki nam

omogoča, da prepoznamo avtobiografske motive v drugih njenih delih (Poniž

2004: 76).

———————— 1Novela Helena (Brez tal) je v Ljubljanskem zvonu izhajala leta 1920, v knjižni

obliki je izšla leta 1921. 2Roman V metežu je leta 1923 izhajal v Ljubljanskem zvonu, leta 1925 pa je izšel

tudi v knjižni obliki.

- 32 -

Zakaj je Marija Kmet pisala avtobiografsko prozo?

Težko je določiti en sam dejavnik. Zagotovo je imela literarne namene, saj se je

poskušala uveljaviti s pisanjem tako, da je v svojo literaturo pogosto vnašala

prvine, ki se ujemajo z njenim življenjem.

Sklepamo lahko, da je imelo pisanje avtobiografske proze zanjo terapevtsko

funkcijo in ji je pomagalo preboleti določene travme iz otroštva in mladosti.

Veliko ljudi se namreč s pisanjem osvobaja in na ta način preboli določene stvari

ter se z njimi navadi živeti.

Mogoče je s svojo literaturo želela zgolj opozoriti nase in na svoje življenje, ki je

bilo za žensko tedanjega časa vse prej kot običajno, saj je bila intelektualka.

Nikoli se ni poročila in ni postala odvisna od moškega, ampak je imela svoj

poklic. Tudi na kulturnem in literarnem področju je bila dejavna.

Eden od možnih vzrokov za pisanje pripovedne proze z avtobiografskimi

prvinami je tudi ta, da je hotela ohraniti spomin nase, ker ni imela otrok.

6.6 Literarna avtobiografija Moja pota

Marija Kmet je literarno avtobiografijo Moja pota izdala leta 1933. Svoje

življenje je opisala na več kot sto straneh. Knjigo je razdelila na tri ločene dele, v

katerih so tematizirana tri življenjska obdobja. Prvi del opisuje otroštvo in

mladost, drugi poklicno delovanje v Trstu, tretji pa čas, ko se je preselila v

Ljubljano, se upokojila in počasi nehala literarno ustvarjati.

Literarno avtobiografijo Marije Kmet definiramo kot spominsko pripoved nje

same, o lastni eksistenci, s poudarkom na njenem osebnem življenju. Od

avtobiografske proze se loči po avtobiografskem paktu. Ta je opredeljen kot

dogovor, ki potrjuje identiteto avtorja, pripovedovalca in protagonista.

Avtobiografski pakt se v Mojih potih kaže na podlagi identifikacije med avtorico

in prvoosebno pripovedovalko.

Kmetova se je odločila, da napiše avtobiografijo, ko je bila stara dvainštirideset let

in je bil del življenja že za njo. Takrat je bila že upokojena in tudi literarno ni bila

več dejavna.

- 33 -

V svojem življenjepisu je poskušala razčleniti zunanje in notranje dogodke, ki so

vplivali na potek njenega življenja. Dogodki si sledijo po kronološkem zaporedju

in avtorica vključuje v pisanje posamezne dogodke, dejanja, želje, naključja,

uspehe, poraze, bolečino, veselje itd.

Literarne avtobiografije ne smemo razumeti v smislu popolne identitete z

zunajliterarno resničnostjo, saj gre za ubeseditev zgolj ene od možnih variant

življenjske zgodbe Marije Kmet, kar pomeni, da bi pisateljica deset let prej

oziroma kasneje napisala drugačno varianto življenjske zgodbe.

Ob branju avtobiografije Marije Kmet sicer lahko testiramo resničnost s splošnimi

orientacijskimi signali, ki jih avtorica V mojih potih izpostavlja kot nefikcijska

oziroma biografska dejstva. To so osebe, prostori, različni dogodki idr.

Vendar moramo biti pri ugotavljanju avtobiografskih dejstev previdni, saj gre za

literarno avtobiografijo.

Knjiga Moja pota opisuje avtoričino življenje od zgodnjega otroštva prek

poklicnega delovanja in končno let, ki so prinesla mir in milino v njeno dušo.

6.6.1 Prvi del knjige Moja pota

V prvem delu literarne avtobiografije je opisano pisateljičino otroštvo, ki je bilo

zaznamovano s pomanjkanjem in revščino.

Oče je umrl, družina je bila velika in Marija je bila nekaj časa pri teti in stricu. To

je bil najlepši del njenega otroštva. V Mojih potih piše:

»Malo se ga spominjam, saj sem imela komaj štiri leta, ko je umrl. Zapustil nas je

osmero mladoletnih in nepreskrbljenih otrok« (Kmet 1933: 7).

Brezskrbno otroštvo se je zanjo končalo, ko sta teta in stric obubožala in je morala

k mami v Maribor. Otrok je bilo veliko, mati se je trudila, vendar ji ni uspelo

- 34 -

obdržati družine skupaj. Mater opisuje kot trpečo in požrtvovalno, saj se

neprestano bori za svoje otroke:

»Po pet kilogramov premoga je hodila iskat, se motala po mejah, lomila trnje, ki

se ji je zabadalo v prste. Prosila gospode oblek, knjig za otroke. Njej, hčeri z

bogatih njiv, so bila ta pota žgoča in z osatom porasla. A mati je; mora! Od jutra

do noči vedno isto, vedno delo, trpljenje, ponižanje – od jutra do noči, vse dni,

dolga leta. Hudo je bilo« (Kmet 1933: 30).

Revščina jih je pognala po svetu za kruhom. Marija je bila najprej z mlajšo sestro

v zavodu v Ljubljani, nato je začela obiskovati meščansko uršulinsko šolo. Že tu

so se pokazale njene literarne ambicije, saj je skupaj z nekaterimi sošolkami

ustanovila literarni list Lilija, na katerega je bila zelo ponosna.

6.6.2 Drugi del knjige Moja pota

Kmetova pripoveduje, da je obiskovala učiteljišče in odkrivala avtorje, ki so ji

odpirali nova obzorja, nove poglede na svet. Poleg Cankarja so jo zanimali tudi

tuji ustvarjalci:

»Potem knjige, knjige, knjige. Za Sudermannom Zolá, Dostojevski, Gorki, Ibsen in

Nietzsche« (Kmet 1933: 37).

Vera v Boga se ji je na učiteljišču zamajala in tudi podrla. Pod vplivom avtorjev,

ki jih je brala, si je predstavljala, da je več kot drugi ljudje, da je nihče ne more

razumeti. V učiteljišču ni bila zadovoljna, svojega poklica se ni veselila:

»Učiteljica? Vzgajati ta puhli, ničvredni človeški rod? Delati za kruh, služiti

uradnim poveljem? Smešno« (Kmet 1933: 38).

To, da se je poskušala ubiti, v svoji avtobiografiji zgolj omeni. Pravi, da je spet

poskusila enako sredstvo za smrt in ponovno z enakim neuspehom. Bila je namreč

- 35 -

mnenja, da človeku ni treba živeti, če mu ni do tega, da lahko sam konča življenje.

Bila je nesrečno zaljubljena, vendar svojega ljubljenega moškega ne imenuje.

Omeni le to, da je bil v tistem času nek moški v središču njenih misli, ne izvemo

pa, ali je bil on vzrok za njeno slabo počutje.

Po šolanju v Ljubljani je nastopila službo v Trstu. Živela je v zavodu šolskih

sester. Te so imele vodstvo šole družbe svetega Cirila in Metoda pri sv. Jakobu v

Trstu:

»Tesno mi je bilo v tem domu. Krog postelje beli zastori, zraven so bile postelje

drugih učiteljic; zjutraj k maši, zvečer ob določeni uri domov. Mislila sem, da se

zadušim« (Kmet 1933: 44).

Obmorsko mesto je Kmetovo očaralo in neredko je bil Trst predmet njenega

opisovanja. Opise Trsta najdemo v noveli, romanu in v kratki prozi.

V Trstu je obiskovala gledališče in zahajala v kavarne, čeprav tega kot učiteljica

ne bi smela. Leta 1911 so se začele prve literarne objave in njene črtice so začele

izhajati pri različnih časopisih. Za svoje delo je prejela prvi honorar in priredila

literarni večer:

»V tistem času sem prejela prvi honorar − petnajst kron − za črtico v rajnem

Domačem prijatelju. Petnajst kron! Uro sem si kupila, ki se je čudežno obdržala

eno celo leto, in pripravila literarni večer« (Kmet 1933: 49).

Leta 1912 so zaprli šolo v Trstu, zato se je Marija Kmet odpravila v Ljubljano.

Spet se je predajala branju težke literature in bila depresivna.

Ko so obnovili šolo v Trstu, se je vrnila tja in dalje poučevala. Poučevanje v novi

šoli ni bilo nič bolj prijazno in tudi učila ni nič raje. Večkrat se je selila in slednjič

našla sobo v idilični vili s pogledom na morje. Približeval se je čas vojne. Bilo je

strašno. Nastopila je huda lakota in pravi, da se je zopet vrnila v mlada leta, ko je

bila kot otrok večkrat lačna.

- 36 -

Kljub razmeram, ki so nastale zaradi vojne, se je odločila, da opravi izpit za

meščanske šole. Izpit ji je delno uspel, saj je dobila dovoljenje za poučevanje v

slovenskih šolah, v nemških pa ne.

V Trstu je nekaj časa predavala kljub vojni. Svoje učenke je navduševala nad

slovenskim slovstvom.

Ob italijanski zasedbi Trsta je bilo zelo hudo. Najbolj zavedni narodnjaki, med

njimi Marija Kmet, so še nekaj časa ostali v mestu in upali, da se bodo stvari

obrnile drugače. Vendar se je Kmetova znašla na »črni listi« in morala je iz Trsta.

Iz Ljubljane se je kmalu ponovno vrnila v obmorsko mesto, ker je bila misel, da bi

ga za vedno zapustila preveč boleča. Vendar je na poti v Trst staknila pljučnico,

hudo zbolela in se dolgo borila za življenje.

Ko je videla, da je Trst italijanski, se je odpravila v domovino, v Ljubljano.

Napisala je prošnjo za službo in bila prepričana, da ji bodo ponudili lepo službo

glede na to, da je imela opravljen izpit za meščanske šole. Ponudili so ji mesto

učiteljice v Tržiču. S tem ni bila zadovoljna in izborila si je še leto dni dopusta.

Spet so se nad njo zgrnile temne misli in želela je končati svoje življenje.

6.6.3 Tretji del knjige Moja pota

Kmetova je v Ljubljani zbolela in veliko razmišljala o samomoru. Življenje je

zanjo izgubljalo smisel:

»Bolna sem ležala in mislila na dan, ko se odločim za poslednje dejanje življenja

in me ne bo več. Nekakšna neskončna radost me je obšla. Nič več živeti − kolika

sreča« (Kmet 1933: 95).

Kljub temu da je bila popolna ateistka, je zahajala v uršulinsko cerkev in

samostan, kjer je brala življenjepise svetnikov. Njene misli o Bogu in veri so se

začele mešati. Ni bila več popolnoma prepričana, da je vse nič, tako kot je včasih

trdila.

Na koncu je uteho našla ravno v Bogu:

- 37 -

»Življenje se mi je zasukalo v nasprotno smer. Vse temine so bile prosojne, vsa

pota začrtana po božji volji. Nemogoče se mi je zdelo, kako more biti človek, ki ve

za Boga, še žalosten in potrt« (Kmet 1933: 104).

Kmetovo so leta 1920 obvestili, da je upokojena in da ji ni potrebno več

poučevati. Smisel svojega življenja je zopet našla v Bogu in kot varuška

prijateljičinih otrok. Svojo avtobiografsko knjigo zaključuje z besedami:

»Z Bogom v srcu, z otroki ob strani, v veselju, žalosti, skrbeh in nadlogah pa sredi

družine, tako je bil ves moj svet in sem bila vendar izven vsega sveta« (Kmet

1933: 105−106).

Tako je Marija Kmet opisala sebe in svojo življenjsko pot.

Fabijan je v epilogu knjige Moja pota o pisateljici in njenem življenju menil:

»Pisateljica ne razkriva vseh podrobnosti svojega življenja, niti ne na dolgo in

široko vseh zunanjih dogodkov, ki je skozi nje šla njena pot. Kratko, pa jasno

začrtane slike se vrstijo, a razločno moramo videti celo dosedanjo pot« (Fabijan

1933: 107).

