UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Sajda Slatinšek

Maribor, 2015

ii

ii

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

KOLONIZACIJA ZAHODNE AFRIKE

Graduation thesis

COLONISATION OF WEST AFRICA

Mentor: izr. prof. dr. Dragan Potočnik Kandidatka: Sajda Slatinšek

Maribor, 2015

ii

Lektor: Janez Pezelj

Prevajalec: Gaj Vidmar

ii

Zahvala

Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo prave sledi. - Tone Pavček

Za zaključek študija sem izbrala težjo, daljšo pot. Danes vem, da je bila

edina pravilna, saj mi je prinesla veliko spoznanj, osebnih uspehov in

priložnost spoznati čudovite ljudi, ki so še danes del mojega življenja.

Pri izdelavi diplomske naloge se zahvaljujem mentorju izr. prof. dr.

Draganu Potočniku za strokovno pomoč, predvsem pa za pristen človeški

odnos, poln podpore in razumevanja.

Hvala staršem, Majdi in Tinetu ter vsem tistim, ki ste me spremljali na moji

poti.

Predvsem hvala mojemu Urošu, ki mi vedno stoji ob strani, ne glede na

dolžino poti in ovire na njih. Skupaj z Lano in Karin ste vse kar sem si kdaj

želela. Vi ste moje vse.

ii

ii

Podpisana Sajda Slatinšek, rojena 04.10.1980, študentka Filozofske

fakultete Univerze v Mariboru, smer zgodovina - geografija, izjavljam, da

je diplomsko delo z naslovom Kolonizacija Zahodne Afrike pri mentorju

izr. prof. Draganu Potočniku, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni,

teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Sajda Slatinšek

FILOZOFSKA FAKULTETA Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija www.ff.um.si

http://www.ff.um.si/

ii

POVZETEK

Kolonizacija Zahodne Afrike je proces, katerega posledice še danes

narekujejo razvoj držav. V diplomski nalogi sem v kratkem povzetku

opisala razvoj Zahodne Afrike do časa kolonizacije. V osrednjem delu sem

se osredotočila na kolonizacijo in dekolonizacijo Zahodne Afrike s

poudarkom na posledicah procesa kolonizacije. V posebnem poglavju bom

prikazala razlike med britansko in francosko kolonizacijo ter posledice obeh

oblik za razvoj držav. V zaključku podajam informacije o trenutnem

političnem, gospodarskem in socialnem stanju držav Zahodne Afrike.

Ključne besede: Zahodna Afrika, Kolonizacija, Dekolonizacija.

ABSTRACT

Colonization of West Africa is a process of which the consequences are still

dictating the development of countries today. The thesis briefly reviews the

development of West Africa until the time of colonization and then focuses

on the colonization and subsequent decolonization, with an emphasis on the

consequences of the colonization process. A special chapter highlights the

differences between the British and the French colonization and the

consequences of both forms of colonization on the development of

countries. The conclusion brings the information on the present political,

economic and social status of West African countries.

Key words: West Africa, Colonization, Decolonization.

ii

KAZALO

1. UVOD .............................................................................................. 1

2. NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ...................................... 2

3. UPORABLJENA METODOLOGIJA ................................................. 3

4. RAZVOJ ZAHODNE AFRIKE DO PRVIH OSVAJANJ .................... 4

5. KOLONIZACIJA ZAHODNE AFRIKE ........................................... 14

5.1. Britanska kolonizacija Zahodne Afrike ........................................ 22

5.2. Francoska kolonizacija Zahodne Afrike ....................................... 36

6. PRIMERJAVA KOLONIZACIJE FRANCIJE IN VELIKE

BRITANIJE .......................................................................................... 46

7. DEKOLONIZACIJA IN OSAMOSVOJITEV DRŽAV ZAHODNE

AFRIKE ................................................................................................ 53

8. DEDIŠČINA KOLONIZACIJE ....................................................... 61

9. ZAHODNOAFRIŠKE DRŽAVE DANES ........................................ 68

10. ZAKLJUČEK ................................................................................. 74

11. VIRI IN LITERATURA .................................................................. 76

ii

KAZALO SLIK:

Slika 1: Kraljestvo Gana leta 1050 .......................................................... 6

Slika 2: Kraljestvo Mali .......................................................................... 9

Slika 3: Tri velika kraljestva predkolonialne Afrike ............................... 11

Slika 4: Trgovanje s sužnji v 18. stoletja ............................................... 22

Slika 5: Delitev Afrike .......................................................................... 30

Slika 6: Kolonije leta 1879 .................................................................... 39

Slika 7: Kolonije leta1930 ..................................................................... 39

Slika 8: Osamosvojitev držav po časovnici ............................................ 56

Slika 9: Sekou Toure in Charles de Gaulle............................................. 59

Slika 10: Nacionalne in etnične meje ..................................................... 66

1

1. UVOD

Do not look where you fell, but where you slipped (Afriški pregovor).

Proti koncu 19. stoletja je bila praktično celotna Afrika razdeljena med

kolonialne sile. Ustvarile so meje in odnose, ki so ostali do danes ter visijo

nad Zahodno Afriko kot črn oblak, ki jih ovira pri nadaljnjem razvoju.

Posledice kolonizacije in njenih vplivov, tudi po dekolonizaciji, še danes

čuti predvsem tamkajšnje prebivalstvo.

Zahodno Afriko sestavlja šestnajst držav (Benin, Burkino Faso,

Slonokoščena obala, Gambija, Gana, Gvineja, Gvinejo Bissau, Liberija,

Mali, Mavretanija, Niger, Nigerija, Senegal, Sierra Leon, Togo), obsega

5.091.980 km² površine, na kateri živi okoli 300 milijonov prebivalcev.

V nalogi se bom zaradi obširne teme osredotočila na nadvlado Velike

Britanije v Gambiji, Sierri Leone, Gani in Nigeriji, medtem ko se bom pri

francoski kolonizaciji osredotočila na ozemlje Senegala, Gvineje, Malija,

Burkine Faso, Slonokoščene obale in Nigra, ki so jih s skupno besedo

poimenovali Francoska zahodna Afrika.

Večina ljudi si predstavlja Afriko na podlagi stereotipov in pomanjkljivega

zgodovinskega znanja. S pomočjo medijev, ki dnevno poročajo samo o

negativnih stvareh (poplave, suše, državljanske vojne, revščina, nevarne

bolezni, ugrabitve, terorizem) je to razumevanje Afrike še bolj izkrivljeno.

Pomembno je, da v času, ko Afriko pestijo številne težave in nevšečnosti,

vemo, zakaj so takšne razmere nastale in kaj lahko storimo, da se izognejo

nadaljnjim tragedijam.

Pri pisanju sem sledila pregovoru »Ne glej svojih napak, ampak razloge,

zakaj so nastale« in v diplomskem delu prikazala tudi današnje razmere v

teh državah, ki jih je soustvarila tudi kolonizaci ja.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Beninhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Burkina_Fasohttp://sl.wikipedia.org/wiki/Gambijahttp://sl.wikipedia.org/wiki/Gvineja_Bissauhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Kamerunhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Liberijahttp://sl.wikipedia.org/wiki/Nigerhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Senegalhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Sierra_Leonehttp://sl.wikipedia.org/wiki/Togo

2

2. NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

Cilj diplomske naloge bo primerjava kolonizacije Zahodne Afrike in

pregled posledic ter njen vpliv na razvoj držav Zahodne Afrike. Naloga bo

temeljila na primerjalni analizi, s katero bodo prikazane razlike in

podobnosti kolonizacije, kot sta jo izvajali Francija in Velika Britanija ter

vpliv obeh kolonizacij na razvoj držav Zahodne Afrike in njenih

prebivalcev.

V diplomskem delu uvodoma povzamem zgodovino Zahodne Afrike do

prvih osvajanj. V osrednjem delu se osredotočam na britansko in francosko

kolonizacijo, njune podobnosti in razlike ter na dekolonizacijo držav

Zahodne Afrike. V zaključku bom povzela dediščino kolonizacije, ki je

vidna danes in ugotovila ali prebivalci posledice čutijo še danes.

V nalogi bom poskušala potrditi oziroma zavreči naslednji hipotezi:

– Razlike v kolonizaciji Velike Britanije in Francije so vidne tudi danes

– Dediščina kolonizacije je tako pozitivna kot negativna

3

3. UPORABLJENA METODOLOGIJA

Pri delu bom uporabila:

- deskriptivno metodo (proučevanje na ravni opisovanja dejstev, odnosov,

procesov brez vzročnega pojasnjevanja),

- komparativno metodo (proučevanje na ravni primerjanja dejstev, odnosov,

procesov, z namenom odkrivanja podobnosti in razlik),

- zgodovinsko metodo (proučevanje bližnje in daljne preteklosti na ravni

opisovanja in vzorčnega razlaganja).

4

4. RAZVOJ ZAHODNE AFRIKE DO PRVIH OSVAJANJ

Afrika je po površini drugi največji kontinent na svetu. Obsega 30,3

milijona kvadratnih kilometrov in je razdeljena na 54 samostojnih držav, v

katerih skupno živi okoli 870 milijonov prebivalcev. Zahodno Afriko

sestavlja šestnajst držav, obsega 5.091.980 km² površine, na kateri živi

okoli 300 milijonov prebivalcev.

Afriške države na zahodu celine se močno razlikujejo med seboj, tako po

velikosti ozemelj kot naravnih danosti, številu prebivalcev in gospodarski

moči. Afrika je bila, kot dokazujejo tudi arheološke najdbe, zibelka

človeštva. Razvoj je potekal skladno z naravnimi danostmi in procesi.

Afriške savane, kjer je dovolj lovne divjadi in kjer je vse leto toplo, so

zgodnjemu človeku nudile nadvse ugodno okolje, vsaj tam, kjer je imel

stalen vir vode, na primer na jezerskih in rečnih obrežjih. V Afriki delimo

prazgodovino na tri obdobja: prva kamena doba, druga kamena doba in

tretja kamena doba. V dolgih sto tisočletjih od najzgodnejših začetkov

razvoja človeka se je podnebje občutno spreminjalo. Afrike niso prizadele

velike ledene dobe. Obsežne ledene odeje pa so vseeno občutno vplivale na

tamkajšnje pogoje. Med zadnjo evropsko ledeno dobo, wurmsko

poledenitvijo med približno 70.000 in 10.000 leti pr. n. št., je bil zahodni

del hladnejši in bolj suh. V Zahodni Afriki se je zaradi ledene dobe zmanjšal

obseg vlažnih, gostih tropskih gozdov, ki so se razredčili in postali

ugodnejši za bivanje. Tako človek ni bil omejen samo na Savano. 2

1 Brinovec, S. (2000): Regionalna geografija sveta . Ljubljana: Založba Mladinska knjiga,

str. 43. 2 Fage, J. D. in Tordof ,W. (2001): Zgodovina Afrike. Ljubljana: Modrijan založba d.o.o.,

str. 10. (v nadaljevanju: Fage, J. D. and Tordof, W. Zgodovina Afrike.)