6.6.4 Biografija Marije Kmet in njena literarna avtobiografija

Veliki slovenski biografski leksikon in Enciklopedija Slovenije o Mariji Kmet

navajata zgolj nekaj osnovnih podatkov. Izvemo, da je bila pisateljica, kdaj in kje

se je rodila in umrla, kdo ji je dajal vzgled in katera so njena glavna literarna dela.

Nekaj več je o omenjeni avtorici zapisala Katja Mihurko Poniž3 . Iz njenih razprav

se razbira pisateljičino življenje, ki je bilo vse prej kot običajno za žensko

tedanjega časa.

————————

3Katja Mihurko Poniž: Kratka pripovedna proza Marije Kmet. Slovenska kratka

pripovedna proza. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2004.

- 38 -

O svojem življenju je pisala tudi avtorica sama v svoji literarni avtobiografiji

Moja pota. Z avtobiografijo si lahko deloma pomagamo pri iskanju

avtobiografskih prvin v literaturi Kmetove, vendar se moramo zavedati, da je kak

pomemben dogodek lahko izpuščen ali vrednoten nerealno.

Prisotno je lahko nezanesljivo pripovedovanje. Ta nezanesljivost je odvisna od

naše presoje o verodostojnosti pripovedovanja Marije Kmet.

Pri literarni avtobiografiji Kmetove gre za subjektivno pripoved, ki vsebuje tudi

fikcijske signale.

6.6.5 Fikcija in realnost v literarni avtobiografiji Moja pota

V literarni avtobiografiji Moja pota je otroštvo tisto življenjsko obdobje, o

katerem izvemo največ. Poudari čas, ki ga je kot otrok preživela pri teti in stricu

na Krtini. Opisi so nazorni in polni lepih spominov. Čisto drugačna plat njenega

otroštva se nam odkriva, ko mora, stara devet let, oditi k mami v Maribor. Zdi se

ji, da je prišla k tujim ljudem.

Izkusi pomanjkanje in revščino. Tu še piše o svojih čustvih in travmah, ki jih je

doživljala kot deklica. V ospredje postavi podobo slovenske matere. Ta trpi in se

razdaja za svoje otroke.

Ko začne opisovati čas, preživet v učiteljišču, se njen način pisanja spremeni in

ostane enak do konca avtobiografije.

Razlaga sicer, da se je spremenila in je izgubila določene vrednote iz otroštva,

vendar o svojih občutkih in čustvih ne piše. Ne izvemo, kaj jo je privedlo k temu,

da je izgubila vrednote, ki so ji bile privzgojene kot otroku. O svoji intimi ne

zapiše ničesar. Ne razlaga, zakaj se ni nikoli poročila ali imela otrok.

Predvidevamo lahko, da je imela kako neprijetno in bolečo izkušnjo v ljubezni in

jo je hotela pozabiti, zato je tudi ni uvrstila k svojim spominom.

Tudi dejstvo, da je poskušala narediti samomor, zgolj omeni, ne izvemo pa

razlogov, ki so jo prignali tako daleč. Navaja le branje pesimistične literature,

vendar to ni razlog, da bi človek končal svoje življenje. Gotovo so se ji zgodile

hude stvari, jo zaznamovale in bile zanjo izjemno boleče, vendar o njih ni hotela

- 39 -

pisati v avtobiografiji. Sklepamo lahko, da je določene življenjske situacije, v

katerih se je znašla, prenesla v svojo literaturo, saj je nemalokrat opisovala ženske

v različnih položajih. Njene literarne osebe so razočarane, prizadete in prevarane,

zelo redko ali nikoli pa zadovoljne s svojim življenjem.

Letnice iz literarne avtobiografije Moja pota se ujemajo z letnicami njenega

objektivnega življenjepisa.

Leta 1912 se je iz Trsta za nekaj časa vrnila v Ljubljano, ker so prenavljali šolo:

»V letu 1912. so bile šolske sestre primorane opustiti svojo podružnico v Trstu in

tudi vodstvo naše šole pri Sv. Jakobu, ki so jo vodile 25 let« (Kmet 1933: 57).

Leta 1919 je dokončno zapustila Trst, ko je videla, da je res italijanski:

»Sredi maja 1919. leta smo tudi še ostali sprevideli, da ne moremo biti več v

Trstu. Hladnokrvno sem pospravljala in zlagala v zaboje, uničevala spomine,

sežigala zapiske, pisma; razdajali sva s tovarišico pohištvo in obleko kar tako,

češ, v Jugoslaviji bo vse novo. Kakor mrtva in brez žalosti sem odšla iz tiste ljubke

hiše, iz doma, ki mi je bil nekoč vse; še ozrla se nisem, zaprla v vagon in se

stisnila v kot« (Kmet 1933: 87).

Literarna avtobiografija se opazno loči od pripovedne proze Marije Kmet tudi po

tem, da gre poleg resničnih doživetij iz otroštva tudi za navajanje konkretnih

krajev oz. prostorov in nekaterih preverljivih oseb. Gre za dosledno upoštevanje

časovnega poteka dogodkov od otroških let, mladosti, poklicnega delovanja do

zrelejših let.

Literarna avtobiografija Marije Kmet je več kot objektivni življenjepis, saj

vsebuje poleg realnosti še fikcijske signale.

Fikcija in zunajliterarna resničnost se v Mojih potih prepletata.

- 40 -

Fikcijski signali se pogosto nahajajo že v pribesedilnih znakih, kot je naslov,

vendar v konkretnem primeru literarne avtobiografije Moja pota, ni zaslediti

fikcijskega signala, saj naslov kaže na življenjsko pot avtorice Marije Kmet.

Fikcijski signal v Mojih potih je sklicevanje na druga literarna besedila, saj

avtorica opozarja, da so podrobni opisi Trsta in Benetk prisotni v njeni literaturi, v

že napisanih literarnih delih (Helena, V metežu, tudi v nekaterih črticah).

V literarni avtobiografiji je fikcijski signal pisateljičin notranji monolog o

razmišljanjih, občutkih, doživetjih, čustvih, vzponih in padcih.

Tudi nekatere bežno omenjene literarne osebe (prijateljica, s katero je stanovala v

Trstu, prijatelji iz Trsta, človek, ki jo je spodbudil, da je začela razmišljati o Bogu)

v literarni avtobiografiji Moja pota so osebe, ki jih ne zasledimo v avtoričini

biografiji oziroma niso preverljive.

Za Moja pota je značilna tudi avtotematskost, saj je v prvem delu avtobiografije

razvidna tema revnega otroštva in trpeče matere, ki jo je Kmetova pogosto

upodobila v svoji prozi.

V drugem delu literarne avtobiografije se avtotematskost kaže ob liku nadčloveka,

ki ga je pisateljica večkrat upodabljala v svoji pripovedni prozi. Zanimivo je

predvsem to, kako je Marija Kmet tu ostro pokazala sprevrženo stran

Bergsonovega in Nietzschejevega nadčloveka. Filozofa sta se namreč zavzemala

za nadčloveka v holističnem smislu, ki ga je iz vitalistične filozofije izpeljal

behaviorizem. Božanski nadčlovek pa se je na strašen in grozljiv način uresničil v

fašizmu (Sturm-Schnabl 2003: 107).

Poklic učiteljice, ki ga je sama opravljala z muko, je tudi v njeni literaturi

vrednoten kot delo, s katerim ženska ne more biti zadovoljna, saj ni ustvarjalno,

zato tudi njene učiteljice v literaturi ne marajo svojega poklica.

Njene literarne osebe se pogosto spogledujejo s smrtjo, si jo želijo in hrepenijo po

njej kot avtorica sama.

- 41 -

6.7 Pripovedna proza Marije Kmet

Kmetova je bila v obdobju med obema vojnama pomembna slovenska pisateljica.

V svoji prozi je tematizirala dvojno moralo družbe, novega človeka, prvo

svetovno vojno, socialno bedo nemočnih ljudi, mesto Trst, življenje bogatejših

meščanov itd.

V literaturi je v ospredje postavila ženske v vlogi mater, zakonskih žena in

učiteljic. Pokazala je njihovo hrepenenje po drugačnem življenju, kot so ga živele

v vsakdanjosti.

Marija Kmet je velikokrat pisala literaturo z avtobiografskimi prvinami oziroma

avtobiografskimi doživljaji.

Resničnost in fikcija se v literaturi Kmetove prepletata, zato je težko postaviti

natančno mejo med njima. Včasih so meje fluidne.

Avtobiografska proza Kmetove je definirana kot fikcijsko besedilo, ki formalno

imitira diskurz avtobiografije, vendar brez avtobiografskega pakta oziroma na

podlagi neidentitete med Kmetovo (avtorico) in pripovedovalcem oziroma

pripovedovalko. To zahteva fikcijsko branje besedila.

Marija Kmet je v svojo literaturo vnašala posamezne, zgolj drobne izseke iz

svojega psiho-fizičnega življenja in jih mešala s fikcijo. Zato je pogosto težko

najti nefikcijske signale in jih prepoznati v konkretnem literarnem delu.

V literaturi Kmetove lahko razberemo tudi orientacijske signale resničnosti,

vendar je včasih težko, saj imamo pred seboj fikcijsko besedilo. Bralec težko

dešifrira, kaj je resničnega v fikcijskem besedilu, sploh če ne pozna avtorjevega

življenjepisa, v našem primeru življenja Marije Kmet.

- 42 -

6.8 Novela Brez tal oz. Helena

Novela Brez tal je izhajala v Ljubljanskem zvonu leta 1920. Ponatisnjena je bila

leta 1923 pod naslovom Helena.

Kritiki novele o učiteljici, njenem nesrečnem zakonu s kmetom in kratko

ljubezensko afero s profesorjem niso vrednotili pozitivno in ji niso posvečali

zadostne pozornosti. Prebrali oziroma vrednotili so jo le površinsko, zato v noveli

niso zasledili, da se je avtorica naslanjala na filozofijo Bergsona, Emmersona in

Nietzscheja, da je v delo vnašala literarne tokove, ki so bili takrat vzporedni

svetovno znanim literarnim tokovom, in da je bila zelo inovativna in napredna.

Eden takih kritikov je bil Lino Legiša, ki je v Zgodovini slovenskega slovstva

pisal o noveli Helena in jo označil za »nepredelano žensko zgodbo« (Legiša 1969:

281). Nikoli pa ni razkril, kakšna bi morala biti novela, da bi bila predelana.

To delo Marije Kmet ni tako površinsko, kot so ga vrednotili, saj je uvajala kar

precej novosti. V literaturo je vnesla Trst kot novo literarno pokrajino.

Novela vsebuje stilna sredstva, ki jih v avtobiografiji Moja pota ne najdemo. Gre

za fikcijsko besedilo z umetniško vrednostjo.

Stilno ima Marija Kmet v noveli Brez tal elemente simbolizma in deloma tudi

impresionizma. Na ravni stavčnega sloga opazimo različna ponavljanja, ogovorne

figure, kopičenje veznikov. V besednem slogu imamo veliko okrasnih pridevkov

in poosebitev.

Avtorica pritegne bralca z živo akustično, vizualno in ritmično literarno kuliso, s

tem da spusti prvoosebno pripovedovalko v okolje različnih zvokov, barv in

gibanja predmetnega sveta, ki se ji odziva s počlovečenimi čustvi (Sturm-Schnabl

2003: 104).

»Vsa ponosna sem hodila po cestah; pozdravljala so me bleščeča okna, nasmihale

so se mi hiše, in ves šum in trepet širokih cest je hodil z menoj in me je razumel.

Morje se ni izdalo: v skrivnostnem smehljaju me je gledalo in gledalo in je

odšumelo. »Ah, čakaj«, sem dejala, »saj mi ne uideš!« (Kmet 1920: 28).

- 43 -

V noveli Brez tal zasledimo tudi zvočno podobo Trsta:

»Trst: šum, ropotanje, zvonjenje, brnenje, svrščanje in topot konjskih kopit.

Neznana govorica, tuja melodija besed« (Kmet 1920: 17).

Glavna oseba Helena je fikcijska oseba in vsebuje elemente avtobiografskosti.

Začetek novele, ko prvoosebna pripovedovalka govori o svojem očetu, je skoraj

identičen spominom iz njene avtobiografije.

V literarni avtobiografiji Moja pota piše:

»Malo se ga spominjam, saj sem imela komaj štiri leta, ko je umrl. Zapustil nas je

osmero mladoletnih in nepreskrbljenih otrok. Spominjam se pogreba, kako sem

gledala na dolgo vrsto pogrebcev in sem veselo mahala z ročicami. Nenadoma

sem zajokala na ves glas« (Kmet 1933: 7−8).

Ta dogodek je v noveli Brez tal opisan podobno:

»Gledala sem dolgo vrsto črno oblečenih ljudi in črno krsto sem videla in veselo

sem mahala z ročicami. A nenadoma sem zajokala na ves glas. Takrat so

pokopavali mojega očeta, in bilo mi je štiri leta« (Kmet 1920: 1).

Podobne opise iz življenja je mogoče najti nekje do pubertete, nato pa ni mogoče

več vzpostaviti čiste identifikacije med avtorico in pripovedovalko. Odgovore,

zakaj se je avtorica odmikala od svojega življenja in prehajala v fikcijo, je mogoče

iskati v avtoričinem osebnem življenju, ki pa je ostalo zakrito. Njena literarna

oseba Helena se poroči in zaradi tega trpi celo življenje. Mogoče se Kmetova ni

poročila, ker je dvomila, da je zakon lahko srečen, kajti če preučujemo njeno

literaturo, ugotovimo, da ženske v zakonu niso srečne in zadovoljne, ampak so

večinoma žrtve moških, ki si jih podrejajo.

Zanimivo je tudi, da Kmetova ni imela otrok. Tega ne moremo pripisovati

dejstvu, da si jih ni želela ali da jih ni marala, saj je po upokojitvi našla smisel

svojega življenja v tem, da je pazila prijateljičine otroke.

- 44 -

Tudi Helena si v noveli Brez tal želi imeti otroka, vendar njeno hrepenenje ostane

neizpolnjeno.

6.8.1 Fabula

Helena je bila sirota brez očeta, izšolala se je za učiteljico. Prvo službo je našla na

podeželski šoli v Bukovici. Delovno mesto, ki ga je dobila, je ni osrečevalo, saj je

v mestu pustila moškega, ki ga je ljubila, in ta se je zaročil z drugo. Bila je

užaljena in nesrečna. Zaradi obupa in osamljenosti se je poročila z bogatim

posestnikom in trgovcem Jožetom Bergantom. Njuna zakonska sreča ni trajala

dolgo, saj se Helena ni znala prilagoditi vaškemu načinu življenja in ni bila kos

težkemu delu na kmetiji. Tašča s Heleno ni bila zadovoljna. Ko se je Jože nekoč

odpravil v Trst na neko kupčijo, ga je Helena prosila, naj jo vzame s seboj.

V Trstu je srečala nekdanjo sošolko Mino in ta jo je povabila, naj ostane nekaj

časa pri njej. Helena je ostala in spoznala profesorja Milana Potokarja. Med njima

se je razvila ljubezenska romanca, ki je bila za Potokarja le avantura, Helena pa se

je popolnoma zaljubila. Ko se je pojavila Potokarjeva žena, je ta hladno končal

razmerje in jo poslal domov v Bukovico. Tudi doma je bilo vse narobe. Jože žene

ni več zagovarjal, našel si je celo ljubico. Tašča je od nje zahtevala, da reši zakon,

prevzame gospodinjstvo, vendar je bila ta tako izčrpana, prizadeta in brez moči,

da vsega tega ni zmogla. V obupu si je poskušala vzeti življenje, vendar ji je še ta

poizkus spodletel.

V noveli Brez tal je Kmetova v ospredje postavila žensko. Izrisala je tri tipične

ženske. Tašča predstavlja stari patriarhalni red, prijateljica Mina se je že

osvobodila, ima svoj poklic, lastno voljo in čustva pod nadzorom.

Glavna oseba Helena pa je zaradi travm iz otroštva labilna. Čeravno ima svoj

poklic, hoče pri možu najti zaščito in gotovost, pozneje pri ljubimcu čutnost in

čustvenost, vendar jo oba razočarata (Sturm-Schnabl 2003: 103).

- 45 -

6.8.2 Pripovedovalka

V noveli Brez tal oziroma Helena gre za prvoosebno avtobiografsko prozo.

Kmetova piše v prvi osebi in subjekt je tudi objekt pripovedovanja. Glavna

literarna oseba Helena ima zunajliterarno referenco v avtorici.

Avtorska prvoosebna pripovedovalka se potrjuje z izjavami, ki se ujemajo z

življenjem Kmetove in njeno strokovno biografijo.

Z avtoričinim življenjem se ujema začetek novele Brez tal, saj je bila Helena

sirota. Oče ji je zgodaj umrl, ostala je sama z mamo ter sedmimi brati in sestrami.

Tudi to, da je Helena živela po očetovi smrti pri teti in stricu, se ujema z

življenjem Marije Kmet.

V prvem delu novele je mogoče čutiti veliko avtobiografskih prvin, ki se ujemajo

z življenjem avtorice, pozneje pa stopi v ospredje fikcija.

6.8.3 Literarne osebe

Vsaka literarna oseba v noveli se v procesu pisanja in branja oblikuje kot

znotrajbesedilni element, vendar jo avtor in bralec lahko dopolnjujeta z znanimi

modeli (osebami), lahko tudi s spominskimi predstavami. V noveli imamo kar

nekaj oseb z zunajliterarno referenco:

• Prva opazna oseba z zunajliterarno referenco je v noveli Brez tal lik

učiteljice, ki je fiktivna oseba, vendar s povsem opaznim zunajliterarnim

nanosnikom. Kmetova je bila po poklicu učiteljica, bila je nezadovoljna s

svojim poklicem. Mogoče si je želela postati kaj drugega, vendar zaradi

finančnih razmer to ni bilo mogoče:

»In kaj bom pravila! Tako se mi je godilo kot vsem drugim učiteljicam: iskanje

sobe in hrane, mrzli pogledi od vseh strani in v šoli nobenega veselja do dela. Vse

- 46 -

mi je šlo narobe, vsepovsod sem naletela na težave in bridkosti« (Kmet 1920:

3−4).

• Druga oseba z zunajliterarno referenco v noveli Brez tal je oče učiteljice

Helene, ki je umrl, ko je bila Helena še majhna deklica, in je bil po poklicu

učitelj. Marija Kmet je ostala brez očeta, ko je bila stara komaj štiri leta, in

tudi njen oče je bil učitelj:

»Gledala sem dolgo vrsto črno oblečenih ljudi in črno krsto sem videla in veselo

sem mahala z ročicami. A nenadoma sem zajokala na ves glas. Takrat so

pokopavali mojega očeta, in bilo mi je štiri leta« (Kmet 1920: 1).

• Osebe, ki z imenom oziroma opisom kažejo na zunajliterarno referenco, so

v noveli Brez tal še teta in stric, pri katerih je Helena živela, ter mati, ki je

ostala sama z osmimi otroki in se je po smrti Heleninega očeta preselila v

mesto. Kmetova je res del mladosti preživela pri teti in stricu na podeželju,

njena mati pa je z drugimi otroki odšla v Maribor, ker je mislila, da bo tam

življenje lažje:

»Učitelj je bil moj oče in preveč nas je bilo, pa sem ostala po očetovi smrti pri

teti, a mati in drugi so bili odšli v mesto. Prav nič se mi ni tožilo po domačih«

(Kmet 1920: 1).

Lik očeta, matere, tete, strica in učiteljice so liki z zunajliterarno referenco, vendar

so še vedno le proizvod pisateljice. Pri teh likih gre za možne dvojnike, možne

variante resničnih oseb.

Druge osebe v noveli Brez tal so fiktivne in nimajo zunajliterarnih nanosnikov ali

pa ne poznamo referenc. Takšne osebe v noveli Brez tal so: Helenin mož Jože

Bergant, Helenina tašča, prijateljica Mina, Helenin ljubimec Milan Potokar,

njegova žena itd.

- 47 -

Včasih je literarna oseba tako zavita v fikcijo, da je težko ugotoviti, ali ima

zunajliterarni nanosnik, zato jo obravnavamo kot fiktivno.

6.8.4 Literarni prostori V literarnih besedilih imamo dve vrsti literarnih svetov; realne in fiktivne.

Prostori v literarnem delu in v konkretni noveli Brez tal so nepopolni, neceli in ne

dokončno opredeljeni. V teh prostorih lahko gre le za opise in predstave

pisateljice in predstave, ki si jih lahko iz spominskih shem prikličejo bralci.

V noveli Brez tal imamo nekatere prostore, ki jih je obiskala Helena in so bili

hkrati življenjski prostori Marije Kmet, zato lahko rečemo, da gre za prostore, ki

jih je pisateljica doživela ali celo živela v njih in si jih vtisnila v spomin.

Deloma lahko govorimo o realnih prostorih, vendar pa v literarnem delu postanejo

nepopolni.

Ko je pisateljica o teh prostorih pisala v noveli, si jih je mogla priklicati v spomin,

zato jih lahko štejemo med avtobiografske prvine in so naslednji:

• Opisi Trsta v noveli Brez tal so nazorni, čustveni in nabiti z emocijami. V

noveli je Helena obiskala Trst in ostala v njem dlje časa. Marija Kmet je v

Trst prišla leta 1910 in tam ostala do leta 1919. Če Kmetova Trsta ne bi

doživela, ga tako dobro poznala in ljubila, bi ga tudi v svoji literaturi težko

tako doživeto upodobila:

»Ceste so že živele, tramvaj je brnel in na prostranem trgu sem obstala in sem se

nasmehnila. Takrat mi je bilo, da bi bila objela ves svet. Šla sem po ulicah kar

tjavendan in sem prišla pred cerkev, ki je bila kot grški tempelj. Po stopnicah sem

šla počasi pred cerkvena vrata in sem zagledala: pred menoj široka cesta kalne

vode in pred menoj čolni in jadrenice so gibaje se sanjali na njej. To je bil kanal

in zadaj morje; sivo, mračno, polno skrivnosti« (Kmet 1920: 17).

Ko omenjamo Trst, je potrebno poudariti, da je bila Marija Kmetova ena prvih

ženskih avtoric, ki je v svojo literaturo vnašala obmorsko mesto in ga opisovala.

- 48 -

• Na podoben način kot Trst opiše avtorica Benetke. Helena se tja odpravi

na izlet. Tudi Marija Kmet je obiskala Benetke, ko je kot učiteljica

poučevala v Trstu. Opisuje jih takole:

»Kakor bi kupola plavala proti nama. Belo jutro − rožnat pas na izhodu in tista

skrivnost v dalji. In kakor da to ozračje ni zrak, da so dišave« (Kmet 1920: 32).

»Peljala sva se z gondolo do nekega otoka. Tiste bele rože krog vil, do opojnosti

drhteči vrtovi, to mi je ostalo živo v spominu − in vesela množica (Kmet 1920:

34).

V noveli Brez tal zasledimo tudi fiktivni prostor. To je prostor, ki ni

neposredno povezan z življenjem Marije Kmet ali pa nismo seznanjeni s to

referenco. Gre za vasico Bukovica, v katero je prišla v službo Helena kot mlada

učiteljica.

6.8.5 Fikcijski signali

Fikcijske signali so definirani kot dogovor o fikciji, ki ga medsebojno določata

avtor in bralec. Več kot je tovrstnih signalov v besedilu, manjši je delež

resničnosti oziroma težje jo je dešifrirati.

Fikcijski signali v noveli Brez tal oziroma Helena so naslednji:

• Naslov novele kot vrsta pribesedilnega znaka, Brez tal oziroma Helena,

kaže na prvi fikcijski signal.

• K fikcijskim signalom štejemo tudi, da se Kmetova v noveli sklicuje na

svoja že napisana besedila (avtotematskost, avtocitatnost).

• V noveli je uporabila znane zgodbe in motive, ki so v njeni literaturi

pogosti (življenjska zgodba učiteljice, ki ni srečna ne s svojim poklicem,

- 49 -

ne kasneje v zakonskem življenju; zgodba ženske, ki se ne zna spopadati s

problemi in se zateka k misli na samomor; motiv moškega nadčloveka, ki

si podreja druge ljudi itd.). Vse te motive in zgodbe je uporabila tudi v

drugih pripovednih delih.