5

Ko so se ljudje stalno naselili, njihova tehnologija pa izboljšala, so se

njihove družbene skupnosti povečale in postale bolj kompleksne. Razvila

se je kulturna tradicija, ki jo arheologi imenujejo sangoanska (po značilnem

najdišču v zalivu Sango na Viktorijinem jezeru v Ugandi). Različice in

izpopolnitve sangoanske tradicije so široko prisotne na večjem delu

področja, ki ga danes označujemo za črno Afriko.3

Težko je zanesljivo sklepati o obsegu črnske poselitve pred nekako pet

tisočletji. Tip črnca, ki je poseljeval Zahodno Afriko, je bil očitno

prilagoditev na podnebne razmere v tem območju, na vročino in vlago. V

času od 8000 do 2000 let pr. n. št. se je s spremembo podnebnih razmer, ko

je proti koncu tega obdobja Sahara postala puščava ter s širjenjem kulturnih

inovacij, začel proces, ki ga imenujemo neolitska revolucija. Prinesla je

razvoj poljedelstva in iznajdbo kovinskih orodij in orožij. Najzgodnejše

velike civilizacije in poznejše sredozemske civilizacije, so segale v severno

in severovzhodno Afriko.

Arheologi so z odkritjem s kamnom zidanih vasi potrdili, da je na jugu

Mavretanije pred 1000 leti pr. n. št. živelo ljudstvo, ki se je razvijalo brez

vpliva iz drugih območij.4

Najstarejše kraljestvo, prvo učinkovito politično in vojaško združenje v

Zahodni Afriki, je bilo kraljestvo Gana, ki je obstajalo že vsaj v 8. stoletju.

Gana je prvo črnsko cesarstvo, o katerem imamo dovolj podatkov, predvsem

s strani arabskih poročevalcev. Ležala je na severu dveh nasprotujočih si

zavojev Senegala in Nigra. Deželo so pogosto imenovali Uagadugu (dežela

ovčjih čred). Podnebje sudanskega Sahela je bilo vlažno, kar je zelo ugodno

za vzrejo in tudi za poljedelstvo.5

3 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str.11 4 Munson P. J. (1980): Archaeology and the prehistoric origins of the Ghana empire .

The Journal of African History, str.457-466. 5 Ki-Zebro, J. (1977). Zgodovin Črne Afrike, Kranj: Založba Borec, str. 102. (Dalje: Ki-

Zebro J., Zgodovin Črne Afrike)

6

Na tem področju so se stikale sudanske in saharske trgovske poti. V 10.

stoletju se je cesarstvo raztezalo od Atlantika, ob zgornjem toku Nigra, do

Senegala. Gospodovali so nad številnimi drugimi kraljestvi kot so Tekrur,

Soso ter kneževinama Valata in Audagost. Oblast so imeli kralji, ki so si

sledili po ženski liniji. Gospodarstvo je bilo načrtno, kar je doprineslo k

pričanju o precejšnjem blagostanju. Večina prebivalstva se je ukvarjala s

poljedelstvom in živinorejo, najbolj pomembna je bila trgovina. Glavno

gansko trgovsko blago je bilo zlato.

Gana si je zaradi veličastnosti kraljestva po osamosvojitvi nadela ime Zlata

obala.

Slika 1: Kraljestvo Gana leta 1050

Vir: http://s.hswstatic.com/gif/willow/history-of-ghana0.gif, Pridobljeno 11.6.2015.

http://s.hswstatic.com/gif/willow/history-of-ghana0.gif

7

Manjše kraljestvo Tekrur je ležalo v dolini reke Senegal jugozahodno od

Gane. Al-Idrizi6 piše, da je bilo Tekrur kraljestvo, katerega vladar je bil

neodvisen in je imel sužnje in vojaške enote. Trgovina je bila zelo živahna.

Uvažali so volno, baker in bisere iz Maroka, izvažali so zlato in sužnje. Bolj

na vzhodu, blizu sotočja Senegala in Falemeja, je bilo kra ljestvo Sila. Obe

kraljestvi sta sprejeli islam, ki je vplival na temelje celotne družbe. Al -Bakri

pripoveduje o številnem prebivalstvu in moči, skoraj izenačeni z močjo

Gane.7 V 10. stoletju so na atlantski obali Mavretanije Berberi zelo medlo

podpirali islam. Po drugem prihodu je Ibn Jasin postal njihov duhovni vodja

in jih preimenoval v Almoravide. Postali so vojaško združenje, ki je zavzelo

ves Zahodni Sudan. Almoravidi so v nomadsko družbo Berberov 8 uvedli

revolucionarne novosti.

Z zatonom poljedelstva zaradi sprememb podnebja in trgovine so se

zmanjšali dohodki, na katere se je opirala ureditev ganskega kraljestva. Zato

je začelo propadati, kar so izkoristila posamezna ljudstva in kraljestva, ki

so se osamosvojila in želela prevzeti gansko dediščino ter nadzor nad

trgovskimi potmi do dragocenih zlatonosnih ležišč. Kraljevina Soso, ki so

jo ustanovili trgovci, Soninkejci, ki so ustanovili tudi Gano, je postala

naslednica Gane. Soninkejci so bili nasprotniki islama.

V 12. stoletju so ob trgovskih poteh med Nigrom in Čadom nastale hauške

mestne državice, ki so bile v neprestanih medsebojnih vojnah, zato niso

mogle zavzeti vplivnejšega položaja. V 13. stoletju je kralj Sundžata zavzel

gansko prestolnico ter tako utemeljil novi mandejski imperij Mali, ki je

segal od Atlantika na zahodu, do meja današnje severne Nigerije na vzhodu

in od južnosaharskih karavanskih središč, kot so bili Audagost, Valata ter

Tadmaka, do meja gvinejskega gozda na jugozahodu.9

6 Arabski geograf, kartograf, popotnik in botanik. Zbiral je opise Afrike, Azije in Evrope

na osnovi svojih potovanj.

7 Fage, J.D. (1975): The Cambridge History of Africa . Cambridge: Cambridge University

Press, str. 353. 8 Ki-Zebro J., Zgodovin Črne Afrike, str. 101.

8

9 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 78 in 79.

Zadnja raziskovanja dokazujejo, da so na območju današnjega Malija v času

3000 pr. n. št. živeli ljudje, ki so za izdelavo orodja uporabljali železo10.

Najbolj proslavljen malijski vladar je Mansa Musa, ki je nasledil Abu-Bakra

II. Bil je prvi muslimanski vladar, ki se je odpravil na romanje v Meko.

Njegova darežljivost je v Kairu dosegla, da je zlato izgubilo vrednost.

Zgradil je več veličastnih stavb, med njimi tudi mošejo v Timbuktuju ter

rezidenco v Maduguju. Mansa Musa predstavlja vrhunec Malija.11 Po smrti

Muse II. so se spletke za oblast večkrat končale z umori, kar je zelo oslabilo

cesarstvo. Oblast je vse bolj prehajala na Gao, ki si je priključil eno za drugo

vazalsko provinco na vzhodu.12 Ta imperij je bil ena izmed najdlje trajajočih

političnih tvorb pred kolonialno dobo. V 15. stoletju so po dolgotrajnih

bojih Songajci strli vojaško moč Malija in imperij se je skrčil na dolino

Gambije in zgornjega toka Nigra ter nekaj sosednjih ozemelj.

Imperij Mali je bil dobro razvit, poznal je župane, vodje okrožij, vrhovni

svet in predsednika države. Seveda se funkcije bistveno razlikujejo od

današnjega pojmovanja teh vlog, vseeno pa kaže čvrsto upravno hirearhijo,

organiziran politični sistem ne samo na državni ravni, temveč gre tudi za

obvladovanje lokalnega političnega prostora.13

10 McIntosh R. J. in Keech McIntosh S. (1979): The Inland Niger Delta before the Empire

of Mali. London: University of London, str 11. 11 http://www.blackpast.org/gah/musa-mansa-1280-1337. Pridobljeno 15.9.2015. 12 Ki-Zebro J., Zgodovin Črne Afrike, str. 132. 13 http://www.metmuseum.org/toah/hd/mali/hd_mali.htm. Pridobljeno 10.11.2015.

9

Slika 2 : Kraljestvo Mali

Vir: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/8f/MALI_empire_map.PNG ,

pridobljeno 17.5.2015.

Songalsko kraljestvo je segalo na črti vzhod-zahod, približno kot kraljestvo

Mali, medtem ko je njegova moč na severu segla precej dlje. Z dinastijo

Askijev je cesarstvo Gao doživelo vrhunec. Cvetoča trgovska središča

cesarstva so bila gosto naseljena, mesta pa metropole islamskega znanja. Po

dolgotrajnih notranjih bojih za nasledstva so jih leta 1591 uničili maroški

osvajalci. Vpliv mandejskega političnega in trgovskega sistema je segel tudi

do južneje živečih zahodnoafriških črncev na območju Gvineje. Za del

Gvineje, med spodnjim tokom Volte in jugozahodno mejo današnje

Nigerije, je značilno, da je količina dežja nenavadno majhna. Zato na

obalnem območju ni gostega gozda, pas odprtega gozda je redkejši. To

področje leži natanko južno od meje med mandejsko in čadsko cono Sudana.

Gozdne dežele tik ob njem, v današnji južni Gani in zahodni Nigeriji, so

bile zato nenavadno odprte za vplive s severa.

10

Sudan so pred 17. stoletjem politično in gospodarsko najmočneje

zaznamovale posledice mandejskega delovanja v imperijih Gane in Mali.

To je imelo posledice v deželah, ki so ležale neposredno zahodno in južno

od osrednjih mandejskih dežel ob zgornjem toku Nigra in Senegala. 16 Tu so

živela ljudstva Tukulorji, Sereri, Džoli, Tendeji, Papeli, Bulomi, Temneji,

Kisiji in Golaji.

V štiridesetih letih 16. stoletja so Maneji napredovali proti zahodu, kjer so

jih na severozahodu današnje Sierre Leone ustavili Susuji. Končni izid

manejskih osvajanj je bil močno zapleten etnični položaj na južni in

jugovzhodni meji zahodno atlantskih ozemelj. V tem času se je razvilo

mesto Djenne, ki je bilo pomembno zgodnje središče za trgovanje na velike

razdalje.17

Najpomembnejši dobrini, ki sta privlačili trgovce v Zahodno Afriko sta bili

zlato in kolini oreški, blago poživilo, ki je imelo podobno vlogo kot kava v

arabskem svetu. Iz mesta Djenne so trgovske poti vodile proti jugu, kjer so

Akani ustanavljali prvotna kraljestva na obrobju gozda. Na jpomembnejši

kraljestvi na tem območju sta bili Banda in Bono, ki ju je kasneje zavzelo

vojaško kraljestvo Dagomba. V zgodnjem 17. stoletju je nastala nova

mandejska država Gondža, ki je ležala severno od države Bono. Skozi njo

so potekale številne pomembne trgovske poti na akanska ozemlja, od koder

je prihajalo zlato in kolini oreščki. Zaradi trgovskih interesov je prišlo do

spopadov, ki so spremenili politična razmerja med trgovskimi ljudstvi.

Propad Bandske prestolnice je omogočil ustanovitev novega trgovskega

središča Bondoku.18

16 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 89. 17 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 93. 18 Fage, J.D. (1975): The Cambridge History of Africa . Cambridge. Cambridge

University Press, str. 495.

11

Slika 2: Tri velika kraljestva predkolonialne Afrike

Vir: http://buckley6thgradehistory.pbworks.com/f/MapWAEmpires.gif , pridobljeno

19.6.2015.

Lakota in epidemije bolezni so bile stalnica Afrike, ki so se do 16. stoletja

pojavljale vsake sedem ali deset let. Vendar se le te ne morejo primerjati s

strašnim stanjem, ki je trajalo od 16. do 18. stoletja. Veliko lakoto, ki je

trajala od 1616 do 1619, so povzročile poplave, tisto v letih 1639 do 1643

pa večletna suša. Najhujše stanje je bilo od 1738 do 1756. leta, ko je poleg

lakote smrt sejala še kuga. V mestih in vaseh je pomrlo od 30 do 50

odstotkov prebivalcev.