• Fikcijski signal je neznani čas dogajanja, saj novela ni umeščena v določen

časovni okvir.

• Na fikcijski signal v noveli opozarja sižejska zgradba besedila.

• V noveli na fikcijo kaže tudi notranji monolog glavne literarne osebe

Helene in njen tok zavesti:

»Tu je globoka Temenica; tu bi šlo … Zdrznila sem se. »Kdo mi šepeče?« −

Potem sem se zavedla. Grenak nasmeh mi je legel krog ustnic, vročina je plala v

meni. Še enkrat sem se zazrla v vodo − že sem prestopila z nogo − »Milan!« sem

zaklicala. A ne, nisem mogla. Okrenila sem se in odšla proti domu.

»Saj ne morem − niti tega ne zmorem …« (Kmet 1920: 44).

- 50 -

6.8.6 Sklepne misli

V noveli Brez tal zasledimo še nekatere orientacijske signale resničnosti.

Pomemben signal je poskus samomora glavne literarne osebe Helene, kajti tudi

Marija Kmet je trikrat poskušala narediti samomor. Helena zbere pogum, poskuša

narediti samomor, vendar ji ta spodleti. Življenje potem zanjo nima več pomena.

Na primeru novele Brez tal se lepo vidi, kako se fikcija in resničnost v literaturi

Marije Kmet prepletata. Jasno so vidne nekatere avtobiografske prvine, ki jih

lahko dokažemo ob pripovedovalki, literarnih osebah in prostorih. Vendar v

literaturi ne gre za realnost, ampak je ta definirana kot »kvazirealnost«. Tistega,

kar je zapisano v literarnem delu, ne moremo preprosto enačiti z realnostjo.

Jasnega odgovora, zakaj ni čiste identifikacije med avtorico in literarno junakinjo,

ne moremo navesti, sklepamo lahko, da se razlog skriva v avtorici sami, da je

imela določene zavore, ki so ji preprečevale, da bi pisala o svoji intimi, kajti

otroštvo literarne osebe Helene je precej podobno avtoričinemu. Ko konča

učiteljišče, se literarni lik Helene začne odmikati od življenja Marije Kmet in

avtobiografskost se umakne fikciji. Nepremostljive zavore se zgodijo nekje v

puberteti, kar je značilno za več avtorjev.

Zakaj Marija Kmet ni hotela pisati o svojih travmah, ne bomo nikoli natančno

vedeli, vendar lahko sklepamo, da so jo stvari, ki so ostale skrite nam, tako

prizadele, da je imela določene zavore pri razkrivanju svoje življenjske zgodbe.

- 51 -

6.9 Roman V metežu

Marija Kmet je napisala dva romana. Roman Golobovi, v katerem je opisala

kalvarijo svoje družine, je izhajal v reviji Njiva leta 1916, vendar ni bil objavljen

v celoti, ker je revija prenehala izhajati. Iz tega romana lahko razberemo podobo

revnega, težkega in žalostnega otroštva, polnega pomanjkanja. Roman je v veliki

meri avtobiografski, vendar nikoli ni izšel v knjižni obliki.

Roman V metežu je izhajal v Ljubljanskem zvonu leta 1923, v knjižni obliki pa je

izšel leta 1925. Podobno kot novelo so kritiki po večini tudi roman ocenili

površno in negativno. Moški del kritike ni videl, da se je Kmetova s tem romanom

poglobila v notranji svet ženske in poskušala razložiti, kako ga glavna oseba Tina

dojema.

V Slovenskem biografskem leksikonu je France Koblar zapisal:

»V poznejših spisih se Kmetova skuša osamosvojiti in v svojih obširnejših delih (V

metežu, Helena) s psihološko realistiko odkriva sodobno žensko življenje in mu

išče izhoda v idealistični smeri, v veri in žrtvovanju (Koblar 1928: 469).

Lino Legiša s kritiko Kmetovi ni prizanesel, saj je za roman V metežu menil, da

avtorica ni znala »odbrati primernega od banalnega« (Legiša 1969: 281). Tudi ob

romanu svojih sodb ni utemeljeval, kar mu nikakor ne moremo šteti v prid.

V tem romanu je avtorica nekaj avtobiografskih prvin vpletla v tuje zgodbe.

Dogajalni prostor je Trst.

- 52 -

6.9.1 Fabula

Tina Mlakarjeva je bila poročena gospa. Imela je hčer Vando. S svojim

življenjem ni bila zadovoljna in zavidala je prijateljici Meti, ker je bila bogata.

Meta jo je prepričevala, da bogastvo ni vse in da ne prinese sreče in zadovoljstva,

vendar Tina ni bila tega mnenja. Zapletla se je s svojo staro ljubeznijo, Andrejem

Gornikom, in se ločila od moža. Ta je bil srečen, ker se je Tine rešil, od Gornika

je dobil še denar.

Tina je odšla za nekaj časa k mami v Maribor. Ta ni bila vesela, ko ji je povedala,

da se je ločila. Tina je razlagala, da se bo vrnila v Trst, ko bo ločitev urejena.

Vando je nameravala poslati v Ljubljano k nunam.

Zapletlo se je, ko je Tino v Mariboru obiskal njen odvetnik Pirc in jo prepričeval,

naj se ne poroči znova, ker Andreja ne ljubi, ampak bi imela rada le njegov denar.

Vendar se je Tina poročila z Gornikom, saj ji je nudil vse in ji ustregel v vsaki

stvari. Hkrati pa se je zapletla v razmerje s Pircem. Gornik jo je slepo ljubil in ni

ugotovil, da ga vara. Tudi ko je dobil anonimno pismo, v katerem je pisalo, da ga

žena vara, se ni zmenil za to, saj je Tini zaupal.

Tina je zanosila s Pircem, možu pa lagala, da je otrok njegov. Nekega dne se je

Pirc odločil, da bo Tino zapustil in odšel. Tina se je strinjala in mu ni branila.

Andrej je komaj čakal rojstvo otroka, a ko je prišel Tinin čas, se je zapletlo, in

otrok je umrl pri porodu. Tina je hudo zbolela in Andreja je zelo skrbelo za njeno

zdravje. Iz samostana je prišla celo Tinina hči Vanda, ki se je odločila, da bo

življenje posvetila Bogu in postala nuna. Tina je po treh letih hude bolezni umrla.

Še na smrtni postelji je prosila Andreja odpuščanja. Želela si je, da bi lahko še

enkrat živela, ker bi živela le zanj.

V noveli Brez tal smo ugotavljali, katere ženske like je Marija Kmet vnašala v

svojo literaturo. Ob romanu V metežu lahko doženemo moške protagoniste, ki

prav tako sledijo določeni tipologiji.

V prvo skupino Kmetova uvršča tiste moške, ki svoje ženske (žene ali ljubimke)

izključujejo iz intelektualnega in poklicnega življenja. Njihovo obnašanje ni nujno

- 53 -

zlonamerno, temveč posledica patriarhalne vzgoje. Tak lik moškega v romanu

predstavlja Tinin prvi mož, Tone Mlakar.

V drugo skupino uvršča moške, ki so sposobni resnične ljubezni, zaradi česar

lahko trpijo tudi sami. V romanu je tak moški Andrej Gornik, ki v ljubezni do

Tine noče videti nobene njene napake, celo obratno, iz dneva v dan jo bolj ljubi in

ji je bolj predan.

V tretji skupini pa je Marija Kmet ustvarila zelo zanimiv lik moškega, pri katerem

se naslanja na filozofijo Bergsona, Emmersona in Nietzscheja. Gre za nadčloveka,

ki hoče v življenju sam odločati o svoji usodi, življenju in smrti. Njegova volja naj

bi bila tista prevladujoča sila, ki določa dogajanje. Ta moški tip ženski vsili svojo

voljo, jo očara, da bi mu postala sužnja, ki jo jemlje ali zavrača po mili volji.

Moški, ki ustreza tem opisu, je v romanu odvetnik Pirc. Izgubil je določene

vrednote in svojo bolečino uspešno skriva s cinizmom in ironijo. V romanu smo

priča temu, kako zlahka zavrže svojo ljubico Poldi in si najde novo, ko se njemu

zahoče. Do ljudi se vede pokroviteljsko in je prepričan v to, da vidi in ve več od

ostalih. Vrednote, ki jih gojijo drugi, se mu zdijo smešne in jih zavrača.

(Sturm-Schnabl 2003: 103).

Roman tematizira življenje in spletke v tržaški družbi.

6.9.2 Pripovedovalka

Roman V metežu je Marija Kmet napisala v tretji osebi. Vzpostavljena je večja

distanca med avtorico in pripovedovalko.

Če predpostavimo, da tudi v romanu najdemo nekaj avtobiografskih črt oziroma

če roman vrednotimo kot delno avtobiografsko besedilo, je tretjeosebna

pripovedovalka izjema.

Tretjeosebnost pripovedovalke je v tem primeru le fingirana, izražena skozi

transformacijski postopek potujitve.

- 54 -

Avtorica v romanu ne piše v prvi osebi in subjekt ni objekt pripovedovanja.

Literarna oseba ima sicer lahko zunajliterarno referenco, vendar ta ni očitna, lahko

je samo možna. Identifikacije med avtorico in literarno osebo je še manj mogoča

kot pri prvoosebni pripovedni prozi.

Pisateljica Marija Kmet je v romanu V metežu težila k temu, da uporabi čim večji

delež fikcije v besedilu. Zato sta avtentičnost in pričevanjskost življenjskih

doživetij Kmetove prisotni v večji ali manjši meri, odvisno od njenega

oblikovalskega namena.

Orientacijske signale resničnosti je v romanu težko dešifrirati, saj jih je avtorica

namerno preoblikovala v izrazito fikcijsko resničnost, ki pa se izmika uspešnemu

dekodiranju resničnosti.

Zato besedila z izrazito preoblikovanimi avtobiografskimi elementi bralci

sprejemamo kot fikcijska.

Pri romanu V metežu pride v ospredje fikcija, in na prvi pogled se zdi, da

nefikcijskih signalov v tem romanu ne najdemo. Vendar ob natančnejšem branju

ugotovimo, da je tudi v romanu prisotnih nekaj avtobiografskih prvin, potrebna je

le natančnejša analiza.

6.9.3 Literarne osebe

Včasih je težko ugotoviti, ali ima določena literarna oseba iz romana zunajliterarni

nanosnik.

V romanu V metežu stopijo v ospredje literarne osebe, ki so fiktivne in jih ne

moremo iskati v življenju pisateljice. Te osebe so bolj ali manj proizvod

pisateljičine domišljije.

Če pogledamo novelo Brez tal, ugotovimo, da v njej nastopa kar precej literarnih

oseb z zunajliterarno referenco. Te osebe so: oče in mati avtorice, njena teta in

stric. Tudi lik učiteljice je v noveli Brez tal takoj omenjen, v romanu pa komaj

nekje na sredi izvemo, da je bila Tina pred poroko učiteljica. V romanu V metežu

- 55 -

je oseb z zunajliterarno referenco manj ali pa so skrite v fikciji in jih je težje

prepoznati. Morda ne poznamo referenc.

Osebe, ki bi lahko imele zunajliterarno referenco, so naslednje:

• Glavna literarna oseba, Tina, je bila pred poroko učiteljica. Prisoten je lik

učiteljice, ki se pogosto uporablja pri Kmetovi, saj ima referenco v

pisateljici.

• V liku Vande bi lahko prepoznali nekaj avtobiografskih prvin, ki kažejo na

pisateljico, saj se je Vanda šolala v Ljubljani pri nunah, ravno tako Marija

Kmet.

• Na avtobiografsko prvino bi lahko spominjala tudi Tinina mati, ki je živela

v Mariboru, prav tako je pisateljičina mati nekaj časa živela v omenjenem

mestu.

Vidimo, da so osebe v romanu težko prepoznavne in jih ne moremo enačiti z

zunajliterarnimi referenti, kot smo to počeli v noveli. Razlika med romanom in

novelo je v tem, da je v noveli avtorica izpostavila literarne like, ki jih lahko

povežemo z njenim življenjem, v romanu pa ni očitnih referentov ali pa jih ne

poznamo. Oseb iz romana ni mogoče enačiti z osebami, ki so bile blizu avtorici,

saj ni zahajala v družbo najbogatejših ljudi v Trstu, ker mednje ni sodila že zaradi

svojega socialnega statusa. Najbrž je poznala tržaško meščansko družbo in

njihove spletke in tako je dobila snov za svoj roman.

6.9.4. Literarni prostori

V romanu V metežu lahko govorimo o realnem prostoru.

Skoraj celotna zgodba romana se dogaja v obmorskem mestu Trst. Marija Kmet je

Trst dobro poznala, saj je v njem živela in poučevala devet let. Opisi Trsta so

bogati, polni metafor, personifikacij in prispodob. Opisi v romanu so podobni

tistim iz novele.

- 56 -

• Prvi prostor, ki ga lahko štejemo k avtobiografskim prvinam, je zagotovo

Trst. Avtorica ga opisuje takole:

»Po pomolu se je zibala množica, dišalo je po parfemu in morju, toalete so se

prelivale v mavrico barv in po morski gladini so se ostro bleščale zlate, bakrene,

rdeče in zelene niti solnčnih odsevov. Kakor ogromne perotnice so žareli rožasti

oblaki na modrozelenkastem nebu in pri Sv. Justu so peli zvonovi« (Kmet 1923:

90).

Gre za impresionistični opis Trsta. V romanu najdemo tudi podoben opis

Maribora.

• V romanu imamo še en prostor, ki je povezan z življenjem Marije Kmet in

je kot dogajalni prostor omenjen tudi v romanu. Tina je s hčerko odšla v

Maribor k svoji mami. Tudi Marija Kmet je imela nekaj časa mamo v

Mariboru:

»Pravkar je bilo posijalo solnce, da so se zablestele luže na cesti kakor majhna,

okrogla, podolgovata in čudno zverižena okenca. Deževalo je bilo prej, pa se je

odtekala voda po cesti in je kakor s prijaznimi modrimi in zelenkastimi očesci

mežikala in se smehljala v solncu. Vsa cesta je živela v teh očescih in zdaj pa zdaj

je zagrgralo pod kapom. Na nebu se je za Pohorjem odprla velikanska modra

plan in se bolj in bolj raztezala nad mesto, da so preplašene hitele sivkaste megle

in se tajale v preveliki solnčni luči« (Kmet 1923: 65).

6.9.5 Fikcijski signali

Fikcijski signali v romanu V metežu opozarjajo na nekaj izmišljenega in

nerealnega v delu.

V romanu zasledimo naslednje fikcijske signale:

- 57 -

• Naslov romana V metežu je vrsta pribesedilnega znaka, ki spada med

fikcijske signale. Naslov opisuje občutke glavne osebe Tine, ki se je znašla

v metežu različnih čustev.

• V romanu V metežu je vzpostavljena razlika med avtorico in

pripovedovalko.

• Fikcijski signal je tudi to, da so v literarnem delu definirani različni tipi

pripovedovalcev. Pripovedovalka v romanu ni prvoosebna, ampak

tretjeosebna, kar pomeni, da je vzpostavljena večja distanca med avtorico

in pripovedovalko.

• V romanu nastopajo v večini nereferenčne literarne osebe. Te osebe

nimajo zunajliterarnih nanosnikov in jih lahko štejemo k fikcijskim

signalom.

• Kmetova uporablja v romanu V metežu medbesedilne figure, saj priklicuje

osebe, ki jih je že uporabila v svoji literaturi. V romanu je taka oseba lik

moškega, t.i. nadčloveka, ki si podreja druge ljudi (predvsem ženske) in

manipulira z njimi po lastni volji. Ta lik je uporabila tudi v noveli Brez tal.

Medbesedilna figura je tudi lik učiteljice, ki se konstantno pojavlja v

literaturi Kmetove. Ko že mislimo, da je v romanu ne bomo srečali,

ugotovimo, da je bila glavna oseba romana Tina, preden se je poročila s

Tonetom, po poklicu učiteljica. Vse medbesedilne figure spadajo k

fikcijskim signalom.

• Fikcijski signal v romanu je pester in živ dialog, ki je prisoten skozi

celoten roman in ga zasledimo med različnimi literarnimi osebami.

• Roman V metežu ima sižejsko zgradbo.

- 58 -

• Časa dogajanja ne moremo opredeliti, ker dogajanje ni umeščeno v točno

določen časovni okvir.

• Notranji monolog, misli in tok zavesti glavne literarne osebe Tine

uvrščamo med fikcijske signale.

6.9.6 Sklepne misli

Gre za edini roman, ki ga je Marija Kmet izdala v knjižni obliki. Roman V metežu

je v primerjavi z novelo Brez tal manj avtobiografski in v njem zasledimo več

fikcije, kar se kaže ob analizi literarnega dela.

Ko iščemo avtobiografske prvine in jih skušamo dokazovati ob pripovedovalki, ki

naj bi bila prvoosebna, ob literarnih osebah, ki morajo imeti zunajliterarne

nanosnike, ugotovimo, da je v romanu V metežu v ospredju fikcija in je

orientacijske signale resničnosti težje najti, tudi če so v delu prisotni.

Roman V metežu se jasno loči od novele Brez tal, saj je v noveli pripovedovalka

prvoosebna in imamo kar nekaj oseb z zunajliterarno referenco.

Izjemi sta literarna prostora v romanu, kjer je očitno, da sta prostora, ki se v delu

pojavita, Trst in Maribor, povezana s konkretnima življenjskima prostoroma, v

katerih je Kmetova živela.

- 59 -

6.10 Kratka proza

Najobsežnejši del literature pri Mariji Kmet predstavlja kratka proza. Črtice je

objavljala v različnih literarnih revijah in časopisih. Njena besedila najdemo v

Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu, Slovenski ženi, Slovanu, Domačem

prijatelju.

Z objavljanjem svojih prvih del je začela leta 1911, ko je v Domačem prijatelju

izšla črtica z naslovom Brez solnca. Sledilo je kar precej črtic, ki so bile

objavljene po različnih literarnih revijah. Najbolj ustvarjalna je bila med leti 1919

in 1921, ko je izšlo po različnih literarnih revijah okoli 15 krajših besedil; največ

v Ljubljanskem zvonu. Literarni prispevek, ki ga je avtorica namenila bralcem v

obliki kratke proze, se je začel manjšati po letu 1925, dokončno pa prenehal v

drugi polovici tridesetih let.

Marija Kmet je del svojih črtic uvrstila v dve zbirki kratke proze. Prva ima naslov

Bilke in je izšla leta 1920. Gre za zbirko kratke proze, ki je nastala v času, ko je na

pisateljico vplivala umetnost Ivana Cankarja. Predvsem jo je prevzel motiv Lepe

Vide in njenega neuslišanega hrepenenja.

Kako blizu je bil Mariji Kmet Cankarjev pesniški jezik, najbolj razkriva črtica

Hrepenenja o treh alegorijah hrepenenja (po ljubezni, po zlatu, po sreči), ki se

prerekajo, katera je za ljudi najpomembnejša (Mihurko-Poniž 2004: 83).

»Glejte, prerekate se brez potrebe. Ne eno, ne drugo hrepenenje ni edino za

človeštvo, vsa tri hrepenenja so zanj, kakor smo me za morje. In kakor morje je

človeštvo, treba mu je vseh treh hrepenenj, in duša plava v hrepenenju po zlatu in

hrepenenju po ljubezni in po hrepenenju po sreči in ni mirna nikdar« (Kmet

1912c: 155).

V prvi zbirki kratke proze z naslovom Bilke najdemo naslednja besedila: Bilke,

Pismo, Božja pot, Ljubezen, Interieur, Srečanje, Obisk, Spomladi, Pogovor, Lina,

Torče Skočir, Konec učitelja Možeta.

V to zbirko je uvrstila svoja prva boljša dela.

- 60 -

Druga zbirka ima naslov Večerna pisma in je izšla leta 1926. V tej zbirki najdemo

pisateljičina zrelejša besedila. Besedila iz te zbirke so: Preludij, Iz noči, Večerna I,

Arabeska, Meditacija I, Večerna II, Meditacija II, Zima, Bosna, Pismo,

Intermezzo, Zamah, Ema, Karikature, Elegija.

Kritike od izidu njenih dveh zbirk kratke proze so bile različne. Poniževa piše:

»Zanimiv je odnos kritikov Ljubljanskega zvona, saj so njihove recenzije

pisateljičinemu delu na začetku, ko je objavljala v tej reviji, zelo naklonjene. Ob

prvi zbirki kratke proze z naslovom Bilke je Vladimir Levstik pisal o črticah kot o

»pravcatih biserih«, ki bi jih lahko primerjali z miniaturami avstrijskega pisatelja

Petra Altenberga« (Mihurko-Poniž 2004: 75).

»Nasprotno pa je Pavel Karlin imenoval črtice v zbirki Večerna pisma, izdani leta

1926, ko pisateljica ni več objavljala v Ljubljanskem zvonu, »slovstvene

drobnarije« (Mihurko-Poniž 2004: 75).

Avtobiografske prvine je mogoče iskati tudi v kratki prozi Marije Kmet. Podobno

kot v noveli in romanu tudi v kratki prozi avtobiografske prvine ugotavljamo ob

literarnih osebah, pripovedovalcu, literarnih prostorih itd.

V nekatere črtice je vnašala posamezna doživetja iz svojega psihofizičnega

življenja. Pri črticah gre za drobce iz njenega življenja, ki jih je vpletla v tuje

zgodbe in s tem skrila sebe.

V ospredje svojih črtic je Marija Kmet postavila ženske protagonistke v vlogi

mater, zakonskih žena, ljubic in učiteljic. Vsem je skupno, da niso zadovoljne z

življenjem, ki ga živijo, in hrepenijo po čem boljšem, največkrat nedosegljivem.

V svoji kratki prozi pisateljica ni bila občutljiva le za vtise, ki jih je sprejemala iz

okolja, v katerem je živela, ampak je njena literatura močno zaznamovana z

retoričnimi figurami in slogovnimi postopki, kakršne odkrivamo tudi pri drugih

pisateljih tistega časa. Med retoričnimi sredstvi opazimo veliko personifikacij,

komparacij in poetičnih besednih zvez, ki se še posebno pogosto pojavljajo v

- 61 -

modernističnih črticah: Intrermezzo in Meditacija I (Mihurko-Poniž 2004: 84).

Primera:

»Lilasta luč je zamišljena sama vase. Slike na stenah govorijo, a v motnih sencah

ni besed. Zdaj pa zdaj zavzdihne pohištvo. V modri dremavici gleda mrak skozi

okno« (Kmet 1926: 21).

»V polmraku trepeče lučka kakor rdeča roža, drhteča v vetru. Iz polmraka v

polmrak plahutajo misli in se naslanjajo s krili ob lučko« (Kmet 1926: 11).

Kmetova je bila razgledana po literarnih tokovih tistega časa, saj je v svoje črtice

vnašala tudi simbolizem in dekadenco. To zasledimo v črtici Senca:

»Mrtvaško steklene niti so polzele v človeško dušo in so jo stiskale tako zelo, da se

je črna senca velike plašne misli zgromadena vrgla čez vsega človeka. Koščene

melodije so bilo to, melodije steklenih mren, ki so predle iz glasov in razpredale

dalje in dalje − širše in širše …« (Kmet 1912−14d: 180).

V nekaterih svojih črticah se je približevala tudi ekspresionizmu, in to potrjuje, da

niso bili samo moški pisatelji razgledani po ekspresionistični literaturi, ampak so

se ji približevale tudi pisateljice. Taka črtica je Simfonija.

Ob razpadu in odsotnosti vrednot, ki ju pisateljica tematizira v mnogih črticah, se

kot protiutež pojavljajo črtice z apokaliptično vizijo novega človeka. Te črtice

poudarjajo avtoričino bližino ekspresionizmu (Človek, Bolest pomladi) (Mihurko-

Poniž 2004: 79).

Primer ekspresionistične črtice:

»Vzel je nov bič, še hujši in je mahal in ni odnehal −

Vero je imel v človeka −

Človek, kje si?« (Kmet 1912b: 141).