Saharske prometne žile so bile prve zveze Zahodne Afrike s tujino.

Najpomembnejše so bile poti, ki so vodile na jug. Gospodarstvo je močno

vplivalo na politiko, saj je bil politični razvoj tesno povezan z gospodarskim

razcvetom. Poznali so tri stopnje trgovanja, in sicer lokalno, regionalno in

mednarodno. Na lokalnih sejmih so blago večinoma zamenjevali, na ostalih

so kupovali z denarjem.

12

Denar so bile tanke železne ali bakrene palice, ki so jih včasih okrasili s

kovanjem. Kot plačilno sredstvo je služil tudi zlati prah, še najpogosteje pa

kauris, školjke iz Indijskega oceana, ki so prišle v Zahodno Afriko preko

Rdečega morja in po vzhodni cesti iz Kaira. Največji trgovski mesti zahodne

Afrike od 13. stoletja dalje sta bili Tombuktu in Djenne. Velika središča

mednarodnega slovesa so povezovala med seboj regionalna središča in širila

dobrine najpogosteje v smeri sever-jug in obratno. Tako so zagotovila

izmenjavo med področji, kjer so uspevale različne kulture in so izdelovali

različne proizvode. S severa so na jug potovali magrebski proizvodi,

tkanine, kovine v palicah in zapestnicah, kauris in safian. Z juga je prihajalo

zlato, kola, slonovina in sužnji.18 Največ od trgovine z zahodno Afriko so

imeli Mandejci in Hausi. V mestih so predstavljali buržoazijo. Širili so nove

ideje in tehnike, pa tudi islamsko vero.

Afriške predkolonialne družbe so bile zelo različne. Osnova so bile deljene

družbe, katerih edino poglavitno in pogosto tudi edino socialno -ekonomsko

gibalo je bila velika patriarhalna družina s skupnim rodbinskim imenom.

Več klanov, ki jih je v glavnem vezal skupen jezik, je tvorilo etnično

skupino. Pri takšnih družbah je bila oblast v glavnem v rokah najstarejših.19

Ob prihodu Evropejcev v Zahodno Afriko so vladali domači imperiji in

države. Večinoma so bile vezane na notranjost kontinenta, za razliko od

trgovskih pristanišč, ki so jih ustanavljale pomorske velesile. Tako je bil trk

med kulturama ali celo civilizacijama precej kasnejši, saj so Evropejci

potrebovali veliko časa, da so premagali naravne ovire in začeli raziskovati

notranjost. Pri tem so naleteli na organizirane politične in vojaške tvorbe,

ki so se razlikovale od tipičnega ustroja evropskega naroda.20

18

Ki-Zebro J., Zgodovin Črne Afrike, str. 167. 19

Ki-Zebro J., Zgodovin Črne Afrike, str. 170. 20 Taylor P. J., 1993. Political Geography : World-economy, nation-state and locality.

Essex: Longman, str 47.

13

Basil Davidson je v delu Breme črnega človeka s pomočjo analiz o

hierarhičnih strukturah predkolonialnih afriških družb prišel do zaključka,

da je kasnejša kolonizacija ustavila naravni razvoj nastanka nacionalnih

držav. Kolonizacija je bila prisotna tudi v razvoju ašantskega kraljestva, ki

ga je Davidson v svojem delu podrobno opisal.

Nekateri izmed zahodno afriških imperijev so imeli prek 500 letno

zgodovino in to v obdobju, ko nobena evropska državna tvorba še ni imela

dolge kontinuitete. To govori o dobri organiziranosti, vojaški moči in

notranji politiki, ki je uspešno obvladovala državni teritorij in ga z vojaško

močjo širila ali vsaj branila. Oblikovali so čvrste elemente povezovanja in

skupne identitete.21

Pojem predkolonialna Afrika tako razumemo kot ozemlje in družbo ljudi,

ki svoj nacionalni in družbeni potencial niso mogli nadaljevati v skladu s

svojim notranjim razvojem, saj je bil prekinjen in spremenjen zaradi

kolonizacije.

21 Bufon, M. (2001): Osnove politične geografije 1. Razvoj politične geografije in

geopolitike, globalne razvojne teze ter politična geografija držav in drugih politično -

geografskih enot. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, str . 112.

14

5. KOLONIZACIJA ZAHODNE AFRIKE

Kolonializem je po najbolj splošni opredelitvi določena vrsta odnosov med

človeškimi skupnostmi, ki temeljijo na popolni neenakopravnosti.

Hierarhizirani so tako, da ena človeška skupnost uveljavi nadzor ali

neposredno oblast nad drugo ali večjim številom skupnosti. Pri tem

gospodujoči razred vladajoče globalne družbe opredeljuje odnose.22

Kolonializem in kolonizacija sta različna pojava, ki pa sta lahko med seboj

prepletena. Kolonizacija je neposredna naselitev obvladanega prostora, ne

glede na njegovo poseljenost. Kolonializem je posredno vsiljena oblast, ki

praviloma ne uveljavlja politike fizičnega in le deloma stremi za kulturnim

uničenjem avtohtonega prebivalstva. V nekem smislu se pojava zlasti od 15.

stoletja naprej dopolnjujeta.

Tako lahko govorimo o treh temeljnih zvrsteh kolonializma oziroma

kolonizacije.

Prva izhaja iz najbolj brutalnega odnosa do prebivalstva, na katero so

kolonialisti naleteli na ozemljih želenega naseljevanja. Naseljenci so

staroselsko prebivalstvo fizično uničili, da bi napravili prostor za novo

naselitev. Govorimo o genocidu.

Druga zvrst je manj skrajna in opisuje razmere, ko so osvajalci ali

kolonizatorji skušali staroselsko prebivalstvo privoliti k delu v okviru

družbenogospodarskega sistema, ki so jim ga vsilili. Uveljav ili so lastno

ideologijo, uničevali staroselsko kulturo in sisteme vrednot. Ta zvrst je

oblika etnocida in je značilna za misijonarsko vnemo oziroma vsiljevanje

krščanstva.

22 Glassner, M. I. (1995): Political Geography. 2nd edition . New York: John Wiley and

Sons, str. 63.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kolonizacijahttp://sl.wikipedia.org/wiki/Staroselcihttp://sl.wikipedia.org/wiki/Genocidhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Ideologijahttp://sl.wikipedia.org/wiki/Etnocidhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Misijonarstvohttp://sl.wikipedia.org/wiki/Kr%C5%A1%C4%8Danstvo

15

Tretji tip sodi nekako med prva dva. Kolonizirano ljudstvo je kolonialna

sila obvladovala s pomočjo najrazličnejših modalitet oziroma usklajevanj v

odnosu do družbenogospodarskih in kulturnih sistemov. To je bilo značilno

za območja, kamor niso bili usmerjeni tokovi neposrednega evropskega

doseljevanja.23

Kot izhodišče moramo vzeti naravo že obstoječih evropskih poslov v

Zahodni Afriki na začetku 19. stoletja ter spremembe, ki jih je prinesla

zgodovinska odločitev nekaterih evropskih držav, sprejeta med letoma 1792

in 1836. Gre za prenehanje trgovanja z afriškimi sužnji in sklep, da bodo v

nekaterih primerih posredovale tako proti trgovini s sužnji in tudi proti

suženjstvu v sami Afriki. Evropsko tekmo za afriške kolonije, ki se je tako

ostro razdivjala v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja, moramo

pravzaprav razumeti kot končno fazo v procesu interakcije med Evropejci

in Afričani, katerega zagon in intenzivnost sta naraščala že precej dlje, prav

gotovo pa od izteka 18. stoletja in začetka 19. stoletja.24

Za silovito evropsko tekmovanje za kolonije, ki je zadnjo četrtino 19.

stoletja zajela vso Afriko in se končalo z razdelitvijo skoraj celotne celine

med evropske sile, obstaja vrsta različnih razlag. Vzrokov in razlogov za

kolonizacijo Afrike je veliko, od ekonomskih, političnih in kulturnih.

Najpomembnejši je bil vsekakor ekonomski, saj je v tem času v Evropi

potekala industrializacija. Velika Britanija, Francija in Nemčija so

potrebovale denar. Afrika je bila odlična priložnost za izhod iz finančnih

težav. Za pridobitev denarnih sredstev je Evropa izkoriščala afriška naravna

bogastva, v glavnem olje, slonovino, gumo, palmovo olje, les in bombaž.

Zaradi poceni delovne sile so dobrine pridobivali na lahek način in z lahkoto

močno bogateli.

23 http://sl.wikipedia.org/wiki/Kolonializem, pridobljeno 15.6.2015. 24

Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 335.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kolonializem

16

Ekonomski razlog za pehanje za afriškimi kolonijami je podal J.A Hobson

v delu Imperializem (1902), Lenin in drugi avtorji so ga pozneje povzeli ter

razvili kot del socialističnega nauka. V bistvu gre za trditev, da je bila

pridobitev novih trgov in novih virov cenenih surovin zunaj celine edini

način, da je industrijska in trgovinska rast v bogatih državah zahodne

Evrope lahko obdržala svoj zagon in celo, da se je kapitalistični sistem

izognil zlomu. Po drugi strani ni težko pokazati, da je večina evropskih

trgovcev in vlagateljev za večji del Afrike kazala zelo ma lo zanimanja.25

Drugi pomembnejši razlog za kolonizacijo Afrike, ki ga zagovarjata tudi

sodobna zgodovinarja A.J.P Taylor in W.L. Langer, je bilo tekmovanje med

državami. Britanija in Francija sta svojo tekmovalnost in rivalstvo gojili

stoletja tudi zaradi medsebojnih vojn. Rivalstvo sta prenesli v Afriko.

Vendar ni bilo omejeno le na Britanijo in Francijo. Z afriškimi zakladi so

se želeli okoristiti tudi Nemčija, Belgija, Španija in Italija. Tekmovanje je

dodatno krepil nacionalizem zahodno evropskih držav.

Tretji razlog za kolonizacijo je bil globoko ukoreninjen etnocentrizem in

kulturna vzvišenost Evropejcev, ki so vsako drugačnost imeli za kulturno

manjvredno. V primeru Afričanov, ki niso bili tehnološko napredni in

njihovi dosežki niso bili zapisani in zato neznani preostalem svetu, so

Evropejci čutili, da je njihova dolžnost »civilizirati« in »dvigniti« afriške

ljudi. 26

25

Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 330.

26http://www.pearsonhighered.com/assets/hip/us/hip_us_pearsonhighered/samplechapte

r/0205208606.pdf, pridobljeno 11.6.2015

http://www.pearsonhighered.com/assets/hip/us/hip_us_pearsonhighered/samplechapter/0205208606.pdfhttp://www.pearsonhighered.com/assets/hip/us/hip_us_pearsonhighered/samplechapter/0205208606.pdf

17

Odločitev o prenehanju trgovanja s sužnji je v mnogih afriških družbah

odprla vrata za pomembne spremembe. Misijonarje je spremljala široka

kampanja za uvedbo krščanstva v podsaharski Afriki. Verjeli so, da je treba

suženjstvo, trgovino in vojno za pridobivanje sužnjev povsem izko reniniti.