- 62 -

6.10.1 Prvoosebna in tretjeosebna pripovedovalka

Za preučitev avtobiografskih prvin sem uporabila dve zbirki kratke proze Marije

Kmet; Bilke in Večerna pisma. V kolikor mi bo prišla prav katera izmed črtic, ki

ni bila objavljena v omenjenih zbirkah, bom navedla, kje in kdaj je bila

objavljena.

Pripovedovalka v črticah je včasih prvoosebna, drugič tretjeosebna. Prevladujejo

črtice s tretjeosebno pripovedovalko.

Prvoosebne črtice z zunajliterarno referenco so naslednje:

• Večerna I

Pripovedovalka je nezadovoljna s svojim življenjem, hrepeni po ljubljeni osebi in

se giblje v bližini smrti. Smrti si celo želi. To počutje in misel na samomor lahko

povežemo z avtorico črtice, saj je Kmetova večkrat želela umreti in končati

življenje:

»Zdaj umiram. Človek ne ve, kdaj mu je umreti, pravijo; jaz pa vem, da sem že

zdavnaj mrtva« (Kmet 1926: 9).

• Zima

Pripovedovalka pripoveduje o svojem težkem življenju, ki ga je zaznamoval

nenehen boj za preživetje družine, otrok. Ko je ostarela, se ji zdi, da je povsod

odveč in da obremenjuje svoje otroke. Spominja na mamo Marije Kmet, ki je

morala sama h kruhu spraviti veliko otrok. Starost je preživljala v različnih krajih,

a nikjer se ni našla, čakala je le še konca:

»Radost matere − otroci, kako brž se je zavila v trpljenje. Kako se prepregla čez

in čez s solzami prečutih, neskončnih noči, s skrbmi bodečimi, z dnevi

težkega dela« (Kmet 1926 16).

- 63 -

• Lina

Prvoosebna pripovedovalka piše pisma fantu. Je učiteljica in ni zadovoljna s

svojim življenjem in poklicem. Želi v svet, po oklevanjih se res odloči in odide v

Pariz. Marija Kmet je bila učiteljica, ki je zase želela nekaj več kot zgolj

poučevanje otrok. V tej črtici najdemo nekaj avtobiografskih črt:

»Tu nimam nikogar, s katerim bi mogla govoriti odkrito. In šola! Časih čutim,

kako bom pustila vse moči tam. In čemu? Da naučim nekaj otrok čitanja! Kadar

črkujemo, mi šumi po glavi − in človek bi klel« (Kmet 1920: 48).

V črtici Lina je avtobiografska prvina, ki nas spominja na pisateljico Kmetovo,

tudi misel na samomor:

»In le ena želja: da bi trčil vlak, da bi se podrl strop, ali da bi se me kdo usmilil z

nožem pištolo, kolom − vseeno, le da bi bil konec. Smrt je kakor mati: pogladi po

laseh in poljubi na čelo. Nič kričanja, nikake groze« (Kmet 1920: 50).

Avtobiografske prvine najdemo tudi v črticah s tretjeosebno pripovedovalko.

Tretjeosebno pripovedovalko, ki ima delno zunajliterarno referenco v avtorici

oziroma v njenem življenju, najdemo v naslednjih črticah:

• Torče Skočir

Pripovedovalka pripoveduje o fantu, ki ni bil za nobeno rabo. Materi, ki je morala

sama skrbeti za devet otrok, je nenehno povzročal preglavice. Vidimo referenco v

Marijini materi, ki je po moževi smrti ostala sama z otroki in se preselila v

Maribor, in v bratu, ki ni bil ne za šolo, ne za službo:

»Največ skrbi je delal Skočirki Torče. Petnajst let je bil star, šola je bila muka

zanj in Skočirka se je tolažila, da bo ostal vsaj pri rokodelstvu« (Kmet 1920: 60).

• Konec učitelja Možeta

- 64 -

Pripovedovalka piše o svojem očetu, učitelju iz Temenice, ki se je poročil s

hčerko najbogatejšega kmeta v vasi in si ustvaril številno družino. Vendar je

usoda hotela, da je zbolel za jetiko, nekaj let bolehal, nato pa umrl ter zapustil

ženo in otroke same. Podobna usoda je doletela Marijo Kmet, njen oče je bil

učitelj, ki je umrl in zapustil številno družino nepreskrbljeno:

»Časih ga je skrbelo, kaj bo z otroki. Devet jih je bilo, in še nobeden ni jedel

svojega kruha. Kako bo, kaj bo?« (Kmet 1920 82).

6.10.2 Literarne osebe

V kratki prozi imamo kar nekaj oseb z zunajliterarno referenco v pisateljici.

• V prvo skupino spada lik učiteljice, ki se pogosto pojavlja v kratki prozi in

literaturi Kmetove. Z omenjenim likom je Kmetova želela opozoriti na

intelektualke, saj je bil na začetku 20. stoletja to skoraj edini poklic, s

katerim so si izobraženke služile denar. In mednje je sodila tudi avtorica

sama, zato lahko v vsakem liku učiteljice iščemo avtobiografske prvine.

Poraja se vprašanje, zakaj je avtorica tolikokrat omenjala poklic, ki ji ni bil

pri srcu. Lahko, da je hotela opisati usodo žensk, ki so želele iz sebe v

življenju nekaj narediti, pa so pristale v sistemu, ki jih je omejeval, in so

namesto da bi duhovno rasle, zgolj nazadovale. Učiteljski poklic ni opisan

kot intelektualno delo, ob katerem bi ženske uživale in si lahko še kaj

privoščile. Nasprotno se njene učiteljice pogosto srečujejo z revščino in

nezadovoljstvom. Vse te tegobe je pisateljica doživljala tudi sama.

Črtice, ki pripovedujejo o nezadovoljstvu in težkem položaju učiteljic, so

naslednje: Lina, Brez solnca, Spomladi, Hana, Smola.

Črtica O počitnicah na Dolenjskem je težave, ki so jih doživljale učiteljice,

podkrepila še z revščino, ki jo je prinesla prva svetovna vojna.

Tudi avtorica se je s posledicami prve svetovne vojne soočila in neizmerno

trpela ob njih. Pa ne samo zaradi hudega pomanjkanja, ampak jo je kot

zapriseženo narodnjakinjo zelo prizadela izguba Trsta.

- 65 -

Osem učiteljic4 se je odločilo, da bodo na sestanku direktorici razložile svojo

neznosno situacijo in bodo zahtevale, da se stanje izboljša, kajti otrok je bilo po

razredih preveč, plače prenizke, razredi neogrevani in mrzli.

Ko je prišla direktorica, si nobena ni upala uveljavljati svojih zahtev, saj je ta

zatrla vsako njihovo zahtevo, še preden so jo dodobra izrekle.

Tak odnos kaže na totalitarni režim, ki ga je Kmetova dobro poznala, saj je v

tistem času, ko je poučevala, izkusila vse težave, s katerimi so se srečevale

učiteljice v njeni enodejanki.

Osebi, ki ju srečamo v kratki prozi Marije Kmet in imata zunajliterarno referenco

v avtoričinem življenju, sta lika očeta in matere.

• Lik očeta srečamo v črtici Konec Učitelja Možeta. Opisano je življenje

mladega učitelja, polnega idealov in vedrih misli, ki so se mu popolnoma

razbile v skrbi za številno družino, ustvarjeno po poroki.

Opisi učitelja v črtici imajo gotovo zunajliterarno referenco v avtoričinem

očetu.

»In kot mlad učitelj s Temenice je hotel delati za ljudstvo, rešiti ga, dvigniti, da

bodo šli vsi s krepkimi koraki in žilavo voljo na pot med svet, da bodo to ljudje,

kakršnih ni več na svetu. Tako je bil sklepal in sanjal o zlatih gradovih, o velikem

delu in visokem cilju. Pa je bilo prav vse navadno, vse prav vsakdanje življenje

vaškega učitelja« (Kmet 1920: 83).

• V številnih svojih delih je Kmetova prikazala ženske v vlogi mater. Sama

ni imela otrok, večkrat pa je upodobila usodo svoje matere, ki ji

materinstvo ni prinašalo le veselja, ampak tudi trpljenje, poniževanje in

odrekanje. To trpljenje je Marija videla in ga opisovala.

————————

4Usodo učiteljic je Marija Kmet tematizirala tudi v enodejanki Karikature, ki je izšla v

Ljubljanskem zvonu 1921.

- 66 -

V črtici Torče Skočir je ubesedena mati, ki se razdaja za svoje otroke, še

posebno se žrtvuje za svojega sina, ki pa ji dobrote ne vrača, ampak ji

povzroča velike skrbi:

»Skočirka, Torčetova mati, je veliko prestala na svetu. Njen mož, učitelj s Krtine,

je rad pijančeval, rad je bil dobre volje, zapravljal je denar, tisto borno plačico, a

devet otrok je hotelo jesti« (Kmet 1920: 59).

Pri Kmetovi se mati sooča tudi z osamljenostjo. Ko otroci odrastejo, ostane sama

in osamljena. Zdi se ji, da je v napoto svojim otrokom. Črtice s to tematiko so

Večerna II, Zima pa tudi Torče Skočir.

• Tudi v svoji kratki prozi je podobno kot v noveli in romanu izoblikovala

lik nadčloveka, ki se dvigne nad vsakdanje ljudi in jih zaničuje. Ta

posameznik se je sposoben dvigniti nad množico povprečnežev. Tudi

Kmetova je bila prepričana, da je več kot drugi ljudje. Tako je v črtici

hotela poudariti, da je materialno bogastvo tisto, k čemur stremijo ljudje,

ki niso sposobni globljega razmišljanja:

»Kaj je družba? − Le malo jih je, s katerimi utegnete živeti. Ali še niste videli, da

je tako strašno malo ljudi za besede? Da je človek osamljen, kakor hitro pogleda

za centimeter dalje od drugega, kakor hitro se nasmehne v drugem trenutku od

ostalih« (Kmet 1920: 44).

Takšne like nadčloveka in cinika najdemo še v črtici Simfonija in v črtici Kaj je

prav in kaj ni prav.

• Številne literarne junakinje pri Mariji Kmet je zaznamovalo hrepenenje po

ljubezni, prijatelju, partnerju, ki bi jih razumel in jim vračal čustva. Najbrž

ima marsikatera literarna oseba zunajliterarni nanosnik v avtorici sami, saj

se ni Kmetova nikoli poročila ali si ustvarila družine.

- 67 -

Njene literarne osebe o ljubezni le sanjajo ali pa so v ljubezni razočarane

podobno kot pisateljica. Ženske, ki hrepenijo po ljubezni, je prikazala v

črticah Božja pot, Ljubezen, O Veliki noči, Obisk, Interieur itd.

»In potem odpiram pismo. Izpočetka počasi, vidiš takole; potem pa hitro odtrgam

zadnjo zapreko, takole − in … Zdaj tiho«

»Olga gleda Pavline begajoče oči in stisnjene ustnice. Pa mahoma pogleda

pozorneje. Lahna rdečica dahne v Pavlina lica, ustnice zadrhtijo v ponavljanju

besed iz pisma, in oči pogledajo bistreje. Potem omahne roka s pismom in grenko

se pretegnejo ustnice« (Kmet 1920: 13−14).

Literarne osebe, ki so v pripovedni prozi Marije Kmet pojmovane kot možni

dvojniki, variante resničnih oseb, se ponavljajo. Nenehno se pojavlja lik učiteljice,

očeta, ki je prezgodaj umrl, matere, ki je trpela v življenju. Pogosti so tudi ženski

liki, hrepeneči po ljubezni in sreči. Pojavlja se lik nadčloveka, ki ga je

izoblikovala avtorica, saj je verjela, da obstajajo večvredni posamezniki, ki so se

sposobni dvigniti nad množico, in mednje se je prištevala tudi sama.

Vsem ženskim likom v literaturi Marije Kmet je skupno, da hrepenijo po

nedosegljivih stvareh.

Helena v noveli hrepeni po ljubezni in varnosti, Tina v romanu po denarju in

materialnih dobrinah, junakinje v črticah po drugi službi, prijateljstvu, miru,

ljubezni, otroku.