Prav tako so menili, da afriške družbe nimajo nikakršne prihodnosti, če ne

sprejmejo izobrazbe po evropskem vzoru.27

V novejšem času so nekateri ekonomski zgodovinarji, npr. A. G. Hopkins,

prepričljivo dokazovali, da v zahodni Afriki Evropejcev k napredovanju in

osvajanju notranjosti ni mamilo potencialno bogastvo. Gnale so jih težave,

s katerimi so se srečevali evropski trgovci pri trgovanju na obali v času

krize v svetovni trgovini med letoma 1874 in 1896. V 19. stoletju se je

evropsko trgovanje z zahodno Afriko osredotočilo na gvinejske kmetijske

proizvode. Zanimiva so bila zlasti rastlinska olja in oljnice, palmovo olje in

oreški ter arašidi. A v poznih osemdesetih letih 19. stoletja je cena za tono

palmovega olja, ki je na svetovnem trgu poprej znašala okrog 50 funtov,

padla na okrog 20 funtov. Pri takšnih cenah se trgovanje z zahodnoafriškim

oljem skorajda ni splačalo. Evropski trgovci so zato začeli pritiskati, da bi

dobili neposreden dostop do zaledja, kjer so oljnice pridelovali. Trdili so ,

da se s tem ne bi le izognili afriškim trgovskim posrednikom in njihovemu

dobičku, ampak bi uvedba evropskih sistemov transporta (npr. železnice) in

načinov trgovanja v notranjosti omogočila bolj racionalno zbiranje velikih

količin palmovega olja in drugih proizvodov ter njihov transport do obale,

od koder so jih izvažali. Menili so, da tega ne bi mogli izvajati hitro in

učinkovito, če evropski politični nadzor ne bi segal tudi v notranjost.

27

Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 335.

18

Ta primer iz zahodne Afrike, o katerem imamo številna pričevanja, kaže, da

sta bila v pehanju za afriške kolonije pomembna dejavnika tudi narava in

obseg evropskih interesnih krogov, ki so na tej celini že delovali ter to, v

kolikšni meri so Evropejci sami sebe prepričali, da jih pri tem ovirajo ali

onemogočajo avtohtone afriške oblasti.28

Prvi so se v Afriko odpravili Portugalci. Njihova pristanišča so obrnjena na

jug in zahod, zato so bila samoumevno izhodišče za raziskovanja in

možnosti za pomorsko trgovanje z Afriko. Z zavzetjem Ceute leta 1415 se

je v Maroku začel niz portugalskih osvajalskih pohodov.

Ob začetku Henrikovih raziskovanj so pričeli graditi nov tip ladje, karavelo.

Za uresničitev njegovega osvajalskega programa je pomembno dejstvo, da

je imel veliko pogumnih in izkušenih pomorščakov.29

S Henrikom Pomorščakom so Portugalci vsako leto potovali dlje,

spoznavali so afriško obalo, beležili podatke o razmerah, ljudstvih in

gospodarstvu. Po pričanju dvornega kronista je imel Henrik dva razloga za

raziskovanje. Prvi je bil poiskati krščanske zaveznike, s katerimi bi se

povezal proti muslimanom, drugi razlog je bilo uspešno trgovanje. Leta

1446 so portugalski kapitani dosegli Sierro Leone in Zelenortske otoke, kjer

so ustanovili postojanko za trgovanje s sosednjimi gvinejskimi obalami. Po

Henrikovi smrti so raziskovanja za nekaj let uplahnila, nadaljevale so jih

zasebne družbe.30

28

Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 332. 29 Barker F in Barker A. (1976): The Search Begins. London: Aldus Books Ltd, str.

361. 30

Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 236.

19

1465 je kralj Alfonz sklenil petletno pogodbo z Fernandom Gomezom,

bogatim lizbonskim meščanom. Gomez je dobil pravici do trgovine ob

gvinejski obali in do vsega dobička, a je moral za to ugodnost v petih letih

raziskati vsako leto novih 400 milj obale. V tem času je raziskal 2000 milj

neznane afriške obale. Ob obali današnje Gane so nato zgradili oporišče,

veličastni grad Elmina.31 Na zahodu Afrike so Portugalci svojo pozornost

osredotočali na Zlato obalo. Te ni bilo lahko obvladovati. Trgovina med

obalo in notranjostjo je potekala po številnih poteh Sama obala je bila

razdeljena med deset ali ducat majhnih kraljestev, ki so pri trgovanju med

seboj tekmovala.32

Med leti 1637 in 1642 je Nizozemska strla portugalsko moč in se polastila

vseh poglavitnih posesti na zahodni obali Afrike. Portugalskem osvajanju

Afrike so v 19. stoletju sledili Francozi in Angleži. Evropske sile so si

kmalu razdelile ozemlje. Velika Britanija si je zagotovila nadvlado v

Gambiji, Sierri Leone, Gani in Nigeriji, Francozi so si zagotovili ozemlje

Senegala, Gvineje, Malija, Burkine Faso, Slonokoščene obale in Nigra, ki

so jih s skupno besedo poimenovali Francoska zahodna Afrika. Čeravno so

bili Portugalci prvi na tem ozemlju, so si zaradi izgubljene bitke pri

nadvladi trgovine s sužnji zagotovili le ozemlje Gvineje Bissau. Pojavila se

je še vzhajajoča sila Nemčija, ki v tem koncu sveta ni želela izpustiti bitke

za del ozemlja. Kratkotrajno si je zagotovila ozemlje Toga, ki ga je po

porazu v prvi svetovni vojni morala prepustiti Angliji in Franciji.

31 Barker F in Barker A. (19769: The Search Begins, Londn: Aldus Books Ltd, str. 391. 32 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 236.

20

Prisotnost evropskih sil je kmalu pripeljala do trgovine s sužnji, ki je v regiji

v prihodnjih stoletjih popolnoma porušila ekonomsko in populacijsko

ravnotežje. Povrhu vsega je okrepila položaj močnejših ljudstev, ki so

prodajala ujetnike šibkejših in politično slabše organiziranih ljudstev.

Okrepile so se države Ašante, Bambara in Dahomey (današnje ozemlje

Malija, Gane in Benina).33 Ko so različne države 1792 z zakonom

prepovedale trgovanje s sužnji, se je evropski odnos do trgovine s sužnji in

suženjstva le počasi spreminjal. Do dokončnega prenehanja izvažanja

sužnjev je minilo še sedemdeset let. Dokler je v Ameriki obstajal interes za

uvoz sužnjev, so le te tudi izvažali. Od poznega 17. stoletja je trgovanje z

Afriko temeljilo na trgovini s sužnji, zato je ob prenehanju bila

najtežavnejša naloga zagotoviti alternativne vire izvoznih dobrin. Iz tega

razloga sta se iz obalnih utrdb Zahodne Afrike umaknili Danska (1859) in

Nizozemska (1872). Francija in Velika Britanija sta v trgovanje z Zahodno

Afriko veliko vložili, zato umik ni prišel v poštev.

Pri proizvodnji in trženju novih temeljnih dobrin izvozne trgovine, ki so se

uveljavile v 19. stoletju (palmovo olje, oreški, arašidi, kakav, kave), niso

bile najuspešnejše velike državne organizacije, ampak množica podjetnih

posameznikov. Hitreje so se namreč odzivali na podbude sil na svetovnem

trgu. Evropski trgovci so se v 19. stoletju povezali prav z malimi

proizvajalci, nabiralci in trgovci. V zahodnoafriških družbah so se začele

pojavljati gospodarske in politične napetosti, ki so številne Evropejce

napeljale k sklepu, da bi svojim lastnim legitimnim interesom bolj koristili,

če bi se umaknili iz starih, tradicionalnih zavezništev z afriškimi vladarji in

sami prevzeli politične nadzore.34

33 Grinker, R. R., Steiner, C., B. (1997): Perspectiveson Africa : a reader in culture, history and representation . London: Blackwell, str. 54. 34

Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 328.

21

V prvem delu kolonialne dobe, nekje do leta 1914, včasih pa celo do

dvajsetih let 20. stoletja, je bilo največ prizadevanj usmerjenih v pridobitev

zadostne oblasti nad kolonijami, v njihovo osvajanje in organiziranje.

Druga faza kolonialne vladavine, predvsem v dvajsetih in tridesetih letih

20. stoletja, je bila zelo statična. Samouničevalni razvrat, ki so se mu

Evropejci predajali v letih 1914-1918, je oslabil njihovo vero v prirojeno

večvrednost evropske civilizacije, zaradi česar so bili zdaj precej manj

prepričani v trajnost svojih imperijev kot takrat, ko so jih ustvarj ali.

Prevladalo je prepričanje, da je potrebno aktivno spodbujati razvoj kolonij,

saj bi tako spodbudili razvoj gospodarstva. Samozavest je še dodatno slabila

katastrofa v obliki svetovne gospodarske krize v tridesetih letih 20. stoletja.

Tretja faza je nastopila po vojni, ko sta francoski in britanski kolonialni

vladi morali pripraviti desetletni gospodarski in družbeni razvojni načrt.

Vendar je bil gospodarski in družbeni napredek neenakomeren. V politično

izobraževanje in napredovanje kolonialnih ljudstev je bilo vloženega zelo

malo, kar je v kolonialni Afriki pripeljalo do vse večjih napetosti.

22

5.1. Britanska kolonizacija Zahodne Afrike

V začetku 19. stoletja je imela Velika Britanija glavni trgovski interes v

Indiji in ta je prevladoval od konca 18. stoletja. V začetku so se Britanci

zanimali za Afriko samo kot postojanko na poti do Indije, kjer so obnovili

svoje zaloge za pot. Le nekaj območij v Zahodni Afriki, kot so Zlata obala

(današnja Gana) in Obala sužnjev (današnja Nigerija), je predstavljalo

dobičkonosna in atraktivna območja za osvajanje. Velika Britanija je po

koncu »pehanja za Afriko« v Zahodni Afriki zasedla Gambijo, Sierro

Leone, Zlato obalo in Nigerijo. Večina ozemlja Zahodne Afrike je pripadla

Francozom.

Britanska stališča o Afriki so se oblikovala glede na njihove izkušnje s

trgovanjem s sužnji. Velika Britanija se je v to trgovanje vključila v 16.

stoletju in do 18. stoletja postala ena vodilnih sil.

Regija Št.

sužnjev

Odstotek

od celote

Senegambija 337.000 5

Zlata obala 645.000 9.7

Sierra Leone 726.000 10.9

Biafra 1.203.000 18.2

Benin 1.229.000 18.4

Zahodna

centralna Afrika

2.523.000 37.8

Slika 4: Trgovanje s sužnji v 18. stoletju

Vir: P. Curtin, S. Feirman, African History, str. 187.

23

V poznem 18. stoletju je industrializacija spodbudila interes za Afriko,

zlasti med bogato britansko elito, ki je oblikovala posebno skupino

podjetnikov. V Afriki so videli priložnost za dobičkonosen posel. Skupina

je vključevala tudi Josepha Banksa, člana ekspedicije kapitana Cooka leta

1868. 1788 so ustanovili Združenje za promocijo in raziskovanje notranjih

delov Afrike, ki je nato postalo znano kot Združenje za Afriko. Njihova

glavna dejavnost je bila zagotoviti dovolj sredstev za ekspedicije in za

predavanja o odkritjih za širšo publiko. Prvi projekt sta vodila Simon Lucas

in John Ledyard, a se ni uresničil. Ekspedicija Daniea Houghtona se je

končala z njegovim izginotjem pri reki Gambija. Ekspedicija Mungo Parka

je bila uspešna, saj je med letoma 1795-1797 preplul reko Niger.

Po letu 1800 se je britanska vlada bolj vključevala v raziskovanja.