Nadčlovek, ki se pojavlja v njeni literaturi, je v noveli drugačen kot v romanu. Zdi

se, da gre v noveli Brez tal le deloma za nadčloveka, ko žensko zavrže, kadar se

njemu zahoče. V romanu V metežu pa je lik nadčloveka popolnoma izoblikovan,

saj poleg tega, da se igra z ženskami, tudi zasmehuje ljudi, se iz njih norčuje in

nima nobenih vrednot. Sam sebe ima za Boga.

- 68 -

6.10.3 Literarni prostori

Tudi v kratki prozi imamo realne prostore, v katerih je Marija Kmet resnično

živela, in prostore, ki so proizvod, domišljija avtorice in niso povezani z njenimi

konkretnimi življenjskimi prostori. Take fiktivne prostore je uporabljala zgolj v

svojih literarnih besedilih.

Mesto Trst se pojavlja v mnogih delih Marije Kmet. Pojavi se kot dogajalni

prostor v romanu V metežu in del novele Helena se dogaja v njem. Tudi v kratki

prozi najdemo opise Trsta.

Marija Kmet je Trstu posvetila črtico Pismo, ko ga je morala prisilno zapustiti.

Črtica je izšla leta 1920. Mesto je personificirano, pisateljica ga nagovarja kot

starega prijatelja.

• Trst lahko štejemo kot avtobiografsko prvino, saj ga je Kmetova res

morala zapustiti, ker se je znašla na črni listi (zaradi vnetega predavanja in

povzdigovanja slovenskega slovstva) in je morala na hitro pobegniti. V

črtici Pismo Trst nagovarja takole:

»Kako blizu si mi, Trst, in vendar − tako daleč. Še vem: najhujša je bila misel, da

bi morala iz Trsta. Ni bilo hujših sanj v nočeh, ne bridkejše misli na večere, kakor

je bila misel, da ne bi bila več v Trstu. Z dušo in telesom sem bila privezana,

prižeta na vse to mesto, na vse one drobne, drobne dušice, ki smo bili z njim dan

za dnem« (Kmet 1926: 20).

Opise Trsta sem našla v noveli Brez tal, romanu V metežu in tudi v kratki prozi.

Ti opisi se med seboj razlikujejo. V črtici Pismo, ki je nastala leta 1920, je Trst

predstavljen čisto drugače kot v noveli Brez tal, ki je nastala istega leta. V noveli

Trst opisuje. Gre za opise, polne metafor, okrasnih pridevkov, stopnjevanj. V

črtici Pismo pa mesto poosebi in ga nagovarja. Ne opisuje več njegovih lepot,

ampak bolečino, ki jo ona doživlja ob tem, ko mora mesto zapustiti.

- 69 -

Trst je opisan tudi v romanu V metežu, ki je začel izhajali leta 1923, ko je avtorica

Trst že zapustila. Tu se mesta spominja in tukaj najdemo najlepše

impresionistične opise obmorske metropole.

Trst se pojavi tudi v črticah Obisk in Pogovor.

V črtici Pogovor je dogajanje postavljeno v mesto Trst, natančneje v kavarno.

Kavarne v Trstu je avtorica dobro poznala, saj je zahajala vanje.

• V kratki prozi se pojavi tudi mesto, kjer je avtorica Kmetova nekaj časa

živela z mamo in brati ter sestrami. Maribor zasledimo v črtici Torče

Skočir.

»Morali so s Krtine, in ker je imela Skočirka brata v mestu in jo je ta vabil k sebi,

je odšla z vsemi otroki tja, v mislih, da ji bo brat v pomoč in podporo« (Kmet

1920: 59).

• Kraj, ki je še omenjen v eni izmed črtic in je povezan z otroštvom Marije

Kmet, je Temenica, saj je avtorica tam živela do očetove smrti. V črtici

Konec učitelja Možeta beremo naslednje:

»Leto za tem je postala njegova žena, žena učitelja Možeta s Temenice« (Kmet

1920: 83).

6.10.4 Fikcijski signali

V kratki prozi imamo prav tako fikcijske signale (kot v noveli in romanu), ki

ločijo fikcijo od resničnosti. Glede na to, da smo orientacijske signale resničnosti

že poskušali odbrati od nefikcije, je potrebo omeniti, da so ostale literarne osebe,

kraji ali prostori proizvod avtorice.

- 70 -

7 UGOTOVITVE Marija Kmet je pisala kratko prozo, drame, novele, pesmi v prozi, poskusila se je

tudi v romanopisju. Glede na njen opus, ki je vse prej kot majhen, bi bilo

pričakovati, da je poznano ime v slovenski literaturi, vendar na žalost ni tako.

Zanimivo je, da je začela literarno ustvarjati okoli leta 1911 (črtica Brez solnca),

veliko objavljala po različnih literarnih revijah (Ljubljanski zvon, Slovenski

narod, Slovenska žena, Slovan), nato proti koncu tridesetih let prenehala pisati

literaturo in se posvetila prevajanju iz ruščine in nemščine. Delni razlog za njen

molk so gotovo negativne kritike, ki jih je bila deležna kot mlada pisateljica.

Kritiki in literarni zgodovinarji (Lino Legiša, France Koblar) so njeno literaturo

največkrat površno in prehitro ocenili in niso hoteli videti, da je bila razgledana po

tuji literaturi in je k nam prenašala aktualne literarne tokove iz drugih evropskih

držav. Zaradi takšnih ocen je mnogo žensk, ki so pisale literaturo, ostalo v ozadju.

Kmetova je bila intelektualka. Živela je drugačno življenje od povprečnih žensk

tistega časa, saj se ni nikoli poročila in ni imela otrok. Zase je celo življenje

skrbela sama in bila finančno neodvisna.

Po poklicu je bila učiteljica, saj česa drugega kot ženska, ki si želi izobrazbe in ni

finančno preskrbljena, ni mogla početi. Ogromno je brala in občudovala znane

avtorje in mislece. Od mladosti ji je bil zgled Ivan Cankar, posebno je oboževala

njegovo Lepo Vido in motiv večnega hrepenenja, ki ga je večkrat uporabila v

svoji prozi. Najlepše je ta motiv ubesedila v črtici Hrepenenja, kjer se prepirajo tri

alegorije hrepenenja.

V svojo literaturo je Marija Kmet vnašala avtobiografske prvine, drobne

dogodke, iz lastnega življenja. Vzrokov, zakaj je v literaturo vnašala drobce iz

svojega življenja, je več.

Eden od možnih razlogov za tovrstno pisanje je kriza identitete.

Mogoče je imelo pisanje proze z avtobiografskimi prvinami zanjo terapevtsko

funkcijo in ji je pomagalo preboleti določene stiske, s katerimi se sama ni znala

spopasti. Lahko da je želela ohraniti spomin nase, saj ni imela otrok, ki bi se je

spominjali, in je delček sebe »dala« v literaturo, ki jo je pisala dobrih dvajset let.

- 71 -

Avtobiografsko pisanje je odločilna, glavna prvina njene literature. Marsikatera

prvina se ujema in je primerljiva z njenim življenjem.

Svoje življenje je opisala v literarni avtobiografiji Moja pota, ki jo je izdala leta

1933, ko je bil večji delež njene pripovedne proze že napisan in objavljen po

različnih literarnih revijah. Kmetova se v Mojih potih spominja svojega življenja.

Pripovedovalka je v avtobiografiji prvoosebna in avtorska, besedilo pa

obravnavano kot nefikcijski tekst. Njena literarna avtobiografija se od pripovedne

proze, ki vsebuje avtobiografske prvine, loči zaradi avtobiografskega pakta, ki

potrjuje identiteto avtorja, pripovedovalca in protagonista. Dogodki si v Mojih

potih sledijo po kronološkem zaporedju. Ne gre za avtobiografijo v pravem

pomenu besede, ker zasledimo umetniške literarne postopke.

Pri literarni avtobiografiji bi avtorica lahko svojo življenjsko zgodbo osvetlila z

različnih zornih kotov in izpostavila različne dogodke.

Zaradi možnih različnih ubeseditev in variant življenjske zgodbe Marije Kmet v

besedilu, kljub temu da je definirano kot nefikcijsko, najdemo posamezne

fikcijske signale. Tovrstni signali v Mojih potih so sklicevanje na druga literarna

besedila, notranji monolog, nereferenčne literarne osebe, avtotematskost itd.

Pri literarni avtobiografiji je lahko kakšen pomemben dogodek izpuščen ali

vrednoten nerealno. Vedno obstaja možnost, da je prisotno nezanesljivo

pripovedovanje.

Ko beremo avtobiografijo Marije Kmet, lahko testiramo resničnost s splošnimi

orientacijskimi signali, ki jih avtorica izpostavlja kot splošna biografska,

nefikcijska dejstva. To so osebe, kraji oz. prostori, različni dogodki. Vse to

preverjamo v verodostojni biografiji Marije Kmet, ki se nahaja v različnih

priročnikih. Tudi v svoji pripovedni prozi je pisateljica večkrat tematizirala in

ubesedovala avtobiografske prvine, ki so pogoste v noveli Helena, drami

Karikature, romanu V metežu in kratki prozi (črtice).

Avtobiografske prvine v literaturi sem opazovala ob pripovedovalcu, literarnih

osebah in prostorih.

- 72 -

Novela Brez tal je primer prvoosebne avtorske proze. Glavna literarna oseba

Helena ima referenco v pisateljici Kmetovi.

Vzroke, zakaj se avtorica ni popolnoma identificirala s pripovedovalko, je mogoče

iskati v osebnem življenju Marije Kmet. Najbrž je imela kake zavore in

predsodke, ki jih ni mogla premostiti in o njih pisati, zato se je odmikala v fikcijo.

Delna identifikacija med literarnim likom in avtorico novele se potrjuje z

izjavami, ki se ujemajo z življenjem Kmetove, kajti avtorica je bila kot Helena po

poklicu učiteljica, ki ji je v mladosti umrl oče in je morala nekaj časa živeti pri teti

in stricu, nato pa se vrniti k materi, kjer se je vsa družina spopadala s hudim

pomanjkanjem.

Ti podatki so preverljivi v biografiji Kmetove. Lik Helene ima na začetku novele

zunajliterarno referenco v avtorici, v nadaljevanju stopi v ospredje fikcija, saj se

učiteljica Helena poroči in si pozneje najde celo ljubimca. Kmetova v

avtobiografiji o svojem ljubezenskem življenju ni zapustila nobenega podatka.

Prvoosebno pripovedovalko z zunajliterarno referenco v Mariji Kmet najdemo še

v kratki prozi. Črtice s prvoosebno pripovedovalko so Večerna I, Lina in Zima.

V črtici Večerna I je pripovedovalka nezadovoljna s svojim življenjem in hrepeni

po smrti. To lahko povezujemo z avtorico, ki si je trikrat skušala vzeti življenje in

je bila v življenju skrajno nezadovoljna in melanholična.

V črtici Lina nastopi lik učiteljice. S svojim poklicem je nezadovoljna, kar daje

jasno asociacijo na pisateljico Kmetovo, ki svojega učiteljskega poklica ni

opravljala rada. Pa ne zato, ker ne bi marala otrok, ampak ker se ji je delo zdelo

premalo samostojno in ustvarjalno.

V črtici Zima je prvoosebna pripovedovalka v vlogi matere, ki se je nenehno

borila za preživetje svoje družine, na koncu je ostala sama z občutkom, da je vsem

v napoto. Vidna je zunajliterarna referenca v pisateljičini materi, saj ta ni mogla

obdržati skupaj številne družine. Njeni otroci so odšli vsak svojo pot.

V literaturi Marije Kmet najdemo tudi besedila s tretjeosebno pripovedovalko.

Tukaj je vzpostavljena večja distanca med avtorico in pripovedovalko. Če

primerjamo novelo Helena in roman V metežu, ugotovimo, da je v romanu precej

- 73 -

manj avtobiografskih prvin, na kar opozarja tudi tretjeosebna pripovedovalka.

Glavna oseba romana Tina nima zunajliterarne reference v sami avtorici, tako kot

jo ima Helena iz novele. Zakaj se je v tem romanu skrila, ni povsem jasno.

Orientacijske signale resničnosti je v romanu težko najti, saj je v ospredje

postavljena fikcija. Sicer ne moremo trditi, da je roman brez avtobiografskih

elementov, vendar se moramo zavedati, da jih je avtorica preoblikovala tako, da

jih težko prepoznamo.

Tretjeosebni črtici z izrazitimi avtobiografskimi drobci sta Konec učitelja Možeta

in Torče Skočir. V prvi črtici pripovedovalka razlaga, kakšno je bilo življenje

njenega očeta, kaj je počel v življenju in da je prekmalu umrl. Vse to nas

spominja na življenje očeta Marije Kmet.

V drugi črtici je opisano trpljenje matere, ki je po smrti moža ostala sama z veliko

otroki, za katere je morala skrbeti. Ta lik spominja na pisateljičino mater.

Avtobiografske prvine v literaturi Marije Kmet sem opazovala tudi ob literarnih

prostorih. V svoji literaturi je največkrat upodobila mesto Trst, v katerem je živela

od leta 1910 do 1920. Nazorne in slikovite opise Trsta najdemo v noveli Brez tal,

romanu V metežu in nekaterih črticah. Opisi mesta se v posameznih literarnih

delih razlikujejo. Najlepši je impresionistični opis Trsta v romanu V metežu.

Pisateljičina navezanost na Trst se pokaže v črtici Pismo, ki jo je napisala leta

1920, ko je morala zapustiti Trst, ker je bila razglašena za sovražnico države. Tu

je mesto poosebljeno, z njim se pogovarja kot s prijateljem in čuti se bolečina ob

tem, ko pisateljica za vedno odhaja iz mesta.

Prostor, ki se pojavlja v literaturi Marije Kmet in je povezan s konkretnim

življenjskim prostorom avtorice, je Maribor. Pojavi se v romanu V metežu in

lahko ga štejemo za nefikcijski signal, ki ga je avtorica vzela iz svojega življenja.

Mesto Maribor omenja tudi v črtici Torče Skočir.

Avtobiografske prvine v literarnem opusu Marije Kmet sem poiskala tudi ob

literarnih osebah. Te osebe imajo zunajliterarno referenco v avtorici ali v kateri

osebi, povezani z avtorico in njenim življenjem. Takšnih oseb imamo kar nekaj.

- 74 -

Lik, ki se nenehno pojavlja in ima referenco v pisateljici, je učiteljica, kajti

pisateljica je leta 1910 zaključila učiteljišče v Ljubljani, se odpravila v Trst in tam

nekaj let učila v slovenski šoli. Učiteljski poklic v tistih časih ni bil cenjen in

dobro plačan. Tudi delovni pogoji, v katerih so učitelji delali, so bili slabi.

Razmere, v katerih so učiteljice poučevale, in težave, s katerimi so se srečevale, je

Kmetova nazorno opisala v drami Karikature. Tu skozi dialog učiteljic pokaže, v

kakšnih razmerah so opravljale svoje delo, kako so bile nezadovoljne in ne

nazadnje podrejene višjim oblastem.

Učiteljica se pojavi tudi v noveli Brez tal. Helena ni zadovoljna, da mora učiti v

hribih, ker si je želela pestro življenje nekje v velikem mestu. Pravi, da je

popolnoma brez življenja, kljub temu da je stara komaj dvajset let.

Tudi v romanu V metežu iz ozadja izvemo, da je bila Tina, preden se je poročila

in imela otroka, učiteljica, vendar razlaga, da ne bi nikoli več opravljala tega

poklica.

Zanimiv je odpor, ki ga čutijo vse učiteljice do poučevanja, in ta izhaja iz

avtorice. Zakaj Kmetova ni rada poučevala, ni znano. Mogoče se ji je zdelo, da je

lahko premalo ustvarjalna in samostojna ter da mora delati natančno tako, kot od

nje zahtevajo nadrejeni.

V kratki prozi so literarne osebe velikokrat učiteljice. Nastopajo v črticah z

naslovom Lina, Brez solnca, Spomladi, Hana, Smola idr.

Tudi v kratki prozi učiteljski poklic ni vrednoten pozitivno, ampak kot breme, ki

ubija intelektualke, poleg tega pa se morajo mlade učiteljice spopadati s

socialnimi težavami. Njihov obup sega včasih tako daleč, da se jim poraja misel,

da bi nekam pobegnile in se s tem rešile službe, ki jih je delala nesrečne. Včasih

mislijo tudi na samomor. Zopet je vidna referenca v pisateljici.

Znana modela, osebi, ki se pogosto pojavljata v literaturi Marije Kmet, sta njena

mati in oče. Kmetova je ostala brez očeta, ko je bila stara štiri leta, zato se je mati

težko prebijala skozi življenje z osmimi otroki. Ravno zaradi tega je Marija nekaj

let živela pri teti in stricu, ko pa je bila stara devet let, je morala oditi k mami v

Maribor.

- 75 -

Usodo svojega očeta, učitelja iz Temenice, je opisala v črtici Konec učitelja

Možeta. Pripovedovalka razlaga, da je bil njen oče učitelj in da je umrl za jetiko,

zapustil ženo in osem otrok. Očitna je zunajliterarna referenca v očetu avtorice.

Zunajliterarno referenco najdemo tudi v noveli Brez tal, kjer je Helena sirota brez

očeta in živi pri teti in stricu, ko pa obubožata, odide k materi v Maribor.

O svoji materi veliko piše v kratki prozi. Tematizira njeno trpljenje in boj za

lastno preživetje in preživetje otrok. Tak boj je opisan v črtici Torče Skočir, kjer

se mati žrtvuje za sina. Osamljenost matere v starosti, ko otroci odrastejo, opisuje

črtica z naslovom Zima.

Kmetova večkrat ubesedi tudi lik nadčloveka. Ta lik je oblikovala pod vplivom

Nietzscheja (1844−1900) in njegove filozofije. Nietzsche je namreč »voljo po

moči«, ki jo je darwinistično srečeval vsepovsod v naravi, prenesel tudi na odnose

med ljudmi in v etiki prevrednotil vse vrednote. Na eno stran je postavil za moralo

se zavzemajočo »čredo« povprečnežev in slabičev, na drugo njenega gospodarja,

močno osebnost, imoralnega »nadčloveka« (Joža Mahnič 1964: 8). Nadčloveka je

Kmetova prikazala v noveli Brez tal, romanu V metežu, v črticah Simfonija, Kar

je prav in kar ni prav ter Pogovor.

Osebe z zunajliterarno referenco se v literaturi Marije Kmet ves čas ponavljajo.

V noveli Brez tal, romanu V metežu in kratki prozi najdemo fikcijske signale. Ti

signali so: avtotematskost, avtocitatnost, literarne osebe brez zunajliterarnih

nanosnikov, notranji monolog, sižejska zgradba itd.

- 76 -

8 SKLEP

Po opravljeni analizi avtobiografskih prvin na podlagi pripovedovalca, literarnih

oseb, literarnih prostorov, fikcije in resničnosti v literaturi Marije Kmet lahko v

sklepnem delu zapišem naslednje ugotovitve.

Avtobiografske prvine so prisotne skoraj v celotnem opusu Marije Kmet. Največ

jih najdemo v kratki prozi, ki po obsegu predstavlja najštevilčnejši del literarnega

opusa. Drobce iz svojega psihofizičnega življenja je vpletla tudi v prvoosebno

novelo Brez tal in dramo Karikature. Najmanj avtobiografskih prvin je v romanu

V metežu.

Literarna avtobiografija Marije Kmet nam sicer pomaga razumeti določene

dogodke iz življenja avtorice, osvetljuje nam njeno otroštvo in mladostna leta,

razlaga o poklicnem delovanju v Trstu in pripoveduje o razočaranju, ki jo je

doletelo, ko je bil Trst za nas izgubljen, vendar nas pušča velikokrat tudi v

dvomih, ker so pomembna dejstva iz pisateljičinega življenja zgolj omenjena ali

celo izpuščena. Lahko da je bila Kmetova popolnoma drugačna oseba, kot se slika

sama v svoji literarni avtobiografiji.

Resnična škoda je, da je literatura Marije Kmet tako marginalno obdelana, saj je

bila pisateljica med obema vojnama pomembna ustvarjalka in nikakor ni prav, da

nima primernega mesta v slovenski literaturi.

Upam, da se bo to sčasoma popravilo, saj se v zadnjem času kar nekaj raziskovalk

zanima za Kmetovo.

Pričakujem, da bo novejši literarni zgodovini (predvsem ženskam) uspelo

natančno raziskati celoten opus Marije Kmet, ki je vse prej kot majhen. Tako bo

delno popravljena krivica, ki se je godila njej in še marsikateri ženski, ki ni imela

možnosti izraziti sebe in svojega mišljenja ter je bila že ob rojstvu zaznamovana,

ker je bila ženska.

- 77 -

9 VIRI IN LITERATURA VIRI

Kmet, Marija, 1911a: Brez solnca. Domači prijatelj. 42−47.

Kmet, Marija, 1912b: Človek. Slovan. 139−141.

Kmet, Marija, 1912d: Bolest pomladi. Slovan. 249−250.

Kmet, Marija, 1913b: Simfonija. Slovan. 54−56.

Kmet, Marija, 1912−1914c: Hana. Slovenska žena 1/8−10. 222−234.

Kmet, Marija, 1915b: Spomladi. Slovenski narod 47/140. 1−2.

Kmet, Marija, 1916b: Kaj je prav in kaj ni prav. Slovenski narod 48/189. 9.

Kmet, Marija, 1920: Bilke. Ljubljana: Zvezna tiskarna.

Kmet, Marija, 1921: Helena. Ljubljana: Zvezna tiskarna.

Kmet, Marija, 1925: V metežu. Ljubljana: Zvezna tiskarna in knjigarna.

Kmet, Marija, 1926: Večerna pisma. Ljubljana: Tiskovna zadruga.

Kmet, Marija, 1933: Moja pota. Groblje: Misijonske tiskarne.

LITERATURA Boršnik, Marja, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja. Boršnik, Marja, 1971: Marija Kmetova. Naša žena 21/3. 30−31. Bošnjak, Blanka, 2008: Avtobiografskost sodobne slovenske kratke proze. Jezik in slovstvo 53/3−4. 37−51. Čeh, Jožica, 2008: Med fikcijo in resničnostjo v avtobiografski prozi. Jezik in slovstvo 53/3−4. 23−35. Grdina, Igor, 1991: Avtobiografija pri Slovencih od začetkov do nastopa moderne. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

- 78 -

Grdina, Igor, 1994: Avtobiografska književnost pri Slovencih v dvajsetem stoletju. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Juvan, Marko, 2006: Literarna veda v rekonstrukciji: uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: Literatura. Kmecl, Matjaž, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba M&N. Koblar, France, 1928: Marija Kmet. Slovenski biografski leksikon. Ur. I. Cankar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. Kocijan, Gregor, 1999: Slovenska kratka pripovedna proza 1919–1941. Bibliografija. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Koron, Alenka, 2008: Avtobiografija in naratologija: sodobne pripovednoteoretske kategorije v raziskavah avtobiografskih pripovedi. Jezik in slovstvo 53/3−4. 7−21. Kos, Janko, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS. Leban, Andrej, 2008: Uvodnik. Jezik in slovstvo 53/3−4. 2−5. Legiša, Lino, 1969: Zgodovina slovenskega slovstva VI. V ekspresionizem in novi realizem. Ljubljana: Slovenska matica. Literatura. Ljubljana, 1987. (Leksikoni Cankarjeve založbe). Mahnič, Joža, 1964: Zgodovina slovenskega slovstva V. Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica. Mihurko-Poniž, Katja, 2004: Kratka pripovedna proza Marije Kmet. Slovenska kratka pripovedna proza. Obdobja 23. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Mihurko-Poniž, Katja, 2007: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: SAZU.

- 79 -

Pogačnik, Jože, in Zadravec, Franc, 1973: Zgodovina slovenskega slovstva. Maribor: Obzorja. Slovenska književnost. Ljubljana, 1982. (Leksikoni Cankarjeve založbe). Sturm-Schnabl, Katja, 2003: Ženska kot avtorica in lik v novejši slovenski književnosti. Jezik in slovstvo 43/3. 97−107. Šifrer, Jože, in Kos, Janko, 1987: Avtobiografija. Enciklopedija Slovenije 1 (A/ca). Ljubljana: Mladinska knjiga. 153. Vereš, Saša, 1983: Avtobiografija. Enciklopedija Jugoslavije 1 (A-Biz). Zagreb: Jugoslovanski leksikografski zavod. 373.