Omogočila je drugo Mungovo ekspedicijo (1805), ki se je odpravila v

prestolnico Ašanti na Zlati obali. Britanski interes je upadel med letoma

1815 in 1840. Glavne trgovske aktivnosti so potekale v trgovskih središčih

vzdolž Zlate obale ter na otoku James ob ustju reke Gambija. 1840 se je

interes znova povečal, in sicer po poskusu kolonizacije spodnje nigerijske

doline, ki je slovela po odličnem palmovem olju. Čeprav je veliko novih

naseljencev podleglo različnim boleznim, predvsem malariji, je odprava

spodbudila zanimanje in prinesla nove zgodbe o Zahodni Afriki.

Desetletje kasneje je Wiliam Balfour Baikie dosegel velik premik. Člani

njegove odprave so se iz spodnje doline Niger vrnili živi in zdravi

zahvaljujoč dvema odmerkoma kinina na dan, ki je preprečeval okužbo z

malarijo.

Velika Britanija je bila gospodarsko zelo odvisna od zunanje trgovine. V

četrt stoletja, preden je 1807 ukinila trgovanje s sužnji, so britanske ladje

tovorile kakšni dve tretjini sužnjev iz Zahodne Afrike v Ameriko.

Pomemben delež britanskega transportnega, trgovskega in proizvodnega

kapitala je bil odvisen od prodaje dobrin v Zahodni Afriki. To je držalo še

zlasti za naglo rastoče pristaniško mesto Liverpool ter za proizvodnjo

bombažnih tkanin v lancashirskih mestih.

24

Podoben napredek je beležila kovinarska industrija v južnem Yorkshiru v

pokrajini Midlands.35 Interesni krogi so bili primorani poiskati druge

izvozne dobrine iz Afrike, da bi nadomestile trgovanje s sužnji, ta trgovina

se je poimenovala legitimna trgovina.

Protisuženjsko gibanje je v poznem 18. stoletju svoje nazore o Afričanih in

njihovi zemlji predstavljalo širšem občinstvu v Veliki Britaniji. Prvo večjo

zmago je doseglo med Napoleonsko vojno, ko je britanska vlada

prepovedala transport sužnjev kot del svoje gospodarske vojne proti

Franciji in kolonialnem sistemu. Angleške ladje so bile zasidrane v mestu

Freetown na polotoku Sierra Leone. Njihov osnovni namen je bil zatiranje

trgovine s sužnji s pomočjo zasega ladij, ki so prevažale nesrečne prebivalce

Afrike. Do konca 19. stoletja se je v mestu naselilo 60.000 ljudi, ki so jih

osvobodili z zajetih suženjskih ladij.

Novi temelj britanskega trgovanja z zahodno Afriko je predstavljalo

palmovo olje, katerega letni nakup je v petdesetih letih 19. stoletja dosegal

vrednost 500.000 funtov, v šestdesetih pa že 1.500.000 funtov. Oljne palme

so uspevale v vsem pasu tik za obalo in čeprav je bilo palmovo olje od

nekdaj pomembna dobrina lokalne potrošnje in trgovine, so ga bile v

uradnih britanskih kolonijah na razpolago za izvoz le zanemarljive količine.

Sprva je približno devet desetin britanskega trgovanja s palmovim oljem

potekalo v Nigrovi delti.36

35 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 337. 36 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 344.

25

Ko delta ni mogla več zadovoljiti naraščajočega povpraševanja, se je

trgovanje razširilo na sosednjo jorubsko deželo (današnja jugozahodna

Nigerija), ki si jo niso mogli podrediti niti Dahomejci na zahodu niti Fulani.

Jorubi so ustanavljali lokalna središča, ki so privlačila ljudi iz različnih

območij. V teh družbah je gospodarski in politični oportunizem postal

pravilo, kar je za posledico imelo kaotične razmere bodisi v mestih, bodisi

v celotni deželi, kjer so nenehoma potekale vojne. Z gospodarskega stališča

so bile možnosti skoraj brezmejne. Posledica tega dejstva je bila povečanje

trgovine s sužnji, ki so jo Britanci zajezili z izgnanstvom kralja Lagosa in

ustoličenjem njegovega tekmeca, ki je obljubil ukinitev trgovine s sužnji.

Ker se razmere niso spremenile, so Lagos anektirali kot kolonijo ter svojo

jurisdikcijo širili na sosednja pristanišča, Palmo in Leki na zahodu. Tako

trgovci kot uradniki, ki so bili odgovorni za blagor mlade kolonije, so zaradi

trenutnega kaotičnega stanja želeli svoj vpliv razširiti tudi v notranjost.

Tudi lokalni veljaki, ki so večinoma delovali kot trgovci, so zahtevali

posege v notranjost, čeprav med seboj niso bili usklajeni glede najboljšega

izbora za doseganje evropske omike v notranjosti s pomočjo širjenja

kolonialne oblasti ali z reformiranjem afriške družbe. Reformacija afriške

družbe je dobila zagon z delom evropskih misijonarjev, ki so se na koncu

18. stoletja začeli zgrinjati v Afriko. Pomembne uspehe so dosegli tam, kjer

tradicionalna družba ni več tako močno obvladovala navadnih ljudi.

Od sredine petdesetih let 19. stoletja so se protagonisti sprememb začeli na

obali počutiti omejene. Notranjost jim je predstavljala izziv, ki se mu niso

mogli upreti, če naj bi obranili večvrednost, ki so si jo p ripisovali. 1873 se

je britanski kolonialni urad odločil, da ne more več dovoliti, da bi njegova

ozemlja na Zlati obali ogrožali Ašantski vpadi. Zelo natančno so pripravili

pot za udarno silo evropskih vojakov, ki naj bi vkorakala v Kumasi in ga

opustošila. Upali so, da bo to koristna lekcija, ki bo prebila psihološke ovire

na poti napredka. Vendar so pri tem podcenjevali afriško moč odpora. 1900

so morali sistematično osvojiti Ašanti in zavzetje utrditi z izgradnjo

železnice od obale do Kumasija.

26

Državni aparat je sprva okleval tudi pri najpomembnejšem interesnem

področju britanskih trgovcev, v delti in spodnjem toku Nigra ter v

sosednjem zaledju Lagosa. V šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja

so upali, da bi se lahko pot za evropsko omiko in britansko trgovino odprla

s pomočjo vpliva konzulov, pri čemer je pionirsko vlogo odigral Beecroft,

vendar so to zamisel neuradnega imperija sčasoma opustili. Dolgoročno sta

se za rešitev izkazali vojaška osvojitev in zasedba.37

Francoska pripojitev obalnih predelov Drahomeja leta 1883 in nemška

pripojitev obale Toga leta 1884, sta zasekali vrzel med britanske kolonije

na Zlati obali in Lagosu. Na nemško pripojitev Kameruna leta 1884 je

britanska vlada odgovorila tako, da je Oljne reke leta 1885 razglasila za

svoj protektorat. Tedaj je bilo pehanje za Afriko že v polnem teku.

Tekmovanje za ozemlja v Zahodni Afriki med Francijo in Veliko Britanijo

se je nadaljevalo do leta 1895, ko je britanski Kolonialni urad prevzel

Joseph Chamberlain, ki je ustanovil Zahodnoafriške mejne črte. Francija je

sicer pridobila ogromen zahodnoafriški imperij, trikrat večji od britanskega,

izmaknilo pa se ji je območje, ki je bilo glede trgovanja in števila

prebivalcev najbogatejše, Severno nigerijski protektorat.

Velika Britanija je osvojila kos Zahodne Afrike, ki je bil gospodarsko precej

bogat. Večina predelov je imela izhod na morje. Britanci si niso vnaprej

pripravili načrta za osvajanje kolonij. S pomočjo starih posesti so si

prisvajali nove. Kolonialno politiko so vodili po dveh načelih, ki sta bili

obenem sveti pravici vse britanske javnosti. Prvo načelo je bila finančna

avtonomnost, ki je bila pogoj za politično avtonomijo. Njihova oblast v

kolonijah je bila najprej posredna.38

37 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 352. 38

Ki-Zebro J., Zgodovina Črne Afrike, str. 436.

27

Ekonomsko izkoriščanje so prepustili družbam, upravo pa je imel v rokah

Ekonomsko izkoriščanje so prepustili družbam, upravo je imel v rokah

guverner, ki je bil odgovoren državnemu sekretarju za kolonije in je

upravljal deželo s posredovanjem okrožnih poglavarjev. Kmalu so zaradi

nesporazumov z okoliškimi plemeni o širjenju oblasti in vse večjega vpliva

izobraženih Afričanov, ki so imeli svoja predstavniška telesa, ugotovili, da

je posredna vlada neprimerna. Velika Britanija se je sklicevala na dvojno

poslanstvo, in sicer prinesti v Afriko moralne in materialne dobrine ter

izkoriščati naravne dobrine Afrike.

Gospodarstvo v kolonijah so vodili previdno in strogo. Na denarno podporo

iz prestolnice so že od vsega začetka gledali kot na anomalijo. 1927 so na

sever speljali železnici. Prva je vodila iz Lagosa v Kano, druga v Port -

Harcourtu. Jorubi in Bornuju so odprli pot do morja. Z železnico so povezali

rudnike v Josu in Enuguju. Palmovo olje je predstavljalo eno četrtino vsega

izvoza, skupaj s kakavom pa eno tretjino.39

Po aktivnem obdobju osvajanja in organiziranja kolonij ter statičnem

obdobju je svoje posledice prinesla svetovna gospodarska kriza. 1929, dve

leti po začetku težav v svetovni trgovini, ki so privedle do gospodarske

krize, je britanski parlament sprejel prvi poskusni zakon o razvoju kolonij.

Z njim je imperialna vlada prvič dobila splošno pooblastilo, da svojim

kolonijam posodi ali celo podeli sredstva za financiranje gospodarsko-

razvojnih projektov.40 Vendar je bilo po tem zakonu na voljo največ milijon

funtov letno, kar naj bi zadostovalo za vse britanske kolonije po svetu.

Britanija je imela v Afriki 1 5 kolonij. Zanimivo je dejstvo, da je v letu

najhujše gospodarske krize (1931) srednje velika, četudi relativno uspešna

kolonija Zlata obala, še zmeraj razpolagala z državnimi prihodki v višini

2.280.000 funtov. Sredstva, ki jih je dajal na razpolago ta prvi zakon, so

bila zgolj minimalna.41

39 Ki-Zebro J., Zgodovin Črne Afrike, str. 438.

40 http://www.britannica.com/topic/Colonial -Development-Act. Pridobljeno 18.6.2015. 41 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 427.

28

Princip je bil vzpostavljen 1940, v najbolj mračnem letu vojne je bil sprejet

drugi zakon, ki je letno mejo dvignil na 5 milijonov funtov. Še bolj

pomembno je, da je novi zakon omogočil porabo denarja tako za ekonomske

projekte kot za splošno blaginjo kolonij. Zdaj je bilo mogoče delno ali v

celoti financirati izobraževalne ali zdravstvene programe, ki v ekonomskem

smislu ne bi bili rentabilni, dolgoročno pa bi pozitivno vplivali na

blagostanje in zmožnosti koloniziranih ljudstev. 1946 je bil sprejet tretji

zakon o razvoju in blaginji kolonij, ki je letno mejo dvignil na 12 milijonov

funtov, kmalu zatem pa je ideja, da je tovrstna sredstva treba omejevati, tiho

utonila v pozabo.42

V procesu kolonizacije so prebivalci zahodne Afrike izgubili več kot le

neodvisnost svojih političnih in nacionalnih tvorb. Izgubili so

enakopravnost v gospodarskem izkoriščanju svojih kolonij. Do tedaj je bila

vsa trgovina v notranjosti v afriških rokah, predvsem pa zmožnost

samostojnega razvoja družbe in države. Nadaljnji razvoj držav je bil

posledica oziroma nadaljevanje ustroja kolonializma.

42 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 427.

29

Slika 5: delitev Afrike

Vir: http://s.hswstatic.com/gif/willow/history-of-africa3.gif, pridobljeno 1.6.2015

- Gambija

Gambija je ena manjših držav v Afriki. Leži na vzhodu. V celoti jo

obkroža Senegal, razen pri izlivu reke Gambije v severni Atlantski ocean.

Obsega povprečno 16 km širok in 475km dolg pas nižinskega

sveta na obeh rečnih bregovih. Gospodarstvo je v glavnem temeljilo in še

danes temelji na pridelavi arašidov.

Reka Gambija je bila za pomorščake, ki so pluli južno ob atlantski afriški

obali, varno zavetje. Proti oceanu se odpira s širokim in globokim

estuarijem in je tudi za oceanske ladje plovna skoraj 200 ki lometrov v

notranjost. Z manjšimi ladjami se pride do slapov Barokunda, s kanuji pa

še dodatnih 220 kilometrov do roba gorovja Futa Jalon. V začetku 15.

stoletja so se vse ladje iz različnih delov Evrope v estuariju zasidrale in

obnovile svoje zaloge za nadaljevanje poti. V obdobju trgovine s sužnji so

http://s.hswstatic.com/gif/willow/history-of-africa3.gif

30

evropski in afriški trgovci reko Gambijo uporabljali kot povezavo z

notranjostjo.

Lokalni vladarji ljudstva Mandigo so v 13. in 14. stoletju priznavali

nadvlado kraljevine Mali. Portugalci so v 16. stoletju zavzeli deželo in 1588

trgovske pravice prodali Britancem. 1889 sta se Francija in Velika Britanija

dogovarjali, da bi Francija odstopila del ozemlja vzdolž obeh strani Gambije

Britancem. 1904 je bil dosežen dogovor, s katerim je Velika Britanija

dobila 16 kilometrov dolg pas, katerega bi lahko dosegla vojaška mornarica.

Rezultat je bila močna britanska kolonija, ki je bila s treh strani obdana s

francosko kolonijo Senegal. 43

- Sierra Leone

Sierra Leone leži ob Atlantskem oceanu. Na jugu države je ravna, n izka

obala s peščenimi sipinami in lagunami, severni del je zelo razčlenjen, z

naravnimi pristanišči v številnih zalivih. V srednjem delu obale se strmo

dviga 970 m visoko gorovje (Levje pogorje) iz erozijsko odpornejše

kamnine gaber. Ob obali je 40 km široka ravnica, nad njo se dvigajo 50 do

100 km široki ravniki s posameznimi osamelci, ki sestavljajo Zgornje

gvinejski prag. Sierre Leone nima velikih, pač pa številne manjše reke.

Območje je večinoma pokrito s tropskim gozdom.44

Ob koncu 15. stoletja so portugalski trgovci na obali ustanovili več

trgovskih postojank, vendar so jih v 16. in 17. stoletju postopoma izrinili

Angleži.

43 http://www.san.beck.org/16-10-WestAfricaBritish.html#a7. Pridobljeno 18.9.2015. 44 Ki-Zebro J., Zgodovina Črne Afrike, str. 438.

31

1787 so britanski abolicionisti začeli naseljevati osvobojene sužnje na

kmetijski koloniji, ki se je imenovala Freetown in se nahaja ob zalivu v

bližini Lion Rock-a. Po težavnem začetku so leta 1791 prejeli vladno listino

za administrativno vodenje kolonije Sierra Leone. 1808 je vlada prevzela

direktni administrativni nadzor nad kolonijo, ki je postala uspešna

zahvaljujoč ameriškim in britanskim metodičnim misijonarjem,

priseljevanju iz ameriških kolonij in osnovanju šolske ustanove Fourah Bay

College. Kolonija je prejemala letno subvencijo iz Velike Britanije. Do leta

1833 se je prebivalstvo mesta Freetown povečalo na 200 belcev in več kot

30.000 britanskih Afričanov. Guverner Sierre Leone je pridobil oblast nad

britanskimi ozemlji na Zahodni obali Afrike, in sicer od Gambije do Zlate

obale. 45

Meje Sierre Leone so bile določene 1895, ko so Britanci začeli iz Freetowna

proti protektoratu na severu postavljati železnico. Gradili so jo dvanajst let.

Država je ostala revna vse do leta 1930, ko so začeli izkoriščati zaloge

diamantov. V Sierri Leone so imeli veliko socialnih težav. Kreoli so imeli

najboljše pogoje za izobraževanje, večina prebivalcev v notranjosti je bila

prikrajšana in je nosila vse tegobe kolonialnega sistema.

- Nigerija

Nigerija je po svojih značilnostih posebnost med gvinejskimi državami

Zahodne Afrike. Je daleč največja (923.768 km2) in ima več kot 140

milijonov prebivalcev. Njena lega v skrajni notranjosti Gvinejskega zaliva

in ob izlivu reke Niger, ji daje strateške in politične prednosti ter slabosti.

Zaradi pestre etnične strukture in izrazite litoralizacije (značilnost vseh

obravnavanih držav), so se v njej dolgo odvijali spopadi za oblast, tako

politično kot tudi gospodarsko.

45 Natek, K., Natek, M. (1999): Države sveta. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, str.

470.

32

V 9. stoletju je jugozahodno od Čadskega jezera nastala država Bornu, ki

je 12. stoleju postala jedro države Kanem-Bornu. Ta je 1086 sprejela islam.

V 11. stoletju je na severozahodu današnje Nigerije nastalo sedem držav

ljudstva Hausa. V začetku 19. stoletja je večji del severne Nigerije osvojil

fulanski verski voditelj Usman dan Fodio in ustanovil sokotski kalifat. V

južnem, gozdnatem pasu je od 11. do 15. stoleta obstajala močna jorubska

država s središčem v Ifeju. Jorubi so pozneje ustanovili več držav,

najmočnejša je bila kraljevina Oyo. Od 1650 do 1750 je segala od reke Niger

do Volte na zahodu. Na ozemlju nad Lagosom in delto Nigra je od 13. do

19. stoletja obstajala močna kraljevina Benin ljudstva Edojev. Medtem ko

so države na severu stoletja vzdrževale trgovske stike z mesti ob

sredozemski obali Afrike, so južne države prišle v stik z Evropejci šele ob

koncu 15. stoletja. Prvi so do nigerijske obale prišli Portugalci (1472), za

njimi Nizozemci, Angleži in drugi.46

Sprva so trgovali s poprom, nato je za več kot 350 let postala poglavitna

dejavnost trgovina s sužnji. V njej je na začetku 18. stoletja prevladala

Velika Britanija. 1882, ko so Angleži zasedli Egipt, je britanska trgovska

družba lobirala za vladno zaščito njihovega monopola nad izvozom

palmovega olja iz spodnje doline reke Niger. Glavni delež v podjetju je imel

George Taubman Goldie. Več manjših trgovskih podjetij je združil v United

African Company (UAC), ki se je 1882 preimenovalo v National African

Company (NAC). George Taubman Goldie je bil britanski kolonialni

administrator, odgovoren za razvoj severne Nigerije v uspešno b ritansko

kolonijo.47

46 Natek, K., Natek, M. (1999): Države sveta. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, str. 460. (v

nadaljevanju: Natek, K. Države sveta) 47 http://www.britannica.com/biography/George-Goldie. Pridobljeno 15.9.2015.

33

Istega leta sta francoski podjetji Compagnie Français d'Afrique Equatoriale

in Compagnie du Sénégal et de la Côte Occidentale de l'Afrique, začeli na

tem področju posegati v trgovanje. Goldie s pridobivanjem vladne zaščite

ni bil uspešen. Z nižanjem cen je uspel oslabiti podjetji in jih 1884 odkupiti.

Tekmovanje za prevlado med Francijo in Veliko Britanijo se je zaostrilo

tudi pri pravicah za plutje po reki Niger. Zaostrovanje odnosov je pripravilo

teren za Britanski kongres konec leta 1884. Po kongresu je britanska vlada

junija 1885 uradno razglasila protektorat nad spodnjo dolino Nigra. Mejo

sta Francija in Velika Britanija določili s sporazumom 1898. 48 Med letoma

1900 in 1906 je Lugard z vojsko osvojil severno ozemlje Nigerije, ki je bila

do tedaj pod nadzorom fulanskih emirjev. 1906 sta se Lagos in južni del

Nigerije združila v Kolonijo Južna Nigerija. Severna Nigerija je imela le

enega britanskega uradnika na 100.00 prebivalcev.

Od 1906 do leta 1911 je guverner kolonije severne Nigerije postal H. R.

Palmer. Vladal je posredno s pomočjo vladarjev Hausov in Jorube. Ta režim

je v prvih letih 20. stoletja v tropski Afriki postal vzor za vse britanske

kolonialne upravitelje. Z izgradnjo železnice iz Lagosa v notranjost se je

izvoz oreščkov povečal desetkratno. 1912 se je vrnil Lugard in postal glavni

guverner obeh kolonij v Nigeriji, ki sta se združili v kolonijo Nigerija leta

1914.49

48 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 418. 49

http://www.san.beck.org/16-10-WestAfricaBritish.html#a6. Pridobljeno 15.9.2015.

34

- Gana

Gana se v skorajda pravokotni obliki in brez večjih višinskih razlik

razprostira od obale ob Gvinejskem zalivu, ki se imenuje Obala zlata, do

700 kilometrov v notranjost dežele, v savanska območja zahodnega Sudana.

Pokrajinsko je mogoče razlikovati tri velike naravne enote: obalno nižavje,

Ašantsko višavje in osrednjo kotlino reke Volta v notranjosti. Na vzhodu

obsega Gana majhen del gorskega Toga. Obala, dolga 535 kilometrov, je

povečini ravna in peščena. Samo v osrednjem delu jo predira gnajsovo

graniten hrbet. Tu je nastala kamnita klifna obala, značilna samo na

območju izliva Volte. Sicer z zalivi revno obalo močneje razč lenjajo

peščene kose in lagune.50

S proizvodnjo zlata so v dolini reke Volta začeli v 14. stoletju. Evropejci so

s to dobrino trgovali že 1440. Portugalci so leta 1471 na obali zgradili grad

Elmina, sledile so jim tudi druge države, ki so ustanavljale svoj a oporišča

vzdolž Zlate obale (današnja Gana). V 18. stoletju so bili evropska trgovski

centri v razmiku 16 kilometrov vzdolž celotne obale. Do 19. stoletja so s

pogodbami zmanjšali število evropskih držav, ki so imele trgovska

dovoljenja. Nosilke pravic so bile Velika Britanija, Nizozemska in Danska.

Trgovino z zlatom je v notranjosti nadzirala Federacija Ašanti (ozemlje

današnje severne Gane). Preživela je obdobje zakonitega trgovanja, čeprav

so imele tekmeca v združenju Fanti, ki je nastalo iz manjših obalnih skupin

ob močni podpori Britancev. 1850 so za 10.000 funtov dansko trgovsko

postojanko Christianborg kupili Britanci. Nasprotno trgovsko združenje

Fanti se je balo, da bo Velika Britanija zaradi veliko trgovskih postojank

znižala konkurenco za afriške dobrine, kar bi pomenilo nižanje cen za

afriško prebivalstvo. Ko so se želeli reorganizirati brez Britancev (1868), je

Velika Britanija odgovorila z aretacijami in priključitvijo njihovega

ozemlja ( 1874).51

50 Natek, K. Države sveta, str. 406. 51 Ki-Zebro J., Zgodovina Črne Afrike, str. 406.

35

Glavno afriško moč v regiji je imelo v lasti Zd ruženje Ašanti z glavnim

mestom Kumasi, ki je ležalo v središču pridobivanja zlata. Britanci so se z

njimi bojevali štirikrat. Leta 1900 so jih porazili in priključili ozemlje kot

kolonijo. Zadnji upor leta 1900 je bil zadušen. Britanci so zasedli mesto

Kumasi. 26. septembra 1901 so ustanovili Crown Colony Zate obale.

Sprememba statusa iz protektorata v Crown Colony je pomenila, da se z

odnosi med prebivalstvom regije ukvarja Pisarna kolonije in ne Zunanje

ministrstvo. Na ta način Velika Britanija ni priznavala vlade Ašantija in

Fantija.

Zlata obala je bila obljubljena dežela. Imeli so največji dohodek na

prebivalca v Zahodni Afriki. Gospodarstvo je temeljilo na kakavu in zlatu,

nedaleč so bili rudniki magnezija in boksita.52

Pravljična »Zlata država Gana«, ki je obstajala med 4. in 13. stoletjem ob

srednjem toku Nigra, nima niti zemljepisno niti politično, prav tako ne

etnično in ne kulturno nič opraviti z današnjo republiko Gano. Kwame

Nkrumah je namenoma posegal po tem imenu, saj je veljalo za simbol

samosvoje afriške veličine.53

52 Ki-Zebro J., Zgodovina Črne Afrike, str. 436. 53 Krušič, M. (1995): Dežele in ljudje. Afrika južno od Sahare. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 42. (v nadaljevanju: Krušič, M. Dežele in ljudje. Afrika južno od Sahare)

36

5.2. Francoska kolonizacija Zahodne Afrike

Francozi so si v Zahodni Afriki zagotovili ozemlje Senegala, Gvineje,

Malija, Burkine Faso, Slonokoščene obale in Nigra, ki so ga poimenovali

Francoska Zahodna Afrika. Skupaj je francosko kolonialno ozemlje

zajemalo okrog 6.035.000 kvadratnih kilometrov.

Do leta 1900 so imeli Francozi nad kolonijami administrativno kontrolo.

Zagotovili so si jo z 8.400 večinoma avtohtonimi četami za ceno skoraj 13

milijonov frankov. V naslednjih desetih letih so na vseh ozemljih uvedli

davke. Lokalni vladarji niso imeli pooblastil vladanja, čeprav so svoje

ljudstvo poznali bolje od kolonistov. 1902 so generalno upravo prenesli v

Dakar v Senegalu.54

Francozi so ozemlje razdelili na dva večja dela. Prvi je bil Francoska

Zahodna Afrika. Sestavljalo ga je sedem področij. 1919 so Zgornji Senegal

in Niger razdelili na Sudan in Zgornjo Volto. Druge kolonije so bile:

Senegal, Mavretanija, Gvineja, Slonokoščena obala, Niger in Dahomej.

Drugi del je bilo ozemlje Francoske ekvatorialne Afrike. Francoska

udeležba v zahodni Afriki ni bila nedvoumno gospodarske narave.

Gospodarsko je bila Francija veliko manj odvisna od zunanje trgovine kot

Britanija. Poleg tega so britanske pomorske sile v letih 1793-1815 v veliki

meri uničile njen stari zahodnoafriški trgovski imperij. Posledično so tisti

francoski trgovci in tudi drugi, ki jih je zanimalo obnavljanje starih

poslovnih priložnosti v zahodni Afriki ali razvijanje novih, lahko

pričakovali določeno podporo države. Ta je bila odvisna od pogojev na

nenehno se spreminjajočem domačem političnem prizorišču. 55

54 http://www.san.beck.org/16-9-WestAfricaFrench.html#a8. Pridobljeno 15.9.2015. 55

Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 338.

37

Francoska izkušnja v Afriki je bila pogojena z dvema razlogoma. Prvi je bil

dolgotrajni interes v regiji, ki je mejila na Sredozemsko morje ter njegova

aktivna vloga v križarskih vojnah. Drugi razlog je bila izguba

čezoceanskega imperija v sedemletni vojni (1756-1763), v Napoleonskih

vojnah (1870-1871) ter velike izgube v porazu v Francosko Pruski vojni

(1870-1871). Francoska kolonizacija je bila poskus ponovne vzpostavitve

oblasti, ki je imela izhodišče razvoja dogodkov v severni Afriki. Francoska

vlada je, tako kot britanska, čutila vse večjo potrebo, da bi afriškim

oblastnikom vsilila svojo voljo. Francoski trgovci so potrebovali nekaj

politične ter pomorske ali vojaške podpore, če naj bi bili kos močnejšim in

bolj uveljavljenim britanskim tekmecem.56 Francoski trgovci, ki so delovali

na Suženjski obali, so imeli podporo države. Pridobili so številna oporišča,

kasnejše zametke francoskih kolonij, ki so se oblikovale v obdobju od

sedemdesetih let 19. stoletja. Pri osvajanju notranjosti so bili Francozi bolj

izkušeni in realistični od Britancev. Ko so v letih 1879 – 1883 njihove čete

od zgornjega toka Senegala prodirale proti Nigru, njihov namen ni bil samo

poraziti tukulorsko državo, ampak jo pripojiti svojemu imperiju. 1882 so

začeli graditi železnico, ki bi povezala obe reki. Francozi so brez težav

premagali in uničili vojaški aparat, ki je vladal tukulorskem imperiju. Po

robu se jim je postavil nov afriški imperij, ki se je oblikoval južno od

tukulorskih ozemelj skoraj sočasno s francoskim napredovanjem. Imperij,

ki ga je ustanovil Samori, so Francozi premagali leta 1898. Ta zaplet je

upočasnil francosko napredovanje in vplival na to, da se je vzhodno od

Timbuktuja v delitvi med Francijo in Britanijo vzpostavilo drugačno

razmerje. Francoske sile so bile v Borguju prisotne šele leta 1894, do takrat

so britanski poslovni krogi z afriškimi vladarji v zaledju Zlate obale sklenili

trgovska pogodbena razmerja. Francija je sicer pridobila ogromen

zahodnoafriški imperij, trikrat večji od britanskega, izmaknil pa se ji je

plen, ki je bil najbogatejši.57

56 Ki-Zebro J., Zgodovina Črne Afrike, str. 340 57

Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 345 in 355.

38

Francoski kolonialni ekonomski sistem se ni dosti razlikoval od sistemov

drugih dežel, ki so imele kolonije v Afriki. Kolonije so se morale preživljati

same, ker je bila finančna uprava avtonomna. Trgovino z afriškimi

surovinami in evropskimi izdelki so imeli v rokah skoraj samo zasebniki.

Najpomembnejši del sistema je bila razširjena bančna mreža, ki je bila

skoraj monopolistična. Družbe so se med sabo pogosto povezale in krojile

gospodarsko politiko tudi onstran meja francoskih kolonij. 58 Te družbe so

nadzorovale uvoz in izvoz in ker ni nobeden nadzoroval cen, so kovale

velikanske dobičke. Trgovske družbe so v Afriko poskušale vlagati čim

manj kapitala. S pomočjo uprave so dosegli, da so bile kolonije odvisne od

trgovine. Najpomembnejše pristanišče je bilo Dakar. V zaledju so ob rekah

zgradili železnice.

V gospodarske razvoju so bila najpomembnejša leta med 1920 in 1930.

Svetovna gospodarska kriza se je poznala tudi v trgovanju z Afriko. Med

letoma 1934 - 1935 se je stanje popravilo na raven pred krizo. Najbolj so

posledice takšnega gospodarstva občutili Afričani, ki so jih Francozi oropali

enotnega ekonomskega razvoja. Od dajatev je bila na prvem mestu carina,

na drugem davek na prebivalce.

Politični sistem kolonij je temeljil na generalnem guvernerju, ki je upravljal

zvezni proračun, poveljeval vojski in bil šef administrativnih služb

federacije. V praksi so vladali poveljniki okrožij, pomagali so jim

poveljniki okrajev. Afričane so razdelili na dve skupini. Prva so bili

francoski državljani, druga navadni podložniki, domače prebivalstvo.

Oblast je imela močno oporo v vojski.

58 Ki-Zebro J., Zgodovin Črne Afrike, str. 323-423.

39

Slika 3: Kolonije leta 1879

Vir: http://www.pozitivke.net/images/articles/Kolonije -Afrika-Francija-Anglija_2.jpg,

pridobljeno 18.6.2015

Slika 4: Kolonije leta1930

Vir:http://affordablehousinginstitute.org/blogs/us/wpcontent/uploads/colonial_africa_1

930-294x300.gif, pridobljeno 18.6.2015

http://www.pozitivke.net/images/articles/Kolonije-Afrika-Francija-Anglija_2.jpghttp://affordablehousinginstitute.org/blogs/us/wp-content/uploads/colonial_africa_1930-294x300.gifhttp://affordablehousinginstitute.org/blogs/us/wp-content/uploads/colonial_africa_1930-294x300.gif

40

Kolonizacija Afrike je bil kontinuiran proces širjenja francoske moči, ki se

je začela pod Ludvikom XIII. V skoraj treh desetletjih se je francoska

vladavina razširila iz območja Pariza na severno obalo Afrike in zahodno

afriško obalo. Iz vidika ostalih Evropejcev so širjenje v ladavine Francije

videli kot protiutež osvajanju Velike Britanije.

S svojo neposredno vladavino je Francija v Zahodno Afriko prinesla nov,

tuj sistem, ki je utečene in dolgotrajne načine vladanja, gospodarstva in

kulture preprosto izbrisal in začrtal nove smernice razvoja. Seveda v smeri

razmišljanja kolonialistov.

41

- Senegal

Senegal leži v Zahodni Afriki ob obali Atlantskega oceana. Obala je na

severu nizka, ravna, s peščenimi sipinami, v osrednjem delu je v vulkanskih

kamninah nastal bolj razčlenjen Zeleni rt. Južni del obale je raven, z

lagunami in mangrovi. Med 4. in 16. stoletjem so vzhodni deli današnjega

Senegala spadali k državam Gana (4.-11. st.), Mali (12.-16.st.) in Songaj

(15.-16. st.). V osrednjem delu je bila med leti 1150-1350 država Jolof, nato

je razpadla na več volofskih držav. Portugalski pomorščaki so 1444 prišli

do Zelenega rta in začeli trgovati s sužnji in zlatom. V 16. in 17. Stoletju so

jih spodrinili francoski, nizozemski in angleški trgovci. Francozi so 1633

ustanovili Senegalsko družbo in 1645 trgovsko postojanko Saint -Louis.

Nizozemci so svojo naselbino ustanovili na otoku Gorée, vendar so jih od

tam 1677 pregnali Francozi.59

Leta 1817, po mirovnem sporazumu, s katerim so se končale napoleonske

vojne, so se Francozi vrnili v Senegal, edino področje, kjer so bili močno

prisotni že v prejšnjem stoletju. Ker afriške delovne sile niso mogli izvažati,

so jo poskusili uporabiti na plantažah, kjer naj bi gojili iste pridelke kot

poprej v Zahodni Indiji. V petih letih je načrt propadel. Senegalci niso hoteli

delati na evropskih plantažah, Evropejci pa jih niso znali voditi v

okoliščinah, ker niso poznali podnebnih razmere in sestave tal. 60

Francoska invazija južne Sahare se je pričela ob senegalski obali leta 1843,

in sicer pod vodstvom generala Boueta Willaumeza. Najprej je zavzel

pristanišče St. Louis v ustju reke Senegal in podelil pravice za

administracijo mesta zasebnim trgovinskim družbam. To obdobje se je

končalo 1848, ko je nova francoska vlada Druge republike prevzela nadzor

nad lokalno administracijo.

59 Natek, K., Države sveta, str. 468.

60 Fage, J. D. in Tordof W. Zgodovina Afrike, str. 340.

42

1852 se je osvajanje Senegala nadaljevalo med administracijo vojaškega

uradnika Louisa Faidherba. Med leti 1854 in 1863 je organiziral več

ekspedicij, ki so ustanovile oporišča na spodnjih obalah reke Senegal, do

mest Medine. Ko se je Faidherbe 1864 vrnil domov, je francoska oblast v

Senegalu segala že prek 500 km v notranjost, vse do plovnosti reke Senegal.

1882 so ustanovili kolonijo Senegal, ta je med 1895-1958 upravno spadala

k Francoski Zahodni Afriki. V tem času je francoska vlada prevzela nadzor

nad upravo v pristaniškem mestu St. Louis od zasebnih trgovskih podjetij.

Francosko pruska vojna (1870-1871) je prekinila napredovanje. Povzročila

je finančno krizo. Francija je Nemčiji morala plačati stroške vojne.

Francoska raziskovanja so se nadaljevala leta 1875 pod vodstvom

pomorskega častnika Pierra Savorgnan de Brazza, ki je želel poiskati pot do

reke Kongo. Rezultat je bilo zavzetje ozemlja na desnem bregu reke Kongo,

od jezera Čad, do ustja reke Kongo.

- Francoski Sudan

Francoski Sudan ali Zahodni Sudan ne smemo enačiti z današnjo državo ali

s kolonijo, ki jo poznamo kot Anglo-Egipčanski Sudan iz 20. stoletja.

Britanski Sudan se je raztezal na vzhodu Afrike pri reki Nil, francoski je

segal zahodno od jezera Čad. Francozi so imeli Sudan za povezavo med

ozemlji v Alžiriji in Senegalu, kot tudi za dostop do reke Kongo po jezeru

Čad. To so bili razlogi za zavzetje, čeprav je ta strategija terjala velike

stroške in prinesla le majhen ekonomski dobiček.

Pred letom 1850 Francozi niso bili prisotni v Sudanu, čeprav je raziskovalec

Rene Caillié bil prvi Evropejec v Timbuktuju (1827 in 1828).

Za nekaj časa Francozi niso imeli potrebe po formalizaciji pristnosti, vendar

jih je zaradi napredovanja Britancev v notranjost skrbelo, da ne bodo

osvojili območje srednjega toka reke Niger in zgornji del Senegalske doline.

Ta strah je udejanjil novo fazo osvajanja v letih 1876 in 1881, ko je guverner

43

Briere odobril gradnjo železnice do Nigerije in ustanovitev vojaškega

ministrstva na območju današnjih držav Mali in Nigerija.

Afriški imperiji so se upirali osvajanju, zato je bilo potrebno celo desetletje,

da so osvojili Segou in še dve desetletji za osvojitev imperija Samory.

Odpor se je nadaljeval v regiji okoli jezera Čad in v puščavi Sahara do leta

1930. Vendar je do leta 1899 Francozom uspelo zahodni Sudan podrediti.

- Slonokoščena obala

Država Côte d'Ivoire, slovensko Slonokoščena obala, ki je približno

kvadratne oblike, leži v zahodni Afriki, nad istoimenskim tihooceanskim

obrežnim pasom. Zahodni kos obale členijo v ocean štrleči kamniti polotoki

in peščeni zalivi, proti vzhodu pa zlagoma prehaja v ravno, skoraj

premočrtno potekajočo obalo s številnimi peščenimi kosami in močvirji

mangrov. Deževni gozd, ki je nekoč prevladoval, so žrtvovali za velike

plantažne nasade.61

Nahaja se med Zlato obalo in Liberijo, svoje ime je dobila v 16. stoletju

zaradi trgovanja s slonovino. Francoski trgovci so ustanovili obalne

trgovske postojanke, ki niso postali večji trgovski centri zaradi zahtevnega

podnebja in pomanjkanja ustreznih pristaniških zmogljivosti.

Francoski pomorščaki in misijonarji so se na obrežju današnje Côte d'Ivoire

naselili že v prvi polovici 17. stoletja. Francozi so deželo v drugi polovici

19. stoletja razglasili za svojo kolonijo in tedaj je začela na svetovni trg

usmerjati tropsko kmetijstvo. Prisilno delo na zasebnih plantažah ali pri

javnih gradbenih delih, ki ga je ukazovala Francija, je povzročilo

osiromašenje in množično izseljevanje prebivalstva.62

61 Natek, K., Države sveta, str. 472.

62 Krušič, M. Dežele in ljudje. Afrika južno od Sahare, str 34.

44

- Benin

Benin je v primerjavi s sosedo Nigerijo njeno pravo nasprotje. Z nekaj več

kot 112.000 km2 in 8,5 milijona prebivalci, je skoraj desetkrat manjši od

Nigerije in tudi bistveno redkeje poseljen. Tipična podolgovata oblika z

ozkim obalnim pasom in nekoliko širšim severnim delom, je posledica

kolonialnega delovanja in delitve ozemlja od leta 1960. Za Benin je značilna

tipična dvopolnost: razvitejši južni obalni predeli ter obširna in redko

poseljena severna območja.63

Do konca pehanja za Afriko je Francija imela več ozemlja v Zahodni Afriki

kot katerakoli druga evropska država. Zadnja pridobitev je bil Benin,

takratni Dahomej. Lociran je bil med britansko Nigerijo in nemškim Togom

na obali, ki so jo Evropejci poimenovali Obala sužnjev. Francoski trgovci

so bili tukaj že v 17. stoletju. 1851 so trgovci iz Mareseille podpisali

trgovski sporazum o zaščiti s kraljem Guezo, ki je Francozom dovolil, da

so zgradili stalno postojanko na obali pri Ouidah. Francoski t rgovec

Daumas je podpisal podoben sporazum s kraljem Sodji leta 1863. Njegov

naslednik je poskušal odpovedati pogodbo, a ga je 1883 porazil nasprotnik,

ki so ga podpirali Francozi.

Kmalu so Porto Novo imenovali za glavno mesto ozemlja ob zalivu Benin,

kar je bila žalitev za kralje Abomeja, saj so imeli Porto Novo za svoje

ozemlje. Kralj Glegle je 1884 preklical sporazum, ki ga je podpisal njegov

oče. Francozi so poslali vojsko, da znova prevzamejo nadzor. Po smrti

kralja Glegla je na prestol sedel njegov s in Behanzin. Nadaljeval je očetovo

zapuščino, zato so Francozi okupirali Cotonou, obalno vasico, ki je bila

blizu prestolnice Abomeja.

63 Primožič, T. (2009): Prekrivanje etnične in politične karte na primeru izbranih držav

Zahodne Afike. Diplomsko delo.Ljubljana: Univerza v Ljubljani, str. 49.

45

Francosko javno mnenje je bilo zaradi medijske podpore na strani

osvajalcev. V časopisu so opisali kronanje novega kralja skupaj s človeškim

žrtvovanjem. Zapeli so hvalnico četam, ki so se borile za Francijo,

vključujoč s tujsko legijo in afriškimi četami v francoski kolonialni vojski.

Uporaba nove tehnologije (telegraf, puške, parni čolni z orožjem,

mitraljezi) ter zgodbe o dahomejskih Amazonkah, vojaških enotah,

sestavljenih izključno iz žensk, so pripomogli k povečevanju domišljije v

Franciji.

Vrhunec je bil leta 1892, ko je polkovnik Alfred Amedee Dodds s štiri tisoč

vojaki vkorakal v Abomej in po nekaj bitkah dosegel prestolnico, iz katere

je zbežal kralj Behanzin. Kasneje so ga ujeli in po letu dni izgnali. Ti

dogodki so v Evropi ustvarili mnenje, da tudi uspešna in dobro organizirana

država kot Dahomej, še vedno sloni na praksah človeškega žrtvovanja in

ženskih vojakinjah. Medijskemu linču Afrike so se pridružili britanski

novinarji med tretjo ašantsko vojno. V Evropi nikoli niso slišali druge plati

zgodbe.

Od leta 1904 je bil Dahomej/Benin sestavni del kolonije Francoska zahodna

Afrika.

46

6. PRIMERJAVA KOLONIZACIJE FRANCIJE IN

VELIKE BRITANIJE

Vzroki in dejanja za britansko in francosko kolonizacijo Afrike so bili

različni.

Prvi razlog britanske kolonizacije je bila zaščita pomorske poti do Indije ter

ekonomski profit. Francoska kolonizacija je vodila do pripojitve ogromnega

ozemlja, od puščavskega do džungelskega. Imela je bolj kompleksne zmesi

interesov, vključno z namernim delovanjem vojakov, trgovcev, geografskih

združenj in skupin, ki so promovirala idejo francoskega imperija.

Zagovorniki francoske kolonizacije so imeli gospodarske in ideološke cilje.

S prvim ciljem so želeli spodbuditi francosko ekonomijo, da bi lahko plačali

vojno odškodnino iz Pruske vojne in se rešili iz gospodarske krize iz leta

1870. Želeli so blokirati britansko ekspanzijo v Zahodni Afriki. Na

ideološki ravni so francoski kolonisti želeli ustanovitev Velikega

francoskega imperija. Podpirala ga je ideja razsvetljenstva, ki je temeljila

na poveličevanju in slavi francoske kulture. Profesor filozofije Albert

Memmi je v svojem delu The Colonist and the Colonized (Boston, MA:

Beacon press, 1967) zapisal, da so morali Francozi imeti veličasten koncept

do svoje kulture, da je kolonizacija uspela, saj jo je najbolj podpiral srednji

sloj. Memmi trdi, da so se kolonisti zavedali svoje povprečnosti, zato so

svojo prisotnost poveličevali z idejo o dobrinah francoske civilizacije in

sebe kot predstavnike najvišje civilizacije.64 Jules Ferry se je svokem v delu

Renaissance of French Imperialism (London: Kings Crown Press, 1944)

strinjal, da so bili gospodarski motivi francoske kolonizacije sekundarnega

pomena. Prvotni motiv naj bi po njegovem bil ideološki. 65

64 Memmi, A. (1967): The Colonist and the Colonized . Boston: MA:Beacon press, str 14.

65 Ferry, J. (1944): Renaissance of French Imperialism. London: Kings Crown Press, sgr. 27.

47

Ko so bili sporazumi podpisani in uprava urejena, so Francozi želeli

spreobrniti Afričane v spodobne državljane, ki bi razumeli vrednote

francoske civilizacije. Za uvedbo vrednot in izobraževanja so vpeljali

politiko asimilacije. Beli francoski učitelji so poučevali Afričane, kako

posnemati francosko kulturo. To dejanje je služilo kot demonstracija

francoske vlade o visoko moralni podpori razvoju Afričanov, kot tudi

finančni dobrobiti. Afričani, ki so želeli postati Francozi, niso razmišljali o

odporu in kolonizatorji niso potrebovali dragih vojaških posadk za

vzdrževanje reda. Asimilirane Afričane so zaposlili na nižjih upravnih

pozicijah in znižali stroške ur